Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…
Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…
IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?
Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.
Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?
Danes sem obstala na razpotju.
LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.
DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.
Danes sem izbrala desno.
“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.
In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.
Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.
Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.
Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…
- Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
- Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
- Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
- Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
- Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
- Zakaj?
Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.
Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.
Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.
In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?
Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.
A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?
Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.
Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.
Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,
Sara
