Kategorija: telo

Bolečina, KON-PAS PROGRAMI, OSEBNA RAST, POGUM, telo

ZDRŽI!

Sara Idzig

Zadnji dve leti si skrbno vzamem čas, da se pred vstopom v novo leto potopim v svoje telo in preverim, kam naj bo usmerjena moja pozornost v prihajajočem letu. V 2020 je bil moj glavni fokus ‘prisotnost’ (ne glede na vse), v 2021 me je spremljalo sporočilo ‘zdrži’, za 2023 pa sem prav radovedna, kakšna smer se pokaže.

Ko sem lansko leto na steno lepila list z besedo ‘zdrži’ sem čutila rahlo vznemirjenje in malo strahu. Na zunaj se sicer ni veliko spremenilo, so bili pa pretekli meseci tako burni na notri, da sem si na trenutke želela skrit ali zbežat. Pa ni šlo…

Vsaka delavnica na katero sem se prijavila z namenom, da nadgradim svoje znanje in lahko še bolje podprem vse vas, ki ste pri meni v terapevtskem procesu, je v meni odprla ogromno osebnega materiala.

Zrušili so se mi osnovni temelji. Kot bi nekdo odgrnil zaveso, za katero sem do sedaj mislila, da je moja resnica. Na tej resnici je baziral ves moj preostali svet, odnosi, pogled na življenje…

Bum! Najprej totalen šok, nato neutolažljiv jok, obsodbe, zmeda…

Šele, ko je padla zavesa, sem zares videla realno sliko in zdelo se mi je, kot da sem sredi nočne more. Kako sem lahko 30 let živela v iluziji?

Fizično je bolelo. Ogromno sem jokala. Dvakrat sem zbolela s simptomi, ki so bili tipični v mojem otroštvu. Ob pomembnih odločitvah v zasebnem življenju, sem se odzivala kot majhna punčka (iz svojih otroških ran, za katere sem mislila, da sem jih že predelala). Več mesecev sem bila neustavljivo besna! Kričala sem v povšter, dokler nisem zares izrekla vsega, kar si mislim do določenih ljudi in sebe. Pisala sem, Risala. Čečkala. Fizično švicala – izplesala, izplavala, predihala, izpljuvala vse, kar je bilo zastalega v mojem telesu. In pošiljala pisma…vsem, katerim bi že davno morala napisati svoje resnične občutke pa nekako nisem…

Življenje mi je letos na pot poslalo prav vse tiste osebe, s katerimi sem morala direktno in brez olepševanja skomunicirat preteklo bolečino ter razpustiti ali nadgraditi obstoječo vez. In to ne samo z živimi, tudi z nekaterimi pokojnimi, za katere nikoli ne bi rekla, da so kakorkoli vplivali na moje življenje (pa sem vseeno podedovala in nosila njihove zgodbe v svojem telesu…)

Nemalokrat sem pogledala ta moj ‘ZDRŽI’ na steni in se blago nasmehnila ironiji svojega telesa. Če ne drugo, sem vedela, da imam v vsemu temu notranjemu kaosu sebe in da me moje telo, kljub psihični in fizični bolečini ni izdalo, ampak mi želi pomagat, da končno vidim golo resnico in odložim bremena, ki nikoli niso bila moja.

Ker edino tako, da padejo iluzije – naše osebne obrambe pred realnostjo – lahko zares odkrijemo: kdo smo mi in kako močni smo V RESNICI (in ne v laži/utvari, kot to velikokrat zmotno verjamemo).

In a veš kaj je zanimivo?

Da, ko si enkrat drznemo pogledat in čutit vse – ne samo tisto, kar nam je na sebi in na drugih všeč – takrat se tudi v življenju odpremo za več in v naš vsakdan lahko začne pritekati ogromno novih priložnosti ter radosti, ki jih prej zaradi držanja v svoji lastni iluziji nismo bili zmožni videti.

In točno to se je sočasno dogajalo meni. Ogromno notranjih bitk, predelovanja, spuščanja, bolečine na eni strani ter nepredstavljivo veliko priložnosti na drugi strani. V tem istem letu, sem prvič predavala na evropski konferenci plesno-gibalni terapevtov, prvič bila povabljena na televizijo, moj zadnji webinar je spremljalo 200 ljudi, bila sem priča kar nekaj osebnim prebojem v procesu individualnih terapij, spoznala sem ogromno novih zanimivih ljudi, se podala v nove izkušnje/nova raziskavanja delov mene, ki so do sedaj spali, raziskala nove hobije, se podala v nove kotičke naše preljube Slovenije in kot že dolgo ne, prav zares uživala ter se na nek drugačen način počutila živo (kljub ali pa ravno zaradi globokih notranjih procesov).

Dovolimo si iti tudi tja kjer boli. Ker tudi to je del nas. Globlje kot gremo, več darov lahko zase in ta svet, prinesemo na površje.

—————————————————–

Gibalno prakso pridobivanja smeri za prihajajoče leto sem primarno razvila zase, letos pa sem začutila, da ponudim: en skupinski termin (MAPIRANJE OSEBNOSTI + SMER 2023) ter omejeno število individualnih terminov (INDIVIDUALNA GIBALNA ANALIZA + SMER 2023). Za več informacij klikni na linke v besedilu zgoraj.

Bolečina, OSEBNA RAST, POGUM, SPREMEMBE, telo

Osebni preboj

Sara Idzig

A se zavedaš, kakšno fascinantno telo nam je bilo dano?

  • z izjemnimi fizičnimi zmožnostmi za premik v nova doživetja in izkušnje
  • s fascinantno plastičnimi/prilagodljivimi možgani za mentalni premik in možnost širšega pogleda na svet in so-človeka,
  • z izredno odpornim mehanizmom za prebavljanje in preobražanje čustev, ki so ‘najcenejši’ in najučinkovitejši pogon za premagovanje razdalj v odnosih do sebe, svoje družine, družbenih problemov in sveta
  • z izjemno natančnimi senzorji zaznavanja fizično-osebne, fizično-materialne in tranascendentne realnosti za odzivanje, prilagajanje in konstantno nadgradnjo tega, kdo smo in kako prav s tem lahko največ doprinesemo v ta svet.

…vse to fizično (mehansko), mentalno, čustveno in senzorično, nam je dano, da bi se le aktivirali, odzivali, prilagodili, borili, razvijali!

AMPAK ne, mi smo mojstri tičanja na enem in istem mestu, sami sebe utrjujemo v postopanju v začaranih krogih ter v zapletanju v stare zgodbe našega uma. Telo pa sledi – najprej tiho (vdano v usodo, ko je bilo že tolikokrat preslišano), občasno z uporom (ko je res vsega ‘over the top’) in po letih/desetletjih brez filtra VSE udari ven z vso silo in skozi vse kanale, ki so v danem trenutku na voljo. 

