SPREMEMBE, telo, Uncategorized

Nove nevronske mreže = nova verzija tebe!

Ena prvih oseb, ki je k meni hodila na plesno-gibalno psihoterapijo (še v Angliji) mi je ob koncu njenega terapevtskega procesa podarila tablico s spodnjim napisom in rekla: “Ko boš enkrat imela svoj terapevtski prostor, lahko tole obesiš notri. Naj te spominja na tvoje začetke…”

Prevod: V življenju se ne gre za to, da sami sebe poiščemo, ampak, da sebe ustvarimo.

Spomnim se, da me je ta citat begal in sem druge spraševala, kaj si o njem mislijo…

Se res ustvarjamo na novo ali že vse smo in samo iščemo našo esenco? Kaj ti misliš?

Moje mnenje takrat je bilo, da se v življenju iščemo, ne ustvarjamo in zato je tablica ostala pospravljena v predalu. Včeraj (po koliko letih? 4ih?) pa sem ob branju knjige dr. Joe Dispenza, ki preučuje plastičnost naših možganov, dobila popolnoma nov uvid.

Ja, naša esenca je v nas – je naša, unikatna – jo iščemo in najdemo – lahko z njo stopimo v stik. AMPAK, če želimo ŽIVETI v stiku s to našo esenco, če želimo živeti celoto sebe, je neizogibno, da na novo ustvarimo sebe – ne v smislu drugačne esence (ne zanikanje sebe!), ampak v smislu drugačnega delovanja, drugačnega čustvovanja, drugačnega socialnega vedenja, drugačnega pogleda na naše trenutne okoliščine in prihodnost, ki si jo ‘deep down’ želimo zase.

Ne moremo pričakovati, da bomo za-živeli celoto sebe v enakih okoliščinah ter v istih vzorcih mišljenja, vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi. Samo drugačno bivanje lahko podpre celoten izraz naše esence!

V resnici je NUJNO, da na novo USTVARJAMO:

  • PROSTOR znotraj in zunaj sebe, ki podpira celoten izraz nas samih!
  • NOVE IZKUŠNJE, ki potrjujejo, da je naš poln izraz dragoceno darilo svetu (ne breme ali nekaj čudnega, slabega itd.).
  • NOVO REALNOST, ki presega ‘naučeno’, ‘pogojeno’, ‘ponotranjeno’ ter nam daje svobodo, notranji mir, trdnost v tem, kdo smo ter besedni in nebesedni glas, da sebe izrazimo brez sramu in strahu pred kritiko.

In kako ustvarimo novega sebe?

Včasih so v nevroznanosti verjeli, da so nevronske povezave, ki jih ustvarimo v otroštvu nespremenljive, v zadnjih letih pa se ZNANSTVENO POTRJUJE, da lahko vzpostavljene nevronske mreže ‘odpletemo’ in ‘spletemo’ nove – na način, da bodo podpirale življenje, ki si ga želimo.

Nove nevronske mreže = nov način mišljenja, vedenja, čustvovanja, povezovanja, bivanja = nova verzija tebe!

Nova verzija tebe se sliši super! Ampak a veš, kdo si ‘deep down’ in česa si sploh želiš zase?

Kdo smo danes, je namreč posledica vseh naših dotedanjih izkušenj, vsega družinskega in kulturnega pogojevanja, posledica okolja v katerem smo živeli, vseh ponotranjenih sporočil o tem: ‘kaj je prav/ spodobno’, ‘kaj je nedopustno/ sramotno / grešno’, ‘kaj si zasluži besede ‘priden-a si’, ‘kaj si zasluži ignoriranje, kazen, samoto ali odobravanje’…

Bolj kot odraščamo bolj nas ta prepričanja in naučeni vzorci dušijo. Varne stene preteklosti postajajo premajhne, ker naša esenca želi biti vidna v celoti. Čutimo potrebo po tem, da smo bolj in bolj mi – ne konstrukt družbe, vzgoje in okolice…

Vemo, da se želimo znebiti vzorcev, ki nas dušijo, PROBLEM pa je, ker ne vemo s čim ŽELIMO zapolniti novo-nastali prostor! Včasih so naučeni vzorci tako močni, da sploh ne vemo, kdo smo brez njih! Strašljivo je podreti stene, ker ne vemo, kaj bo na drugi strani. Si bomo sploh všeč z novimi nevronskimi povezavami (brez naših starih vzorcev)?

Zato bi jaz zgornji zapisani citat malo spremenila…

“Life is about finding ourselves first and then creating ourselves anew, accordingly” (V življenju se moramo najprej najti, da se lahko na novo ustvarimo).

Ključ po mojem mnenju ni le v kreiranju nove verzije sebe, ampak v KOMBINACIJI: ISKANJA + USTVARJANJA.

Kako namreč lahko vemo, kako zgraditi življenje, ki podpira izraz naše esence, če svojih globin še ne poznamo? Če še nismo ozavestili, kaj ne želimo biti in kaj si želimo zase? Kako vemo, kaj rabimo, če se svoji esenci še nismo približali ter ji prisluhnili – kdo je in kako se želi izraziti? Šele ta sporočila nas usmerjajo na poti grajenja nove realnosti, kjer bo naša esenca vidna, spoštovana in v blagoslov in izgradnjo nas samih in okolice.

Ozaveščaj, išči, stopaj v stik s seboj ter sledi sporočilom, ki jih tam slišiš. Naj te vodijo v kreacijo nevronskih mrež, ki odslikavajo življenje, ki maksimalno podpira tvojo esenco.

Sara

P.S. Če rabiš pomoč na poti ozaveščanja, iskanja in grajenja vabljen-a v NOV 7-TEDENSKI GIBALNO-PSIHOLOŠKI SKLOP: STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ (več spodaj).

Eksperimentiranje z gibanjem drugačna interakcija s svojim telesom –> nova izkušnja, nov občutek, varnost –> nove možganske povezave –> nov pogled na svet –> možnost za tvojo osebno spremembo.

SPREMEMBE, telo, UDELEŽENCI, ZDRAVJE

POZITIVNA DRŽA – odprte prijave v ONLINE tečaj

Objava je pretekla…AKTUALNO O POZITIVNI DRŽI SPREMLJAJTE TUKAJ! Začnemo 8.10.2020, prijave pa so že odprte 🙂

In smo dočakali tudi Pozitivno držo v ONLINE obliki!

