Ta teden me čaka obisk na faxu. Študentka psihologije na Univerzi v Ljubljani je stopila v stik z menoj, z namenom, da me v okviru svoje seminarske naloge vključi v diskusijo o plesno-gibalno terapevtskem pristopu.
To je moja dolgoročna želja – stopiti v stik s šolstvom, predajati znanje iz svoje sedaj (“že”) 4 letne prakse, učiti tiste, ki jih zanima integracija telesa in uma ter si želijo novih znanj za dvig sebe in ljudi s katerimi delajo v sorodnih poklicih…
In vrata so se odprla – s tem pa tudi nerazumljiv strah in velika mera ostre samokritike ter dvomov o tem ali imam sploh kaj za povedat, pokazat, delit? Sem sploh dovolj dobra? Sem sploh kdo ali nihče?
Potiho sem hvaležna, da se je obisk na faxu zamaknil za 1 teden, hkrati pa me vedno bolj ‘žrejo’ občutki v telesu, ki so (če sem čisto iskrena) z menoj že dober mesec ali več, pa sem jih ‘pridno’ odrivala na stran in se pač uspešno zamotila z drugimi stvarmi. Vse do včeraj, ko sem sama sebi rekla ‘dovolj!’ ter se soočila s tem, kar me muči.
Pozno zvečer se odpravim v prostor, kjer izvajam terapije in intuitivno izberem eno glasbo – nekaj z bobni in zvoki narave. Zazvenijo prve melodije in jaz obstanem v krču totalnega strahu. Tako kot majhni otroci, ki hitro preklopijo televizijsko grozljivko, jaz tečem proti telefonu, da bi čim hitreje preklopila na bolj vedro glasbo, ki mi vzbuja prijetnejše občutke.
Ko brskam za novo glasbo, šele ozavestim, da spet bežim od tega, kar je v telesu in se malo ‘prisilim’ nazaj k prvi melodiji. Zavestno diham in pričnem z nežnim ozaveščanjem in ogrevanjem telesa, ki me vodi v proces…
Bolj kot si dovolim bivati z občutki v telesu, bolj popušča krč strahu, kar me iz drobnih gibov na mestu, pelje v korake po prostoru. Zalotim se, da mi noge sploh ne sledijo in da pogled sploh nima fokusa.
Poskusim drugače, a z veliko mero nežnosti in radovednosti. Igram se z medenico ter počasi priklapljam tisti del, za katerega iz poznavanja svojega gibalnega podpisa vem, da me lahko pripelje v sam center moje esence, kjer vedno znova najdem samo-za-upanje.
Majhni gibi prehajajo v velike in še večje, vse do gromozanskega pretiravanja. Pomislim, ali me skozi majhno okno kdo lahko opazuje in se sočasno nasmejim sama sebi, saj je to precej podobno strahovom v povezavi z obiskom na faxu.
Bom izgledala dovolj profesionalno? Bom delovala dovolj strokovno? Dovolj učeno? Dovolj praktično? Kaj, če spet povem kaj narobe, kot pred leti, ko sem bila še študent? Kaj, če se mi bo prelomila beseda? Kaj če…Vrtim se v krogu lastnih misli, moje telo pa z mano spirali po spiralasti preprogi, vedno bolj notri in notri in notri, ko se končno ustavim v centru preproge.
Vrti se mi. Posledično moj um malo utihne…mmmm. Končno zadiham, s hrbtom obrnjena proti oknu + močno zasidrana v center spirale.
Spomnim se na izkušnjo telesnega raziskovanja, ki sem jo pred leti doživela v okviru svojega študija in ta (še danes zelo živ) spomin, ki ga čutim v fizičnem telesu, me pomiri.
‘Samo bodi ti. Avtentična. Izrazi se iz svojega centra…‘ je sporočilo, ki ga prejmem.
