[6.1.2021] – neverbalno…(*)
(*)”Kaj vidiš?”, “Kaj govori telo?”, “Katera sporočila si zase dobil-a ob gledanju tega videja?” Ko opazuješ, opazuj skozi svoje telo – kaj dela tvoje telo, ko gledaš video, kaj čutiš v sebi, kateri spomini pridejo v tvoje misli, kakšne oblike vidiš v mojih gibih ipd. Nato preberi razlago sporočila…
[6.1.2021] – verbalno…
Včasih sploh ne opazimo, da smo obtičali v coni udobja. Telo želi naprej, naš um pa ne dojame ali pa noče videti. Že ko se telo odriva, da bi skočilo v neznano je del nas še vedno zadaj. Mižimo, ker se bojimo naprej, v neznano. Nič čudnega, da nas potem meče, če pa slepo stopamo naprej, brez vizije, brez cilja in samo na pol – z eno nogo še vedno na varnem.
Kako lahko spremenimo naša življenja, če ne gremo v spremembo popolnoma celi? Če z eno nogo ‘bremzamo’ sami sebe? In potem še poslušamo naš um, ki pravi: “Pa saj si vedel-a, da ti ne bo uspelo? Novo je nevarno / majavo / nesigurno / čudno…sem ti rekel-a!”.
A te kdaj vleče v 2 smeri, kot mene? Želiš naprej, ampak del tebe se je pa tako močno zasidral v tvoje trenutno življenje in okoliščine, da tudi če siliš, ne gre. Nekaj časa še vlečeš za seboj tiste dele (preteklost, vse česar se oklepaš), ampak slej ko prej se utrudiš…
Nekaj bo treba spremeniti. Nekaj bo treba izpustiti – tisto, kar me ‘bremza’, da poletim. Kaj preteklega moram objeti z ljubeznijo, da me bo preteklost podprla kot veter v moj hrbet ter mi dala moči in stabilnosti, da cela (na obeh nogah, s celim telesom in prenosom težišče) stopim naprej v prihodnost – pogumno, s hvaležnostjo za vse kar je bilo in z zavedanjem, da je vse vredu in bo vredu tudi ko skočim tja, kjer še nikoli nisem bila…?
Kako grejo tebi življenjski skoki v neznano?
Deli z mano svojo zgodbo na info@kon-pas.org ali na Facebook pod komentarje rubrike (sporočila telesa).
Sara