Srečevali, učili, telovadili in spoznavali se bomo kar v skupinskem Skype pogovoru. Vsak TOREK, 18:30-20:00, 3 MESECE! Začnemo 21.4.2020! Zgodnje prijave, ki ti prinašajo popust, so že ODPRTE 🙂

Vse tehnične informacije najdeš TUKAJ.

Nekaj mnenj udeležencev ter več o vsebini programa najdete v spodnjih videjih in slikovnem gradivu 🙂

Kaj so o tečaju povedali udeleženci?
Kaj pridobim z udeležbo na tečaju Pozitivna drža?
Pozitivna drža – celostna krepitev vaše drže!
Kdo sva in kakšna znanja ti predajava v tečaju Pozitivna drža?
V čem je najin pristop tako zelo poseben?
OSEBNA RAST, POGUM, telo, TRAVMA

Moja zgodba

Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.

Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).

Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…

Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.

In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.

A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.

Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.

Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.

Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.

Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.

A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.

Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…

A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?

Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…

Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.

Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.

Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.

Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.

Za-živi (s) svojo zgodbo!

Sara

GOVOR, telo

OTROŠKA PRAVLJICA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL

Tokrat objavljam čudovito-ustvarjalno in praktično zgodbico za otroke “FRIDERIK RAZIŠČE SVET”, ki je delo Urške Klančič – študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike. Uživajte ob branju zgodbe in njenih besedah 🙂

Kot študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike in mama šestnajstmesečnemu sinu veliko slišim in razmišljam o celostnem razvoju ter spodbujanju le tega. Zelo zanimivo je spremljati, kako moj otrok usvaja mejnike, o katerih slišim na fakulteti. A kakor je veliko navdušenje, ko naši malčki usvojijo novo spretnost, dosežejo nov mejnik razvoja, je lahko velika tudi skrb, ki si jo mame nehote polagamo same nase. Ne samo tiste, ki študiramo ali se ukvarjamo s strokami, povezanimi z razvojem – s široko dostopnimi informacijami na različnih spletnih straneh ter blogih verjamem, da se je že marsikatera mama spraševala, ali razvoj njenega otroka poteka skladno s pričakovanim. Čeprav od profesorjev tolikokrat slišim, da so mejniki razvoja robustni, da gre za povprečja, medtem ko med povsem zdravimi in normativnimi otroci še zmeraj lahko pride do velikih razlik v času dosega določene spretnosti, se še zmeraj ujamem v primerjanju svojega otroka z drugimi in spraševanju, kaj delam narobe, da nečesa še ni usvojil. Če se tudi ti soočaš s tem – nisi sama. Menim, da tako primerjanje in skrb nista zdrava ne za nas mame, ne za naše otroke, zato bi bilo najbolje, če ju damo na stran in ne skušamo forsirati otrokovega razvoja, saj bo pričakovani mejnik nastopil, ko bo otrok pripravljen. Kljub vsemu pa je ob pomembnih odstopanjih (pri detekciji katerih so nam v oporo tudi zdravstveni, pedagoški in drugi strokovni delavci) ključna čim zgodnejša obravnava, saj le ta daje največ možnosti odpravitev ali omilitev morebitnih težav.

Ves ta dolg uvod sem napisala, saj danes z vami želim deliti gradivo, ki sem ga izdelala v sklopu študijskih obveznosti in menim, da bi lahko koristil marsikateremu otroku, ter nekaj informacij o govorno-jezikovnem razvoju. Omenjeno gradivo je namreč ZGODBA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL, TOREJ ORGANOV, KI SODELUJEJO PRI PRODUKCIJI GOVORA. Pri tvorbi in oblikovanju glasov sodeluje več organov, ki jih glede na njihovo funkcijo delimo v tri skupine: respiratorni organi (prepona, pljuča in sapnik), fonacijski (grlo, glasilka, laringalne mišice) in artikulacijski organi (ustnice, jezik, zobje, mehko in trdo nebo). Glas nastane tako, da najprej vdihnemo, grlo se pomakne navzdol in glasilki se razmakneta, nato se mišice, ki primikajo glasilke napnejo, skoznje gre izdišni zrak, kar slišimo kot glas.

Prenesi si PDF TUKAJ!

Kot se otrok najprej prevali, šele nato plazi in hodi, tudi govorni razvoj poteka po določenih zakonitostih. Otrok najprej usvoji posamezne glasove, nato jih povezuje v zloge, besede in na koncu stavke, seveda ob izpolnjenosti določenih predpogojev, specifično pravilno razvitih psihičnih funkcijah kot so pozornost, zaznavanje, pomnjenje, zdravemu živčnemu sistemu (za govor so pomembna predvsem govorna središča v možganih), zdravih čutilih, pravilno razvitih govorilih – organih, ki smo jih omenjali v prejšnjem odstavku, ter govornih spodbudah iz okolja. Če kateri izmed pogojev niso izpolnjeni oz. če otrok bistveno odstopa od pričakovanega govorno-jezikovnega razvoja, govorimo o GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTNJAH, ki pa so resnično širok spekter tako glede na izvor, stopnjo izraženosti kot tudi vrsto težav.

PRENESITE SI BREZPLAČNO ZGODBICO in jo preberite skupaj s svojim otrokom že danes 🙂

Če so vsi prej omenjeni pogoji izpolnjeni, je torej edini pogoj, nad katerim starši imamo vpliv stik otroka z jezikom. Proces otrokovega usvajanja maternega jezika je zelo drugačen, kot če bi se zdaj ti ali jaz pričeli učiti nizozemščine ali japonščine. Otrok jezik usvaja spontano, na podlagi tega, kar sliši iz okolice (raziskave kažejo, da ta proces poteka že od samega prihoda na svet) in to na isti način, ne glede na to, kateri jezik govorijo njegovi starši (tudi gluhi otroci blebetajo v znakovnem jeziku – ritmično ponavljajo določene gibalne vzorce), saj imamo v kritičnem obdobju za razvoj jezika, ki traja nekje do nastopa pubertete še aktivne določene zasnove v možganih, ki nam le to omogočajo. Otrokovo učenje jezika do 12 leta starosti poteka »s povprečno hitrostjo« 12 besed na dan. Si predstavljate?!

