Oseba mi je vzela moj glas. Skoraj tako kot v risanki Ariela, ko morska deklica proda svoj glas v zameno za noge. Le, da ga jaz nisem želela prodati in mi je bil vseeno odvzet. K sreči mi ni zrasel še rep ali dodatne noge 🙂 Tat je le prevzel moj glas, sama pa sem govorila popolnoma drugače, z neko odsotno frekvenco. Namesto, da bi se nazaj borila, sem se skrila; skupaj z mnogimi, ki se jim je zgodilo enako…
V psihoterapiji imajo sanje velik pomen. Preko simboličnega sveta odražajo naše nezavedno ter so tisti glas kateremu se naša zavest z vsemi močmi upira. A kaj sploh je “glas”?
Glas je zame več kot le: “zvok, ki ga dela človek z govornimi organi” (SSKJ). Glas je podaljšek našega fizičnega telesa, je pomemben del našega socialnega jaza, je povezovalno sredstvo, je lahko zdravilo ter je odraz naše samopodobe, vrednosti in samospoštovanja.
Glas je fizičen zvok in obenem naša prezenca. Je dar, ki nekaterim od rojstva sploh ni dan. A žalostno je to, da tisti, ki pa ga imamo, ga vse prepogosto “prodamo”, nam je na silo odvzet ali pa se njegove veličine bojimo in zato raje nikoli ne zakričimo.
In potem kriči naš ‘nezavedni glas’ – vedno glasneje in glasneje, skozi sanje, izkušnje in osebe, ki jih privlačimo v naša življenja. Vse z namenom, da se zbudimo. Da svoj glas nazaj si pridobimo in v svetu trdno, ne več majavo in pokorno, STOJIMO.
Kaj veli ti tvoje nezavedno? Dovoli, da se izrazi. Naj svet sliši tvoj glas = TVOJO ZGODBO.
