SPREMEMBE

Enkrat…

Včasih obljubimo, da se bomo ‘enkrat oglasili’ in ta enkrat izgubi pomen, ko oseba prestopi v drugo dimenzijo. Tako hitro smo lahko onstran. Tako hitro smo lahko kruto opomnjeni, da prav nič ni samoumevno. Da je danes in morda ne jutri. In da je zunanjost samo pokrivalo, ki lahko zelo dobro skrije razsežnost bolečin in boja, ki ga bijemo sami s seboj.

Razmišljati o tem, kako bi lahko bilo drugače, kako bi lahko pomagali, kako bi lahko stali ob strani, če bi vedeli…je minula preteklost.

Včasih ni v naši moči. Včasih se življenjske poti prej razidejo. In mi ostanemo.

Morda z namenom, da svet ponesemo dlje; dlje od tistega, ki ga je skupaj z nami (paralelno v času, v drugem mestu& državi in po svojih močeh) skušal izboljšati do tega trenutka?

Prižgem svečko in prosim za blagoslov njenega duha. Tresava kolena najdejo pot v nežen, droben ples telesa in čustev, ki se v njem pretakajo. Gibanje odklepa spomine na tiste srednješolske čase, ko je bila skupaj z mano razredni ‘outsider’.

Obe sva imeli zelo drugačen pogled na svet, precej a-tipičen odnos do ‘normalnih’ najstniških zadev in prekomerno odgovornost do šolskih obveznosti. Obe sva ljubili dobro hrano, morje in nenazadnje…obe sva radi plesali.

Pleši onkraj, jaz bom pa tukaj.

Naj me najdejo tisti, ki jim lahko s svojim trenutnim znanjem pomagam čez to, s čimer si se v zadnjih letih borila sama.

Sara

SPREMEMBE, telo, Uncategorized

Nove nevronske mreže = nova verzija tebe!

Ena prvih oseb, ki je k meni hodila na plesno-gibalno psihoterapijo (še v Angliji) mi je ob koncu njenega terapevtskega procesa podarila tablico s spodnjim napisom in rekla: “Ko boš enkrat imela svoj terapevtski prostor, lahko tole obesiš notri. Naj te spominja na tvoje začetke…”

Prevod: V življenju se ne gre za to, da sami sebe poiščemo, ampak, da sebe ustvarimo.

Spomnim se, da me je ta citat begal in sem druge spraševala, kaj si o njem mislijo…

Se res ustvarjamo na novo ali že vse smo in samo iščemo našo esenco? Kaj ti misliš?

Moje mnenje takrat je bilo, da se v življenju iščemo, ne ustvarjamo in zato je tablica ostala pospravljena v predalu. Včeraj (po koliko letih? 4ih?) pa sem ob branju knjige dr. Joe Dispenza, ki preučuje plastičnost naših možganov, dobila popolnoma nov uvid.

Ja, naša esenca je v nas – je naša, unikatna – jo iščemo in najdemo – lahko z njo stopimo v stik. AMPAK, če želimo ŽIVETI v stiku s to našo esenco, če želimo živeti celoto sebe, je neizogibno, da na novo ustvarimo sebe – ne v smislu drugačne esence (ne zanikanje sebe!), ampak v smislu drugačnega delovanja, drugačnega čustvovanja, drugačnega socialnega vedenja, drugačnega pogleda na naše trenutne okoliščine in prihodnost, ki si jo ‘deep down’ želimo zase.

Ne moremo pričakovati, da bomo za-živeli celoto sebe v enakih okoliščinah ter v istih vzorcih mišljenja, vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi. Samo drugačno bivanje lahko podpre celoten izraz naše esence!

V resnici je NUJNO, da na novo USTVARJAMO:

  • PROSTOR znotraj in zunaj sebe, ki podpira celoten izraz nas samih!
  • NOVE IZKUŠNJE, ki potrjujejo, da je naš poln izraz dragoceno darilo svetu (ne breme ali nekaj čudnega, slabega itd.).
  • NOVO REALNOST, ki presega ‘naučeno’, ‘pogojeno’, ‘ponotranjeno’ ter nam daje svobodo, notranji mir, trdnost v tem, kdo smo ter besedni in nebesedni glas, da sebe izrazimo brez sramu in strahu pred kritiko.

In kako ustvarimo novega sebe?

Včasih so v nevroznanosti verjeli, da so nevronske povezave, ki jih ustvarimo v otroštvu nespremenljive, v zadnjih letih pa se ZNANSTVENO POTRJUJE, da lahko vzpostavljene nevronske mreže ‘odpletemo’ in ‘spletemo’ nove – na način, da bodo podpirale življenje, ki si ga želimo.

Nove nevronske mreže = nov način mišljenja, vedenja, čustvovanja, povezovanja, bivanja = nova verzija tebe!

Nova verzija tebe se sliši super! Ampak a veš, kdo si ‘deep down’ in česa si sploh želiš zase?

Kdo smo danes, je namreč posledica vseh naših dotedanjih izkušenj, vsega družinskega in kulturnega pogojevanja, posledica okolja v katerem smo živeli, vseh ponotranjenih sporočil o tem: ‘kaj je prav/ spodobno’, ‘kaj je nedopustno/ sramotno / grešno’, ‘kaj si zasluži besede ‘priden-a si’, ‘kaj si zasluži ignoriranje, kazen, samoto ali odobravanje’…

Bolj kot odraščamo bolj nas ta prepričanja in naučeni vzorci dušijo. Varne stene preteklosti postajajo premajhne, ker naša esenca želi biti vidna v celoti. Čutimo potrebo po tem, da smo bolj in bolj mi – ne konstrukt družbe, vzgoje in okolice…

Vemo, da se želimo znebiti vzorcev, ki nas dušijo, PROBLEM pa je, ker ne vemo s čim ŽELIMO zapolniti novo-nastali prostor! Včasih so naučeni vzorci tako močni, da sploh ne vemo, kdo smo brez njih! Strašljivo je podreti stene, ker ne vemo, kaj bo na drugi strani. Si bomo sploh všeč z novimi nevronskimi povezavami (brez naših starih vzorcev)?