Zdrav otrok bo usvojil tako jezik in govor ne glede na to, ali ga starši popravljajo, silijo k ponavljajo besed. Tudi gradivo, ki sem ga pripravila za vas, po vsej verjetnosti ne bo bistveno vplivalo na govorno-jezikovni razvoj vašega otroka, predstavlja pa lahko še en način, kako je otrok izpostavljen jeziku, saj so zgodbe res krasna priložnost, tako za SPONTANO IN ZABAVNO ŠIRJENJE BESEDIŠČA ter usvajanje jezikovnih spretnosti, kot tudi SOCIALNI RAZVOJ PREKO IDENTIFIKACIJE IN SOČUSTVOVANJA S KNJIŽNIMI JUNAKI, GRAJENJE ODNOSA z vami ob skupnem preživljanju časa in še bi lahko naštevala. Hkrati je zgodba, ki jo delim z vami prepletena z LOGOPEDSKIMI VAJAMI za RAZGIBAVANJE GOVORIL, ki bodo mlajšim otrokom lahko v pomoč pri usvajanju določenih glasov (če so na usvojitev tega glasu že fiziološko pripravljeni), prav tako pa lahko koristijo tudi otrokom z artikulacijskimi motnjami (tj. motnjami izgovorjave). Ker želim, da bi v zgodbi lahko uživalo kar se da veliko otrok in ker so govorno-jezikovne težave pogosto prisotne tudi pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju, prilagam povezavo tudi do verzije lahkega branja.

Za KON-PAS danes piše in ustvarja Urška Klančič.

Hvala Urška 🙂

NARAVA, POGUM, SPREMEMBE, telo

UP-/OD-PIRANJE SPREMEMBAM

Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…

Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…

IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?

Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.

Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?

Danes sem obstala na razpotju.

LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.

DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.

Danes sem izbrala desno.

“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.

In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.

Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.

Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.

Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…

  • Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
  • Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
  • Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
  • Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
  • Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
  • Zakaj?

Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.

Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.

Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.

In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?

Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.

A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?

Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.

Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.

Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,

Sara

POGUM, telo, ZDRAVJE

7 + 7 DNI LUŠTNIH IZZIVOV ZA OSEBNO RAST: skupaj SPREMINJAM-O OŽILJE SVETA (S.O.S)!

7+7 DNI OSEBNE RASTI – BOLJŠI TI, BOLJŠI SVET!

Priduži se. Vsak dan objavim eno vajo za osebno rast, ki krepi tvoje telo, um in duha. Včasih vizualiziramo, včasih delamo s telesom, predvsem pa se ukvarjamo s čustvi! Spremljaj na FB, Instagramu ali mi piši (info@kon-pas.org) in ti vsakodnevno vajo s kratkim opisom, zakaj je to dobro zate in svet, pošljem direktno na mail 🙂

BOLJ SI SE V TEM ČASU ZMOŽEN-A SOOČITI S SEBOJ, POGLEDATI V SVOJE NAJGLOBLJE STRAHOVE IN ZASTALA PODROČJA TVOJEGA ŽIVLJENJA, BOLJ BOŠ IZ TE SITUACIJE PRIŠEL-A PREROJENA IN FOKUSIRAN-A NA POZITIVNO SPREMEMBO ZATE IN SVET.

S TEM KO DELAŠ NA SEBI VSEM V OKOLICI SPOROČAŠ, DA TI JE MAR, DA PREVZEMAŠ ODGOVORNOST ZASE IN SVOJE ZDRAVJE TER GOJIŠ UPANJE ZA BOLJŠI JUTRI. KDO SI NE BI ŽELEL SREČATI TAKEGA POSAMEZNIKA? BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠI IN SVETLEJŠI JUTRI TER PRISPEVAJ H GLOBALNI SPREMEMBI #ostanidoma!

Pridruži se novemu sklopu vaj (prvi sklop vaj se nahaja tukaj) in se sooči s sabo! Jutri (23.3.) ponovno začnemo oz nadaljujemo! Čaka nas…STRAH – kdaj si mu nazadnje pogledal-a v oči?

2.1 DAN: PRETAPLJANJE STRAHU

SEZNAM: Česa vse te je strah? Vzemi si cel dan in dopolnjuj seznam. Zapiši tudi tiste strahove, ki so tako strašljivi, da te jih je strah celo zapisati, ker tako postanejo bolj vidni in bližje realnosti… Potrudi se zapisati vse!

SKUPNO IME: Vsem zapisanim strahcom nadeni ime (poimenuj z eno konkretno ali simbolično besedo/besedno zvezo; npr. “strahci” ali “pajki” ali “odvečno” ali “temna zmes”).

PRETAPLANJE: Izbrano besedo na veliko napiši na list papirja in nato začni pretapljati to besedo. Predrugači, okrasi, pobarvaj črke – spremeni jim obliko. Toliko časa, dokler ne boš mogel/mogla več videti besede oz dokler ti ne postane tvoja umetnina všeč 🙂 Ni prav ali narobe, dovoli si delati karkoli! Lahko tudi vrineš črke, dodaš zloge itd. Okrašen, pobarvan, spremenjen strah si obesi nekam na vidno mesti. Naj te spomni, da VEDNO lahko preobraziš svoj strah ter ga uporabiš kot material za tvoja krila ustvarjalnosti (:

Pretapljanje strahu

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Čisto preprosto je, kar se dogaja v naši notranjosti, to nehote odsevamo v okolico. Strahov osvobojena notranjost v tvoji okolici zbuja pomirjenost in upanje. Poleg tega pravijo, da se v naših največjih strahovih in blokadah, skrivajo naši največji zakladi. Ko si enkrat upamo po njih, lahko z njimi stokratno blagoslavljamo, zdravimo in ljubimo okolico.

Želim ti poguma na potenco in čimveč igrivosti pri pretaplanju strahu.

2.2 DAN: POLNJENJE

Postavi se v udoben in stabilen razkorak. Zadihaj in pripravi dlani. Podrgni jih skupaj, da postanejo tople in jih nato razmakni malo narazen in malo skupaj – predstavljaj si, da med tvojimi dlanmi teče elektrika, ti pa jo s širjenjem in ožanjem razmaka med dlanmi, še bolj krepiš.

