Uncategorized

Fuuuj! On je drugačen, čuden…

8. letnik: “Kako ti je že ime?”

Jaz: Sara sem.

“Sara, kaj imaš ti to na obrazu?”

No da vidim, če uganete, kaj imam to na obrazu? (vprašam celo skupino 8-10 letnikov)

“Mozolji!” reče en. “Pa ne, če bi bili mozolji bi si jih že po-stiskala…” ugovarja drug. “Pege”, “Alergija”, “Kožno znamenje”, “Lepotne pike”, “Že vem, že vem! Izrastki!”… 🙂

Ugibajo dalje in pogovor nanese na to ali sem zaradi svojih sprememb na obrazu bolj čudna, bolj neumna, bolj ‘jaki’…In vsi v en glas, da NEEE, da je to pač pri meni drugače in da so se v šoli učili, da je treba drugačnost sprejemati.

Kako lepo so naučeni/ vzgojeni te otroci, kajne?

A hitro se pokaže, da le na umskem nivoju…

Pogovor nežno usmerim na našo skupino – če smo si mi med seboj različni in kako sprejemamo našo različnost? Mnenja so mešana, a še vedno v večini pritrdilna, a očesni stik večine otrok se izmika, telesa pa postajajo vse bolj nemirna ter se premikajo ven iz našega kroga, kar je super začetek za gibalni del naše terapevtske ure.

Pogovor pri otrocih ima redko jasne verbalne zaključke in tudi tukaj je veliko besed ostalo v zraku. Je pa zanimivo (in se vedno znova potrdi), kako so se prav te začetne besede pletle po glavah in telesih vseh, ko smo začeli z gibalnim delom naše terapije in kaj hitro se je pokazalo, da ‘procesiramo’.

Enkrat za spremembo naredim mešane skupine. Žrebamo, da je ‘fer’, a kljub temu skupine niso ravno po godu vsem članom. Tisti z vizualno ‘drugačnimi’ člani so čisto poklapani – na obrazih jim piše, da niso ‘kul’ skupina in, da bodo ‘izgubili’ igro. A igra se (s pravim pristopom in podporo z moje strani) razplete drugače in z vsako rundo vidim več povezanosti, tudi dotike (ki so bili prej fuj in fej, zaradi fizične drugačnosti) in skupno delovanje!

Vsi vemo, da je različnost povsod, v krogu odraslih in otrok. Otroci sicer drugačnost izpostavijo zelo direktno, odrasli pa se raje izognemo, pogledamo stran, potlačimo, kar si resnično mislimo o izgledu osebe, ki je pred nami ter se pretvarjamo, da nam je vse ‘normalno’ in ‘fajn’. Kaj je boljše? Verjetno, da nič od tega…

Gre za to, da se že od malih nog učimo prepoznavati, da je naš odpor do drugačnih posledica projekcije vseh naših ‘slabih’ (ne-integriranih, neljubljenih, zaničevanih, nesprejetih, sramotnih) delov sebe na drugo – navadno šibkejšo ali bolj ekstremno drugačno – osebo. Zakaj? Ker je tako lažje in bolj znosno za nas + zato, ker so nas večino učili le ‘umskega sprejemanja drugačnosti drugih’ namesto, da bi nam omogočili izkušnjo ter podprli proces ‘body-mind’ integracije drugačnosti sebe in posledično drugih.

Ko otroke učimo o drugačnosti, velikokrat poudarjamo, da je treba sprejeti drugačne, da je treba biti spoštljiv, jih obravnavati enako. AMPAK, kako lahko otrok obravnava svojega ‘drugačnega’ sošolca enako, če ta zelo očitno nima enakih spretnosti kot on in posledično biti z njim v skupini pomeni NE-zmagati. Tekmovalnost in ZMAGA so za 8-10 letnike smrtno resne stvari! Igra je namreč za njih kot življenje in zato je IGRA tudi najboljši način, da (z ustreznimi tehnikami, ki so v njo vpletene) podpremo številna področja, ki mučijo današnje generacije otrok… med drugim tudi utelešeno sprejemanje ‘drugačnosti’, ki nas lahko vse – tako odrasle kot otroke – nauči ogromno stvari o sebi.

Malo za vpogled, kako izgleda otroška skupinska terapija… Več o PLESNI/ GIBALNI PSIHOTERAPIJI ZA OTROKE pa na MINI PREDAVANJU ZA STARŠE – 10.6.2021 OB 18:30 V HIŠI SADEŽI DRUŽBE, LOGATEC.

Uncategorized

Ko zbolimo naš resnični jaz spregovori GLASNEJE…

PONEDELJEK-ČETRTEK: um

Partnersko neskladje. Eden za, drugi proti aktualnim tematikam in tudi sama se po celem letu stabilnosti, kljub turbulencam v svetu, ujamem v premlevanje, kaj je prav, narobe, zdravo, koristno, ogrožajoče itd. Ne morem izklopit, premlevam do te mere, da ne najdem več miru v sebi. Mogoče je zunanji pritisk večji ali pa sem se sama že pred časom nevede začela oddaljevati od svojega centra, moj notranji kompas pa je čisto ponorel…

PETEK: telo

Zdi se mi, da sem se že uspela umiriti, a čutim, da stres spreminja svojo obliko v fizične simptome, ki mejijo na bolezen. Vem, da moram govoriti o mojih strahovih, skrbeh, izraziti mnenje ipd. In v resnici ni težko. Po celem tednu napetosti se usedeva in pogovoriva, precej spontano, brez cmoka v grlu. Ugotovim, da sva v resnici bolj složna, kot si v glavi ustvarjam in to me prav nežno poboža in pomiri. Pri sebi si rečem, to je to, rešeno! Ponoči se dobro naspim in bom nazaj v formi.

