Pridno delam IZZIV V NARAVI, ki sem ga oblikovala TUDI ZATE (Kakšen izziv? *Prenesi svoj izvod na dnu tega bloga ↓). Jaz sicer ne grem ravno po vrsti, ampak svobodno izberem tisto ‘smernico’ dneva, ki mi pade v oči…vso svobodo imaš seveda tudi ti! Make it work for you 😉
Tokrat sem izbrala SMERNICO 2. DNEVA, ki pravi, naj namesto mojega OBIČAJNEGA KROGA, OBRNEM SMER.
Morda se to sliši kot ena brezvezna ‘naloga’, ampak VSE naloge v tem izzivu imajo še kako SMISEL…ODPIRAJO UVIDE O TVOJEM OBIČAJNEM DELOVANJU TER TI OMOGOČAJO NOVO TELESNO IZKUSTVO, KI JE PREDPOGOJ ZA VSAKO ŽIVLJENJSKO SPREMEMBO.
Kaj s tem mislim? Zapisujem svojo izkušnjo…
Štartam od doma in ko pridem do prvega križišča, ugotovim, da ‘avtomatsko’ hodim v mojo običajno smer (!). Zavem se in obrnem v DRUGO SMER ter si mislim, le kaj si bodo mislili sosedje: “Moram res tukaj mimo še enkrat?”.
Utišam um in spremenim smer. Res smešno, ampak moje telo je kar malo nemirno in na vsakem naslednjem križiču, kjer bi še lahko zavila na ‘staro’ pot, moram res zavestno usmerjat sama sebe.
Ko se možni izhodi na ‘staro pot’ prenehajo, se vklopi um: “A pa ti veš, da tega velikega kroga po gozdu še nikoli nisi hodila v to smer? Kaj če zgrešiš tiste slabo označene dele poti? Kaj, če se zgubiš? Premalo časa imaš, da danes tako eksperimentiraš! Kaj, če bi raje izbrala krajšo pot – to si že hodila tudi v nasprotno smer in je varnejša? Sedaj se še lahko premisliš… Pa še trak si pozabila in preveč piha…kaj če raje obrneš…in podobno”.
Kljub mislim nadaljujem in samo radovedno opazujem vse, kar se dogaja v mojem umu in telesu. Vse skupaj je prav zanimivo – kljub temu, da VEM, kako zelo močna je lahko ta preprosta vaja, me odzivi mojega uma in telesa vseeno presenetijo.
Nadaljujem in ščasoma se moj um umiri.
Končno bolj sproščena, ugotavljam, da iz te smeri vidim popolnoma drugače. Opazim druge detajle pokrajine, ki sem jih v moji običajno smeri spregledala. Zavem se, da je ta del poti navadno na koncu mojega običajnega kroga, jaz pa sem takrat že malo utrujena ali pa že z mislimi doma. Nič čudnega, da se mi torej kakšni odseki poti zdijo, kot da so tam na novo.
Zavijem v gozd in spet začutim malo strahu in dvoma: “Ali bom znala? Bom zmogla? Se bom zgubila?” Ko to pišem mi je prav smešno, ker namreč to pot res hodim pogosto – SAMO SMER SEM SPREMENILA!!
A ni zanimivo, kako smo na nekaj ‘navajeni’, najmanjše spremembe od ‘običajnega’ pa so lahko tako ‘negotove’, celo ‘strašljive’…
Prebijem se čez prvi del gozdne steze na makedamsko cesto in veš kaj čutim v telesu? PONOSNA SEM NASE. Kdo bi si mislil, sama sebe presenetim, saj res ni nič takega, ampak očitno zame je 😊
Zadovoljno stopam po poti in ne glede na to, da sem si rekla, da bom od tu naprej šla po makedamski cesti, me ta prvi gozdni ‘uspeh’ tako opogumi, da moje telo kar poskoči dol iz poti na drugi gozdni odsek, ki ga sicer poznam iz druge smeri, ampak tukaj se zdi čisto drugačen. Če se je prej vklopil strah, se sedaj v moji glavi plete nekaj takega: “Poskusi! Če ne najdeš poti, se boš pa obrnila, vrnila na to točko in nato nadaljevala po makedamu”.
In grem. Potopim se v svoje telo in sledim smeri za katero nekako v telesu čutim, da je prava. Pot je zaradi listja namreč čisto zabrisana, ampak me ne skrbi. Uživam v vzponu – v drugo smer se zdi mnogo manj strmo! (spet novo opažanje) – in sončnih žarkih, ki prosevajo skozi krošnje. Nekajkrat se tudi ustavim ob drevesih – se jih dotaknem in izmenjam energijo. Iz te smeri, se mi nekatera drevesa zdijo sploh mogočna ali pa samo jaz (zaradi svojega ‘uspeha’) vidim drugače.
Prispem do vrha hriba in suvereno uberem smer po slemenu ter se po nekaj korakih sunkovito ustavim. Skočim v glavo: “o-o-o-tole pa ne bo prav, kam pa sedaj?” Zagrabi me strah, moj pogled bega v vse smeri, skušam se spomniti, kako že izgleda pot v ‘običajno smer’…
Nekaj zašumi v gozdu ter privabi moj pogled…
SRNICA je ♥
V mislih jo pozdravim in s pogledom spremljam smer v katero skaklja. Seveda se moje telo s pogledom malo premakne in, ko znova pogledam pod noge, jo najdem…
TO JE POT, KI SEM JO ISKALA ♥
Ha! Spet sem nazaj in potiho se zahvalim za ta Smerokaz Narave.