Elektrika med tvojimi dlanmi

S tem gibanjem se sprehodi čez 7 točk na telesu (medenično dno, popek, trebušna prepona, prsnica/srce, grlo, področje med očmi, najvišja točka tvojega telesa/teme). V pomoč ti je spodnja slika in video, katerem imaš tokrat zraven še prijetno glasbo 🙂

7 področij tvojega telesa, ki rabijo redno polnjenje

Predlagam, da najprej delaš z odprtimi očmi s posnetkom, nato pa vajo ponoviš z zaprtimi očmi in v svojem ritmu. Skušaj začutiti katere točke potrebujejo več polnjenja kot druge. Posamezno točko polni toliko časa, dokler ne začutiš, da si jo naelektril-a in napolnil-a.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Do sedaj so naju polnili topli sončni dnevi, druženje s prijatelji, svojci, kakšen izlet/potovanje za več dni…sedaj, ko vsega tega več ni, pa morava obuditi, kako se napolniš sam-a! Šele, ko si sam poln-a, lahko resnično pomagaš drugim ali kot pravi spodnji citat…

2.3 DAN: POZITIVNE AFIRMACIJE

Predlagam, da tokrat kar prisluhneš navodilom ter sproti izvajaš vajo – AVDIO POSNETEK.

Prvič – seznam + glas: potrebuješ seznam strahov od ponedeljka. Če ga nimaš več ali še nisi naredil-a te vaje, je sedaj pravi čas. Dopiši/ napiši svoje strahove (na roko, ne računalnik). Pojdi globje in bolj konkretno. Pričakuj, da ti bo vmes dolgšas, da se boš tej nalogi izmikal-a, da ne boš našel-a časa. Vse to je NORMALNO in samo znak, da si na pravi poti. Naš ego se tako brani. Napiši vse (jaz sem jih napisala kar 30!)

Nato (NE IZPUŠČAJ) svoje strahove nekomu (lahko tudi sebi) naglas preberi! Jst sem se ob tem ZJOKALA – LAHKO SE TUDI TI. Bom dosegljiva na 040-153-500/tem mailu, če me rabiš <3

Moj seznam strahov…

Drugič – pozitivne afirmacije: VSAKO točko spremeni v pozitivno afirmacijo. To je sporočilo, ki ga želiš prebrat vsakič, ko te zagrabi zapisan strah. Naj bo POZITIVNO, SPODBUDNO. Predstavljaj si, da pišeš svojo novo realnost in zapisanega strahu več ni – naj izhajajo iz tvoje notranjosti – KAKO SE TI ŽELIŠ SPODBUDITI. Primer za en strah spodaj (v oklepaju je zapisano na kateri del se afirmacija nanaša, ti oklepajev ne rabiš pisat).

Primer pozitivne afirmacije

Tretjič – sprostitev in pometanje J: Ta vaja utrudi! Zato se po koncu močno objemi, toplo pobožaj in pa pometi iz sebe še tiste drobne drobce strahu, ki so še ostali…Kako pometaš, lahko vidiš v VIDEU.

Strah – stran oz vaja pometanje 🙂

Od sedaj naprej pa brez strahu! Poznaš že 2 super tehniki, v petek te naučim še eno. Pretapljaj v igrivost in preobražaj v pozitivne afirmacije. Ko se znebiš strahu se zdi tvoja realnost nenavadno drugačna – kar na lepem vidiš rešitve, lepote in svetlo & boljšo prihodnost. Ostani v tej pozitivni drži in bodi upanje še za tiste, ki so še vedno ujeti v svojih strahovih.

Se vidimo spet jutri! Ne glede na to, da ne dobivam direktnega odgovora od vas, čutim, da vaje na nek način najdejo mesto v vaših dnevih, tednih in obdobju v katerem smo se znašli.

Hvala, ker si v tem obdobju NEustrašen-a!

2.4 DAN: TROSENJE RADOSTI

Postavi se v stabilen stoječ položaj in začni stresati najprej zapestja, nato vključi komolce, rame, dodaj zibanje gležnjev, kolen, bokov, celotnega trupa in še čeljustnega sklepa. Dodaj še glas. Naj se vse trese 🙂 Izvajaj toliko časa, dokler ne boš povsem zmehčan-a, sproščen-a in izklopljen-a iz tvoje okolice. Če ti zapaše tudi malo poskoči. POMEMBNO: Dovoli si tudi nasmejati, biti smešen-a, tako kot sem jaz v VIDEU 🙂

Trosenje radosti

Zakaj je ta vaja dobra zate in za kolektivo?

V plesno-gibalni psihoterapiji tresenje v tovrstnem ritmu uporabljamo, ko se želimo distancirati od okoliščin; se bolj kot okolice, želimo zavedati samega sebe in se osredotočiti na za nas pomembne stvari. Poleg tega blagi poskoki v tebi avtomatsko prebujajo še radost in odprtost za interakcijo z življenjem. Spomni se na manjhne otroke, ki kar skakljajo. To je to. Same super stvari, ki ti v tem obdobju pomagajo, da na okoliščine gledaš objektivno, si pozoren-a na svoje telesne signale ter se okoliščinam navkljub zmoreš osredotočiti na tebi pomembne stvari za katere do sedaj ni bilo časa. Radosti nam pa itak manjka. Prebujaj jo vsakodnevno v sebi in svojem telesu in nehote jo boš trosil-a na vse, ki te trenutno obdajajo. To svet rabi! A se strinjaš?

2.5 DAN: OHLAJANJE JEZE in FRUSTRACIJE

Lahko slediš AVDIO POSNETKU ali si vajo prebereš v nadaljevanju…

PRVI DEL (vsaj 5min): Pojdi nekam kjer boš sam-a in imaš toliko prostora, da lahko iztegneš roke ter noge postaviš v razkorak. Sedaj začni brcat, boksat, topotat, globoko in glasno izdihovat, renčat…vse kar ti pade na pamet (a NE škoduj drugemu in sebi) Zdaj je čas za jezo! Ni pomembno ali imaš v mislih specifično situacijo ali ne, ti samo brcaj, boksaj, daj ven odvečno energijo. Če imaš otroke, naj delajo s tabo. Sigurna sem, da ko boš začel-a, boš v spomin priklicala kakšno neprijetno situacijo, kaj, kar te jezi na notri, ampak si ne upaš izraziti. ZDAJ JE ČAS! DOVOLI SI BITI JEZEN/JEZNA! Ampak ne tako kot odrasli (le z glasom), ampak s CELIM TELESOM (kot majhni otroci, ki se dobesedno mečejo ob tla, cepetajo, kričijo).