Na tem mestu me ljudje ponavadi obiščejo. Ko telo ne zmore več tičati na eni točki, ko se mu začne ‘mešati’ od vseh čustev, ki niso bila nikoli prebavljena. Ko se v njegovi okolici zgodi tako močen dražljaj, da ga ne morejo ‘ne čutiti’ in ‘ne zaznavati’ ali ko um ‘pregori’ od dolgih seznamov in pričakovanj do sebe, ki brez sprotnih telesnih aktivacij, le otežujejo naše glave ter nas fizično še bolj priklenejo na eno mesto. 

Moja velika želja je, da bi naša telesa znali slišati prej. Da bi si upali stopiti korak naprej, preden nas v to prisili fizični ali mentalni simptom. Da bi ljubeče skrbeli in se povezovali z našim fizičnim telesom, da bi se odprli čutenju in zaznavanju ter si dovolili videti, da obstaja več od vrta, ki smo si ga sami ogradili pred vsemi – ne le škodljivimi sosedi.

MOJA ZGODBA ‘TIČANJA’ in OSEBNEGA PREBOJA

Za mano je nekaj mesečno potovanje v srčiko mojega začaranega kroga in zanimivo je, koliko nove energije in zagona se sprošča ob tem, ko počasi prihajam nazaj na površje. Bilo je kar naporno – ogromni premiki na notri in cel niz zunanjih priložnosti, ko sem lahko izbrala, da naredim nekaj drugače:

  • da grem iz obsodbe v odprto sprejemanje drugačnosti,
  • da ustvarim ljubeč prostor za bivanje s svojo fizično bolečino, ki me frustrira in omejuje
  • da brez slabe vesti raziskujem nove plasti sebe in življenja, ki v moji okolici naletijo na tiho neodobravanje
  • da presežem svoje ‘zakaj-e?’ in se sprijaznim, da pač včasih ne vem vseh odgovorov
  • da si dam tisto, kar mene polni
  • da 100% zaupam notranjemu mehanizmu čutenja ter se se odmaknem od tam, kjer se črpam
  • da si končno priznam čustva, ki desetleje nazaj v mojem okolju niso bila ‘družbeno sprejeta’ in zato neizražena ter jih direktno skomuniciram z osebami, ki so bile v to vpletene
  • da iz telesa odpnem težko prtljago – predvsem eno veliko mero KRIVDE, ki sploh ni bila moja!
  • da zadiham v nove dimenzije mene in hodim naprej v tiste smeri, ki me pokličejo – ne glede na to, kako nenavadne se morda zdijo drugim…

Kako sem šla globlje vase in živa in prerojena plavam nazaj na površje?

Faza 1: MOJE DELO mi prinaša raznolike ljudi, s katerimi imamo včasih precej različne poglede. A z vlogo terapevta sprejemam tudi dejstvo, da morda moja resnica ni edina možna resnica in tako sem pred nekaj meseci začela raziskovati resnico nekoga drugega. Namen je bil, da to osebo bolje razumem, a izkazalo se je, da ravno v povezavi s to njeno resnico gojim ogromno strahov, ki so vezani na mojo življenjsko zgodbo. In že sem bila v vrtincu, ki me je vlekel globlje vase.

Faza 2: IZOBRAŽEVANJA so del moje osebnosti – jaz bom v svoji radovednosti večni učenec in res mi pomaga, ko se lahko učim od bolj izkušenih od mene ter s tem nadgrajujem kvaliteto svojega dela. A pazi to! Vsako izobraževanje v zadnjih mesecih sploh ni bilo izobraževanje za zgodbe mojih klientov, ampak ZAME OSEBNO! Po koščkih sem prejemala transformativne uvide za ozaveščanje moje osebne rane, ki se je odprla v prvi točki, a najprej se je moralo telo adaptirati na te ‘nove informacije’, ki so bile očitno zanj precej šokantne.

Faza 3: MOJE TELO se je po vsakem sečanju cikla izobraževanj (bilo jih je kar nekaj) silovito odzvalo z enim ali več naštetih simptomov – mrazenje, pomanjkanje sape, neustavljiva nervoza, histeričen jok, napadi na sladkor in pa FIZIČNA BOLEČINA med mojo desno lopatico in hrbtenico je bila tko močna, da ponoči nisem spala. Nobena masaža ali vaje niso pomagale. Nekajkrat sem se sredi dneva kar zjokala, solze so samo tekle brez razloga. Nisem razumela od kje je to. Bolečina me je dobesedno ohromila, me totalno frustrirala in prisilila, da sem vsako prosto minuto preživela s seboj ter dopustila, da morda ni odgovora. Na eni ravni sem čutila, da se odklepa en del mene, ki si ga nikoli nisem dovolila raziskovati in čez katerega sem potegnila ogromno plasti, da se le ne bi zbudil iz sna…

Faza 4: SREČANJA Z LJUDMI MOJE PRETEKLOSTI: Življenje mi jih je dobesedno dostavilo pred nos! In to je bilo zelo težko! Zavedala sem se, da mi je dana priložnost, da izberem drugače, a upor je bil zelooo velik. Ene situacije so mi šle boljše, druge sem ‘popravljala’ za nazaj. Še sedaj težko verjamem, kako so se vsi ti ljudje v moje življenje skoncentrirali v zadnjih mesecih in kako pomembno je bilo zame, da sem jih ponovno srečala…

Faza 5: PROSTOR IN PODPORA SEBI: čez cel čas sem imela zase srečanja s plesno-gibalno psihoterapevtko, ogromno sem brala prav o tistem, kar se mi je najbolj upiralo, kljub bolečini sem našla načine, da redno gibam svoje telo (čeprav bi raje ležala in se smilila sama sebi), zavezala sem se, da ne glede na vse, ne manjkam na nobeni uri izobraževanja, ki sem ga vnaprej vplačala (vedela sem, da moram skozi, ne okoli) ter povečala meditacije, skrb za osnovne potree telesa…

Faza 6: MINIMALEN STIK Z DRUGIMI je bil velik plus. Nimam še svoje sekundarne družine in res sem rabila it sama s seboj na morje, izkoristit odmore med delom, samo zase, in samo biti v tišini, v naravi in s svojim telesom. Totalen umik vase je bil res blagodejen, ko sem si enkrat dovolila čutiti vse, kar je bilo v danem trenutku z menoj.

Izzid in glavni uvid

In tako so minevali dnevi in meseci. Moje začetno raziskovanje je k sreči imelo predviden konec (bila sem del več mesečnega izobraževanja, ki je odprl in tudi zaprl proces mojega zdravljenja). Če bi se še enkrat odločala, nebi šla v to, a sedaj, ko sem skozi, sem res hvaležna.