SOBOTA: lažna integracija telesa in uma

“Ne vem, če temu lahko rečem spanec?!” si mislim zjutraj in se zavem, da so šli fizični simptomi dalje. Pretvarjam se, da je prehodno, pritisnem vse akupresurne točke, naredim qi-gong, prižgem obnovo v telesu, spijem zelenjavni zvarek, vzamem vitamine, ni da ni…in res se ‘malenkost’ bolje počutim. A zanimivo, energijo, ki sem jo ravnokar ustvarila za samo-zdravljenje, vložim v pospravljanje (sicer z nežnostjo do sebe, počitki, dovolj tekočine, počasi), a zdi se, da bolj pospravljam nekaj v meni kot zunaj mene. Fant me še sprašuje ali sem bolna ali le utrujena in nimam odgovora. Nekje vmes sem in vse bolj mi postaja jasno, da to, kar govori moje fizično telo sploh ni bil problem med nama, ampak je to le preobleka nečesa mnogo večjega in bolj čustveno intenzivnega, ki leži spodaj…

Sploh zato, ker zgubljam glas! Mašijo pa se mi tudi ušesa! Kaj je to drugega kot sporočilo: “obrni se vase!”

Popoldne se končno ustavim. Vzamem si čas in prostor zase. Da samo počivam s svojim telesom in dihom. Prešine me spomin izpred 4-5let, ki je povezan z obiskom, ki ga pričakujeva naslednji dan. V telesu čutim težko opisljivo težo, ki je ne znam centrirat. Zavzdihnem iz odpora in obenem potiho navijam zase, da sem “odkrila” vzrok. Ni prijetno, ko v mislih zrem v oči tej osebi in se moram na tej točki sama s seboj odločiti ali dalje ‘furam’ zamero ali lahko oprostim, spustim in pošljem v njeno smer ljubezen. Uf. No, kar nekaj časa se borim, vmes meditiram, poslušam eno predavanje in nato sama sebe presenetim, koliko ljubezni premorem in kako enostavno je, ko enkrat padem v tok spuščanja in odpuščanja… Sem v nekem drugem stanju (nimam vročine;)) in postajam lahkotnejša in bolj pomirjena z jutrišnjim obiskom. Počutim se vidno boljše! Zdi se, da se kazalec že nagiba v smer zdravja in ne več bolezni. Celo do te mere, da se veselim jutrišnjega obiska 🙂

NEDELJA: resnična integracija telesa in uma

Obiska…ki se ne zgodi. Spet ne spim, saj se igla ponovno nagiba v smer bolezni. Tokrat ostanem v postelji. Odpoveva obisk in pri tem se sama počutim prevarana s strani svojega uma in telesa. Vse se zdi še huje, ko pogledam ven in vidim, kako zelo lep dan je, jaz pa takole. ‘KAJ SE V RESNICI DOGAJA?’ vpije v meni. Zrem v strop in si končno priznam, da moje telo rabi več časa. Iz postelje odpovem/prestavim vse, kar imam na urniku do četrtka. In potem se končno sprostim sama s seboj.

Med počivanjem, me nekaj spomni na knjigo, ki jo berem že čisto predolgo. Glej no glej, požiram besede zgodbe, ki je precej podobna moji in ob tem čutim, da sem preprosto človek. Knjiga me spomni na body-mind tehniko, ki je pa začuda še nisem izvedla v teh dneh borbe s seboj 🙂

Sledim vsem korakom, ki se končajo z roko na točki največje teže mojega telesa. Samo diham, z vso prisotnostjo do svojega telesa, občutkov in čustev. To je RESNIČNO RAZTAPLJANJE zamer…in zanimivo je to, da ugotovim, da te niso do drugih, ampak do sebe. Jokam. Spuščam. Zdravim. Sprejemam. Spoštujem. Vidim. In končno in resnično slišim…SEBE.

Se nadaljuje…


*ZAKLJUČNA MISEL IN POVABILO NA DELAVNICO

A ni zanimivo, kako naš um vedno znova ustvarja zgodbe in celo ‘logične razlage’ za naš trenuten obstoj. A zelo redko so te ‘umske’ razlage skladne s telesnim čutenjem, ki velikokrat prebavlja mnogo globljo sliko realnosti, ki si jo na hitro in po ustaljenih vzorcih interpretirajo naši možgani. Sama raziskujem body-mind delovanje dobra 4 leta – samostojno, pod mentorstvom, na osebni gibalni psihoterapiji in preko dodatnih body-mind seminarjev – pa se kljub temu ujamem v pretirano umsko analiziranje, v razmišljanje, da je možno ‘na hitro’ razumeti sebe in ‘čez noč’ postati nov človek, v prepričanje, da je vzrok zunaj in ne znotraj mene in podobno…

Ja, veliko imamo dela vsak zase in sami s seboj. Zato pa včasih pomaga, da nam še kdo zunanji nastavi ogledalo. Da samo usmeri žarišče odbijajočega sončnega žarka v točko, ki je resnični problem. Šele takrat se lahko zgodi preboj. Ko uzremo resnično sliko sebe v danem trenutku ter se morda za spremembo sprejmemo prav take kot smo…pa kaj potem, če smo “piški”. V resnici smo mi tisti, ki se najbolj sodimo, ki se najmanj sprejemamo in ki si želimo biti več in hitreje od tega kar preprosto smo. Pa je to potrebno?