Občutek v telesu? Še več energije kot prej. Ponos pa zamenja HVALEŽNOST in neke vrste POVEZANOST…z naravo zagotovo, a tudi s seboj.
Smeji se mi. Vsak korak, ki ga naprej stopim je nekako bolj poln! Bolj prisoten. V meni pa mir…ZAUPAM. STOPAM NAPREJ. Brez zapletov do konca, vse do makedama, asfalta in hiš – vse do ‘znanega’, ‘običajnega’ in zato ‘varnega’.
Asfalt me pričaka prej kot ponavadi, saj so pot do vikend-hišk očitno na novo asfaltirali. Moje misli so že drugje. Razmišljam, kako bom najhitreje pri trgovini, ker sem obljubila, da po poti nazaj kupim še pivo. V mojem telesu je naglica, začnem gledati na uro, če bom pravočasno, predvsem pa se moja centrirana hoja sprememni v ‘dirkanje’, pri čemer spodnji del telesa spet puščam za seboj. Zakaj spet? Pač to je moj gibalni podpis, moj vzorec, ki sem ga že precej ozavestila, raziskala in predrugačila, a včasih se pač še vedno vrnem vanj…seveda so razlogi, a to je že druga zgodba…
No, da zaključim: dobila sem pivo, pravočasno prispela domov, do konca skuhala obljubljeno kosilo za povabljene ter po prijetnem druženju in ostalih ‘obveznostih’ malo zadihala na kavču…
3x ugibaj, kam je odplaval moj um?
V FIZIČNO/TELESNO IZKUŠNJO JUTRANJEGA SPREHODA TER S TEM POVEZANE UVIDE, KI JIH LAHKO, ZARADI TELESNEGA IZKUSTVA, LAŽJE PRENESEM V SVOJE ŽIVLJENJE 😊
Moje telo je spet dobilo novo izkušnjo, moj um pa je posledično ozavestil, da…
- .
- Sem v svoji ‘običajni smeri’ pogosto na avtopilotu.
- Se ob vnašanju sprememb, še vedno oziram na to, kaj bodo rekli drugi.
- V stanju avtopilota nisem niti približno toliko prisotna v svojem telesu, kot sem bila tale sprehod.
- Iz avtopilota me spravi sprememba – najsi bo še tako ‘majhna’ ali na videz ‘preprosta’ ali celo ‘butasta’ ali ‘smešna’.
- Še kako majhen korak v drugo smer od moje ‘običajne’, mi vzbuja občutek ponosa, kar mi da nov elan za še več ‘neobičajnih’ korakov, ki me pripeljejo bližje k sebi.
- Moje telo čuti smer in sledenje mojemu notranjemu kompasu, mi prinaša občutek vznemirjenja, živosti, hvaležnosti in miru.
- Nikoli nisem sama.
- Na nivojih, ki presegajo fizično, sem vedno povezana in vodena.
- Vedno je pot, tudi če je sprva ne vidim.
- Ne ponos, ampak hvaležnost in povezanost, mi prinašata notranji mir in občutek varnosti znotraj neznanega.
- Začetki mi grejo boljše kot konci – za konce nimam časa, me kar odnese v ‘prihodnost’, čeprav sedanjost sploh še ni ‘zaključena’, potem se pa vračam in procesiram ‘za nazaj’…
- Nova smer ni nujno slaba.
- Nova smer mi prinaša cel spekter novih izkušenj in dognanj.
- Sama sebe presenečam.
- Narava me nikoli ne pusti ravnodušne, me spodbudi in napolni.
- Ponosna sem nase.
Toliko dognanj ob fizični spremembi SMERI (!) 😊
Kaj, če poskusiš še ti? Res sem radovedna, kakšne uvide ob tej preprosti nalogi prejmeš zase…
Lepota je namreč v tem, da so prejeti body-mind uvidi KLJUČ ZA TVOJE TRENUTNO ŽIVLJENJE. Vsaka nova izkušnja, ki jo daš telesu, spreminja tvoj ‘običajen’ tok misli, to pa odklepa vrata bližje k sebi in k življenju, ki si ga zase želiš.
SPODBUJAM TE, stopi ven iz ‘običajnega’. Samo za moment. Vedno se lahko vrneš nazaj na ‘varen makedam’ (če ti bo še ustrezal, ko izkusiš ŽIVOST, MIR IN SVOBODO 😉)
!!!! OPOZORILO !!!! Tale post ni namenjen spodbujanju slepega tavanja po gozdovih. Spremembo tvojih sprehodov delaš na svojo lastno odgovornost, zato bodi do sebe iskren in spremeni svojo pot le toliko, kot se čutiš sposobnega v danem trenutku. Predvsem pa ne rabiš v gozd, da dobiš svojo izkušnjo. Jaz sem namreč kljub spremembi, vedno vedela, da sem znam vrniti na izhodišče…no evo, še en uvid:
“Če dobro poznam ‘staro’ pot in vem, da se lahko vrnem, mi je lažje stopati v neznano…”
Pa tebi?
Pošlji mi svojo izkušnjo – z veseljem preberem 🙂
Sara