DRUGI DEL (hlajenje): Ko zbrcaš vso jezo ven iz svojega telesa, počasi umirjaj svoje gibanje in se osredotoči na svoj dih. Poskušaj umiriti dihanje. S tem se bo umiril tvoj srčni utrip. Lahko zapreš oči in samo občutiš vročino v telesu, mravlinčenje, aktivnost mišic…bodi s sabo in svojim dihom. Lahko si tudi predstavljaš, da si pod modro-zelenim slapom, ki prijetno ohlaja razgreto telo in ga vrača v ravnovesje.

TRETJI DEL: Ko se umiriš, zapiši na kaj si bil jezen-a in opazuj, kakšen odnos imaš do zapisanih stvari sedaj. Ko imaš seznam narejen pojdi do vsake točke in se vprašaj: “Kaj lahko spremenim pri sebi, da me v prihodnje ta stvar ne bo več razjezila?” Zapiši.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Naša čustva so naša odgovornost. Noben jih ne more predelati namesto nas in zato je naša naloga, da se z njimi pogovorimo in jih predelamo, preden se nakopičijo do te mere, da iz nas izbruhnejo nenadzorovano in v škodo nam in drugim. Bolj boš iskren-a do sebe, do svojih potreb, svojih občutkov ter jih pravočasno predelal-a, lažje ti bo so-bivati z drugimi, še posebno v tem času, ko ne moremo nikamor “zbežati”. Naj ti pomaga telo. Ko čutiš, da ti bo prekipelo – pojdi v sobo in to utelesi. Utelešaj vsa svoja čustva. To ti pomaga, da jih izživiš, lažje zaobjameš in konstruktivno uporabiš. Vsa čustva so koristna! Še posebno jeza 😉

Razjeziva se zase in za ta svet – 3…4…ZDAAAAAAJ!

2.6 DAN: HIPER/HIPO-AKTIVNO RAVNOVESJE

Zdravo,

Kako ti gre? Skoraj sva že na koncu 7+7 dnevne akcije in vesela bi bila tvoje povratne informacije, ki jo (če želiš) lahko pustiš TUKAJ. Prosim pripiši, da si bil-a del S.O.S. akcije, da bodo drugi vedeli na kaj se tvoj komentar nanaša.

Sedaj pa greva naprej.

Najprej premisli v katero kategorijo bi se v tem trenutku uvrstil-a? Med tiste, ki jih je situacija totalno potolkla, ne vedo kaj bi sami s seboj, se leno premikajo iz kavča na stol, se že bolj nagibajo k apatiji, dolgočasju, naveličanosti, indiferentnosti…Reciva tem HIPOAKTIVNI.

Ali si med tistimi, ki jih je ta kriza končno brcnila v rit in delajo več kot so delali prej, na potenco skrbijo za svoje zdravje, iščejo rešitve, nove možnosti, so mnogo bolj dejavni kot kadarkoli v življenju, končno uživajo v vsem za kar prej ni bilo časa in maksimalno izkoriščajo vsako sekundo dneva in že planirajo kaj vse še želijo narediti preden se konča to obdobje…reciva tem HIPERAKTIVNI.

Če se trenutno bolj nagibaš v smer HIPOAKTIVNOSTI, bo zate super vaja v spodnjem videu! Stopnjevano nihanje in vse višji poskoki bodo prijetno pretegnili tvoje vezivno tkivo (fascijo), ki je izredno pomembno za normalno delovanje vseh organiskih sistemov. Z ritmičnim nihanjem rok pa boš stumuliral-a še materinsko skrb do sebe ter se hkrati aktiviral-a od znotraj. Ko končaš vajo ti bo super toplo (toplota se bo širila od notri navzven), malo boš zadihan-a, ampak zadovoljen-a in ravno prav zbujen-a, da se lotiš česa novega.

Aktivacija

Za tiste HIPERAKTIVNE pa predlagam vlečenje pregretosti iz telesa. Kako? Preprosto. Odpravi se na sprehod in najdi en samoten kotiček, kjer je vsaj eno drevo. Daj roko na drevo in samo zadihaj. Predstavljaj si, da v zemljo (tako kot drevo preko korenin) spuščaš vse odvečne informacije, misli, napetosti, skrbi, neskončne ideje, misli, da ne boš kaj zamudil; skratka vse kar pregrereva tvoj fizičen organizem. Hkrati iz zemlje vleči hranilne snovi, sprostitev in hormone regeneracije. Ta vaja te bo prijetno umirila ter uravnala temperaturo tvojega telesa. Vročina bo šla iz glave v spodnji del trupa, kar ti bo pomagalo umirit hitro švigajoče-se misli ter biti bolj prisoten-a v danem trenutku.

Dihanje z naravo

Vse v naravi naj bi bilo v ravnovesju, tudi mi. S tem smo namreč najbolj optimalni sogradniki družbe, današnjega dne in svelte prihodnosti. Opazuj in išči ravnovesje, vsakodnevno, v sebi in zunaj sebe…

Naj bo ta dan čim bolj v ravnovesju,

Sara

POGUM, SPREMEMBE, telo, ZDRAVJE

C(O)RONAvirus, strah pred smrtjo in večji smisel…

V zadnjih dneh se mi zdi, kot da zivim v filmu The last human (2012), kjer celotno človeštvo umre, razen enega človeka, ki nosi odgovornost za preživetje in novo ero človeštva na vesoljnji ravni.

Mi smo prav tukaj, umiramo. A čutiš? Ne samo Slovenija, ne samo Evropa, ne, cel svet, celo človeštvo utripa v strahu pred neznanim. V tistem ultimativnem strahu končnosti – strahu smrti – praznine – tišine. In zakaj se bojimo praznine? Kaj je zate končnost? Kaksne občutke ti zbuja beseda smrt? Kje v telesu se zatakne?