Če ne bi sledila svoji radovednosti, šla čez res močen odpor do določenih tem življenja, ne bi nikoli dojela srčike moje rane, ki jo v telesu nosim že vsaj desetletje. Kot strela z jasnega me je srečal ta globok uvid. ‘Oh my god!’ – Samo to sem pri sebi ponavljala, ko sem šokirana stala sama sredi gozdne poti, kjer se je ravno pred kratkim izbubila cela jata metuljev (kako simbolično!). Kar stala sem tam – metulji so mi lezli po nogah! In tudi ko sem stopala naprej po tej poti, so ob vsakem mojem koraku zleteli v zrak novi…Prisežem!

To pot (nadela sem ji ime ‘pot metuljev’), sem le nekajkrat hodila v času najstništva in ni naključje, da me je zaneslo ravno tja. Od tega sprehoda naprej se je moja spirala navznoter začela obračati nazaj proti površju. Ta uvid mi je omogočil, da sem začela odpenjati KRIVDO ter z njo povezano JEZO in NEMOČ, ki sem jo/ju pripela na zelo banalno situacijo v mojem poznem najstniškem življenju.

Takrat sem si določeno stvar iz moje primarne družine razložila tako, da sem del odgovornosti prevzela nase in šele sedaj RAZUMEM, kakšno breme sem nosila in da lahko spustim to težo KRIVDE, ki res NI MOJA!

Kar metulje imam v trebuhu, ko to pišem.

Fascinantno je, kakšne stvari naši možgani na nezavedni ravni povežejo ter za kaj vse prevzamemo odgovornost, potem pa z leti pozabimo in ostane samo TEŽA/BOLEČINA V TELESU, za katero se nam še sanja ne, iz kje izvira…

Ampak telo ve – moja lopatica (natačenje mišica trapezius) je bila vztrajna do konca. Prav vrat mi je blokirala, da se ja ne bi mogla izogniti poti, ki mi jo je življenje odstiralo pred nosom! Uf. Težka pot, ki sedaj fizično popušča, v telesu in umu pa čutim, da nastaja več prostora.

HVALA TELO IN HVALA ŽIVLJENJE, KI TEČEŠ ČEZ NJEGA – VZTRAJNO IN LJUBEČE, DA BI TUDI SAMA BIVALA V VSE VEČJI PRETOČNOSTI, HVALEŽNOSTI IN LJUBEZNI DO SEBE, SVOJIH PRETEKLIH IZKUŠENJ IN ČAROBNOSTI, KI ME PRAV V TEM TRENUTKU OBDAJA.

Ne boj se skozi. Ko ti življenje pošlje znake, da je čas za korak naprej, najdi podporo zase in pojdi all-in! Dragoceno je, ko smo enkrat na drugi strani tunela in zmoremo s hvaležnostjo oviti vsak svoj prehojen korak.

Morda je prav sedaj čas za TVOJ OSEBNI PREBOJ?

To POLETJE 2022 lahko svojo pot preobrazbe podpreš na enega od spodnjih načinov:

  1. PSIHOLOŠKI TRENINGI, poletni torki ob 19:00, Zoom (Ogromno dela s fizičnim telesom in nato povezovanje fizičnih izkušenj s tvojim življenjem. Online skupina na 14 dni. Prideš, ko začutiš. Brezplačno/prispevek.)
  2. OSEBNI BODY-MIND PREBOJ, 8.8. OB 17:30, LOGATEC (Fizičen in metalen preboj s pomočjo tehnik plesno-gibalne psihoterapije ter uvidov, ki ti jih pomagam prepoznati. 3h transformativna delavnica. 60eur/3h)
  3. POZITIVNA DRŽA, 9.9. OB 19:00, LOGATEC (uvod v tranformativni celoletni tečaj, ki aktivira fizično telo, preobraža pogled na življenje ter poleg prakse tudi teoretično uči o anatomiji, fiziologiji in psihosomatiki. Izvajava skupaj s Hano Mihevc. Brezplačno/prispevek.)

*Več info in obvezne predhodne prijave na info@kon-pas.org ali na 040-153-500

V jeseni22 pa prihajajo redni letni programi – Pozitivna drža, Skupinska plesno-gibalna psihoterapija in spet delavnice Mapiranja osebnosti in pa seveda individualne terapije ostajajo opcija, kot do sedaj…

OSEBNA RAST, POGUM, telo

Samokritika ali samo kritika?

Sara Idzig

Ta teden me čaka obisk na faxu. Študentka psihologije na Univerzi v Ljubljani je stopila v stik z menoj, z namenom, da me v okviru svoje seminarske naloge vključi v diskusijo o plesno-gibalno terapevtskem pristopu.

To je moja dolgoročna želja – stopiti v stik s šolstvom, predajati znanje iz svoje sedaj (“že”) 4 letne prakse, učiti tiste, ki jih zanima integracija telesa in uma ter si želijo novih znanj za dvig sebe in ljudi s katerimi delajo v sorodnih poklicih…

In vrata so se odprla – s tem pa tudi nerazumljiv strah in velika mera ostre samokritike ter dvomov o tem ali imam sploh kaj za povedat, pokazat, delit? Sem sploh dovolj dobra? Sem sploh kdo ali nihče?

Potiho sem hvaležna, da se je obisk na faxu zamaknil za 1 teden, hkrati pa me vedno bolj ‘žrejo’ občutki v telesu, ki so (če sem čisto iskrena) z menoj že dober mesec ali več, pa sem jih ‘pridno’ odrivala na stran in se pač uspešno zamotila z drugimi stvarmi. Vse do včeraj, ko sem sama sebi rekla ‘dovolj!’ ter se soočila s tem, kar me muči.

Pozno zvečer se odpravim v prostor, kjer izvajam terapije in intuitivno izberem eno glasbo – nekaj z bobni in zvoki narave. Zazvenijo prve melodije in jaz obstanem v krču totalnega strahu. Tako kot majhni otroci, ki hitro preklopijo televizijsko grozljivko, jaz tečem proti telefonu, da bi čim hitreje preklopila na bolj vedro glasbo, ki mi vzbuja prijetnejše občutke.

Ko brskam za novo glasbo, šele ozavestim, da spet bežim od tega, kar je v telesu in se malo ‘prisilim’ nazaj k prvi melodiji. Zavestno diham in pričnem z nežnim ozaveščanjem in ogrevanjem telesa, ki me vodi v proces…

Bolj kot si dovolim bivati z občutki v telesu, bolj popušča krč strahu, kar me iz drobnih gibov na mestu, pelje v korake po prostoru. Zalotim se, da mi noge sploh ne sledijo in da pogled sploh nima fokusa.