V prihodnjih treh tednih bom jaz tvoje ogledalo – če seveda želiš in čutiš, da je tvoj čas, da stopiš v svoje telo in malo začutiš, kaj se v resnici plete pod tvojim površjem.

Občina Logatec je, v sodelovanju s KLŠ Logatec, namenila sredstva za izvedbo 3 BREZPLAČNIH DELAVNIC OZAVEŠČANJA TELESA, ki so kot uvod v plesno/gibalno psihoterapijo, s katero bi nadaljevali glede na odziv udeležencev.

Delavnice služijo kot začetek povezovanja s svojim telesom, iskanju udobja v njem in pa uvodnemu odstiranju našega počutja v naši koži. To bo le tak prijeten in nežen uvod, globlje delo nas čaka kasneje – če se odločiš, da nadaljuješ z nami.

več o delavnicah
Uncategorized

KAKO VEM ALI SEM V TELESU in KAKO V TELO?

A ni zanimivo, da brez telesa ne moremo ničesar, pa kljub temu vedno znova dobivam vprašanja: “Kako sploh vem ali sem v telesu ali nisem ter kaj narediti, da pridem nazaj v telo?” Spodaj sem tudi zate zapisala kratek povzetek. Naj koristi!

KAKO VEM ALI SEM V TELESU?

V telesu sem, ko se zavedam, kje so npr. v danem trenutku moje noge, kaj delam s prsti, kako sedim; ali občutim žejo/ lakoto/ spremembo temperature ali sem tako zaposlen-a v delo, da pozabim na svoje osnovne potrebe; se zavedam ali me vsebina na kateri trenutno delam jezi/ veseli; opazim, kako stran od določene osebe se fizično postavim; opazim, da se moje telo različno odzove ob različnih osebah; sam-a sebe zalotim, ko se mrščim in zavestno sprostim mišice obraza; opazim, da sem začel-a hitreje hoditi, kot ponavadi ali da v danem trenutku sploh ne diham itd. Se pravi:

  1. Kje je moje telo v prostoru in kaj počne (zunanjost – moje gibanje/drža v različnih okoliščinah; propriocepcija, moj gibalni podpis = gibanje, ki je značilno zame,…)?
  2. Kaj se dogaja v mojem telesu? (notranjost, občutki v telesu v razlilčnih situacijah/ z različnimi ljudmi; interocepcija, čutenje, čustvovanje,…)

*To, da fizično telovadimo še ne pomeni, da smo avtomatsko v telesu. Velikokrat lahko fizično premikamo telo pa smo še vedno v glavi ali popolnoma iz telesa in uma. Velja tudi obratno, lahko smo čisto pri miru in se zelo zavedamo svojega telesa (in se zavemo, da ‘čisto pri miru’ v resnici ne obstaja) 🙂

KAKO V TELO?

  1. ZAVESTEN DIH: to ne pomeni, da ga moraš poglobit, spremenit, aplicirat razne dihalne tehnike, ne, samo zaveš se: ‘ali diham?’ in ‘kakšen je moj dih?’ (s kakšnimi pridevniki bi ga opisal-a…počasen, težek, boleč, lahkoten, komaj slišen itd.). Se pa splača dihat tudi iz vidika, ker se naša zavest prav z dihom povezuje z našim nezavednim…
  2. UPORABA ČUTIL: v ta trenutek in v svoje telo se takoj vrnem ob uporabi enega ali več čutil (recimo: odprem sluh – kaj vse v tem trenutku slišim v prostoru? Ali primem v roko predmete različnih tekstrur – jaz to velikokrat delam v trgovinah z oblačili in me res hitro vrne vase; in ostala čutila okus – ko ješ čokolado si sigurno v telesu;))
  3. SISTEMATIČEN SPREHOD PO TELESU: premaknem glavo, lase, ušesa ;), trepalnice, usta, vrat, rame, komolce…vse do kolen, gležnjev, podplatov, prstov na nogi… Lahko greš zelo površinsko ali pa si zelo podrobn-a in opazuješ razliko 😉 Pri tem ni pomembno ali le nežno premikaš ali bolj intenzivno premikaš, seveda pa način, kako se lotiš te vaje odraža delčke tvoje osebnosti. To vajo bi lahko delal-a tudi v mislih, ampak, če imaš težave začutit telo, potem ‘umski pristop’ odsvetujem.
  4. KAJ SE GIBA: izberi si eno okolje in nekaj minut opazuj, kaj se premika. Na primer: kuham in v glavi naštevam, kaj sem premaknil-a (prsti, roke, zapestja, komolci, rame, hrbtenica… vse naštej, kar opaziš, da si premaknil-a in boš videla, da boš imela drugačno prisotnost. Naj bo igrivo 🙂
  5. OPIS SVOJEGA GIBANJA: sprehodi se po sobi in opiši svojo hojo – je lahkotna, rigidna, odločna, v ravni črti, brezbrižna itd. Naštej čim več pridevnikov. Nato pojdi delat recimo delat kosilo in spet skušaj opisat na kakšen način ga pripravljaš – se gibaš po kuhinji hitro, ti vse leti iz rok, imaš dobro kontrolo, je prisotna lahkotnost ali se vlečeš od hladilnika do pulta itd. Opazuj svoje gibanje še v poljubni situaciji (npr. ko se igraš z otroki, ko si intimn-a s partnerjem itd.) in potem poglej svoje zapiske. Kateri pridevniki se ponavljajo? Skoraj sigurna sem, da je vsaj en, verjetno pa več… Vsak od nas ima namreč svoj način gibanja – svoj gibalni podpis (že na daleč lahko prepoznaš prijatelja po hoji, tvoji domači se sigurno lahko spomnijo vsaj ene geste, ki je zelo karakterna zate ipd.). Vse to odraža tvojo osebnost, ki je plod vseh tvojih dotedanjih izkušenj. V vsaki izkušnji na tej zemlji si bil-a najprej s telesom in to je vse zapisano v tvojem gibanju…
  6. Tehnik je še veliko, ker je telo res vključeno v vsak trenutek našega bivanja…če to še vedno ni dovolj, da prispeš v telo pa te vabim, da se mi: 6.5.2021 ob 19:30 priključiš na BREZPLAČNEM SPLETNEM OZAVEŠČANJU TELESA 🙂 Piši mi na info@kon-pas.org in dobiš link za Zoom.