Asociacija na strah.

Že cel teden intenzivno čutim težko požiranje cele kolektive. Nekje v grlu se mi zatakne. Pa ne virus, ampak neizrečene besede, neuresničene vizije, strah pred spremembo, strah pred biti in živeti v resničnem jazu, brezkompromisno, vedno, popolnoma osrediščeno, pristno in prisotno. Strah pred izpuščanjem starih vzorcev, zastarelih navad, prepričanj, sistemov in miselnosti o tem; kaj je ali pa ni družbeno “vredu”, “vredno”, “zaželjeno”, “nenavadno”, “čudno”…

Kaj pa ti trenutno živiš? Katero stran sebe izbiraš? Kam greš? In zakaj si sploh tukaj?

Neizogibno se je soočiti z vprašanji smisla. Ni več časa, da bi zanikali. Zdaj! Soočimo se že s seboj. Jaz ti, mi vsi, človeštvo, cel svet. Rabimo te. Vsak šteje, vsak prispeva, vsak so-oblikuje kolektivno.

In če vprašaš, sploh ne gre za viruse. V resnici gre zate in tvoj smisel. Corona je tu, da nas okrona. (Zanimivo, da mi sedaj na misel prihaja podoba okronanega Kristusa. Smo drug drugega okronali s trnjem, ker nočemo videti in sprejeti resnice in nuje po spremembi, ki nam jo že dolgo kažejo naši neučinkoviti sistemi, naši najbližji in globalne spremembe?)

Corona je tu, da nas okrona – nas obrne vase in nas opozori na večjo kraljevino, ki presega mene in tebe in združuje celo človeštvo. Opozarja nas na moč kolektivnega nezavedenega, ki lahko panično ruši in se v nasprotju dviga nad okoliščine ter gradi boljši svet, družbo, življenje. Opozarja, da smo vsi minljivi in da ni edina smrt, ki se je na smrt bojimo, tista fizična, ampak je še hujša smrt vrednot, smrt odnosov, smrt sočutja upanja, radosti in medsebojne ljubezni. Z metri med nami opozarja na že tako preveliko razdaljo med nami in na individualizem, ki nas “preventivno” dela še bolj osamljene ali pa ujete v odnosih, ki že dolgo niso tisto, kar bi lahko bili. Strah pred seboj projecira na strah pred soočlovekom. Prejšnjo tekmovalnost, zavist in nevoščljivost do sosedov stopnjuje v paniko pred tem, da je lahko danes prav vsak (ne le sosed) naš sovražnik – prenašalec virusa. Vstopili smo v tako imenovano fazo agregacije (engl. aggregation, po Hopperju). V fazo nepovezanosti, sovražnosti in popolne izoliranosti. V vsem tem nič-u pa so le še bolj vidni: naša gluhota, slepota in notranji razkol. Popolnoma smo pozabili kdo je človek in kaj masa ljudi s številnimi dokazi zgodovine, zmore v prid dviga ali propada človeštva.

Krona ali korona?

In kaj sledi?

Sprememba zagotovo. Na bolje ali na slabše? V resnici vsak lahko sam izbira kakšno krono si bo nadel – tisto trnavo ali zlato. A preden si jo nadanemo se spomnimo odgovornosti. Vsi smo vpeti v mrežo kolektive in en premik v svetlobo ali senco vpliva na celoten svet. Vsak je odgovoren. Ne le na ravni dejanj, ampak tudi na ravni mišljenja, skrbi za svoje telo in na ravni smisla in osebne eksistence. Ti si odgovoren zase in s tem za paničen/miren jutri.

Jaz izberem zlato krono: smer smisla, miru, ljubezni, na novo obujenih vrednot, novosti v dobro človeštva in sebe celo, na vseh ravneh telesa, uma in duha. Kje boš pa ti? V karanteni s svojimi strahovi ali v skupni, kolektivni borbi za dvig zvesti ter grajenje nove prihodnosti za svetlejši jutri, najbolj polnih 14 dni, ki sledijo in zlate dobe v katero vstopamo.

Pridruži se kolektivnemu dvigu zavesti na vseh ravneh tvojega delovanja. Zdaj je čas, da korenito spremenimo ne le vidno v svetu, temveč tisto globoko, nevidno in nezavedno – čas je za spremembo OŽILJA SVETA!

7 dni, 3 stebri, boljši ti, bolj čist, svetel in veder jutri. Si zraven? Napiši mi mail na info@kon-pas.org in greva v akcijo. Brezplačno, enostavno, učinkovito in prav nič strašljivo – delali bomo na sebi! To je že dovolj in v resnici vse, kar ti je kadarkoli treba.

OŽILJE SVETA GRE V KORENITO SPREMEMBO S 16.3.2020!

Če si želiš začeti že danes, ti pa z veselje pošljem že prvo “nalogico” za tvojo osebno rast!

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije

Dogodki, Objave, telo, ZDRAVJE

POZITIVNA DRŽA – kaj? kako? zakaj?

Ideja za pozitivno držo je začela nastajati natanko dve leti nazaj. Rodila se je iz opažanja izrazite spremembe drže med mojim plesno-gibalno psihoterapevtskim izpopolnjevanjem v Angliji.

Vedno sem veljala za osebo, ki ima odlično telesno držo. Prav tako so me prijatelji imeli za nekoga, ki je dobre volje v vsakem vremenu, ki je navadno odprt, drzen in pozitivno naravnan. A angleški splet okoliščin je začel zapirati moj prsni koš, s ščimer sta se zmanjševala tudi moja živahnost in odprtost za nove izkušnje. V življenju še nisem bila tako pazljiva, občutljiva, prestrašena in nesigurna. Kaj se je spremenilo najprej? Moja drža in nato moj pogled na svet ali obratno, najprej moje počutje in nato telesna struktura?

Ni pravila. Ni zaporedja. Življenjske izkušnje, okolica, kultura, socialni stiki, vse in vsak nas so-oblikuje celostno. Naš odziv na okoliščine se izraža na vseh ravneh naše biti. Opazujte, kako se vaše telo odpira/zapira/raste/se krči, ko vas šef pokliče v pisarno? Kje je vaš pogled? Kakšna je kvaliteta vašega gibanja? In pa počutje, občutki, miselni tok in besede, ki pridejo iz vaših ust, kot podaljšek vašega telesa in notranjega stanja duha. Vedno (tudi, če se ne zavedamo), se odzivamo CELOSTNO!