Poskusim drugače, a z veliko mero nežnosti in radovednosti. Igram se z medenico ter počasi priklapljam tisti del, za katerega iz poznavanja svojega gibalnega podpisa vem, da me lahko pripelje v sam center moje esence, kjer vedno znova najdem samo-za-upanje.

Majhni gibi prehajajo v velike in še večje, vse do gromozanskega pretiravanja. Pomislim, ali me skozi majhno okno kdo lahko opazuje in se sočasno nasmejim sama sebi, saj je to precej podobno strahovom v povezavi z obiskom na faxu.

Bom izgledala dovolj profesionalno? Bom delovala dovolj strokovno? Dovolj učeno? Dovolj praktično? Kaj, če spet povem kaj narobe, kot pred leti, ko sem bila še študent? Kaj, če se mi bo prelomila beseda? Kaj če…Vrtim se v krogu lastnih misli, moje telo pa z mano spirali po spiralasti preprogi, vedno bolj notri in notri in notri, ko se končno ustavim v centru preproge.

Vrti se mi. Posledično moj um malo utihne…mmmm. Končno zadiham, s hrbtom obrnjena proti oknu + močno zasidrana v center spirale.

Spomnim se na izkušnjo telesnega raziskovanja, ki sem jo pred leti doživela v okviru svojega študija in ta (še danes zelo živ) spomin, ki ga čutim v fizičnem telesu, me pomiri.

‘Samo bodi ti. Avtentična. Izrazi se iz svojega centra…‘ je sporočilo, ki ga prejmem.

In v naslednjem hipu se moje telo aktivira. Iz centra z eno in nato še drugo nogo raziskuje do kam lahko seže ne da bi izgubil balans središčne točke. Segam ven in se vračam in spet ven in se vrnem. Sled, ki jo moja stopala puščajo za seboj spominja na sončne žarke.

‘Sij sebe! To je vse, kar je tvoja naloga v tem Življenju. Avtentično sij sebe. Ni ti treba več kot si. Ljudje te najdejo in povabijo zaradi tvoje unikatne esence, ne zaradi vtisa, ki ga delaš na njih…‘ dobim še eno sporočilo.

Kar naenkrat seganje na ven ni več zanimivo – nekako obstajam v več plasteh, tudi, če sem le statično v svojem centru. Malo postojim, mirno diham in nato iz tukaj naredim korak naprej. In še enega in..spet hodim po prostoru. Drugače kot prej. Jasnost, stabilnost in povezanost s seboj čutim ter nič več strahu. Vmes me še malo zanese, a telesna modrost me vrača nazaj vase, v moj center.

Stopam in na steni opazim kvadrat (ostal je od terapij preteklega tedna) in zamika me, da trakove na steni prelepim v drugo formo. Mislim si: ‘Čas je, da stopim iz tega okvirja…’. Odlepim en trak in še enega…in glej no glej…iz okvirja, nastane POT! STRUGA! PROSTOR ZA EXPANZIJO!

‘Ha! Čas je za korak naprej. A ne katerikoli, samo tist in tiste korake, ki so resnično iz mojega centra – skladni s tem, kar zares sem,’ si rečem.

Odlepljene trakove formiram v 3-krako zvezdo z močnim središčem. Spominja na križišče – ena pot je lahko naprej, ena levo, ena desno. Kaj bom izbrala?

Stopim malenkost stran od stene, da si ogledam mojo ‘umetnino’. Namesto križišča sedaj vidim vetrnico in moje telo se požene v obrate – povežem dih, fokus, gibanje, hitrost in stabilnost. Z vsakim ‘spinom’ ustvarjam več energije in jo hkrati shranjujem v svoj center. Namesto, da me pri obratih klasično odnaša v višave, tokrat spuščam v tla, prizemljujem in se sočasno premikam naprej.

‘To je to! Dinamična stabilnost!’

Tako veliko spominov se prebudi na to temo…med drugim tudi spomin na webinar, kjer sem gostovala dober mesec nazaj, pa linka do danes sploh nisem nikjer objavila, saj me je bilo strah, da spet ‘nisem dovolj učena, sem preveč sproščena in premalo strokovna’. Pa spomin na številne ure dela za kreacijo spletnega tečaja Pozitivna drža, ki ga tudi še nisem zares dala v svet, ker čakam…kaj? Da bo popoln?

No, danes je dovolj čakanja, dovolj samokritike in dovolj prevelikih pričakovanj do sebe. S tabo delim oboje – WEBINAR + POZITIVNO DRŽO – ter dajem namero, da te doseže tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuješ za vrnitev v tvoj center 😉

  1. WEBINAR: Kako prepoznati svoje avtentične želje ter jim slediti?

2. POZITIVNA DRŽA – psihološka in fizična aktivacija tvojega centra telesa oz sidra tvoje esence 😉

Poglej, kaj te čaka v spletnem tečaju – KLIKNI TUKAJ!

Ni popolnosti, hkrati pa nismo vedno le pogumni in v premikanju naprej. Včasih namensko ignoriramo svoja čustva, velikokrat nismo po merilih drugih ali pa zaradi ustrezanja svetu zapustimo svoj center. Pa kaj potem – važno je, da vse to ozaveščamo in se nazaj vase vračamo, ko smo pripravljeni zapustiti stare okvirje. In močno verjamem, da je ta vrnitev vedno v skladu z našim notranjim kompasom.

Ne obupaj nad sabo. Odpusti si korake nazaj in tiste, ki jih delaš v enem in istem krogu. Jaz si odpuščam in s tabo tale blog delim ravno zato, da vidiš, da nisi edini/edina…

Mmmm…tako se lažje diha, kajne?

Sara

telo

Notranja priča, malo drugačno voščilo in DARILO :)

Sara Idzig

Letos sem se odločila, da pošljem malo drugačno voščilo – tako, ki ne govori le skozi besede, ampak daje prostor predvsem telesnim sporočilom.

Z misijo nate sem se potopila v svoje telo ter dala namero, da se skozi moje telo izrazijo sporočila, občutki, misli, simboli, ki so ključni zate. Tako tudi deluje plesno-gibalna psihoterapija. Moje telo v samem procesu postane ogledalo tvoje notranjosti, kar ti omogoča, da hitreje najdeš in zaživiš sebe.

V nadaljevanju te čaka POSEBNO PLESNO-GIBALNO VOŠČILO + DARILO 🙂

Da lahko voščilo ‘prebereš’, te moram najprej seznaniti s pojmom ‘NOTRANJA PRIČA‘.