Imej čudovit večer in potrpežljivo s seboj in s svojim telesom. Vzgojeni smo bili, da smo v glavah in ne v telesu, da smo v razmišljanju in ne v čutenju…zato je priti v telo PROCES…je pa lepo, ko smo nazaj…odpre zavedanje za marsikaj v naših življenjih. Telo-um in spirit so namreč neločljivo povezani 🙂

Sara

Uncategorized

Prostor za kreacijo sebe

Kot kos gline smo. Vsak dogodek nas oblikuje. Vsaka oseba odtisne svoj odtis na naše telo in um.

To je nujen proces skozi katerega se razvijamo, rastemo in se krepimo, ampak včasih se zgodi, da okolica postane agresivnejša od naših notranjih namer in želja po oblikovanju samega sebe. Kar na lepem je naša glina polna prstnih odtisov drugih, naše roke pa se komaj vidijo.

Razočarani ugotavljamo, da sebe – glino – želimo oblikovali (na primer) z zaobljenimi linijami, okolica pa v nas zarezuje črte, oblikuje ostre linije, ki sproti podirajo naše nežno začrtane poteze.

Sčasoma se utrudimo od borbe z ostrino ali pa se pustimo celo prepričati, da je ‘ostro’ lepše ali za nas boljše in koristnejše. Pozabimo na svoje nežne poteze, na svoje prvotne namere, na želje in svoje argumente in iz leta v leto bolj tajimo ta nežni glas NAŠE namere, naših vzgibov in naše smeri.

Ujeti v prepričanja drugih, da sta njihova smer in njihov način življenja za nas (naj)bolj ustrezna…

Čakamo, da nas strezni dogodek, bolezen, izguba, nekaj močnega, izrazitega, šokantnega? Morda se takrat spomnimo sebe – svojih potez, ki so vedno bile del naše unikatne narave in so v resnici edina in najboljša odprava za stopanje po naši življenjski poti.

Lahko pa se kar danes zazremo globoko vase, z golo iskrenostjo in sočutjem…

Prepričana sem, da vsi na neki ravni vemo (najsi bo to v obliki jasne misli, zgolj čutenja ali telesnega impulza), kaj v našem življenju je potrebno predelati in počistiti, da naredimo prostor samemu sebi; svojemu izrazu, svoji rasti, spremembi in razcvetu.

Mi smo glina in mi smo sami svoji najboljši umetniki.

Naj nam bo svet navdih za nove ideje, polje za eksperimentiranje in učenje, potem pa se vedno znova vračajmo h grajenju, oblikovanju in utrjevanju sebe – iskreno, sočutno in v skladu z našo esenco in našim višjim namenom.

Vsa orodja že imamo, samo prostor je potrebno narediti, da bo v njem moč kaj novega vzkliti.

Sara

I’m taking more…SPACE!
Uncategorized

Za vse mamice ♡

Nisem (še) mamica. Poznam pa kar nekaj mamic, imam mamico in terapevtsko delam z mamicami.

Občudujem vas, vedno znova, vse vas mamice in obenem v meterinsko-otroškem odnosu opažam ogromno krivde in idealističnih pričakovanj mamic do samih seboj. Ko ima otrok težave, se krivda, pričakovanja in celo samo-kaznovanje pri starših še potencirajo. In to me vedno znova potre…

Obstaja dobra ali slaba mama? Otroci res iščejo idealnega starša ali bolj kot to potrebujejo našo ljubezen in prisotnost (v dobrem in slabem)?

“Biti starš ni vloga, biti starš je odnos in zdrav odnos ne temelji na besedah, ampak na sposobnosti, da zmoremo biti (s telesom, umom in duhom) v družbi otroka in smo pri tem mirni. Če želimo disciplinirati (to discipline) svoje otroke, jih raje naredimo za svoje učence/apostole (disciples). Ne učence, ki se nas bojijo, ampak nas imajo radi, si želijo naše družbe in nas obožujejo, ko lahko sledijo našemu vzoru.”