Zato bi jaz zgornji zapisani citat malo spremenila…

“Life is about finding ourselves first and then creating ourselves anew, accordingly” (V življenju se moramo najprej najti, da se lahko na novo ustvarimo).

Ključ po mojem mnenju ni le v kreiranju nove verzije sebe, ampak v KOMBINACIJI: ISKANJA + USTVARJANJA.

Kako namreč lahko vemo, kako zgraditi življenje, ki podpira izraz naše esence, če svojih globin še ne poznamo? Če še nismo ozavestili, kaj ne želimo biti in kaj si želimo zase? Kako vemo, kaj rabimo, če se svoji esenci še nismo približali ter ji prisluhnili – kdo je in kako se želi izraziti? Šele ta sporočila nas usmerjajo na poti grajenja nove realnosti, kjer bo naša esenca vidna, spoštovana in v blagoslov in izgradnjo nas samih in okolice.

Ozaveščaj, išči, stopaj v stik s seboj ter sledi sporočilom, ki jih tam slišiš. Naj te vodijo v kreacijo nevronskih mrež, ki odslikavajo življenje, ki maksimalno podpira tvojo esenco.

Sara

P.S. Če rabiš pomoč na poti ozaveščanja, iskanja in grajenja vabljen-a v NOV 7-TEDENSKI GIBALNO-PSIHOLOŠKI SKLOP: STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ (več spodaj).

Eksperimentiranje z gibanjem drugačna interakcija s svojim telesom –> nova izkušnja, nov občutek, varnost –> nove možganske povezave –> nov pogled na svet –> možnost za tvojo osebno spremembo.

SPREMEMBE, telo, UDELEŽENCI, ZDRAVJE

POZITIVNA DRŽA – odprte prijave v ONLINE tečaj

Objava je pretekla…AKTUALNO O POZITIVNI DRŽI SPREMLJAJTE TUKAJ! Začnemo 8.10.2020, prijave pa so že odprte 🙂

In smo dočakali tudi Pozitivno držo v ONLINE obliki!

Srečevali, učili, telovadili in spoznavali se bomo kar v skupinskem Skype pogovoru. Vsak TOREK, 18:30-20:00, 3 MESECE! Začnemo 21.4.2020! Zgodnje prijave, ki ti prinašajo popust, so že ODPRTE 🙂

Vse tehnične informacije najdeš TUKAJ.

Nekaj mnenj udeležencev ter več o vsebini programa najdete v spodnjih videjih in slikovnem gradivu 🙂

Kaj so o tečaju povedali udeleženci?
Kaj pridobim z udeležbo na tečaju Pozitivna drža?
Pozitivna drža – celostna krepitev vaše drže!
Kdo sva in kakšna znanja ti predajava v tečaju Pozitivna drža?
V čem je najin pristop tako zelo poseben?
NARAVA, OSEBNA RAST, SPREMEMBE

Ali v življenju obstaja STABILNOST?

Velikokrat se zalotim, da od življenja zahtevam stabilnost. Prosim za stabilen prihodek, stabilnost v odnosih, stabilnost mojega delovnega in osebnega urnika, stabilnost zdravja, energije… Zanimivo, da bolj kot prosim za stabilnost, bolj me življenje potiska v situacije, ki so daleč stran od utrjenega, stabilnega, poznanega, utečenega. Bolj kot prosim za stabilno, bolj se od mene zahteva fleksibilnost, iznajdljivost, pripravljenost, prilagodljivost.

Mogoče narobe dojemam življenje…

A je življenje sploh še življenje, če je stabilno? Kaj, kar pojmujemo kot ‘polno življenja‘, sploh je stabilno? Koga, ki ga tretiramo, kot energičnega, bi pravzaprav hkrati opisali kot utečenega/ ustaljenega?

Pred časom sem že pisala o tem, kako je, “Ko se vse v življenju (za)maje”…ampak kaj pa če sploh ni obdobij, ko se maje ali ne-maje, ampak JE MAJANJE vseh področij naših življenj preprosto ENAKO ŽIVLJENJE in poteka nenehno?

A veš tisto, ko se tvoje življenje ravno “uredi”, “sestavi” in si rečeš, da se boš malo oddahnil-a, in že boom! Nov preizkus, nova stopnja, novi izzivi, nova rast…

Kot majhna sem velikokrat poslušala Adi Smolarja in spomnim se tistih besed, ko vse raste in se širi, žitno klasje, zemlja, mi in prav vse kar nas obdaja. Očitno se tudi v navidezni stabilnosti prav VEDNO skrivata akcija in reakcija…

Žito rase, polni klase, korenine v zemljo rine, čisto NIČ PRI MIRU NI…

H čemu torej naj bi težili, če stabilnost ne obstaja?

