PONEDELJEK-ČETRTEK: um
Partnersko neskladje. Eden za, drugi proti aktualnim tematikam in tudi sama se po celem letu stabilnosti, kljub turbulencam v svetu, ujamem v premlevanje, kaj je prav, narobe, zdravo, koristno, ogrožajoče itd. Ne morem izklopit, premlevam do te mere, da ne najdem več miru v sebi. Mogoče je zunanji pritisk večji ali pa sem se sama že pred časom nevede začela oddaljevati od svojega centra, moj notranji kompas pa je čisto ponorel…
PETEK: telo
Zdi se mi, da sem se že uspela umiriti, a čutim, da stres spreminja svojo obliko v fizične simptome, ki mejijo na bolezen. Vem, da moram govoriti o mojih strahovih, skrbeh, izraziti mnenje ipd. In v resnici ni težko. Po celem tednu napetosti se usedeva in pogovoriva, precej spontano, brez cmoka v grlu. Ugotovim, da sva v resnici bolj složna, kot si v glavi ustvarjam in to me prav nežno poboža in pomiri. Pri sebi si rečem, to je to, rešeno! Ponoči se dobro naspim in bom nazaj v formi.
SOBOTA: lažna integracija telesa in uma
“Ne vem, če temu lahko rečem spanec?!” si mislim zjutraj in se zavem, da so šli fizični simptomi dalje. Pretvarjam se, da je prehodno, pritisnem vse akupresurne točke, naredim qi-gong, prižgem obnovo v telesu, spijem zelenjavni zvarek, vzamem vitamine, ni da ni…in res se ‘malenkost’ bolje počutim. A zanimivo, energijo, ki sem jo ravnokar ustvarila za samo-zdravljenje, vložim v pospravljanje (sicer z nežnostjo do sebe, počitki, dovolj tekočine, počasi), a zdi se, da bolj pospravljam nekaj v meni kot zunaj mene. Fant me še sprašuje ali sem bolna ali le utrujena in nimam odgovora. Nekje vmes sem in vse bolj mi postaja jasno, da to, kar govori moje fizično telo sploh ni bil problem med nama, ampak je to le preobleka nečesa mnogo večjega in bolj čustveno intenzivnega, ki leži spodaj…
Sploh zato, ker zgubljam glas! Mašijo pa se mi tudi ušesa! Kaj je to drugega kot sporočilo: “obrni se vase!”
Popoldne se končno ustavim. Vzamem si čas in prostor zase. Da samo počivam s svojim telesom in dihom. Prešine me spomin izpred 4-5let, ki je povezan z obiskom, ki ga pričakujeva naslednji dan. V telesu čutim težko opisljivo težo, ki je ne znam centrirat. Zavzdihnem iz odpora in obenem potiho navijam zase, da sem “odkrila” vzrok. Ni prijetno, ko v mislih zrem v oči tej osebi in se moram na tej točki sama s seboj odločiti ali dalje ‘furam’ zamero ali lahko oprostim, spustim in pošljem v njeno smer ljubezen. Uf. No, kar nekaj časa se borim, vmes meditiram, poslušam eno predavanje in nato sama sebe presenetim, koliko ljubezni premorem in kako enostavno je, ko enkrat padem v tok spuščanja in odpuščanja… Sem v nekem drugem stanju (nimam vročine;)) in postajam lahkotnejša in bolj pomirjena z jutrišnjim obiskom. Počutim se vidno boljše! Zdi se, da se kazalec že nagiba v smer zdravja in ne več bolezni. Celo do te mere, da se veselim jutrišnjega obiska 🙂
NEDELJA: resnična integracija telesa in uma
Obiska…ki se ne zgodi. Spet ne spim, saj se igla ponovno nagiba v smer bolezni. Tokrat ostanem v postelji. Odpoveva obisk in pri tem se sama počutim prevarana s strani svojega uma in telesa. Vse se zdi še huje, ko pogledam ven in vidim, kako zelo lep dan je, jaz pa takole. ‘KAJ SE V RESNICI DOGAJA?’ vpije v meni. Zrem v strop in si končno priznam, da moje telo rabi več časa. Iz postelje odpovem/prestavim vse, kar imam na urniku do četrtka. In potem se končno sprostim sama s seboj.
Med počivanjem, me nekaj spomni na knjigo, ki jo berem že čisto predolgo. Glej no glej, požiram besede zgodbe, ki je precej podobna moji in ob tem čutim, da sem preprosto človek. Knjiga me spomni na body-mind tehniko, ki je pa začuda še nisem izvedla v teh dneh borbe s seboj 🙂
Sledim vsem korakom, ki se končajo z roko na točki največje teže mojega telesa. Samo diham, z vso prisotnostjo do svojega telesa, občutkov in čustev. To je RESNIČNO RAZTAPLJANJE zamer…in zanimivo je to, da ugotovim, da te niso do drugih, ampak do sebe. Jokam. Spuščam. Zdravim. Sprejemam. Spoštujem. Vidim. In končno in resnično slišim…SEBE.
