Veliko ‘popolnih’ ljudi prihaja k meni in vsem je skupno to, da se za popolnostjo skriva praznina in da na poti do popolnosti vedno bolj izgubljajo sebe. Zadnjič sem z nekom na terapiji premlevala ravno o tej temi.
Pomembno vprašanje, ki si ga lahko postavimo je, kaj mi je bolj pomembno: da me ljudje sprejmejo popolnega ali da me sprejmejo takega kot sem – avtentičnega?
Popolnost in avtentičnost namreč ne morata soobstajati – zame sta nasprotna pola. Če grem proti popolnosti, se oddaljujem od svoje esence (svojega resničnega jaza), če grem proti avtentičnosti, se hočeš-nočeš oddaljujem od popolnosti.
V popolnosti namreč ni prostora za napake, za čustva, za kreativnost, za užitek, niti za ranjene niti za hvale-vredne-dele mene. V popolnosti ni prostora zame. In ravno jaz in vsi deli mene (ja vsi!), me delajo avtentičnega, unikatnega, drugačnega in zanimivega. Ravno ti deli mene so nalezljivo privlačni, me na neki globlji ravni povezujejo z meni podobnimi in so lahko moj najmočnejši in neutrudljiv motor za celosten premik naprej.
Kdor sega za popolnostjo, sebe vedno bolj reže od življenja iz svoje moči in svoje esence. Bolj sem popoln, bolj sem v resnici prazen sebe in življenja, ki se zliva skozme. Pripet sem na zunanji vir, zunanji pogon, zunanje kriterije, ki so vedno bolj v konfliktu z mojimi in me zato še bolj utrujajo.
In kaj s tem dosežem? Morda izgorelost, morda zadovoljstvo (a le trenutno in verjetno le na enem osamljenem področju), morda odobravanje ljudi (a redko so mi te ljudje zares blizu – bližino namreč odklepa avtentičnost, ne popolnost), morda finančno nagrado (ki me nikoli nenasiti, saj jo poganja praznina popolnosti, ne izraz življenja skozi mene)…
Več, boljše in najbolj popolno, me nikoli ne more zares izpolnit. Zato, ker za izpolnitev rabim sebe. In pogum, da zmorem prvo jaz sam-a, videti vse dele mene in si ponižno priznati, da sem le človek – ranljiv-a, ranjen-a, preoblikovan-a s silami mojega dotedanjega življenja, vpet-a v to družbo, v odnose (ki so mi bili dani ali pa sem jih sama izbrala) in v to življenje, ki je pač tako kot je, a mi hkrati dopušča izbiro, da zase izberem, kaj bom iz vsega, kar mi je (bilo) dano, naredila danes in vsak dan, ki sledi.
Še enkrat te vprašam. Kaj zares iščeš? Popolnost ali sebe? Praznino ali izpolnjenost?
Na eni točki moramo tvegat in izbrat. Oboje ne more z nami. In v pomoč je, če imam ob sebi ljudi, ki za začetek vsaj ne poteptajo tistih delov mene, ki jih končno spustim na svobodo. (*Kaj pa če tega nimam? Poišči okolje / poišči ne obsojajočo osebo / plačaj za to, da dobiš izkustvo brezpogojnega sprejemanja in razumevanja. Daj sebi to darilo.)
In se strinjam: Žalostno je, da družba ne podpira naše avtentičnosti in moram plačat za prostor, kjer sem sprejet-a tak-a kot sem. Ampak ne pozabi, mi vsi so-ustvarjamo to družbo. S tem, ko se ti naučiš ljubeče držat svojo avtentičnost in jo naprej delit v svet, s tem tudi drugim daješ pogum in dovoljenje, da so tudi oni taki kot so. Vedno več takih ljudi, vedno bolj zdrava in ljubeča družba…
Vidim te, preko popolnosti in želim si, da stopiš v svojo avtentično moč. Samo iz tukaj se zares rojeva Življenje…Ne verjameš? Poskusi narediti le en korak v to smer in začuti, kaj se premakne v tebi 😉
Za začetek, lahko z mano narediš tole body-mind vajo (vzelo ti bo cca 13 min):