Dr. Gabor Mate

Vsem mamicam želim…

  • da bi si večkrat čestitale za vse, kar ‘dajate’ svojim otrokom in se manjkrat krivile za vse tisto, kar po vaše delate / ste delale ‘narobe’
  • da bi skušale odpreti zavedanje, da otroci so pokazatelj družinske dinamike, a hkrati razumele, da so vaši materinski vzorci odraz dinamike vaših staršev, vaši starši njihovih staršev in tako dalje, generacije nazaj…
  • da bi namesto prevzemanja krivde nase ali valjenja krivde na druge, ko otroci ne ubogajo/ imajo take ali drugačne težave, zmogle videti čez trenutno težo okoliščin ter zaupale in delovale v smer svoje izgradnje – le z zdravljenjem svojih ran, lahko resnično presežemo nezdrave vzorce, ki rušijo naše in življenjske vzorce
  • da bi priznale svojo ranljivost; da niste in nikoli ne boste popolne, ampak ste to, kar ste in lahko ljubite le po svojih najboljših zmožnostih v danem kontekstu, ob dani podpori in z danimi preteklimi izkušnjami, ki so vas oblikovale
  • da bi se močno objele in vase usmerile enako mero pozornosti, časa in čustvene podpore, ki jo nudite svojim otrokom
  • da bi si večkrat dovolile stopiti iz vloge ‘vzgojiteljice’ v brezčasno igrivost in golo prisotnost z otrokom
  • da bi si večkrat dovolile počitka, pomoči in pohvale
  • da bi se spoštovale in cenile, poiskale pomoč, če jo potrebujete in se vedno znova dale na prvo mesto…kamor spadate.

“Največji dar, ki ga lahko starši damo svojim otrokom, je to, da smo mi srečni in izpolnjeni”

Dr. Gabor Mate

In srečni in izpolnjeni nismo nikoli v iskanju popolnosti, ampak, ko zmoremo biti prisotni v svojem telesu, umu in duhu, ne glede na to, kaj tam najdemo. Ko zmoremo čutiti in užiti vsak moment s hvaležnostjo – ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Ko zmoremo sprejeti svojo nepopolnost ter kljub temu hoditi svoje življenje v zavedanju, da smo vredni ljubezni in spoštovanja ter oboje vsakodnevno negovati v odnosu do sebe.

Priporočam ogled videja dr. Mate (klikni TUKAJ) in obenem upam, da ste imele čudovit materinski dan…sicer pa je jutri nov dan in zakaj ne bi bil še en v materinskem slogu 😉

Na vse mamice ♡

Sara

P.S. Moške sem tokrat izpustila, kar ne pomeni, da v materinstvu nimajo vloge. Dobijo svoj blog post, ko začutim 😉

SPREMEMBE, telo, Uncategorized

Nove nevronske mreže = nova verzija tebe!

Ena prvih oseb, ki je k meni hodila na plesno-gibalno psihoterapijo (še v Angliji) mi je ob koncu njenega terapevtskega procesa podarila tablico s spodnjim napisom in rekla: “Ko boš enkrat imela svoj terapevtski prostor, lahko tole obesiš notri. Naj te spominja na tvoje začetke…”

Prevod: V življenju se ne gre za to, da sami sebe poiščemo, ampak, da sebe ustvarimo.

Spomnim se, da me je ta citat begal in sem druge spraševala, kaj si o njem mislijo…

Se res ustvarjamo na novo ali že vse smo in samo iščemo našo esenco? Kaj ti misliš?

Moje mnenje takrat je bilo, da se v življenju iščemo, ne ustvarjamo in zato je tablica ostala pospravljena v predalu. Včeraj (po koliko letih? 4ih?) pa sem ob branju knjige dr. Joe Dispenza, ki preučuje plastičnost naših možganov, dobila popolnoma nov uvid.

Ja, naša esenca je v nas – je naša, unikatna – jo iščemo in najdemo – lahko z njo stopimo v stik. AMPAK, če želimo ŽIVETI v stiku s to našo esenco, če želimo živeti celoto sebe, je neizogibno, da na novo ustvarimo sebe – ne v smislu drugačne esence (ne zanikanje sebe!), ampak v smislu drugačnega delovanja, drugačnega čustvovanja, drugačnega socialnega vedenja, drugačnega pogleda na naše trenutne okoliščine in prihodnost, ki si jo ‘deep down’ želimo zase.

Ne moremo pričakovati, da bomo za-živeli celoto sebe v enakih okoliščinah ter v istih vzorcih mišljenja, vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi. Samo drugačno bivanje lahko podpre celoten izraz naše esence!

V resnici je NUJNO, da na novo USTVARJAMO:

  • PROSTOR znotraj in zunaj sebe, ki podpira celoten izraz nas samih!
  • NOVE IZKUŠNJE, ki potrjujejo, da je naš poln izraz dragoceno darilo svetu (ne breme ali nekaj čudnega, slabega itd.).
  • NOVO REALNOST, ki presega ‘naučeno’, ‘pogojeno’, ‘ponotranjeno’ ter nam daje svobodo, notranji mir, trdnost v tem, kdo smo ter besedni in nebesedni glas, da sebe izrazimo brez sramu in strahu pred kritiko.

In kako ustvarimo novega sebe?

Včasih so v nevroznanosti verjeli, da so nevronske povezave, ki jih ustvarimo v otroštvu nespremenljive, v zadnjih letih pa se ZNANSTVENO POTRJUJE, da lahko vzpostavljene nevronske mreže ‘odpletemo’ in ‘spletemo’ nove – na način, da bodo podpirale življenje, ki si ga želimo.

Nove nevronske mreže = nov način mišljenja, vedenja, čustvovanja, povezovanja, bivanja = nova verzija tebe!