Narava je tista, ki mene vedno znova opominja in vodi k premlevanju in preobražanju moje percepcije o življenju. Danes so me nagovorila drevesa 🙂

Kaj je bolj stabilnega, a hkrati izjemno živega, rastočega in izpostavljenjega kaosu in spremenljivosti življenja, kot drevesa? Ravnokar sem pogooglala in sem fascinirana kako visoke starosti v Sloveniji drevesa dosegajo…180, 420, celo 710 let! Morda bi bilo dobro večkrat zaiti v gozd, se prisloniti na kakšno drevo in vsrkati ta stoletna znanja in modrosti ohranjanja stabilnosti, a hkratne vitalnosti in živosti, brez pričakovanj, da bo nekaj zunanjega iskano stabilnost oblikovalo za nas in namesto nas.

Stabilnost in živost,
ki sobiva s kaosom Življenja…

Morda stabilnost vedarle obstaja, ko enkrat svoje zahteve do življenja začnemo obračati vase ter kljub konstantni rasti in akciji prav vsega okoli nas, v sebi iščemo in najdemo občutek prizemljenosti, varnosti, kontrole (v ravno pravi meri) in vedenja, da smo mi kreatorji svojih lastnih življenj ter vplivom okolice navkljub, zmožni dejavne stabilnosti = vpetosti in vključenosti v življenje do mere, da nas življenje ne ruši, ampak gradi in pozitivno brusi.

Če si spremljal-a marčevsko akcijo “Spreminjamo ožilje sveta” potem že poznaš tisto vajo dihanja z drevesi. Sicer pa ti jo izredno priporočam (vajo najdeš v dnevu 2.6, pod hiperaktivnost). Izjemno resetera, prizemlji in pa nas/ mene preprosto spomni, da STABILNOST OBSTAJA, a ne zunaj, ampak znotraj vsakega živega bitja na tej zemlji – v meni in tudi tebi…

Ne obupajmo nad seboj, življenje nas skozi najhujše turbolence samo opozarja na naše jedro, ki sočasno premore stabilnost, fleksibilnost, živost in stoletno rast. Skoraj tako kot drevesa…

Sara

NARAVA, POGUM, SPREMEMBE, telo

UP-/OD-PIRANJE SPREMEMBAM

Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…

Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…

IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?

Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.

Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?

Danes sem obstala na razpotju.

LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.

DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.

Danes sem izbrala desno.

“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.

In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.

Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.

Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.

Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…

  • Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
  • Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
  • Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
  • Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
  • Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
  • Zakaj?

Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.

Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.

Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.

In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?

Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.

A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?

Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.

Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.

Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,

Sara

Dogodki, POGUM, SPREMEMBE, ZDRAVJE

SPREMINJAM-O OŽILJE SVETA! Sedem dni, boljši ti + kolektivnega strahu pred COVID-19 več ni!

BRAVO! To, da si začel-a brati tale post je že 1. korak v smer krepitve tvojega celostnega zdravja ter spremembe sveta na katero lahko z delom na sebi vplivaš prav ti, prav tukaj in zdaj. Z akcijo smo začeli 13.3.2020. Pred tem pa nekaj besed, zakaj je delo na sebi ne le pomembno zate, ampak je hkrati tvoja odgovornost do sebe in okolice v kateri živiš! Pridruži se nam in prispevaj k zavedanju #ostanidoma!

Beri naprej ali preskoči direktno na vajo današnjega dne!

Kot sem pisala že v enem od prejšnjih post-ov, se v naši družbi dogaja velik fenomen. Do sedaj še nisem čutila toliko napetosti v zraku. Do sedaj še nisem videla tako praznih trgovinskih polic. Do sedaj še nisem vedela, da je človeštvo možno iz danes na jutri tako zelo spremeniti počutje iz “vse je normalno” v totalno paniko. Do sedaj se še nisem nehote izogibala človeku, ki mi je prihajal nasproti. Do sedaj še nisem videla toliko ljudi na svežem zraku. Do sedaj še nisem razmišljala, da bom tako na hitro primorana spremeniti način poslovanja. Do sedaj še nisem doživela, da bi se družba tako hitro adaptirala. Do sedaj še nisem bila bombardirana z eno samo novico povsod kamor sem šla. Do sedaj še nisem doživela, da bi za 14 dni zaprli vse javne ustanove.

Razglasitev epidemije ni hec, je pa izredno zanimivo in tudi malo hecno opazovati odzive nas ljudi in kaj smo sposobni: največkrat v negativno…ali (TRDNO VERJAMEM!) tudi v pozitivno, če se zato odločimo. In zdaj je čas, da se odločiš in resno vzameš delo na sebi, ki naju čaka v prihodnjih dneh 🙂 Kljub AGREGACIJI (več tukaj) oziroma kljub izolaciji, individualizaciji, daljavi in strahu pred drugimi, je edina pot ven iz tega SKUPAJ! In sploh ne gre za fizično združitev, kot pri stavkah, ampak za ZDRUŽITEV V DUHU! Vsak sam, a vsi skupaj v skupni zavesti!

Kaj je KOLEKTIVNA (skupna) ZAVEST? Je skupek dejanj, razmišljanj, čutenj, dogodkov večje skupine ljudi, navadno družbe, naroda, tudi človeštva. S tem kar si, so-oblikuješ skupno zavest naroda. In več ljudi kot dela/misli/čuti/govori določene stvari, bolj bo to vidno v družbenih spremembah, kar bo nazaj vplivalo nate. In to je ta fenomen, ki smo ga najbolj intenzivno čutili v četrtek 12.3. in petek 13.3., ko je v zraku vladala panika in tisti grenak priokus, da bomo vsi kar danes okuženi umrli. In mogoče ti sploh nisi panik, ampak je kolektiva tako močna, da čutiš paniko, ki v resnici sploh ni tvoja, ampak jo ustvarja masa ljudi, ki s svojimi strahovi napajajo kolektivno zavest.