Ljudje smo tako sofisticirana bitja, da smo zmožni ne le živeti v prvi osebi, ampak sočasno nase gledati iz 3. osebe, se ‘dvigniti’ nad realnost in jo pogledati iz drugega zornega kota. In ta sposobnost ne velja le za samo-opazovanje našega zunanjega življenja, ampak tudi našega notranjega sveta – občutkov, čustev, misli, subtilnih odzivov in sporočil naše notranjosti (našega nezavednega, kolektivnega in tudi transcendentnega), ki govorijo vsako sekundo našega življenja.

Opazovanje sebe, iz naše notranjosti navzven, se imenuje ‘inner witnessing’ (stanje notranjega opazovalca oz. notranja priča). Vse, kar vidim zunaj sebe, doživljam skozi sebe, skozi svoje telo – in seveda to vsi počnemo. A zelo malo je takih, ki se vsega tega doživljanja ob stiku z zunanjim svetom zavedamo, smo nanj pozorni, mu damo veljavo in ga celo upoštevamo pri svojih življenjskih odločitvah.

Pa tako zelo pomembno je to, da smo sami sebi NOTRANJA PRIČA! Naše življenje se s tem dvigne na popolnoma nov nivo! Nazaj v stik s sabo, s svojo izvorno esenco in močjo ter nazaj k lahkotnosti, igrivosti in srčnosti, se premaknemo.

Zato, te danes peljem v prvi korak ‘notranje priče’. Da tole metodo samo-opazovanja usvojimo, potrebujemo malo prakse, a vseeno te spodbujam, da si daš priložnost 😉

Spodaj te čaka POSNETEK. Preden si ga zavrtiš prosim SLEDI spodnjim NAVODILOM…

KAKO ‘PREBEREM’ VOŠČILO?

Predpriprava…

  • Potrebuješ list papirja, pisalo in posnetek (*če gledaš na telefonu, nujno postavi telefon tako, da imaš proste roke in da lahko stojiš).
  • Umakni se v prostor, kjer te nihče ne bo motil (vsaj 15min) in si naredi prijeten ambient.
  • Zadihaj, malce stresi telo in se postavi v stabilen stoječ položaj in daj roke narazen, tako kot, da držiš eno veliko kroglo oziroma si predstavljaš, da držiš prostor vsem sporočilom, ki se bodo zate izrazili skozi video-posnetek.

‘Branje’ voščila – notranja priča…

  • Ko se ti zdi, da si pripravljen, priklopi VIDEO in ob gledanju NUJNO UPOŠTEVAJ NAJPOMEMBNEŠI KORAK: Pozabi, da sem jaz Sara, da je moje telo tako in tvoje drugačno…to nima nobene veze. Skušaj ohraniti fokus na sebi: KAJ VIDIŠ / ČUTIŠ / DOŽIVLJAŠ V SEBI, ko gledaš gibanje na posnetku? KAKŠNA ZGODBA se dogaja v tebi: Kaj vidiš v oblikah, ki jih telo riše v prostor? Kaj čutiš? Kje v telesu čutiš? Se česa spominjaš? Ti gre kaj na živce ali pa ti pogreje srce?
  • Ob koncu posnetka TAKOJ zapiši, kaj se je dogajalo v tebi – kaj si čutil, doživljal, kakšno zgodbo si videl v gibanju? Lahko tudi rišeš – karkoli pride iz tebe, daj na papir. Prav in narobe ne obstajata!

Zaključna samo-refleksija in darilo…

  • Preberi zapisano/ poglej narisano in se vprašaj – KAKO SE TO POVEZUJE Z MOJIM ŽIVLJENJEM? KAJ JE MOJ NASLEDNJI KORAK? To ni miselna vaja – še vedno si namreč v svoji ‘notranji priči’, ki je predvsem čutno-intuitivne narave.
  • ❗ Najkasneje do 30.1.2022 mi na info@kon-pas.org napiši svojo izkušnjo/sporočilo IN SODELUJ V ŽREBANJU ZA SPODNJE DARILO❗

🎁🎁 PODARJAM 🎁🎁

1x GIBALNO-PSHOLOŠKA ANALIZA (kaj govori tvoje telo/gibanje o tvojem življenju)

+ KONKRETNE SMERNICE ZA TVOJE ŽIVLJENJE (kako lahko izboljšam kvaliteto svojega življenje iz znotraj navzven)

*Nagrada se lahko podari tudi drugi osebi ali prenese na otroka (v tem primeru naredim analizo za otroka in podam smernice staršem).

PLESNO-GIBALNO VOŠČILO ZATE…naj te poboža tam, kjer najbolj potrebuješ 🥰

*Če video ne deluje – klikni TUKAJ!

Pošiljam ljubezen❤️ in sončne žarke ☀

Sara

telo, ZDRAVJE

Ženski premik iz UMA v TELO

Sara Idzig

A se zavedaš, da smo ženske na mesečni ravni ‘prisiljene’ ZDRSNITI IZ UMA V TELO ter res čutiti sebe v telesu?

MENSTRUACIJA je tisti čas, ko ne moremo pozabiti ali ignorirati svojega telesa in telesnih potreb. Je čas, ko ne moremo zbežati iz telesa, tudi, če so travme naše telo popolnoma zamrznile – menstruacija ga odmrzne. Je tisti čas, ko so sporočila telesa glasnejša od našega uma, naša pozornost pa je nehote v maternici – prav tam, kjer prebiva NAŠ RESNIČNI JAZ!

KAKŠEN BLAGOSLOV! Ali pa je morda zate ta zdrs v telo, v čutenje in v krvavenje, bolj PREKLETSTVO kot karkoli lepega?

Ravno na to temo ‘Menstruacija: dar ali prekletsvo?’ sem sama pred leti pisala in na lastnem telesu raziskovala in predelovala, svojo prvo obsežno raziskavo pri predmetu Psihosomatike na študiju Plesno-gibalne psihoterapije v UK.

In do česa misliš, da sem prišla in se mi še danes potrjuje?

MENSTRUACIJA JE ABSOLUTEN DAR!

MODROSTI TELESA NAS SICER DOSEŽEJO VSAK DEL CIKLA, AMPAK NIKOLI TAKO ZELO MOČNO IN JASNO KOT RAVNO V ČASU MENSTRUACIJE!


MENSTRUACIJA JE ČISTA PSIHOSOMATIKA!

MENSTRUACIJA JE NAŠ MESEČNI OPOMNIK, DA OBSTAJA POVEZAVA MED NAŠIM UMOM IN TELESOM TER DA JE TA POVEZAVA KLJUČNA ZA NAŠE FIZIČNO IN DUŠEVNO ZDRAVJE!

