Kot kos gline smo. Vsak dogodek nas oblikuje. Vsaka oseba odtisne svoj odtis na naše telo in um.
To je nujen proces skozi katerega se razvijamo, rastemo in se krepimo, ampak včasih se zgodi, da okolica postane agresivnejša od naših notranjih namer in želja po oblikovanju samega sebe. Kar na lepem je naša glina polna prstnih odtisov drugih, naše roke pa se komaj vidijo.
Razočarani ugotavljamo, da sebe – glino – želimo oblikovali (na primer) z zaobljenimi linijami, okolica pa v nas zarezuje črte, oblikuje ostre linije, ki sproti podirajo naše nežno začrtane poteze.
Sčasoma se utrudimo od borbe z ostrino ali pa se pustimo celo prepričati, da je ‘ostro’ lepše ali za nas boljše in koristnejše. Pozabimo na svoje nežne poteze, na svoje prvotne namere, na želje in svoje argumente in iz leta v leto bolj tajimo ta nežni glas NAŠE namere, naših vzgibov in naše smeri.
Ujeti v prepričanja drugih, da sta njihova smer in njihov način življenja za nas (naj)bolj ustrezna…
Čakamo, da nas strezni dogodek, bolezen, izguba, nekaj močnega, izrazitega, šokantnega? Morda se takrat spomnimo sebe – svojih potez, ki so vedno bile del naše unikatne narave in so v resnici edina in najboljša odprava za stopanje po naši življenjski poti.
Lahko pa se kar danes zazremo globoko vase, z golo iskrenostjo in sočutjem…
Prepričana sem, da vsi na neki ravni vemo (najsi bo to v obliki jasne misli, zgolj čutenja ali telesnega impulza), kaj v našem življenju je potrebno predelati in počistiti, da naredimo prostor samemu sebi; svojemu izrazu, svoji rasti, spremembi in razcvetu.
Mi smo glina in mi smo sami svoji najboljši umetniki.
Naj nam bo svet navdih za nove ideje, polje za eksperimentiranje in učenje, potem pa se vedno znova vračajmo h grajenju, oblikovanju in utrjevanju sebe – iskreno, sočutno in v skladu z našo esenco in našim višjim namenom.
Vsa orodja že imamo, samo prostor je potrebno narediti, da bo v njem moč kaj novega vzkliti.
Sara
