Tiste solze iz globin, ki jih ne razumem in jih ne morem kontrolirati. Tečejo po licih, hlipajo na notri…da bi se skrile. Pred svetom, ljudmi in celo samim seboj.
Pa tako dragoceno darilo so. Ja, prav solze. Čistijo, zdravijo, celijo. Največkrat tisto kar globoko v nas spi. Kot voda, ki gasi že 1000x preslišane budilke naše notranjosti.
A veš kako dragoceni smo? Z vsakim hlipom, solzo, občutkom…s tem, da samo smo, že so-ustvarjamo ta svet, krasimo realnost drugih, puščamo unikatno sled svoje biti.
A veš kako neponovljivi smo? Nikoli ne bomo znova čutili prav tako kot čutimo danes. Nikoli ne bodo solze tekle v enakem ritmu in po isti poti tvojih lic.
A veš kako bogati smo? Obdarjeni z najbolj dovršenimi mehanizmi, ki zmorejo zaznavati, čutiti, izražati, interpretirati, razumeti, spremeniti, živeti bolj in bolj v skladu s tistimi deli nas, ki jih solze vztrajno zdravijo.
Da bi le ponovno ali še bolj sijali. Da bi le polno, in kljub svoji nepopolnosti, se končno pokazali.
Nikoli ni brez razloga.
Globoko v sebi vemo zakaj.
Solze nas vodijo. Kot voda. Globlje tja, kjer še rabimo objem.
Ne opravičuj se. Nobena solza ni preveč.
Tudi če v “napačnih” okoliščinah se pokaže.
To si ti. Najbolj ranljiva verzija sebe.
Dragocen_a, neponovljiv_a, bogat_a.
Včasih je beseda, pogled ali le prisotnost nekoga tista, ki sproži, da se globoko odpremo. Zahvali se, da si spet korak bližje sebi. Začuti, čuti, bodi.
Saj veš, ko se solze iztečejo, se okolica prav nenavadno zjasni. Kot po dežju. Vidimo drugače, bolj jasno in predvsem dlje in onkraj svojih globin…
KAKO SPREJETI SVOJE SOLZE IN OBJETI SEBE?
Ko mene oblijejo tiste “brez ali z razlogom” solze…
….se skušam ne opravičevati ali pojasnjevati.
….si dovoliti, da čutim sebe, da solze nekontrolirajo spolzijo in kaplajo.
….skušam najti svoj dih.
….opazujem, sočustvujem s sabo in prisluhnem notranjemu šepetu.
…velikokrat me kar hitro zagrabi, da čustva prelijem v gibanje – zanimivo, da največkrat uporabim roke…včasih z njimi plešem, se pobožam, divje pišem tisočere misli v dnevnik, si zavrtim glasbo, ki uteleša moje počutje.
…navadno mi paše, da sem sama s sabo, da se potopim vase in sledim vzgibom, ki prihajajo od tam.
…včasih rišem (kar tako, brez cilja, brez oblik, brez pravil in okvirjev) in kaplje solza prav umetniško zabrišejo zarisane linije – to so najlepše risbe, najbolj sporočilne in zdravilne <3 Take risbe se splača še na steno obesiti 😉 Ker opominjajo, kako čarobni smo deep down…
…kdaj mi paše da se zavijem v toplo odejo in samo čakam, da mine 🙂 Ker res mine!!! 2-3 min in je konec (razen, če so čustva zastarana kot poškodbe…to je druga zgodba, ki zahteva drugačne prijeme).
…kako pa ti objemaš svoje solze? So sploh vidne? Si dovoliš, da te nosijo globlje vase?
KOTIČEK ZA KREATIVNO SAMO-TOLAŽBO 🙂
Včasih je dobro imeti na zalogi par tehnik samo-tolažbe. Pa ne z namenom, da bežimo ali zanikamo čustva, ampak, da jih lažje predelamo v obliko, ki odpira vrata modrosti in upanja ter zapira vrata obupa in občutka ujetosti.
Če še nimaš svojih tehnik predelave čustev, ti posodim kakšno mojo 😉 Preizkusi jo, prekopiraj jo ali pa preoblikuj na način, da bo še bolj tvoja in vedno hitro dostopna, ko ti bo res težko. Lahko si oblikuješ prav mini kotiček, kamor se zatečeš v takih trenutkih. Jaz imam v enem kotu v dnevni kar prostorček z dnevnikom, barvicami, spodbudnimi knjigami, risalnimi listi… in grem vsake toliko malo ‘zaplesat’ s svojimi čustvi – ne samo s solzami, da ne bo pomote 😉 Absolutno lahko tehnike uporabiš tudi, ko te razganja od veselja! Bodi kreativen_a!
Večkrat kot si dovolimo čutiti in pretapljati čustva, več modrosti lahko izluščimo iz takih čustveno nabitih trenutkov. Ker vedno SO darila, ki jih čustva naplavljajo…in ko ta darila v sebi ozavestimo, se zdi, da nas ljubi in objema celotno Stvarstvo.
Hvala, da si dovoliš polno čutiti. S tem zdraviš sebe in ta svet.
Sara
