Včasih obljubimo, da se bomo ‘enkrat oglasili’ in ta enkrat izgubi pomen, ko oseba prestopi v drugo dimenzijo. Tako hitro smo lahko onstran. Tako hitro smo lahko kruto opomnjeni, da prav nič ni samoumevno. Da je danes in morda ne jutri. In da je zunanjost samo pokrivalo, ki lahko zelo dobro skrije razsežnost bolečin in boja, ki ga bijemo sami s seboj.
Razmišljati o tem, kako bi lahko bilo drugače, kako bi lahko pomagali, kako bi lahko stali ob strani, če bi vedeli…je minula preteklost.
Včasih ni v naši moči. Včasih se življenjske poti prej razidejo. In mi ostanemo.
Morda z namenom, da svet ponesemo dlje; dlje od tistega, ki ga je skupaj z nami (paralelno v času, v drugem mestu& državi in po svojih močeh) skušal izboljšati do tega trenutka?
Prižgem svečko in prosim za blagoslov njenega duha. Tresava kolena najdejo pot v nežen, droben ples telesa in čustev, ki se v njem pretakajo. Gibanje odklepa spomine na tiste srednješolske čase, ko je bila skupaj z mano razredni ‘outsider’.
Obe sva imeli zelo drugačen pogled na svet, precej a-tipičen odnos do ‘normalnih’ najstniških zadev in prekomerno odgovornost do šolskih obveznosti. Obe sva ljubili dobro hrano, morje in nenazadnje…obe sva radi plesali.
Pleši onkraj, jaz bom pa tukaj.
Naj me najdejo tisti, ki jim lahko s svojim trenutnim znanjem pomagam čez to, s čimer si se v zadnjih letih borila sama.
Sara