Nova verzija tebe se sliši super! Ampak a veš, kdo si ‘deep down’ in česa si sploh želiš zase?

Kdo smo danes, je namreč posledica vseh naših dotedanjih izkušenj, vsega družinskega in kulturnega pogojevanja, posledica okolja v katerem smo živeli, vseh ponotranjenih sporočil o tem: ‘kaj je prav/ spodobno’, ‘kaj je nedopustno/ sramotno / grešno’, ‘kaj si zasluži besede ‘priden-a si’, ‘kaj si zasluži ignoriranje, kazen, samoto ali odobravanje’…

Bolj kot odraščamo bolj nas ta prepričanja in naučeni vzorci dušijo. Varne stene preteklosti postajajo premajhne, ker naša esenca želi biti vidna v celoti. Čutimo potrebo po tem, da smo bolj in bolj mi – ne konstrukt družbe, vzgoje in okolice…

Vemo, da se želimo znebiti vzorcev, ki nas dušijo, PROBLEM pa je, ker ne vemo s čim ŽELIMO zapolniti novo-nastali prostor! Včasih so naučeni vzorci tako močni, da sploh ne vemo, kdo smo brez njih! Strašljivo je podreti stene, ker ne vemo, kaj bo na drugi strani. Si bomo sploh všeč z novimi nevronskimi povezavami (brez naših starih vzorcev)?

Zato bi jaz zgornji zapisani citat malo spremenila…

“Life is about finding ourselves first and then creating ourselves anew, accordingly” (V življenju se moramo najprej najti, da se lahko na novo ustvarimo).

Ključ po mojem mnenju ni le v kreiranju nove verzije sebe, ampak v KOMBINACIJI: ISKANJA + USTVARJANJA.

Kako namreč lahko vemo, kako zgraditi življenje, ki podpira izraz naše esence, če svojih globin še ne poznamo? Če še nismo ozavestili, kaj ne želimo biti in kaj si želimo zase? Kako vemo, kaj rabimo, če se svoji esenci še nismo približali ter ji prisluhnili – kdo je in kako se želi izraziti? Šele ta sporočila nas usmerjajo na poti grajenja nove realnosti, kjer bo naša esenca vidna, spoštovana in v blagoslov in izgradnjo nas samih in okolice.

Ozaveščaj, išči, stopaj v stik s seboj ter sledi sporočilom, ki jih tam slišiš. Naj te vodijo v kreacijo nevronskih mrež, ki odslikavajo življenje, ki maksimalno podpira tvojo esenco.

Sara

P.S. Če rabiš pomoč na poti ozaveščanja, iskanja in grajenja vabljen-a v NOV 7-TEDENSKI GIBALNO-PSIHOLOŠKI SKLOP: STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ (več spodaj).

Eksperimentiranje z gibanjem drugačna interakcija s svojim telesom –> nova izkušnja, nov občutek, varnost –> nove možganske povezave –> nov pogled na svet –> možnost za tvojo osebno spremembo.

Uncategorized

Sporočila telesa (2)

 [9. februar 2021]

[RUBRIKA: SPOROČILA TELESA] Poglej si video in mi napiši: “Kaj vidiš?”, “Kaj govori telo?”, “Katera sporočila si zase dobil-a ob gledanju tega videja?”. V začetku naslednjega meseca bom pod video objavila razlago mojega telesnega sporočila. Med komentarji bom izbrala tistega, ki najbolj resonira z njim ter ga NAGRADILA Z BONOM V VREDNOSTI 60 EUR. Nagrajenec lahko bon koristi za obisk mojih programov (BMS reset, PGPT…) – online ali osebno 1 na 1. Si piševa!

sporočilo telesa – februar 2021
Uncategorized

Sporočila telesa_modrost 1

[6.1.2021] – neverbalno…(*)

(*)”Kaj vidiš?”, “Kaj govori telo?”, “Katera sporočila si zase dobil-a ob gledanju tega videja?” Ko opazuješ, opazuj skozi svoje telo – kaj dela tvoje telo, ko gledaš video, kaj čutiš v sebi, kateri spomini pridejo v tvoje misli, kakšne oblike vidiš v mojih gibih ipd. Nato preberi razlago sporočila…(naslednjič pa spremljaj FB ali moj YT in se poteguj za nagrado ;)).

[6.1.2021] – verbalno…

Včasih sploh ne opazimo, da smo obtičali v coni udobja. Telo želi naprej, naš um pa ne dojame ali pa noče videti. Že ko se telo odriva, da bi skočilo v neznano je del nas še vedno zadaj. Mižimo, ker se bojimo naprej, v neznano. Nič čudnega, da nas potem meče, če pa slepo stopamo naprej, brez vizije, brez cilja in samo na pol – z eno nogo še vedno na varnem.

Kako lahko spremenimo naša življenja, če ne gremo v spremembo popolnoma celi? Če z eno nogo ‘bremzamo’ sami sebe? In potem še poslušamo naš um, ki pravi: “Pa saj si vedel-a, da ti ne bo uspelo? Novo je nevarno / majavo / nesigurno / čudno…sem ti rekel-a!”.