Vsako krvavitev…

  • Se lahko OGROMNO NAUČIMO o sebi – KAKO? Samo bodi, čuti, dihaj, počivaj s svojim telesom (ne glede na to, kako težko je to zate) in v umu se bo začelo mnogo stvari sestavljati…Nič ti ni treba! Prav zares NIČ in VSE se sestavi.
  • Lahko SPUSTIMO STARO in začrtamo nov pot – KAKO? Vsakič, ko greš na wc si naglas povej: ‘spuščam to in to, naj se odteče/ izlije/ odlepi vse kar ni v skladu z mjim resničnim jazom…’. Začuti, kako se fizično odlušči in izteče in kako se v tebi naredi prostor. Naslednji korak je, da ko prideš iz wc-ja ta prostor napolniš z besedami: ‘Naj se na prazno mesto naseli radost, hvaležnost, obilje itd.’ + z roko zapiši (gibanje, aktivacija telesa) te afirmacije na papir in si ga prilimaj na steno, da ga vidiš vsak dan! (*Če ne veš, kaj si želiš, potem se vrni na prvo alinejo – še več počivanja v tem času, še več predaje v bivanju in čutenju svojega telesa…)
  • Lahko VSRKAMO VASE MNOGO VEČ informacij in te se zasidrajo globlje v naš um – KAKO? Preprosto tako, da med menstruacijo poslušaš kakšno predavanje, ki te inspirira, poslušaš meditacijo, ki te poboža po srcu, bereš knjigo, ki odpira tvojo zavest itd. In boš videla, kako drugače procesiraš, kako globlje vse, kar poslušaš/prebereš, tudi ponotranjiš in lažje uresničuješ v svojem življenju. Zato pa je tako zelo pomembno, kaj v tem času poslušaš, s kom se družiš, kaj se dogaja v tvojem okolju…vse ponotranjaš. Kot spužva si – podobno kot otrok do 7. leta starosti.
  • Dobimo NOVO PRILOŽNOST za življenje, ki si ga zase želimo – KAKO? Tako, da ozavestimo svojo cikličnost, svoje življenje živimo v valovih, si za vsak cikel zastavimo en jasen cilj zase/poslovno in nato dovolimo, da se cikel zaključi in se lahko rodi nov cilj ali pa starega ponesemo na nov nivo. Dovolimo, da vsakič znova umremo in se rodimo drugače. Pomaga tudi, če si beležimo svoj cikel – jaz si kar na poslovni koledar vsak dan napišem eno besedo, ki opiše moje stanje tistega dne in potem konec meseca izpišem vse besede in iščem vzorce, kaj je v moji moči, da izboljšam, da bom manj utrujena/manj raztreščena itd in seveda napišem tudi, kaj mi je všeč, kdaj v mojem ciklu sem se super odrezala.

KAJ PA ČE MOJA MENSTRUACIJA NI RAVNO NAJLJUBŠI ČAS MOJEGA CIKLA?

To samo pomeni, da tvoja povezava med telesom in umom potrebuje pozornost. Pomeni, da tvoj resnični jaz/tvoj avtentični izraz, v tvojem trenutnem življenju, nima dovolj prostora. Pomeni, da si zablokirala dele sebe, ki si želijo biti slišani/videni/izraženi. Pomeni, da si pozabila nase – morda prezrla svoje telo, potlačila svoja čustva, ravnala v nasprotju s tvojimi vrednotami, požla svoje mnenje ali šla čez svoj limit uslug ‘za druge’. Pomeni, da si več, kot si trenutno upaš živeti. Pomeni, da si živa, da si čuteče bitje, da si človek s svojimi potrebami in vrednostjo, ter nenazadnje pomeni, da ti tvoja maternica pošilja ljubeč alarm, da se ozreš vase in končno zaveš, da si dovolj ter da si zaslužiš samo najboljše za svoje telo, um in duha.

In ravno o tem sem ta teden – ko je mene obiskala mi-querida-menstruacija – razmišljala…

IN SE ODLOČILA, DA NAREDIMO ENO DELAVNICO NA TO TEMO!

‘KAJ MI SPOROČA MOJA MENSTRUACIJA: GIBALNO-TERAPEVTSKI POGOVOR Z LASTNIM TELESOM?’

Ne bomo govorile o anatomiji cikla, v telo gremo! Natančneje, v gibanje, v povezovanje s tem – kdo si ti (tvoj resnični jaz) v tvojem telesu in kaj ti sporoča tvoje telo v posameznem delu cikla?

Ne bom te učila mojih udivov, raje te bom naučila, kako sama prideš do svojih uvidov! Ker za to gre. Da ti sama znaš brati sporočila tvojega cikla. Da opaziš svoje telo, da razumeš, kako je tvoja telesna raven povezana s tvojimi čustvi, prepričanji in mentalnimi stanji.

In še to, to ne bo predavanje o 5 ženskah po Savini, mi gremo v letne čase. A spet, to niso Rdeči šotori, če si slučajno že slišala za njih…peljem te v TVOJE IZKUSTVO, ki bo čisto tvoje in zato najbolj dragoceno in uporabno za tvoje življenje. Gremo namreč prav tja, kjer si doma – v tvoj center resničnega jaza.

KAJ PRAVIŠ? SI ZRAVEN?

*Naslednja delavnica bo potekala FEBRUARJA 2022. Točen termin še sporočim. Oddaj svojo INFORMATIVNO PRIJAVO TUKAJ in bodi med prvimi, ki bodo obveščene o delavnici 🙂

Za dodatne informacije, sem na voljo –> Sara Idzig, 040-153-500 ali info@kon-pas.org



SPREMEMBE, telo, Uncategorized

Nove nevronske mreže = nova verzija tebe!

Sara Idzig

Ena prvih oseb, ki je k meni hodila na plesno-gibalno psihoterapijo (še v Angliji) mi je ob koncu njenega terapevtskega procesa podarila tablico s spodnjim napisom in rekla: “Ko boš enkrat imela svoj terapevtski prostor, lahko tole obesiš notri. Naj te spominja na tvoje začetke…”

Prevod: V življenju se ne gre za to, da sami sebe poiščemo, ampak, da sebe ustvarimo.

Spomnim se, da me je ta citat begal in sem druge spraševala, kaj si o njem mislijo…

Se res ustvarjamo na novo ali že vse smo in samo iščemo našo esenco? Kaj ti misliš?

Moje mnenje takrat je bilo, da se v življenju iščemo, ne ustvarjamo in zato je tablica ostala pospravljena v predalu. Včeraj (po koliko letih? 4ih?) pa sem ob branju knjige dr. Joe Dispenza, ki preučuje plastičnost naših možganov, dobila popolnoma nov uvid.