Se nadaljuje…
*ZAKLJUČNA MISEL IN POVABILO NA DELAVNICO
A ni zanimivo, kako naš um vedno znova ustvarja zgodbe in celo ‘logične razlage’ za naš trenuten obstoj. A zelo redko so te ‘umske’ razlage skladne s telesnim čutenjem, ki velikokrat prebavlja mnogo globljo sliko realnosti, ki si jo na hitro in po ustaljenih vzorcih interpretirajo naši možgani. Sama raziskujem body-mind delovanje dobra 4 leta – samostojno, pod mentorstvom, na osebni gibalni psihoterapiji in preko dodatnih body-mind seminarjev – pa se kljub temu ujamem v pretirano umsko analiziranje, v razmišljanje, da je možno ‘na hitro’ razumeti sebe in ‘čez noč’ postati nov človek, v prepričanje, da je vzrok zunaj in ne znotraj mene in podobno…
Ja, veliko imamo dela vsak zase in sami s seboj. Zato pa včasih pomaga, da nam še kdo zunanji nastavi ogledalo. Da samo usmeri žarišče odbijajočega sončnega žarka v točko, ki je resnični problem. Šele takrat se lahko zgodi preboj. Ko uzremo resnično sliko sebe v danem trenutku ter se morda za spremembo sprejmemo prav take kot smo…pa kaj potem, če smo “piški”. V resnici smo mi tisti, ki se najbolj sodimo, ki se najmanj sprejemamo in ki si želimo biti več in hitreje od tega kar preprosto smo. Pa je to potrebno?
V prihodnjih treh tednih bom jaz tvoje ogledalo – če seveda želiš in čutiš, da je tvoj čas, da stopiš v svoje telo in malo začutiš, kaj se v resnici plete pod tvojim površjem.
Občina Logatec je, v sodelovanju s KLŠ Logatec, namenila sredstva za izvedbo 3 BREZPLAČNIH DELAVNIC OZAVEŠČANJA TELESA, ki so kot uvod v plesno/gibalno psihoterapijo, s katero bi nadaljevali glede na odziv udeležencev.
Delavnice služijo kot začetek povezovanja s svojim telesom, iskanju udobja v njem in pa uvodnemu odstiranju našega počutja v naši koži. To bo le tak prijeten in nežen uvod, globlje delo nas čaka kasneje – če se odločiš, da nadaljuješ z nami.
Ozaveščali bomo telo, iskali fizično, miselno, čustveno in socialno sproščenost v svoji lastni koži.
Vsaka delavnica je samostojna enota, namenjena spoznavanju s pristopom ter predvsem namenjena sprostitvi v svojem telesu ter raziskovanju povezave telesnih sporočil z osebnimi vzorci mišljenja/čustvovanja/vedenja (psyche-soma). Vsebina je primerna za vsakega posameznika, ne glede na spol, starost, fizično formo. Gibalne/ plesne izkušnje niso potrebne, saj gre za vsakdanje gibanje, ne učenje plesnih korakov. Izvedba bo v skladu z ukrepi NIJZ.
Na koncu delavnic bodo tudi ankete, ki ‘držimo pesti’ prepričajo občino, da v prihodnjem letu nameni kakšen evro več za izvedbo redne subvencionirane gibalno-terapevtske skupine za študente/mlade odrasle/odrasle!
TOPLO VABLJENI – 3 x SREDA (9.6., 16.6., 23.6.), 20:30-22:00, ŠPORTNA DVORANA GRAJSKI PARK, prijave: klub.kls@gmail.com, prijavi se lahko kdorkoli, vendar imajo študentje prednost.
Delavnice temeljijo na tehnikah plesno-gibalne psihoterapije – Kaj je plesno-gibalna terapija? Plesno-gibalna psihoterapija (PGPT) za razvoj, podporo in zdravljenje posameznika uporablja avtentično, spontano in simbolično gibanje, ki služi kot orodje za vstop v naš notranji svet. Naša telesa so že od malih nog v konstantni interakciji s svetom ter neizogibno shranjujejo vse življenjske izkušnje / spomine / vzorce vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi, kar se odraža v našem načinu gibanja – v našem gibalnem podpisu. Naša naloga je, da prepoznamo nezdrave nezavedne vzorce na ravni telesa, jih ozavestimo in preobrazimo v bolj zdrave in za nas koristnejše vzorce (na ravni uma) ter jih aktivno vnesemo v svoje celotno življenje. Le celi (s telesom in umom) lahko resnično stopamo v smer dolgotrajne osebne spremembe ter izboljšanega fizičnega in duševnega zdravja.
Dobrodošel-a na uvodnih delavnicah in seveda tudi kasneje, v poglobljenem delu na sebi in s sabo 🙂
Sara
P.S. Moja bolezen je bila Covid –> NEGATIVNA. Samo, da te pomirim 😉
