Plesno-gibalna psihoterapija je ena od umetniških terapij (angl. arts therapies), ki za razvoj, podporo in zdravljenje posameznika uporablja gibanje in ples.
V svetu se poleg naziva plesno-gibalna psihoterapija (angl. Dance Movement Psychotherapy), uporablja še poimenovanje plesno-gibalna terapija (angl. Dance Movement Therapy ali Dance/Movement Therapy). Znanje obeh temelji na enem ali več psihoterapevtskih pristopov, zato uporabljam naziv psihoterapija. S tem se tudi postavi ločnico med plesno-gibalno psihoterapijo in drugimi oblikami terapevtskega gibanja/plesa.
“Plesna” (P): Zmotno je prepričanje, da tovrstna terapija zahteva ritmične, glasbene ali koreografske spretnosti. Terapevt spodbuja k poslušanju posameznikovega telesa. Poudarek je na igri, razvoju ustvarjalnosti, predvsem pa na tem, da se naučimo izklopiti misli ter se prepustimo zgodbi lastnega telesa.
Beseda “gibalna” (G) sporoča, da gibanje uporabljamo kot terapevtsko orodje. Z gibanjem in uporabo telesa iščemo nezavedne vzorce, ki jih nato lažje ubesedimo in po potrebi racionaliziramo. Gibanje ni omejeno le na ustvarjalni gib, temveč sem sodi tudi vsakodnevno gibanje kot na primer: hoja, praskanje po glavi, zamah z nogo, prestavljanje na stolu in podobno. Gibanje je del nas. Tudi ko smo pri miru, se v resnici gibamo.
Bistvena sestavina učinkovite “psihoterapije” (Pt) je terapevtski odnos med terapevtom in posameznikom/skupino, ki posamezniku/skupini omogoča, da pokaže svojo avtentičnost ter se sooči s svojimi izzivi. PGP gradi terapevtski odnos na temelju zaupanja in absolutnega sprejemanja posameznika ter na posebni vrsti empatije, ki čustveni komponenti dodaja tudi gibalno-čutno raven (angl. kynestetic empathy).