ZATO je tako zelo pomembno, da vsak odgovorno poskrbi zase! Že samo to, da si ti pomirjen z življenjem, vpliva na stopnjo mirnosti okolice, naše družbe in sveta! Zavedajva se tega in delujva v skladu s tem! Danes, jutri, teh 7 dni in upam, da do konca mojega in tvojega življenja. Kar ustvarjamo v nas, se nam vrne stoterno…BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠO DRUŽBO IN SVETLEJŠI JUTRI!

ZDAJ PA AKCIJA!

1. DAN: V KORAK Z DIHOM

Dih je edini mehanizem v človeškem telesu, ki je nezaveden, avtomatski in hkrati pod vplivom naše volje, če to želimo. Ali si vedel-a, da zavestno, nadzorovano dihanje direktno vpliva na tvoj srčni utrip? Zato se tudi pomirimo, ko umirimo in poglobimo naše dihanje. AMPAK ne gre samo za umirjanje in globok dih, temveč za enakomerno izmenjavo vdiha in izdiha. To pomeni: enako število dob vdih in enako število dob izdih (kot metronom oz. tako kot kaže moja roka v spodnjem vide-u). Ko enkrat osvojiš dobe v mirovanju, se lahko podaš na sprehod v naravo in se potrudiš svoj dih uskladiti s korakom. Naj bo tvoj korak kot metronom, ki vodi tvoje dihanje. V – D – IH I – Z – DIH V – D – IH I – Z – DIH …

1. dan: v korak z dihom

Zakaj je ta vaja super zate in kolektivo?

S tem, ko umiriš svoje dihanje, umiriš svoj srčni utrip in s tem svojo notranjost (vse do celične ravni in vse do najglobljih strahov in groznih misli). Umirjena notranjost se kaže v tvojem lahkotnem in sproščenem koraku. Okolica, mimoidoči vidijo, predvsem pa čutijo tvojo umirjeno notranjost ter se na nezavedni ravni kar malo zmehčajo ali te vsaj malo čudno pogledajo in se zamislijo nad seboj 😉 Bolj si v tem času umirjen-a in predihan-a, bolj bo odporno, prekrvavljeno in stabilno tudi tvoje fizično telo. Kaj pa duhovna raven? Dih je življenje, vitalnost, energija. Brez diha nas ni, ne obstajamo. Dih = duh. Samo pomisli na njegovo moč? A nismo ljudje prav zares neverjetna bitja? Razmisli, čudi se, zahvali se. Za svoj dih in da preprosto si <3

2. DAN: AKTIVNA IN NOTRANJA VIZUALIZACIJA

Danes je na urniku kemija 🙂 Malo bomo eksperimentirali in nazdravljalali 🙂 Če imaš doma otroke jih lahko povabiš zraven!

Prvi del je AKTIVNA VIZUALIZACIJA, v drugem delu isti process preneseva na raven NOTRANJE VIZUALIZACIJE, ki jo lahko za dvig sebe (+ sveta) uporabiš kadarkoli in kjerkoli.

PRVI DEL: AKTIVNA VIZUALIZACIJA

Potrebuješ:

  • kozarec = to predstavlja tebe
  • neko barvno pijačo (ali nekaj užitnega, kar izrazito obarva vodo) = predstavlja virusetvoje strahove, paniko, negativizem, bolečine, bremena, vse kar te duši, ti ne pusti mirno spati…
  • vrč s čisto pitno vodo = predstavlja vse kar si želiš čutiti, kakšen/kakšna želiš biti (npr. zdravje, varnost, notranji mir, vse karakteristike, podporna čustva v dani situaciji, vse lastnosti, ki jih zavidaš drugim, nalij v ta vrč)
  • lavor/širok lonec = predstavlja varno okolje, kjer si lahko dovoliš eksperimentirati brez strahu pred obsojanjem, nesprejemanjem…
2. dan: aktivna in notranja vizualizacija

Potek:

  1. V kozarec nalij barvno pijačo (ali vodo in dodatek, ki obarva). Ko nalivaš si predstavljaj kako vse tisto kar te skrbi, boli, straši zliješ v kozarec. Res izlij vse. Lahko zamenjaš kozarec za večjega, če bo prvi premajhen 😉
  2. Nato poln kozarec (tvoje neželjene notranjosti) postavi v lavor/banjo .
  3. Napolni vrč s pitno vodo. Ko ga polniš si predstavljaj, da nalivaš vse željeno, hoteno, vsa čustva, občutke, potrebe…naj bo kar velik vrč. Ko je vrč poln (tvojih želja zase) ga postavi zraven lavorja.
  4. Zdaj pa začni počasi zlivati vodo iz vrča v kozarec in opazuj kako se ŽELJENO in NEŽELJENO v tvoji notranjosti (oz kozarcu) mešata in kako se odzivaš, ko mešanica začne prestopati rob kozarca. Zlivaj zlivaj zlivaj. Naj vse ŽELJENO izpodrine NEŽELJENO. Zlivaj, izpiraj neželjeno vse dokler ni v kozarcu (= ti) samo še čista voda (= zdravje, umrjenost, jasnost, tvoje skrite želje, željeni občutki…).
  5. Previdno vzemi kozarec iz lavorja/lonca in ga z največjim užitkom in z zavestjo, da piješ LE NAJBOLJŠE ZATE, popij!
  6. Vsebino lavorja/lonca brez slabe vesti in z zavedanjem, da zlivaš stran vse kar ti ne služi, zlij v wc in potegni vodo.

