8. letnik: “Kako ti je že ime?”
Jaz: Sara sem.
“Sara, kaj imaš ti to na obrazu?”
No da vidim, če uganete, kaj imam to na obrazu? (vprašam celo skupino 8-10 letnikov)
“Mozolji!” reče en. “Pa ne, če bi bili mozolji bi si jih že po-stiskala…” ugovarja drug. “Pege”, “Alergija”, “Kožno znamenje”, “Lepotne pike”, “Že vem, že vem! Izrastki!”… 🙂
Ugibajo dalje in pogovor nanese na to ali sem zaradi svojih sprememb na obrazu bolj čudna, bolj neumna, bolj ‘jaki’…In vsi v en glas, da NEEE, da je to pač pri meni drugače in da so se v šoli učili, da je treba drugačnost sprejemati.
Kako lepo so naučeni/ vzgojeni te otroci, kajne?
A hitro se pokaže, da le na umskem nivoju…
Pogovor nežno usmerim na našo skupino – če smo si mi med seboj različni in kako sprejemamo našo različnost? Mnenja so mešana, a še vedno v večini pritrdilna, a očesni stik večine otrok se izmika, telesa pa postajajo vse bolj nemirna ter se premikajo ven iz našega kroga, kar je super začetek za gibalni del naše terapevtske ure.
Pogovor pri otrocih ima redko jasne verbalne zaključke in tudi tukaj je veliko besed ostalo v zraku. Je pa zanimivo (in se vedno znova potrdi), kako so se prav te začetne besede pletle po glavah in telesih vseh, ko smo začeli z gibalnim delom naše terapije in kaj hitro se je pokazalo, da ‘procesiramo’.
Enkrat za spremembo naredim mešane skupine. Žrebamo, da je ‘fer’, a kljub temu skupine niso ravno po godu vsem članom. Tisti z vizualno ‘drugačnimi’ člani so čisto poklapani – na obrazih jim piše, da niso ‘kul’ skupina in, da bodo ‘izgubili’ igro. A igra se (s pravim pristopom in podporo z moje strani) razplete drugače in z vsako rundo vidim več povezanosti, tudi dotike (ki so bili prej fuj in fej, zaradi fizične drugačnosti) in skupno delovanje!
Vsi vemo, da je različnost povsod, v krogu odraslih in otrok. Otroci sicer drugačnost izpostavijo zelo direktno, odrasli pa se raje izognemo, pogledamo stran, potlačimo, kar si resnično mislimo o izgledu osebe, ki je pred nami ter se pretvarjamo, da nam je vse ‘normalno’ in ‘fajn’. Kaj je boljše? Verjetno, da nič od tega…
Gre za to, da se že od malih nog učimo prepoznavati, da je naš odpor do drugačnih posledica projekcije vseh naših ‘slabih’ (ne-integriranih, neljubljenih, zaničevanih, nesprejetih, sramotnih) delov sebe na drugo – navadno šibkejšo ali bolj ekstremno drugačno – osebo. Zakaj? Ker je tako lažje in bolj znosno za nas + zato, ker so nas večino učili le ‘umskega sprejemanja drugačnosti drugih’ namesto, da bi nam omogočili izkušnjo ter podprli proces ‘body-mind’ integracije drugačnosti sebe in posledično drugih.
Ko otroke učimo o drugačnosti, velikokrat poudarjamo, da je treba sprejeti drugačne, da je treba biti spoštljiv, jih obravnavati enako. AMPAK, kako lahko otrok obravnava svojega ‘drugačnega’ sošolca enako, če ta zelo očitno nima enakih spretnosti kot on in posledično biti z njim v skupini pomeni NE-zmagati. Tekmovalnost in ZMAGA so za 8-10 letnike smrtno resne stvari! Igra je namreč za njih kot življenje in zato je IGRA tudi najboljši način, da (z ustreznimi tehnikami, ki so v njo vpletene) podpremo številna področja, ki mučijo današnje generacije otrok… med drugim tudi utelešeno sprejemanje ‘drugačnosti’, ki nas lahko vse – tako odrasle kot otroke – nauči ogromno stvari o sebi.
Malo za vpogled, kako izgleda otroška skupinska terapija… Več o PLESNI/ GIBALNI PSIHOTERAPIJI ZA OTROKE pa na MINI PREDAVANJU ZA STARŠE – 10.6.2021 OB 18:30 V HIŠI SADEŽI DRUŽBE, LOGATEC.