In v naslednjem hipu se moje telo aktivira. Iz centra z eno in nato še drugo nogo raziskuje do kam lahko seže ne da bi izgubil balans središčne točke. Segam ven in se vračam in spet ven in se vrnem. Sled, ki jo moja stopala puščajo za seboj spominja na sončne žarke.
‘Sij sebe! To je vse, kar je tvoja naloga v tem Življenju. Avtentično sij sebe. Ni ti treba več kot si. Ljudje te najdejo in povabijo zaradi tvoje unikatne esence, ne zaradi vtisa, ki ga delaš na njih…‘ dobim še eno sporočilo.
Kar naenkrat seganje na ven ni več zanimivo – nekako obstajam v več plasteh, tudi, če sem le statično v svojem centru. Malo postojim, mirno diham in nato iz tukaj naredim korak naprej. In še enega in..spet hodim po prostoru. Drugače kot prej. Jasnost, stabilnost in povezanost s seboj čutim ter nič več strahu. Vmes me še malo zanese, a telesna modrost me vrača nazaj vase, v moj center.
Stopam in na steni opazim kvadrat (ostal je od terapij preteklega tedna) in zamika me, da trakove na steni prelepim v drugo formo. Mislim si: ‘Čas je, da stopim iz tega okvirja…’. Odlepim en trak in še enega…in glej no glej…iz okvirja, nastane POT! STRUGA! PROSTOR ZA EXPANZIJO!
‘Ha! Čas je za korak naprej. A ne katerikoli, samo tist in tiste korake, ki so resnično iz mojega centra – skladni s tem, kar zares sem,’ si rečem.
Odlepljene trakove formiram v 3-krako zvezdo z močnim središčem. Spominja na križišče – ena pot je lahko naprej, ena levo, ena desno. Kaj bom izbrala?
Stopim malenkost stran od stene, da si ogledam mojo ‘umetnino’. Namesto križišča sedaj vidim vetrnico in moje telo se požene v obrate – povežem dih, fokus, gibanje, hitrost in stabilnost. Z vsakim ‘spinom’ ustvarjam več energije in jo hkrati shranjujem v svoj center. Namesto, da me pri obratih klasično odnaša v višave, tokrat spuščam v tla, prizemljujem in se sočasno premikam naprej.
‘To je to! Dinamična stabilnost!’
Tako veliko spominov se prebudi na to temo…med drugim tudi spomin na webinar, kjer sem gostovala dober mesec nazaj, pa linka do danes sploh nisem nikjer objavila, saj me je bilo strah, da spet ‘nisem dovolj učena, sem preveč sproščena in premalo strokovna’. Pa spomin na številne ure dela za kreacijo spletnega tečaja Pozitivna drža, ki ga tudi še nisem zares dala v svet, ker čakam…kaj? Da bo popoln?
No, danes je dovolj čakanja, dovolj samokritike in dovolj prevelikih pričakovanj do sebe. S tabo delim oboje – WEBINAR + POZITIVNO DRŽO – ter dajem namero, da te doseže tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuješ za vrnitev v tvoj center 😉
- WEBINAR: Kako prepoznati svoje avtentične želje ter jim slediti?
2. POZITIVNA DRŽA – psihološka in fizična aktivacija tvojega centra telesa oz sidra tvoje esence 😉
Ni popolnosti, hkrati pa nismo vedno le pogumni in v premikanju naprej. Včasih namensko ignoriramo svoja čustva, velikokrat nismo po merilih drugih ali pa zaradi ustrezanja svetu zapustimo svoj center. Pa kaj potem – važno je, da vse to ozaveščamo in se nazaj vase vračamo, ko smo pripravljeni zapustiti stare okvirje. In močno verjamem, da je ta vrnitev vedno v skladu z našim notranjim kompasom.
Ne obupaj nad sabo. Odpusti si korake nazaj in tiste, ki jih delaš v enem in istem krogu. Jaz si odpuščam in s tabo tale blog delim ravno zato, da vidiš, da nisi edini/edina…
Mmmm…tako se lažje diha, kajne?
Sara