DRUGI DEL: NOTRANJA VIZUALIZACIJA

Sedaj pa vizualen preizkus prenesi v svojo notranjost. Predstavljaj si kako dolivaš vodo v že obstoječo vodo v tebi, vse dokler se voda ne začne zlivati čez meje tvojega telesa. Nalivaj ŽELJENO VSEBINO vse dokler v tvojem telesu ne ostanejo BISTROST, ZDRAVJE, MIR IN VSE ŽELJENO. Vse odvečno namesto v wc tokrat spusti v zemljo (super je če si zunaj). Zelja namreč prizemljuje, preobraža in vrača prerojeno, rasvestljeno in razcveteno. To vizualizacijo lahko izvedeš kjerkoli, tudi med športanjem, vožnjo z avtom, za računalnikom ali kje drugje.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivno zavest?

Naše telo je sestavljeno iz okoli 60% vode (oz. odvisno od tvoje starosti). Ta voda omogoča mnoge funkcije v telesu – med drugim skrbi tudi za normalno delovanje naših možganov, ki so odgovorni tudi za interpretacijo okoliščin v katerih se znajdemo. Zato je zelo pomembno kaj, zavestno ali nezavedno, zlivamo vase (viruse? strahove? nesmisel? upanje? ljubezen? sočutje? poslanstvo? itd.) in predvsem, da se odločimo kaj in kdaj izpuščati tisto, kar nam ne služi in s čimer negativno vplivamo na kolektivno zavest. Taka AKTIVNA VIZUALIZACIJA, ki sva jo ravnokar izvedli/-a je super, da si čisto fizično predstavljaš škodljiv in pa zdravilen tok osebnih/kolektivnih misli, dejanj, občutkov… NOTRANJA VIZUALIZACIJA pa ti pomaga, da se dvigneš na višjo raven. Vsak trenutek skušaj politi sebe z dobro energijo/vibracijo/počutjem: dobrim, blagodejnim, zdravilnim, odpornim, ljubeznivim, priložnostnim…Ko si ti poln/-a energetsko, s svetlobo napajaš tudi kolektivno ter s tem zdraviš so-človeka, naravo in celotno vesolje.  

wss-property-water-in-you-body.png
Voda, ki krepi, zdravi, opogumlja, balansira

3. DAN: SPUŠČANJE IN FLUIDNOST

Včeraj smo izpuščali negativne misli in občutke, ki ti ne služijo…jaz sem v kozarec nalila toliko strahov, da se je voda obarvala kar črno…:O (hehe).

Pripravljena na “izpiranje” strahov in čustev, ki mi ne služijo!

Danes pa k sproščanju napetosti telesa ter odpiranju pretočnosti in živahnosti Življenja. Bolj je tvoje telo zmehčano, bolj so sproščene tvoje misli in živahnejši je tvoj duh.

PRVI DEL VAJE: Vdihni in napni vse mišice telesa (ne pozabi na obrazne mišice, prste na nogah, zadnjico, očesne mišice, mišice medeničnega dna…). Zadrži dih in zadržuj napetost v telesu. Ko ne moreš več, z izdihom popolnoma popusti vsako mišico telesa. Ponovi tolikokrat, dokler ne čutiš popolne sprostitve v telesu. Lahko izvajaš stoje, leže, sede, kjerkoli in kadarkoli.

DRUGI DEL VAJE: Po zadnji napetosti in sprostitvi mišic, ostani v sproščenosti in mehkobi ter ju stopnjuj do te mere, da je tvoje telo popolnoma mehko (kot voda, ki v spodnjem videu teče za menoj). Ne skušaj oponašati vode, postani voda – prevzemi njeno spreminjajočo-se obliko, njeno kvaliteto gibanja in karakteristike. Vajo je najbolje izvajati stoje, lahko na mestu ali v gibanju po večjem prostoru. Predlagam, da ta del izvedeš doma ali pa poiščeš samoten kotiček v naravi, kjer se boš lahko popolnoma sprostil-a in postal-a pretočen-a, kot voda 😉

3. dan: spuščanje in fluidnost

Zakaj je ta vaja super zate in kolektivo?

Zmožnost izmenjujoče napetosti in sprostitve v telesu se odraža v (ne)napetosti naših življenj. V plesno-gibalni psihoterapiji tovrstno spretnost povezujemo še s stopnjo avtonomnosti, koncentracije, zmožnosti selekcije in odločanja (kaj zadržim/kaj izpustim, kaj mi služi/kaj mi ne, kaj želim/kaj ne želim). Ko izvajaš to vajo se uriš v nameri in izbiri. Uriš svoj notranji občutek za stvari/okoliščine/ljudi, ki jih potrebuješ, želiš še malo zadržati v svojem življenju (ne pomeni nadzirati) in hkrati izpuščaš stvari/okoliščine/ljudi, ki si jih že prerasel-a. Zadrževanje in izpuščanje lahko poteka na vseh ravneh: fizično (napetost/sproščenost mišic ali pa podariš premajhno majico in si kupiš drugo, drugačen stil), emocionalno (ne rešuješ več svojih težav s čokolado, ampak greš raje na sprehod), duhovno (ne napolnjuje te več druženje s tvojo običajno družbo, iščeš nove ljudi, ki te na drugačen način inspirirajo).

S tem, ko z lahkoto preklapljaš med zadrževanjem in izpuščanjem ter skrbiš za svojo pretočnost (pretočnost sprejemanja, zadrževanja in izpuščanja), tudi drugim omogočaš to isto svobodo in pretočnost. Razmisli, kaj so tiste stvari na fizični, emocionalni in duhovni ravni, ki bi jih bilo treba zmehčati, se jim odpreti in jih sprejeti, z(a)držati in ne se bati ali že zdavnaj izpustiti…

4. DAN: POLPREPUSTNA MEMBRANA

Vajo, ki sledi je najboljše izvajati stoje in z odprtimi očmi, da sproti vidimo in kasneje lažje ponotranjimo, kar s telesom ustvarjamo. Vajo sem razdelila v 3 stopnje. Hitrost prehajanja iz ene na drugo stopnjo prilagajaj sebi, spodaj pa te čaka tudi video.