PROGRAM POZITIVNA DRŽA OZAVEŠČA CELOTEN SPEKTER VAŠIH ODZIVOV NA OKOLICO! Učimo se o fizičnih/anatomskih/klinično-somatskih vzrokih za nastala nesoramezrja, bolečine, težave v telesu TER spoznavamo psihološko ozadje, nezavedne vzorce, nagnjenja in rigidne naučene strukture, ki omejujejo ali podpirajo naše so-bivanje z drugimi in s seboj.

Ponavljujoče se (ne)prijetne okoliščine navadno sprožajo podoben (naučen) odziv našega telesa in čustev, ki v daljšem časovnem obdobju postane del naše osebnosti. Del tega kdo smo, po čemer nas prepoznajo prijatelji/sodelavci/otroci: imamo specifičen način hoje, nam lasten način izražanja, čustvenega odzivanja, razmišljanja in interakcije s starimi in novimi dražljaji iz okolice. Naša TELESNA DRŽA IN DRŽA DO ŽIVLJENJA SE TAKO ZELO PREPLETATA, da samo sprememba enega področja ni dovolj za dolgoročne rezultate. ZATO…

NA TEČAJU POZITIVNA DRŽA VSAK TEDEN OZAVEŠČAMO IN KREPIMO VSE NIVOJE DRŽE SOČASNO! Vsak teden vas čaka ena anatomska tematika, fizične vaje in možnost za izboljšavo vaše telesne drže + sorodna/pripadajoča psihološka tematika, ki vas bo (iz)urila v načinu čustvovanja, odnosih, samoopazovanju, skakanju iz cone udobja ter vas odprla priložnostim za pozitivne spremembe vaše drže do življenja. Na kratko tukaj.

Nazaj na angleško zgodbo. Imela sem srečo (ali pa mi je bilo dano), da sem lahko opažene negativne spremembe telesne drže in odnosa do življenja, raziskala kar na faxu. Naša učilnica je bil namreč gibalni studio, kjer se je vsa teorija sproti pretapljala v telesno zaznavanje in raziskovanje. Številne plesno-gibalno psihoterapevtske tehnike so mi sprva pomagale, da sem pridobila samozavest in zaupanje v telo. Da sem začela odpirati prsni koš, ravnati hrbtenico in dvigovati pogled. Svet je postajal bolj barvit, ponovno dvignjen pogled je prinesel novo razumevanje sebe in okolice. Želja po živahni interakciji s svetom pa se je ponovno rodila.

POZITIVNA DRŽA izhaja iz mojih osebnih izkušenj in spoznanj povezave telesne drže z načinom čustvovanja, mišljenja in odprtosti do sveta. Čisto mimogrede, v popolnoma drugačnem kontekstu, kasneje naletim še na TEORETIČNO ZASNOVO – preprosto, a izredno pomembno telesno-psihološko povezavo in tri teoretične sklope, ki predstavljajo TEMELJNO OGRODJE TEČAJA POZITIVNA DRŽA! Vse izveste na tečaju 😉

Moja drža ni popolna. Vsak dan se učim – o sebi, o drugih, o svetu. Vsak dan se trudim krepiti, negovati in vzdrževati moje telo. Vsakodnevno skušam ozavestiti in spustiti, kar mi v življenju ne služi ter biti odprta in zaupljiva do mogočnosti, nepredvidljivosti in čarobnosti Življenja. Včasih mi gre odlično, včasih bolj počasi. Včasih takoj dojamem, včasih tavam v nevednosti. In ravno v teh počasnih in nevednih trenutkih je ob sebi super imeti pomoč in okrepitve.

Ne vem vsega. Imam ogromno znanja in izkušenj iz področja psihologije-gibanja, psihoterapije, psihopatologije… Manjka pa mi poglobljeno znanje anatomije človeka in delovanja telesnih struktur. ZATO SEM K SODELOVANJU POVABILA ŠE HANO MIHEVC, ki je strokovnjakinja, z več-letnimi izkušnjami na področju anatomije in fizioligije telesa, izjemna vaditeljica pilates vadbe in rehabilitacije ter v dokvalifikaciji manualne terapije. SKUPAJ SVA ZAČETNO IDEJO POZITIVNE DRŽE IZJEMNO NADGRADILI, kar pomeni še več strokovnosti in zanimivih anatomsko-psiholoških vsebin, vaj in uvidov za vas udeležence!

Še vedno oklevate? Spoznajte naju v živo na Vrhniki –> 12.3.2020 ob 17:00-18:00 v CKV!

Več o tehničnih podatkih tečaja najdete tukaj. Za vprašanja, prijave, pomisleke pa sva osebno dosegljivi tudi na 040/153 500 (Sara) ali 041/886 734 (Hana).

Se vidimo,

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije in idejna so-ustvarjalka in izvajalka programa POZITIVNA DRŽA (več o meni)

telo, ZDRAVJE

ZAkaj PROGRAM POZITIVNA DRŽA?

Ali veste, da je vaša TELESNA DRŽA = KVALITETI VAŠEGA ŽIVLJENJA? Drža in način premikanja našega telesa lahko povečujeta ali zmanjšujeta učinkovitost mišično-skeletnega sistema ter s tem zmanjšujeta ali povečujeta našo vsakodnevno produktivnost, nivo porabe lastne energije ter odpornost na stres. Še več, držo oz nagnjenost k določenemu načinu gibanja upravlja naš NOTRANJI SVET.

Predstavljajte si, da vstopite v spa-center? Okusno dekoriran, dišeč prostor, s prijetno glasbo in ustrežljivim osebjem. Mmmmm…obrazne mišice se sprostijo, globok vdihnemo in izdihnemo napetost iz telesa, naša drža se zmehča, ramena se pomaknejo navzdol, medenica se sprosti. In kaj sproži vse te telesne reakcije? Naše DOJEMANJE OKOLICE oz. ČUSTVEN ODZIV NANJO.

