[april 2018, izsek iz pisma, tedaj še živemu…]
“A si vedel, da se tudi v veri razvijamo in da dejansko potujemo skozi podobne stopnje, kot pri razvoju otroka – najstnika – odraslega? Vedno sem mislila, da je vera nekaj, kar “pogruntaš” zase in nato neguješ jo ohranjaš (na kakršen koli način že) ali pa zavržeš. V resnici (kaj sploh je Resnica?) pa vsi rastemo tudi v veri in smo celo rojeni s predispozicijami za razvoj verovanja. To je vse v naših genih! In če je v naših genih in če je vera/ spiritualnost človeška potreba, potem bi lahko držalo, da je vredno iskati znotraj nas? In kaj je najbolj znotraj nas? Naša esenca / bistvo / osnova za to, da obstajamo?
A si kdaj na svoji poti iskanja razmišljal o dihu? Njegovem izvoru in moči?
Morda vso to bombardiranje z vprašanji trenutno ni ravno na mestu, glede na tvoje počutje, ampak mogla sem zapisat, delit. Delit z nekom, ki me že nekaj let inspirira, da iščem dlje. Z nekom, ki “ve” ali pa je vsaj blizu svoje “Resnice”. Včasih si želim, da bi lahko priletela k tebi domov in te vprašala za nasvet, smernico ali pa samo pokramljala o stvareh, ki jih trenutno sama premlevam v glavi…
Upam, da v vsej svoji bolečini nisi prenehal rasti in, da če niso dnevi, so vsaj trenutki v dnevih, ko se počutiš blagoslovljeno in izpopolnjeno. Želim ti še mnogo dihov, ki zdravijo fizično telo in osvobajajo duha iz te kletke fizičnih bolečin. Mislim nate…” – Sara-
Kakšen teden po mojem pismu je zapusti boleče telo. Bila sem fizično daleč in popolnoma me je sesulo. Takrat sem šele lovila svoj dih in se utapljala v čustih in vprašanjih, ki sem jih želela v živo predebatirati prav z njim! Danes vem, da njegov duh ni omejen na nagrobni kamen in da, kljub fizični odsotnosti, odgovarja na moja številna vprašanja, me bodri na moji poti osebne rasti in me opominja, da dih = Življenje.
Zato včeraj nisem šla na grobove, ampak tja, kjer lahko snamem masko in se povežem s svojim dihom (zame tudi duhom, ki zmore komunikacije onkraj). Namesto otožnosti, sem začutila radost. Prav tako radost, kot jo na dan mrtvih delijo potomci južnoameriške civilizacije Majev…
[okt-nov 2008, spominjanje potovanja po Gvatemali…]
V srednji šoli sem, v okviru šole, imela dragoceno možnost in privilegij, potovati v Srednjo Ameriko. Bilo je ravno v času Día de los muertos (dan mrtvih) in ta izkušnja je spremenila moj pogled na smrt, poslavljanje in spominjanje pokojnih. Tudi oni se v tišini spominjajo, okrasijo grobove in spregovorijo s pokojnimi. A že njihova pokopališča puščajo drugačen vtis…
Glavna razlika njihovega spominjanja pa je PROSLAVA! Petje, igranje, hrana, ples, prava feria (festival)! Toliko življenja, barv in radosti in to na mestu, kjer prebiva smrt…
A ni zanimivo, kako drugače interpretiramo vsem nam skupen in neizogiben človeški dogodek – smrt? Pa ne samo različne kulture, ampak tudi vsak izmed nas posamično…
Kako se ti spominjaš tistih, ki ti najbolj pomenijo?
Vabim te na BODY-MIND-SPIRIT delavnico “SPOMINJANJE” – SREDA 4.11.2020 OB 19:00. Dovolimo si spominjati, čutiti, zaobjeti, se zahvaliti, blagosloviti, spustiti, rasti in se veseliti v duhu modrosti vseh naših prednikov. Namen delavnice je, da dobimo prostor za naše – ne družbeno “pravilno” – spominjanje…
POMEMBNO: tako kot nivoji vere, imamo nivoje žalovanja in spominjanja in popolnoma ok je, da si na točki, kjer si prav v tem trenutku. Ni ti treba v radost, če čutiš žalost, ni ti pa treba v žalost, če na primer čutiš svobodo, hvaležnost ali morda jezo…
Spominjam se te – ATA – in ti posvečam to delavnico 💙
Sara
