Uncategorized

Maska in moj notranji svet

“Ura je pol 1h zjutraj, jaz pa na letališču tipkam svoje vtise. Vračam se iz mesec dolgega izobraževanja v tujini, kjer sem pogumno stopala iz cone udobja, nadgrajevala svoja znanja s področja plesno-gibalne psihoterapije ter se na vsakem koraku učila lekcij za poslovno in osebno življenje.

Zdi se mi, da je življenje mnogo bolj preprosto, kot pa si ga sama interpretiram. Izkusila sem (ponovno): da je možno bivati v flow-u (toku Življenja); da vedno, obstaja prostor za ravnovesje dela in odklopa; da nič v življenju ni slučajno, ampak prav tukaj in zdaj za nas, kot darilo ter, da ni močnejšega orodja za zdravljenje in dvig duha na vseh področjih, kot poln(i) odnos(i).

Kaj bi se zgodilo, če najglobljih odnosov nikdar ne bi prenehali zalivati, urejati in obrezovati? Če na neki točki v življenju ne bi zaprli svojega kroga prijateljev in bi medse z vso srčnostjo sprejemali nove obraze? Če bi manj sodili druge(ga) in več gradili tistega sebe? Če v množici odnosov ne bi pozabili graditi najbolj ključnega – odnosa s seboj? Če bi vse odnose – poslovne in osebne – jemali enako človeško, enako iskreno, enako empatično? Če bi bili enako odprti za nove stike v tujini in doma?

Moje razmišljnje prekine krik letališkega uslužbenca: “E-e-ee you!” Pogledam gor in on mi divje maha in kaže proti ustom in moji maski, ki mi visi le na enem ušesu. Nadanem si masko in si mislim: “Kakšna bedarija! Ura je 1 zjutraj, na letališču nas je vseh skupaj 10 in še to na široko razpršenih… jaz pa naj 12h mojega potovanja diham en in isti zrak, že stokrat prežvečen in osiromašen… Kam smo prišli? V dobo, kjer smo proti svoji volji primorani privatizirati še zrak!” Požrem svoje frustracije in z masko nadaljujem prekinjen miselni tok…

V času mojega bivanja v tujini sem se srečala s psihologi, psihiatri, plesno/gibalnimi in verbalnimi psihoterapevti pa delovnimi terapevti, fizioterapevti, s tistimi v javni in zasebni praksi, s tistimi prijateljskimi in večinoma popolnoma neznanimi obrazi in gradila odnose. Učila sem se, kako zdravstvo deluje v tujini, kakšne so prednosti in zanke ter kaj so tiste stvari, ki jih Slovenija rabi. Kaj Slovenija najbolj rabi?

Maska mi leze na oči in neprestano si jo popravljam, da ugodim “pravilom”. Moje telo je v totalnem nelagodju. Drža je bolj sključena kot ponavadi. Pogledam se v odsev mobilnega ekrana. Kdo sploh sem? Nism si všeč s to modro packo, ki zakriva tisti najbolj izrazni del mojega obraza. Vsaj oči govorijo, a tudi te so počasi utrujene od kompenziranja in prevzemanja izrazne in osebnostne funkcije celotnega obraza. Ko opazujem svoj odsev se spomnim zaključkov eksperimenta, ki sva ga izvedla skupaj z grškim mentorjem ter naključno skupino študentov….groza, groza, groza! Telesa mnogih potrjujejo moje frustracije…

SE NADALJUJE…

P.S.

“MASKA IN MOJ NOTRANJI SVET V ČASU EPIDEMIJE”: body-mind gibalno raziskovanje in ozaveščanje. Pridružite se mi v SREDO 28.10.2020 na tem LINKU.