Stopnja 1: Postavi se v stabilen položaj in prični z dlanmi intenzivno masirati/segrevati svoje telo. Predstavljaj si, da imaš na dlaneh tvoj najljubši gel za tuširanje, ki ga intenzivno vtiraš v vsak delček telesa (ne pozabi na glavo, obraz, zadnjico, notranjost stegen, podplate, za ušesi, med prsti na rokah/nogah, pod pazduho…).

Stopnja 2: Ko milo vtreš v telo, z dlanmi začni masirati/segrevati bližnji prostor okoli tvojega fizičnega telesa. Predstavljaj si, da želiš zaobjeti vonj gela za tuširanje, ki ne ostaja le na tvoji koži, ampak se širi v prostor okoli tebe. Skušaj zaobjeti vonj okoli vseh delov telesa.

Stopnja 3: Z dlanmi pojdi še dlje od svojega telesa in zaobjami še večji prostor okoli svojega telesa. Nato gib zaobjemanja spremeni v hitro valovanje/ vibriranje tvojih dlani. Z valovanjem/vibracijo, ki jo ustvarjaš, spet ovij celo telo. Naj bo kot MEMBRANA, ki ločuje tvoj – po milu dišeči prostor – in okolico, ki te obdaja. Ovijaj se toliko časa, dokler res ne začutiš, da si v svojem prostoru (svoji membrani) in svoji vibraciji. Kako veliko membrano boš zase ustvaril-a, je popolnoma odvisno od tebe. Ni pravil. Skušaj začutiti, kaj potrebuješ.

4. dan: polprepustna membrana

Dodatna stopnja (napredno in če želiš): Vse kar si delal-a s telesom, prenesi na miselno raven. V mislih vtri milo v svoje fizično telo, miselno zaobjemi vonj mila ob tvojem telesu (in malo dlje) in nato si predstavljaj, da miselno ustvarjaš membrano, ki ovija tvoj dišeč osebni prostor. Nato pa…POMEMBNO: odloči se, ali želiš membrano popolnoma zapreti (nič ne more vstopiti, nič te ne more zmotiti) ali jo želiš le delno zapreti (dovoliš, da te zmotijo le nekateri ljudje, dražljaji iz okolice ipd.). Predlagam, da sam-a ugotoviš, kaj je v določenih okoliščinah zate najbolj ustrezno 😉

Če ti dodatna stopnja (še) ne gre, je vse vredu. Tudi vizualiziranje je potrebno trenirati. Bolj kot boš vadil-a prve tri stopnje, lažje ti bo v prihodnosti šla tudi zadnja.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Ljudje smo socialna bitja. Vsi vemo, da za normalen razvoj potrebujemo interakcijo z okolico. Ampak, okolica nas lahko izjemno napolnjuje ali pa nas (žal) totalno izčrpava in prazni. Trenutna situacija precej prazni (kolektiva v prid virusov je še vedno precej močna), če se ne znamo primerno zaščititi. Membrana, ki jo fizično (telo) in nato mentalno (um) ustvariš okoli svojega telesa je kot tvoj energijski ščit (duh) pred okolico (situacijami, ljudmi, kolektivno zavestjo itd.). To ni stena, ki blokira vse, ampak je fleksibilna struktura (zato membrana) za katero se ti sproti odločaš; kako velika bo ter kdaj in koliko jo boš “priprl-a” v danih okoliščinah. S tem sebi omogočaš, da se ob stiku z okolico bolj polniš, kot pa prazniš. Samo poln-a lahko namreč napajaš kolektivno zavest z zdravjem, ljubeznijo, sočutjem, razumevanjem, potrpežljivostjo, odprtostjo za novosti, pozitivizmom, upanjem… Prazen, izčrpan, boln, izpostavljen posameznik težko dvigne še koga, saj komaj nosi samega sebe. Zato je delo na sebi PRVO in VEDNO NAJPOMEMBNEJŠE!

5. DAN: HVALEŽNOST V AKCIJI

SEZNAM: Na list papirja ali pa kar na telefon, napiši seznam stvari/ljudi/situacij/vsega, za kar si hvaležen/-na. Zapiši vse, kar se spomniš. Napiši minimalno 10 točk.

TOP 3: Nato obkroži 3 točke iz seznama, za katere si NEIZMIRNO NEIZMIRNO ZELO ZELO HVALEŽEN/-NA in si življenja brez njih ne moreš predstavljati. 