A te kdaj vleče v 2 smeri, kot mene? Želiš naprej, ampak del tebe se je pa tako močno zasidral v tvoje trenutno življenje in okoliščine, da tudi če siliš, ne gre. Nekaj časa še vlečeš za seboj tiste dele (preteklost, vse česar se oklepaš), ampak slej ko prej se utrudiš…

Nekaj bo treba spremeniti. Nekaj bo treba izpustiti – tisto, kar me ‘bremza’, da poletim. Kaj preteklega moram objeti z ljubeznijo, da me bo preteklost podprla kot veter v moj hrbet ter mi dala moči in stabilnosti, da cela (na obeh nogah, s celim telesom in prenosom težišče) stopim naprej v prihodnost – pogumno, s hvaležnostjo za vse kar je bilo in z zavedanjem, da je vse vredu in bo vredu tudi ko skočim tja, kjer še nikoli nisem bila…?

Kako grejo tebi življenjski skoki v neznano?

Deli z mano svojo zgodbo na info@kon-pas.org ali na Facebook pod komentarje rubrike (sporočila telesa).

Sara

Uncategorized

PRIS(O)TNOst!

Ženske se tako rade pohvalimo, da lahko multi-taskamo in da je to naša moč in prednost pred moško populacijo. No, jaz sem ena tistih, ki mi multi-taskanje res ne gre oziroma se tega skušam namensko ogibati, ker opažam, da me totalno izčrpa. Moj fokus je razpršen, moja glava v kaosu misli, moje odziv do tistih, ki me v tem multi-mode zmotijo pa žalostno odsoten, v popolnoma drugačnih odtenkih, kot si to zaslužim jaz, oni in naš odnos.

A je res bolj pomembno to, da v enem dnevu obkljukam sto opravil in v vsej svoji storilnosti in razpršenosti, le bežno užijem čudeže življenja, ki se prav ta trenutek moje razpršene in storilne pozornosti, odvijajo okoli mene?

Česa se rada spominjam? Tistih trenutkov; iskrenih, ljubečih besed in prisotnih, namenskih dejanj, ki pobožajo moje srce ali pa ga iz gole direktnosti in močnosti tega-trenutka ranijo in potisnejo iz cone udobja tja, kjer se še nisem soočila s seboj. Česa se spominjam? Tistega listka opravil izpred 1 meseca? Ko sem obkljukala še zadnje službeno opravilo in se od utrujenosti sesedla na kavč…nezmožna pogovora, nezmožna izkaza ljubezni do sebe/partnerja…

Svet je res neizprosno divje naravnan… danes ni več ok, da je nekaj narejeno. Mora biti tudi hitro, kvalitetno (ma kaj kvalitetno, vrhunsko, konkurenčno) in ne samo ena stvar…čim več tem bolje. To je pohvalno, pridno, NORMALNO za zdravega in mladega človeka. Vsak dan tako, vsak dan še več in še bolje… Se mi zdi, da danes OSEBNA RAST ni več to, da si boljši človek osebno in medosebno, ampak, da rasteš v hitrosti, produktivnosti in razprševanju sebe…

Sami sebi nismo dovolj. Kaj šele drugim.

In veliko preveč se nas ujame v to zanko…ker ne ljubimo celote sebe, ker so deli nas, ki jih poganja krivda, ker smo ujeti v naučene vzorce kdor ne dela je len ali brez dela se še čevelj ne obuje ipd.

Pa si srečen-a, ko opravljaš 3 stvari hkrati? Pa si poln-a energije, vitalnosti, življenja, ko se tvoj vsakdanjik zaključi? Živiš polnost odnosov, ki si jo želiš?

Živiš prisotno? Opaziš in pohvališ svoje drobne korake naprej ali pa na mestu? Objameš z vso svojo bitjo? Prisluhneš z globino svoje duše? SI PRISOTEN-A ZASE – da se slišiš, da se čutiš, da si daš, kar rabiš? SI PRISOTEN-A Z DRUGIMI – da jih opaziš, da jih slišiš, da se sočutno odzivaš, da jim prideš pol poti nasproti, da jih pogledaš z vsemi čustvi v tebi, da komuniciraš brez distrakcij…

Ko smo prisotni, smo tudi bolj pristni. Polnimo in se polnimo. Opazimo majhne stvari, ki mavrično pobarvajo naše srce. Več naredimo! Bolj lahkotno se pomikamo skozi življenje. Bolj smo fleksibilni in odprti za nepričakovane obiske, naključna srečanja in opravila, ki nam “prekrižajo” NAŠE številne in prenatrpane plane…

Koliko jih imaš za leto 2021 (planov, načrtov, zaobljub)? Se spet ujemaš v zanko več, boljše, pridno, multi-funkcijsko, storilno, brez življenja, bežno…

Jaz sem prejšnji teden pisala take plane in načrte, da sem potem rabila 2 dni na off…in sedaj šele vidim, da sem se sama ujela… ne prvič, a upam, da z mojo eno in edino zaobljubo, bližje zadnjič.

V letu 2021 se zaobljubljam PRISOTNEMU so-bivanju. Ne glede na to kar delam, čutim, s kom sem, kje sem…PRISOTNOST! PRISTNOST! Samo to. Če polno vnesem v svoje življenje več tega, sem absolutno osebno zrastla in prerastla vsa tista neuporabna prepričanja in vedenja, ki me odvračajo od POLNOSTI ŽIVLJENJA.

Čemu se pa ti zaobljubljaš v 2021? Upam, da si si zadal-a prebavljiv seznam :O Sicer ti predlagam, da svoje multi-plane raje zamenjaš za en sam fokus – eno besedo – en stavek – eno področje. Tam začni, deluj, preobražaj tvoje življenje na (še) bolje!