Ja, naša esenca je v nas – je naša, unikatna – jo iščemo in najdemo – lahko z njo stopimo v stik. AMPAK, če želimo ŽIVETI v stiku s to našo esenco, če želimo živeti celoto sebe, je neizogibno, da na novo ustvarimo sebe – ne v smislu drugačne esence (ne zanikanje sebe!), ampak v smislu drugačnega delovanja, drugačnega čustvovanja, drugačnega socialnega vedenja, drugačnega pogleda na naše trenutne okoliščine in prihodnost, ki si jo ‘deep down’ želimo zase.

Ne moremo pričakovati, da bomo za-živeli celoto sebe v enakih okoliščinah ter v istih vzorcih mišljenja, vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi. Samo drugačno bivanje lahko podpre celoten izraz naše esence!

V resnici je NUJNO, da na novo USTVARJAMO:

  • PROSTOR znotraj in zunaj sebe, ki podpira celoten izraz nas samih!
  • NOVE IZKUŠNJE, ki potrjujejo, da je naš poln izraz dragoceno darilo svetu (ne breme ali nekaj čudnega, slabega itd.).
  • NOVO REALNOST, ki presega ‘naučeno’, ‘pogojeno’, ‘ponotranjeno’ ter nam daje svobodo, notranji mir, trdnost v tem, kdo smo ter besedni in nebesedni glas, da sebe izrazimo brez sramu in strahu pred kritiko.

In kako ustvarimo novega sebe?

Včasih so v nevroznanosti verjeli, da so nevronske povezave, ki jih ustvarimo v otroštvu nespremenljive, v zadnjih letih pa se ZNANSTVENO POTRJUJE, da lahko vzpostavljene nevronske mreže ‘odpletemo’ in ‘spletemo’ nove – na način, da bodo podpirale življenje, ki si ga želimo.

Nove nevronske mreže = nov način mišljenja, vedenja, čustvovanja, povezovanja, bivanja = nova verzija tebe!

Nova verzija tebe se sliši super! Ampak a veš, kdo si ‘deep down’ in česa si sploh želiš zase?

Kdo smo danes, je namreč posledica vseh naših dotedanjih izkušenj, vsega družinskega in kulturnega pogojevanja, posledica okolja v katerem smo živeli, vseh ponotranjenih sporočil o tem: ‘kaj je prav/ spodobno’, ‘kaj je nedopustno/ sramotno / grešno’, ‘kaj si zasluži besede ‘priden-a si’, ‘kaj si zasluži ignoriranje, kazen, samoto ali odobravanje’…

Bolj kot odraščamo bolj nas ta prepričanja in naučeni vzorci dušijo. Varne stene preteklosti postajajo premajhne, ker naša esenca želi biti vidna v celoti. Čutimo potrebo po tem, da smo bolj in bolj mi – ne konstrukt družbe, vzgoje in okolice…

Vemo, da se želimo znebiti vzorcev, ki nas dušijo, PROBLEM pa je, ker ne vemo s čim ŽELIMO zapolniti novo-nastali prostor! Včasih so naučeni vzorci tako močni, da sploh ne vemo, kdo smo brez njih! Strašljivo je podreti stene, ker ne vemo, kaj bo na drugi strani. Si bomo sploh všeč z novimi nevronskimi povezavami (brez naših starih vzorcev)?

Zato bi jaz zgornji zapisani citat malo spremenila…

“Life is about finding ourselves first and then creating ourselves anew, accordingly” (V življenju se moramo najprej najti, da se lahko na novo ustvarimo).

Ključ po mojem mnenju ni le v kreiranju nove verzije sebe, ampak v KOMBINACIJI: ISKANJA + USTVARJANJA.

Kako namreč lahko vemo, kako zgraditi življenje, ki podpira izraz naše esence, če svojih globin še ne poznamo? Če še nismo ozavestili, kaj ne želimo biti in kaj si želimo zase? Kako vemo, kaj rabimo, če se svoji esenci še nismo približali ter ji prisluhnili – kdo je in kako se želi izraziti? Šele ta sporočila nas usmerjajo na poti grajenja nove realnosti, kjer bo naša esenca vidna, spoštovana in v blagoslov in izgradnjo nas samih in okolice.

Ozaveščaj, išči, stopaj v stik s seboj ter sledi sporočilom, ki jih tam slišiš. Naj te vodijo v kreacijo nevronskih mrež, ki odslikavajo življenje, ki maksimalno podpira tvojo esenco.

Sara

P.S. Če rabiš pomoč na poti ozaveščanja, iskanja in grajenja vabljen-a v NOV 7-TEDENSKI GIBALNO-PSIHOLOŠKI SKLOP: STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ (več spodaj).

Eksperimentiranje z gibanjem drugačna interakcija s svojim telesom –> nova izkušnja, nov občutek, varnost –> nove možganske povezave –> nov pogled na svet –> možnost za tvojo osebno spremembo.

OSEBNA RAST, POGUM, telo, TRAVMA

Moja zgodba

Sara Idzig

Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.

Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).

Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…

Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.

In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.

A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.

Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.

Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.

Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.

Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.

A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.

Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…

A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?

Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…

Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.

Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.

Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.

Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.

Za-živi (s) svojo zgodbo!

Sara

GOVOR, telo

OTROŠKA PRAVLJICA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL

Sara Idzig

Tokrat objavljam čudovito-ustvarjalno in praktično zgodbico za otroke “FRIDERIK RAZIŠČE SVET”, ki je delo Urške Klančič – študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike. Uživajte ob branju zgodbe in njenih besedah 🙂

Kot študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike in mama šestnajstmesečnemu sinu veliko slišim in razmišljam o celostnem razvoju ter spodbujanju le tega. Zelo zanimivo je spremljati, kako moj otrok usvaja mejnike, o katerih slišim na fakulteti. A kakor je veliko navdušenje, ko naši malčki usvojijo novo spretnost, dosežejo nov mejnik razvoja, je lahko velika tudi skrb, ki si jo mame nehote polagamo same nase. Ne samo tiste, ki študiramo ali se ukvarjamo s strokami, povezanimi z razvojem – s široko dostopnimi informacijami na različnih spletnih straneh ter blogih verjamem, da se je že marsikatera mama spraševala, ali razvoj njenega otroka poteka skladno s pričakovanim. Čeprav od profesorjev tolikokrat slišim, da so mejniki razvoja robustni, da gre za povprečja, medtem ko med povsem zdravimi in normativnimi otroci še zmeraj lahko pride do velikih razlik v času dosega določene spretnosti, se še zmeraj ujamem v primerjanju svojega otroka z drugimi in spraševanju, kaj delam narobe, da nečesa še ni usvojil. Če se tudi ti soočaš s tem – nisi sama. Menim, da tako primerjanje in skrb nista zdrava ne za nas mame, ne za naše otroke, zato bi bilo najbolje, če ju damo na stran in ne skušamo forsirati otrokovega razvoja, saj bo pričakovani mejnik nastopil, ko bo otrok pripravljen. Kljub vsemu pa je ob pomembnih odstopanjih (pri detekciji katerih so nam v oporo tudi zdravstveni, pedagoški in drugi strokovni delavci) ključna čim zgodnejša obravnava, saj le ta daje največ možnosti odpravitev ali omilitev morebitnih težav.