AKCIJA: Sedaj pa “top 3 hvaležnosti” prenesiva v prakso. Kako? Tako, da greš počet tisto, za kar si hvaležen-a. Ali pa nekaj družbenega prenašaš na osebno raven in obratno (osebne kvalitete iščeš pri ljudeh). Bodi ustvarjalen-a! Namen je, da še potenciraš in na drugačen način izraziš oziroma bivaš v hvaležnosti. Primer “akcije”:

Hvaležnost v akciji

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Pri hvaležnosti ne gre le za čutenje, ampak je prava hvaležnost tista, ki se odraža v pripravljenosti in aktivnem, nesebičnem in srčnem vračilu Življenju. Ko smo hvaležni vklapljamo desno hemisfero možganov ter se s tem odpiramo ustvarjalnosti, intuiciji, samozavedanju, domišliji, čutenju in kreaciji. Desna možganska polovica nam pomaga, da tudi v neizhodnih in omejujočih okoliščinah zmoremo pogledati izven meja ‘vidnega’ in ‘otipljivega’. Hvaležnost nam omogoča, da v negativnem vidimo priložnosti, možnosti za osebno rast, izboljšave in novosti. Omogoča nam, da sežemo izven meja običajnega in zaplavamo v brezmejnem morju pozitivnih sprememb za boljši jutri. Bolj, kot si hvaležen/-na za vse, kar vstopi v tvoje življenje, bolj se miselno povežeš z močjo življenja, ki lahko vse naredi veliko boljše, kot je sedaj…Pomisli, kako le lahko dvignemo zavest kolektive in vstopimo v boljši jutri, če sami ne zmoremo sanjariti in vizualizirati boljšega jutri? Zahvaljuj se – vsakodnevno. Odpiraj se Življenju, ki kljub trenutni situaciji, obilno blagoslavlja!

6. DAN: OSEBNI PROSTOR

Začni se pretegovati na vse strani. Kot bi se zjutraj zbudil-a. Naj bodo tvojo gibi res podaljšani, raztegnjeni. Išči maksimalne dolžine v telesu. Išči, kako si lahko še večji/večja, še daljši/še daljša. Ne pozabi, da se lahko razširiš tudi za hrbtom, pod sabo, na vse strani svojega telesa. Naj ne delajo le roke, vključi tudi noge, predstavljaj si, kako podalšuješ vrat, išči raztege celotnega trupa. POMEMBNO: Vajo prilagodi svojim zmogljivostim. Naj bo raztezanje prijetno, a hkrati mogočno in eksponentno!

Nato si med pretezanjem začni predstavljati, kako s temi gibi, širiš svojo “membrano” (če ne veš o čem govorim, glej dan 4). Predstavljaj se kako se, ne le telesno, ampak tudi duševno in energetsko povečaš in zasedeš celo svojo membrano (cel svoj oseben prostor) in ga še povečaš. Preteguj, razteguj, širi…toliko časa, da res začutiš popolno prisotnost v sebi in v prostoru, ki te obdaja. 

6. dan: osebni prostor

Zakaj je ta vaja dobra zate in dvig kolektivne zavesti?

Ekstremna situacija, ki trenutno vlada v Sloveniji in po svetu, nas nezavedno pomanjšuje. Naš osebni prostor se nezavedno krči, naša membrana postaja vse tesnejša, naš um pa to interpretira kot nesamozavest, nezaupanje, strah, nesigurnost, neodločnost, potrebo po zapiranju, obrambi. V plesno-gibalni psihoterapiji pravimo, da vzorci telesnega gibanja neposredno vplivajo na naš um, čustvovanje, interpretiranje dražljajev iz okolice ter na odnos s seboj in z okolico. Seveda velja tudi obratno. Bolj boš sebe povečal-a, bolj se boš odprl-a, bolj jasno, objektivno, optimistično in priložnostno boš dojemal-a današnjo realnost.

Vzemi si svoj prostor in ne pozabi, da ‘biti v svoji membrani’ ne pomeni izolacije, ampak bolj kot to selekcioniranje, kaj spustim blizu (mi koristi, me polni) in kaj ne (me prazni, izčrpa).

S tabo sem!

7. DAN: PLAVANJE V MORJU LJUBEZNI

FIZIČNI DEL: Iztegni roke pred sabo in začni z njimi plavati žabico. Pri zamahu na stran naj bodo dlani v flex poziciji (prsti obrnjeni navzgor, dlani stegnjene) – tako se mišice rok še bolj aktivirajo. Dodaj še drsljaj čez področje ledvic in se tik ob boku telesa vračaj v nov plavalni zamah. Ko plavaš, skušaj čim bolj odpreti prsni koš (cilj je, da lopatici prideta čim bolj skupaj). Pri tem pazi, da ne usločiš ledvene hrbtenice.

MENTALNI IN DUHOVNI DEL: Zapri oči in si predstavljaj, da stopaš v toplo morje/bazen (neko obliko vode, ki ti je prijetna). Zaplavaš, plavaš in uživaš. Nato iz neba začnejo padati nežne in prijetne barvne kapljice, ki morje obarvajo v odtenke roza in rdeče barve. Odmisli vse. Samo plavaj v roza-rdečem morju in dovoli, da roza-rdeči odtenki pobarvajo še tebe. Postajaš eno z morjem, si morje, si Ljubezen.

Plavanje v morju ljubezni

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

To vajo vzemam iz qi-gonga (priporočam, sploh v tem času!). To je veja tai-chi-ja, ki s pomočjo vaj in akupresurnih točk spodbuja pretok energije po telesu in s tem zdravi in obnavlja fizično telo ter razbremenjuje um in duha. V vaji, ki si jo izvedel-a, z drsljajem čez ledvica stimuliraš svojo življenjsko energijo, z odpiranjem prsnega koša pa aktiviraš imunski sistem. Morje izraža tvoja čustva. Bolj, kot uspeš v mislih umiriti vodno gladino v kateri plavaš, bolj se bo umiril tvoj notranji svet. Roza/rdeč odtenek ti pri tem pomaga. Energetsko je to barva ljubezni, sočutja, miline, brezpogojne ljubezni, nežnosti…Večkrat kot greš plavat v to roza/rdeče morje, več ljubezni, potrpežljivosti in sočutja do sebe, drugih in sveta, boš zmožen-a odnesti s seboj v tvojo trenutno realnost.