Citiram: “Emotions are related to patterns of contractions of the facial muscles (Ekman et al., 1969, 1983) and body posture (Grammer et al., 2004). Findings also indicate that certain postures may be adopted in response to the experience of a specific emotion. Patient’s emotional state can be identified even without verbalization. For example depression and sadness can be treated through postural correction, or vice versa” (Rosario et al., 2013)

In kaj je KVALITETA ŽIVLJENJA, če ne zmožnost učinkovitega ‘prenašanja’ samega sebe – tako našega fizičnega telesa kot vseh odtenkov naših osebnih čustvenih odzivov na dražljaje iz okolice? Ali ni najbolj polno življenje tisto, ko prevzemamo odgovornost za svojo zunanjo in notranjo podobo ter se trudimo živeti najboljšo verzijo sebe v vseh pogledih?

ANATOMIJA IN PSIHOLOGIJA vedno hodita z roko v roki in če se je ti dve področji nekoč nekdo spomnil razdeliti, si jih v programu POZITIVNA DRŽA dovoljujem povezati nazaj…

  • POZITIVNA = psihologija vašega gibanja, vaš čustveni svet, ustaljeni odzivi, odnos do sebe/ drugih/ sveta, nezavedni vzorci gibanja/ neverbalne komunikacije/ vedenja. Kako POZITIVNO ste naravnani do svojega življenja?
  • DRŽA = je vse tisto fizično, kar na sebi kritiziramo. Je vse telesno, ki ravno ali manj ravno stoji pokonci, vse tisto, ki se oglaša v bolečinah, rigidnosti ali ohlapnosti. Kakšna je vaša DRŽA?

Na kateri strani ste? Na strani telesa, na strani poglabljanja vase ali morda le začenjate razumeti, da je dolgoročno pomembno oboje?

Vabljeni na predstavitev tečaja v živo – 12.3.2020 ob 17:00-18:00 v knjižnici Vrhnika! V kolikor se predstavitve ne morete udeležiti si lahko več o programu preberete tukaj ali pokličete 040/153-500 (Sara) ali 041/886 734 (Hana).

telo, ZDRAVJE

Mehčanje telesa – več kot le telo-vadba…

Opažam, da nas naprej vleče le še razum, naša telesa pa ostajajo par metrov za nami. Namesto, da bi s svojim telesom sodelovali, ga dobesedno vlečemo za seboj in se nanj jezimo, ko zboli, zaboli, odreveni, je slabotno, sramežljivo…Zanimivo, da smo se kot človeška rasa že davno tega izvzeli iz Narave in postali nekaj več, sedaj pa se zdi, da se izvzemamo še iz “samega sebe”; iz svoje fizične upodobitve, telesa. Kot bi s svojim egom želeli preseči telo, ki mu je v prvi vrsti sploh dal obliko in prezenco.

Včasih se vprašam ali bo evolucija prinesla še bolj nagubane možgane in še težjo glavo iz katere bodo pognale naše okončine, preostanek telesa pa bo zamrl…Malce smešno in futuristično razmišljanje 🙂 Pa vendar vprašanje ostaja, kaj se bo zgodilo s preostankom naših teles (od glave navzdol), če temu delu vsak dan namenjamo manj pozornosti?

V zadnjem letu je vsak drugi udeleženec plesno-gibalno terapevtskih dogodkov ob koncu spregovoril nekaj v smislu; da je zakrčen, lesen, da sploh ne ve kako bi se gibal, da se ne počuti udobno v svojem telesu, da ga je sram, da je njegovo gibanje čudno, da se sploh ne zna izražati, da je ‘sprostiti se v svojem telesu’ nekaj najtežjega na svetu…

Kam smo prišli? Več kot očitno v obdobje, ko iz vseh strani kriči alarm, da moramo “NAZAJ V TELO!”, nazaj tja, kjer je vse naše bistvo doma. To ne pomeni, da postanemo neumni, ampak, da svojo zavest spustimo TUDI v telo ter s tem dopustimo komunikacijo med telesom, umom in duhom.

In to je PROGRAM MEHČANJE TELESA. Vračanje v telo, odkrivanje igrivosti, kreativnosti in razsežnosti giba. Prebujanje sklepov, mišic, vezivnega tkiva, celotnega telesa. Spuščanje razmišljanja o jutri/včeraj in prihajanje v ‘tukaj in zdaj’. Komuniciranje, bivanje, obstajanje. Dihanje, umirjanje, sproščanje. Prebujanje otroške radovednosti in raziskovalnega duha. Ponovno nameščanje in iskanje udobnega položaja v svojem telesu. Raziskovanje, spuščanje in osvobajanje. Učenje ‘biti sam s seboj’, s svojim telesom, v gibanju/miru, glasbi/tišini in Življenju.

Se ti zdi, da bi ti kaj takega v življenju koristilo?

Za konec še poseben nagovor za tvoj um…nič hudega, pač tako deluje(mo) 😉 Glej spodaj.

SEZNAM 10 TOP UČINKOV PROGRAMA MEHČANJE TELESA oziroma kaj z udeležbo pridobiš:

  1. Razgibano, prekrvavljeno in predihano telo.
  2. Smejalne mišice 🙂
  3. Dvig energije in tvoje vibracije!
  4. Odklop od skrbi in obveznosti –> mentalna sprostitev.
  5. Nova spoznanja o tvojem telesu in tvoji osebnosti.
  6. Povečana učinkovitost neverbalne in posledično verbalne izraznosti.
  7. Večjo senzibilnost (v dobrem smislu) na sporočila tvojega telesa in pravočasno ukrepanje pred resnejšimi zdravstvenimi težavami.
  8. Ponovno udobje in občutek doma v svojem lastnem telesu.
  9. Možnost za gibanje in radost, kljub telesnim omejitvam (to ni klasična telovadba, gibaš se namreč tako kot je tebi udobno in prijetno in to je smisel gibanja v prvi vrsti ;))
  10. Možnost za nova poznanstva, ki ne temeljijo na besedah, ampak dejanjih.
  11. In še kaj bi se našlo…
Ko smo bili dojenčki so za našo mehkobo (mehko kožo, ljubezen, dotik, varnost) skrbeli starši.
Kdo pa je za našo celostno; fizično, duševno in duhovno mehkobo odgovoren, ko odrastemo?