Ves ta dolg uvod sem napisala, saj danes z vami želim deliti gradivo, ki sem ga izdelala v sklopu študijskih obveznosti in menim, da bi lahko koristil marsikateremu otroku, ter nekaj informacij o govorno-jezikovnem razvoju. Omenjeno gradivo je namreč ZGODBA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL, TOREJ ORGANOV, KI SODELUJEJO PRI PRODUKCIJI GOVORA. Pri tvorbi in oblikovanju glasov sodeluje več organov, ki jih glede na njihovo funkcijo delimo v tri skupine: respiratorni organi (prepona, pljuča in sapnik), fonacijski (grlo, glasilka, laringalne mišice) in artikulacijski organi (ustnice, jezik, zobje, mehko in trdo nebo). Glas nastane tako, da najprej vdihnemo, grlo se pomakne navzdol in glasilki se razmakneta, nato se mišice, ki primikajo glasilke napnejo, skoznje gre izdišni zrak, kar slišimo kot glas.

Prenesi si PDF TUKAJ!

Kot se otrok najprej prevali, šele nato plazi in hodi, tudi govorni razvoj poteka po določenih zakonitostih. Otrok najprej usvoji posamezne glasove, nato jih povezuje v zloge, besede in na koncu stavke, seveda ob izpolnjenosti določenih predpogojev, specifično pravilno razvitih psihičnih funkcijah kot so pozornost, zaznavanje, pomnjenje, zdravemu živčnemu sistemu (za govor so pomembna predvsem govorna središča v možganih), zdravih čutilih, pravilno razvitih govorilih – organih, ki smo jih omenjali v prejšnjem odstavku, ter govornih spodbudah iz okolja. Če kateri izmed pogojev niso izpolnjeni oz. če otrok bistveno odstopa od pričakovanega govorno-jezikovnega razvoja, govorimo o GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTNJAH, ki pa so resnično širok spekter tako glede na izvor, stopnjo izraženosti kot tudi vrsto težav.

PRENESITE SI BREZPLAČNO ZGODBICO in jo preberite skupaj s svojim otrokom že danes 🙂

Če so vsi prej omenjeni pogoji izpolnjeni, je torej edini pogoj, nad katerim starši imamo vpliv stik otroka z jezikom. Proces otrokovega usvajanja maternega jezika je zelo drugačen, kot če bi se zdaj ti ali jaz pričeli učiti nizozemščine ali japonščine. Otrok jezik usvaja spontano, na podlagi tega, kar sliši iz okolice (raziskave kažejo, da ta proces poteka že od samega prihoda na svet) in to na isti način, ne glede na to, kateri jezik govorijo njegovi starši (tudi gluhi otroci blebetajo v znakovnem jeziku – ritmično ponavljajo določene gibalne vzorce), saj imamo v kritičnem obdobju za razvoj jezika, ki traja nekje do nastopa pubertete še aktivne določene zasnove v možganih, ki nam le to omogočajo. Otrokovo učenje jezika do 12 leta starosti poteka »s povprečno hitrostjo« 12 besed na dan. Si predstavljate?!

Zdrav otrok bo usvojil tako jezik in govor ne glede na to, ali ga starši popravljajo, silijo k ponavljajo besed. Tudi gradivo, ki sem ga pripravila za vas, po vsej verjetnosti ne bo bistveno vplivalo na govorno-jezikovni razvoj vašega otroka, predstavlja pa lahko še en način, kako je otrok izpostavljen jeziku, saj so zgodbe res krasna priložnost, tako za SPONTANO IN ZABAVNO ŠIRJENJE BESEDIŠČA ter usvajanje jezikovnih spretnosti, kot tudi SOCIALNI RAZVOJ PREKO IDENTIFIKACIJE IN SOČUSTVOVANJA S KNJIŽNIMI JUNAKI, GRAJENJE ODNOSA z vami ob skupnem preživljanju časa in še bi lahko naštevala. Hkrati je zgodba, ki jo delim z vami prepletena z LOGOPEDSKIMI VAJAMI za RAZGIBAVANJE GOVORIL, ki bodo mlajšim otrokom lahko v pomoč pri usvajanju določenih glasov (če so na usvojitev tega glasu že fiziološko pripravljeni), prav tako pa lahko koristijo tudi otrokom z artikulacijskimi motnjami (tj. motnjami izgovorjave). Ker želim, da bi v zgodbi lahko uživalo kar se da veliko otrok in ker so govorno-jezikovne težave pogosto prisotne tudi pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju, prilagam povezavo tudi do verzije lahkega branja.

Za KON-PAS danes piše in ustvarja Urška Klančič.

Hvala Urška 🙂

SPREMEMBE, telo, UDELEŽENCI, ZDRAVJE

POZITIVNA DRŽA – odprte prijave v ONLINE tečaj

Sara Idzig

Objava je pretekla…AKTUALNO O POZITIVNI DRŽI SPREMLJAJTE TUKAJ! Začnemo 5.10.2022, prijave pa so že odprte 🙂

In smo dočakali tudi Pozitivno držo v ONLINE obliki!

Srečevali, učili, telovadili in spoznavali se bomo kar v skupinskem Skype pogovoru. Vsak TOREK, 18:30-20:00, 3 MESECE! Začnemo 21.4.2020! Zgodnje prijave, ki ti prinašajo popust, so že ODPRTE 🙂

Vse tehnične informacije najdeš TUKAJ.

Nekaj mnenj udeležencev ter več o vsebini programa najdete v spodnjih videjih in slikovnem gradivu 🙂

Kaj so o tečaju povedali udeleženci?
Kaj pridobim z udeležbo na tečaju Pozitivna drža?
Pozitivna drža – celostna krepitev vaše drže!
Kdo sva in kakšna znanja ti predajava v tečaju Pozitivna drža?
V čem je najin pristop tako zelo poseben?
NARAVA, POGUM, SPREMEMBE, telo

UP-/OD-PIRANJE SPREMEMBAM

Sara Idzig

Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…

Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…

IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?

Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.

Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?

Danes sem obstala na razpotju.

LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.

DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.

Danes sem izbrala desno.

“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.

In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.

Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.

Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.

Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…

  • Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
  • Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
  • Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
  • Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
  • Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
  • Zakaj?

Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.

Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.

Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.

In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?

Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.

A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?

Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.

Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.

Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,

Sara