Naj se tvoj/naš svet (o)barva rožnato,

Sara

POGUM, SPREMEMBE, telo, ZDRAVJE

C(O)RONAvirus, strah pred smrtjo in večji smisel…

V zadnjih dneh se mi zdi, kot da zivim v filmu The last human (2012), kjer celotno človeštvo umre, razen enega človeka, ki nosi odgovornost za preživetje in novo ero človeštva na vesoljnji ravni.

Mi smo prav tukaj, umiramo. A čutiš? Ne samo Slovenija, ne samo Evropa, ne, cel svet, celo človeštvo utripa v strahu pred neznanim. V tistem ultimativnem strahu končnosti – strahu smrti – praznine – tišine. In zakaj se bojimo praznine? Kaj je zate končnost? Kaksne občutke ti zbuja beseda smrt? Kje v telesu se zatakne?

Asociacija na strah.

Že cel teden intenzivno čutim težko požiranje cele kolektive. Nekje v grlu se mi zatakne. Pa ne virus, ampak neizrečene besede, neuresničene vizije, strah pred spremembo, strah pred biti in živeti v resničnem jazu, brezkompromisno, vedno, popolnoma osrediščeno, pristno in prisotno. Strah pred izpuščanjem starih vzorcev, zastarelih navad, prepričanj, sistemov in miselnosti o tem; kaj je ali pa ni družbeno “vredu”, “vredno”, “zaželjeno”, “nenavadno”, “čudno”…

Kaj pa ti trenutno živiš? Katero stran sebe izbiraš? Kam greš? In zakaj si sploh tukaj?

Neizogibno se je soočiti z vprašanji smisla. Ni več časa, da bi zanikali. Zdaj! Soočimo se že s seboj. Jaz ti, mi vsi, človeštvo, cel svet. Rabimo te. Vsak šteje, vsak prispeva, vsak so-oblikuje kolektivno.

In če vprašaš, sploh ne gre za viruse. V resnici gre zate in tvoj smisel. Corona je tu, da nas okrona. (Zanimivo, da mi sedaj na misel prihaja podoba okronanega Kristusa. Smo drug drugega okronali s trnjem, ker nočemo videti in sprejeti resnice in nuje po spremembi, ki nam jo že dolgo kažejo naši neučinkoviti sistemi, naši najbližji in globalne spremembe?)

Corona je tu, da nas okrona – nas obrne vase in nas opozori na večjo kraljevino, ki presega mene in tebe in združuje celo človeštvo. Opozarja nas na moč kolektivnega nezavedenega, ki lahko panično ruši in se v nasprotju dviga nad okoliščine ter gradi boljši svet, družbo, življenje. Opozarja, da smo vsi minljivi in da ni edina smrt, ki se je na smrt bojimo, tista fizična, ampak je še hujša smrt vrednot, smrt odnosov, smrt sočutja upanja, radosti in medsebojne ljubezni. Z metri med nami opozarja na že tako preveliko razdaljo med nami in na individualizem, ki nas “preventivno” dela še bolj osamljene ali pa ujete v odnosih, ki že dolgo niso tisto, kar bi lahko bili. Strah pred seboj projecira na strah pred soočlovekom. Prejšnjo tekmovalnost, zavist in nevoščljivost do sosedov stopnjuje v paniko pred tem, da je lahko danes prav vsak (ne le sosed) naš sovražnik – prenašalec virusa. Vstopili smo v tako imenovano fazo agregacije (engl. aggregation, po Hopperju). V fazo nepovezanosti, sovražnosti in popolne izoliranosti. V vsem tem nič-u pa so le še bolj vidni: naša gluhota, slepota in notranji razkol. Popolnoma smo pozabili kdo je človek in kaj masa ljudi s številnimi dokazi zgodovine, zmore v prid dviga ali propada človeštva.

Krona ali korona?

In kaj sledi?

Sprememba zagotovo. Na bolje ali na slabše? V resnici vsak lahko sam izbira kakšno krono si bo nadel – tisto trnavo ali zlato. A preden si jo nadanemo se spomnimo odgovornosti. Vsi smo vpeti v mrežo kolektive in en premik v svetlobo ali senco vpliva na celoten svet. Vsak je odgovoren. Ne le na ravni dejanj, ampak tudi na ravni mišljenja, skrbi za svoje telo in na ravni smisla in osebne eksistence. Ti si odgovoren zase in s tem za paničen/miren jutri.

Jaz izberem zlato krono: smer smisla, miru, ljubezni, na novo obujenih vrednot, novosti v dobro človeštva in sebe celo, na vseh ravneh telesa, uma in duha. Kje boš pa ti? V karanteni s svojimi strahovi ali v skupni, kolektivni borbi za dvig zvesti ter grajenje nove prihodnosti za svetlejši jutri, najbolj polnih 14 dni, ki sledijo in zlate dobe v katero vstopamo.

Pridruži se kolektivnemu dvigu zavesti na vseh ravneh tvojega delovanja. Zdaj je čas, da korenito spremenimo ne le vidno v svetu, temveč tisto globoko, nevidno in nezavedno – čas je za spremembo OŽILJA SVETA!

7 dni, 3 stebri, boljši ti, bolj čist, svetel in veder jutri. Si zraven? Napiši mi mail na info@kon-pas.org in greva v akcijo. Brezplačno, enostavno, učinkovito in prav nič strašljivo – delali bomo na sebi! To je že dovolj in v resnici vse, kar ti je kadarkoli treba.

OŽILJE SVETA GRE V KORENITO SPREMEMBO S 16.3.2020!

Če si želiš začeti že danes, ti pa z veselje pošljem že prvo “nalogico” za tvojo osebno rast!

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije