Pripravljam se na meditacijo – 20 minut odklopa od sveta in sama s seboj – perfektno! In ravno, ko brskam katero meditacijo bom izbrala danes me že (30 min pred dogovorjeno uro) kliče moj naslednji sestanek. Veselim se srečanja in potrdim, da bom pripravljena predčasno, a obenem si mislim “a že?!”. Moje telo noče in noče iz položaja in ko se končno predam in spustim misel na sestanek mi telo zašepeta: “samo en dih – to je vse kar rabim, preden možgani spet prevzamejo kontrolo.” In globoko vdihnem – štejem do šest in polnim vsako celico s kisikom – in izdihnem – spet do šest in praznim vse odvečno in skladiščim dobro. In ko že ravno zavestno diham, ponovim še nekajkrat. Zbistrijo se misli, telo je sproščeno, umirjeno. Minute se zdijo daljše, svet okoli mene se upočasni. Vstanem. V miru se pripravim in sproščeno oddidem nasproti novim obveznostim.
V resnici sploh ni treba veliko, le en dih in nazaj sem v stiku s seboj.
Poskusi. VEDNO (ne glede na natrpanost urnika) imaš čas za EN DIH. Naj te vedno znova vrača v stanje miru – “Dobro lahko raste le v stanju notranjega miru” (Jacques Philippe)
Po DNEVU ODPRTIH VRAT (31.8.2019) že pripravljam DELAVNICO, kjer bomo diiiiihaaaaliii ter ozaveščali zakaj je ta samoumeven proces tako zelo ključen za naše zdravje in celostno dobro počutje. Več o delavnici – kmalu 🙂
p.s. Moja profesorica je vedno govorila, da kadilci v resnici kadijo zaradi diha… zanimivo ane?