Ko sami sebe razbremenimo prevelikih pričakovanj do sebe, se v naših življenjih sestavi še marsikaj drugega – tisto, čemur sploh nismo dajali posebne pozornosti…

Naj bo 2021 tvoje leto!

Sara

P.S. Prisotnost se vedno začne v našem fizičnem telesu…v novem letu vabljen-a na SKLOP GIBALNO-PSIHOLOŠKIH ONLINE SREČANJ “STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ” (za več info mi piši na info@kon-pas.org ali za prvi vtis poglej pod “aktualno“).

Uncategorized

V 2021 zamenjaj ZAKAJ za KAKO!?

Decembrski pozdrav!

Včeraj sem šla na sprehod k reki in simbolično spuščala vse, kar mi v življenju več ne služi in česar se po nepotrebnem oklepam. Opazovala sem, kako teža zapušča moje telo, v njem pa se dela prostor za vse tisto, kar je polno življenja, jasnosti, notranje moči in miru.

Razmišljala sem, kaj zaželeti vam/tebi, ki spremljaš moje delo. Sporočilo, ki sem ga prejela je preprosto: Želim ti, da v novem letu svoj ZAKAJ, čim večkrat zamenjaš z vprašalnico KAKO. Aa?

  1. ZAKAJ?

Zakaj se to dogaja (spet) meni? Zakaj ima težave ravno moj otrok? Zakaj me ne razume(jo)? Zakaj sem tako neumen-a? Zakaj nisem tako srečen-a kot on? Zakaj nisem bolj samozavesten-a? Zakaj grem vedno čez sebe? Zakaj spet podaljšani ukrepi? Zakaj mi je bilo treba tega in onega? Zakaj ta diagnoza? Zakaj, zakaj, zakaj…te vedno drži ujetega. Tvoja pozornost je neizogibno v preteklosti: vrtanju v stilu kaj bi če bi in mnogokrat nerazumskem sklepanju: vse je moja krivda, Bog/Vesolje me kaznuje, ker...

Z zakaj-i si želimo razlage in s tem razmbremenitve, naložimo pa si samo še večje breme. Ker včasih mnogo let vrtamo in ne dobimo odgovora ali pa si naši možgani odgovor izmislijo na podlagi emocionalnega doživljanja okoliščin, obenem pa svojo interpretacijo še tisočič potrdijo s prepričanji, ki so v nas zasidrani že od otroštva. In to ponavadi niso najbolj realne, kaj šele podporne interpretacije…

Trenutno se učim od dveh terapevtk iz Seattla. Stari sta 65 in 80 let! In velikokrat je njuna življenjska modrost tista, ki pretehta še najbolj strokoven učbenik, kjer so teoretično pojasnjeni zakaji. Prva stvar, ki sem se jo naučila od njiju je, da naj se neham oklepati besede ‘zakaj’ (tudi jaz to počnem in se učim spuščati…). Pravita, da to zapira možnosti in nas odvrača od premika naprej… Razmisli. Ti tvoji zakaj-i res tako zelo pomagajo pri korakih v smer želene spremembe?

2. KAKO je kako drugačen od zakaj-a?

Kako vedno odpira možnosti. Prisili nas, da smo v sedanjosti, si jo ogledamo in si priznamo, da smo tukaj in zdaj, s temi in onimi problem in težavami. In sedaj imamo 3 možnosti:

  1. Retrospektiva z namenom samorefleksije: Kako sem prišel do sem in kako moja dosedanja pot vpliva na mojo sedanjost?
  2. Ukrepanje v sedanjosti: Kako lahko s tem kar sem in znam, v tem trenutku razumem, podprem, pomagam sebi/drugim/svetu?
  3. Povezovanje sedanjega trenutka s prihodnostjo: Kako lahko od danes naprej delujem drugače? Kako lahko stopim iz cone udobja in spremenim svojo realnost na bolje?

A vidiš KAKO, te KAKO spravi na trdna tla in v gibanje – v refleksijo, spremembe, plan za danes/za naprej in pa v polje hvaležnosti in možnosti; da sploh opaziš; do kam si že prišel-a in kaj vse, še lahko postaneš. Tako zelo drugače kot vrtanje po zakaj-ih, ki se prepogosto valjajo v krivdi, obsodbah in interpretacijah ranjenega notranjega otroka…

Tudi v plesno-gibalni psihoterapiji mene predvsem zanimajo KAKO-ji: kako se v danem trenutku, v povezavi z mislimi in koliščinami, nezavedno gibaš in kako nam-a ta informacija lahko služi kot izhodišče za vpogled vase ter premik naprej – v smer tvoje vitalnosti, duševnega ravnovesja in pomirjenosti z življenjem.  

In če se sedaj sprašuješ KAKO to naredim? KAKO se premaknem naprej? KAKO dejansko nekaj spremenim?

Odgovore že nosiš v sebi! Je pa res, da včasih pride prav, da nam jih nekdo pomaga videti oz ozavestiti.

Spodbujam te, da si v novem letu odprt-a za smernice, nove priložnosti, nova srečanja, nove izhode, ki so zate absolutno mogoči, če se le odločiš, da se iz omejenosti ZAKAJ-ev, premakneš v polje KAKO-jev. V slednjih vedno obstaja pot…zaupaj, začuti kako in skladno s tem deluj!

Naj bodo prazniki in prihajajoče novo leto polni KAKO-jev, ki rišejo priložnosti in pot za naprej…

Sara