OSEBNA RAST, POGUM, telo

Samokritika ali samo kritika?

Ta teden me čaka obisk na faxu. Študentka psihologije na Univerzi v Ljubljani je stopila v stik z menoj, z namenom, da me v okviru svoje seminarske naloge vključi v diskusijo o plesno-gibalno terapevtskem pristopu.

To je moja dolgoročna želja – stopiti v stik s šolstvom, predajati znanje iz svoje sedaj (“že”) 4 letne prakse, učiti tiste, ki jih zanima integracija telesa in uma ter si želijo novih znanj za dvig sebe in ljudi s katerimi delajo v sorodnih poklicih…

In vrata so se odprla – s tem pa tudi nerazumljiv strah in velika mera ostre samokritike ter dvomov o tem ali imam sploh kaj za povedat, pokazat, delit? Sem sploh dovolj dobra? Sem sploh kdo ali nihče?

Potiho sem hvaležna, da se je obisk na faxu zamaknil za 1 teden, hkrati pa me vedno bolj ‘žrejo’ občutki v telesu, ki so (če sem čisto iskrena) z menoj že dober mesec ali več, pa sem jih ‘pridno’ odrivala na stran in se pač uspešno zamotila z drugimi stvarmi. Vse do včeraj, ko sem sama sebi rekla ‘dovolj!’ ter se soočila s tem, kar me muči.

Pozno zvečer se odpravim v prostor, kjer izvajam terapije in intuitivno izberem eno glasbo – nekaj z bobni in zvoki narave. Zazvenijo prve melodije in jaz obstanem v krču totalnega strahu. Tako kot majhni otroci, ki hitro preklopijo televizijsko grozljivko, jaz tečem proti telefonu, da bi čim hitreje preklopila na bolj vedro glasbo, ki mi vzbuja prijetnejše občutke.

Ko brskam za novo glasbo, šele ozavestim, da spet bežim od tega, kar je v telesu in se malo ‘prisilim’ nazaj k prvi melodiji. Zavestno diham in pričnem z nežnim ozaveščanjem in ogrevanjem telesa, ki me vodi v proces…

Bolj kot si dovolim bivati z občutki v telesu, bolj popušča krč strahu, kar me iz drobnih gibov na mestu, pelje v korake po prostoru. Zalotim se, da mi noge sploh ne sledijo in da pogled sploh nima fokusa.

Poskusim drugače, a z veliko mero nežnosti in radovednosti. Igram se z medenico ter počasi priklapljam tisti del, za katerega iz poznavanja svojega gibalnega podpisa vem, da me lahko pripelje v sam center moje esence, kjer vedno znova najdem samo-za-upanje.

Majhni gibi prehajajo v velike in še večje, vse do gromozanskega pretiravanja. Pomislim, ali me skozi majhno okno kdo lahko opazuje in se sočasno nasmejim sama sebi, saj je to precej podobno strahovom v povezavi z obiskom na faxu.

Bom izgledala dovolj profesionalno? Bom delovala dovolj strokovno? Dovolj učeno? Dovolj praktično? Kaj, če spet povem kaj narobe, kot pred leti, ko sem bila še študent? Kaj, če se mi bo prelomila beseda? Kaj če…Vrtim se v krogu lastnih misli, moje telo pa z mano spirali po spiralasti preprogi, vedno bolj notri in notri in notri, ko se končno ustavim v centru preproge.

Vrti se mi. Posledično moj um malo utihne…mmmm. Končno zadiham, s hrbtom obrnjena proti oknu + močno zasidrana v center spirale.

Spomnim se na izkušnjo telesnega raziskovanja, ki sem jo pred leti doživela v okviru svojega študija in ta (še danes zelo živ) spomin, ki ga čutim v fizičnem telesu, me pomiri.

Samo bodi ti. Avtentična. Izrazi se iz svojega centra…‘ je sporočilo, ki ga prejmem.

In v naslednjem hipu se moje telo aktivira. Iz centra z eno in nato še drugo nogo raziskuje do kam lahko seže ne da bi izgubil balans središčne točke. Segam ven in se vračam in spet ven in se vrnem. Sled, ki jo moja stopala puščajo za seboj spominja na sončne žarke.

Sij sebe! To je vse, kar je tvoja naloga v tem Življenju. Avtentično sij sebe. Ni ti treba več kot si. Ljudje te najdejo in povabijo zaradi tvoje unikatne esence, ne zaradi vtisa, ki ga delaš na njih…‘ dobim še eno sporočilo.

Kar naenkrat seganje na ven ni več zanimivo – nekako obstajam v več plasteh, tudi, če sem le statično v svojem centru. Malo postojim, mirno diham in nato iz tukaj naredim korak naprej. In še enega in..spet hodim po prostoru. Drugače kot prej. Jasnost, stabilnost in povezanost s seboj čutim ter nič več strahu. Vmes me še malo zanese, a telesna modrost me vrača nazaj vase, v moj center.

Stopam in na steni opazim kvadrat (ostal je od terapij preteklega tedna) in zamika me, da trakove na steni prelepim v drugo formo. Mislim si: ‘Čas je, da stopim iz tega okvirja…’. Odlepim en trak in še enega…in glej no glej…iz okvirja, nastane POT! STRUGA! PROSTOR ZA EXPANZIJO!

‘Ha! Čas je za korak naprej. A ne katerikoli, samo tist in tiste korake, ki so resnično iz mojega centra – skladni s tem, kar zares sem,’ si rečem.

Odlepljene trakove formiram v 3-krako zvezdo z močnim središčem. Spominja na križišče – ena pot je lahko naprej, ena levo, ena desno. Kaj bom izbrala?

Stopim malenkost stran od stene, da si ogledam mojo ‘umetnino’. Namesto križišča sedaj vidim vetrnico in moje telo se požene v obrate – povežem dih, fokus, gibanje, hitrost in stabilnost. Z vsakim ‘spinom’ ustvarjam več energije in jo hkrati shranjujem v svoj center. Namesto, da me pri obratih klasično odnaša v višave, tokrat spuščam v tla, prizemljujem in se sočasno premikam naprej.

To je to! Dinamična stabilnost!’

Tako veliko spominov se prebudi na to temo…med drugim tudi spomin na webinar, kjer sem gostovala dober mesec nazaj, pa linka do danes sploh nisem nikjer objavila, saj me je bilo strah, da spet ‘nisem dovolj učena, sem preveč sproščena in premalo strokovna’. Pa spomin na številne ure dela za kreacijo spletnega tečaja Pozitivna drža, ki ga tudi še nisem zares dala v svet, ker čakam…kaj? Da bo popoln?

No, danes je dovolj čakanja, dovolj samokritike in dovolj prevelikih pričakovanj do sebe. S tabo delim oboje – WEBINAR + POZITIVNO DRŽO – ter dajem namero, da te doseže tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuješ za vrnitev v tvoj center 😉


  1. WEBINAR: Kako prepoznati svoje avtentične želje ter jim slediti?

2. POZITIVNA DRŽA – psihološka in fizična aktivacija tvojega centra telesa oz sidra tvoje esence 😉

Poglej, kaj te čaka v spletnem tečaju – KLIKNI TUKAJ!

Ni popolnosti, hkrati pa nismo vedno le pogumni in v premikanju naprej. Včasih namensko ignoriramo svoja čustva, velikokrat nismo po merilih drugih ali pa zaradi ustrezanja svetu zapustimo svoj center. Pa kaj potem – važno je, da vse to ozaveščamo in se nazaj vase vračamo, ko smo pripravljeni zapustiti stare okvirje. In močno verjamem, da je ta vrnitev vedno v skladu z našim notranjim kompasom.

Ne obupaj nad sabo. Odpusti si korake nazaj in tiste, ki jih delaš v enem in istem krogu. Jaz si odpuščam in s tabo tale blog delim ravno zato, da vidiš, da nisi edini/edina…

Mmmm…tako se lažje diha, kajne?

Sara

POGUM, SPREMEMBE

VEN IZ OBIČAJNEGA…

Pridno delam IZZIV V NARAVI, ki sem ga oblikovala TUDI ZATE (Kakšen izziv? *Prenesi svoj izvod na dnu tega bloga ↓). Jaz sicer ne grem ravno po vrsti, ampak svobodno izberem tisto ‘smernico’ dneva, ki mi pade v oči…vso svobodo imaš seveda tudi ti! Make it work for you 😉

Tokrat sem izbrala SMERNICO 2. DNEVA, ki pravi, naj namesto mojega OBIČAJNEGA KROGA, OBRNEM SMER.

Morda se to sliši kot ena brezvezna ‘naloga’, ampak VSE naloge v tem izzivu imajo še kako SMISEL…ODPIRAJO UVIDE O TVOJEM OBIČAJNEM DELOVANJU TER TI OMOGOČAJO NOVO TELESNO IZKUSTVO, KI JE PREDPOGOJ ZA VSAKO ŽIVLJENJSKO SPREMEMBO.

Kaj s tem mislim? Zapisujem svojo izkušnjo…

Štartam od doma in ko pridem do prvega križišča, ugotovim, da ‘avtomatsko’ hodim v mojo običajno smer (!). Zavem se in obrnem v DRUGO SMER ter si mislim, le kaj si bodo mislili sosedje: “Moram res tukaj mimo še enkrat?”.

Utišam um in spremenim smer. Res smešno, ampak moje telo je kar malo nemirno in na vsakem naslednjem križiču, kjer bi še lahko zavila na ‘staro’ pot, moram res zavestno usmerjat sama sebe.

Ko se možni izhodi na ‘staro pot’ prenehajo, se vklopi um: “A pa ti veš, da tega velikega kroga po gozdu še nikoli nisi hodila v to smer? Kaj če zgrešiš tiste slabo označene dele poti? Kaj, če se zgubiš? Premalo časa imaš, da danes tako eksperimentiraš! Kaj, če bi raje izbrala krajšo pot – to si že hodila tudi v nasprotno smer in je varnejša? Sedaj se še lahko premisliš… Pa še trak si pozabila in preveč piha…kaj če raje obrneš…in podobno”.

Kljub mislim nadaljujem in samo radovedno opazujem vse, kar se dogaja v mojem umu in telesu. Vse skupaj je prav zanimivo – kljub temu, da VEM, kako zelo močna je lahko ta preprosta vaja, me odzivi mojega uma in telesa vseeno presenetijo.

Nadaljujem in ščasoma se moj um umiri.

Končno bolj sproščena, ugotavljam, da iz te smeri vidim popolnoma drugače. Opazim druge detajle pokrajine, ki sem jih v moji običajno smeri spregledala. Zavem se, da je ta del poti navadno na koncu mojega običajnega kroga, jaz pa sem takrat že malo utrujena ali pa že z mislimi doma. Nič čudnega, da se mi torej kakšni odseki poti zdijo, kot da so tam na novo.

Zavijem v gozd in spet začutim malo strahu in dvoma: “Ali bom znala? Bom zmogla? Se bom zgubila?” Ko to pišem mi je prav smešno, ker namreč to pot res hodim pogosto – SAMO SMER SEM SPREMENILA!!

A ni zanimivo, kako smo na nekaj ‘navajeni’, najmanjše spremembe od ‘običajnega’ pa so lahko tako ‘negotove’, celo ‘strašljive’…

Prebijem se čez prvi del gozdne steze na makedamsko cesto in veš kaj čutim v telesu? PONOSNA SEM NASE. Kdo bi si mislil, sama sebe presenetim, saj res ni nič takega, ampak očitno zame je 😊

Zadovoljno stopam po poti in ne glede na to, da sem si rekla, da bom od tu naprej šla po makedamski cesti, me ta prvi gozdni ‘uspeh’ tako opogumi, da moje telo kar poskoči dol iz poti na drugi gozdni odsek, ki ga sicer poznam iz druge smeri, ampak tukaj se zdi čisto drugačen. Če se je prej vklopil strah, se sedaj v moji glavi plete nekaj takega: “Poskusi! Če ne najdeš poti, se boš pa obrnila, vrnila na to točko in nato nadaljevala po makedamu”.

In grem. Potopim se v svoje telo in sledim smeri za katero nekako v telesu čutim, da je prava. Pot je zaradi listja namreč čisto zabrisana, ampak me ne skrbi. Uživam v vzponu – v drugo smer se zdi mnogo manj strmo! (spet novo opažanje) – in sončnih žarkih, ki prosevajo skozi krošnje. Nekajkrat se tudi ustavim ob drevesih – se jih dotaknem in izmenjam energijo. Iz te smeri, se mi nekatera drevesa zdijo sploh mogočna ali pa samo jaz (zaradi svojega ‘uspeha’) vidim drugače.

Prispem do vrha hriba in suvereno uberem smer po slemenu ter se po nekaj korakih sunkovito ustavim. Skočim v glavo: “o-o-o-tole pa ne bo prav, kam pa sedaj?” Zagrabi me strah, moj pogled bega v vse smeri, skušam se spomniti, kako že izgleda pot v ‘običajno smer’

Nekaj zašumi v gozdu ter privabi moj pogled…

SRNICA je

V mislih jo pozdravim in s pogledom spremljam smer v katero skaklja. Seveda se moje telo s pogledom malo premakne in, ko znova pogledam pod noge, jo najdem…

TO JE POT, KI SEM JO ISKALA

Ha! Spet sem nazaj in potiho se zahvalim za ta Smerokaz Narave.

Občutek v telesu? Še več energije kot prej. Ponos pa zamenja HVALEŽNOST in neke vrste POVEZANOST…z naravo zagotovo, a tudi s seboj.

Smeji se mi. Vsak korak, ki ga naprej stopim je nekako bolj poln! Bolj prisoten. V meni pa mir…ZAUPAM. STOPAM NAPREJ. Brez zapletov do konca, vse do makedama, asfalta in hiš – vse do ‘znanega’, ‘običajnega’ in zato ‘varnega’.

Asfalt me pričaka prej kot ponavadi, saj so pot do vikend-hišk očitno na novo asfaltirali. Moje misli so že drugje. Razmišljam, kako bom najhitreje pri trgovini, ker sem obljubila, da po poti nazaj kupim še pivo. V mojem telesu je naglica, začnem gledati na uro, če bom pravočasno, predvsem pa se moja centrirana hoja sprememni v ‘dirkanje’, pri čemer spodnji del telesa spet puščam za seboj. Zakaj spet? Pač to je moj gibalni podpis, moj vzorec, ki sem ga že precej ozavestila, raziskala in predrugačila, a včasih se pač še vedno vrnem vanj…seveda so razlogi, a to je že druga zgodba…

No, da zaključim: dobila sem pivo, pravočasno prispela domov, do konca skuhala obljubljeno kosilo za povabljene ter po prijetnem druženju in ostalih ‘obveznostih’ malo zadihala na kavču…

3x ugibaj, kam je odplaval moj um?

V FIZIČNO/TELESNO IZKUŠNJO JUTRANJEGA SPREHODA TER S TEM POVEZANE UVIDE, KI JIH LAHKO, ZARADI TELESNEGA IZKUSTVA, LAŽJE PRENESEM V SVOJE ŽIVLJENJE 😊

Moje telo je spet dobilo novo izkušnjo, moj um pa je posledično ozavestil, da…

  • .
    • Sem v svoji ‘običajni smeri’ pogosto na avtopilotu.
    • Se ob vnašanju sprememb, še vedno oziram na to, kaj bodo rekli drugi.
    • V stanju avtopilota nisem niti približno toliko prisotna v svojem telesu, kot sem bila tale sprehod.
    • Iz avtopilota me spravi sprememba – najsi bo še tako ‘majhna’ ali na videz ‘preprosta’ ali celo ‘butasta’ ali ‘smešna’.
    • Še kako majhen korak v drugo smer od moje ‘običajne’, mi vzbuja občutek ponosa, kar mi da nov elan za še več ‘neobičajnih’ korakov, ki me pripeljejo bližje k sebi.
    • Moje telo čuti smer in sledenje mojemu notranjemu kompasu, mi prinaša občutek vznemirjenja, živosti, hvaležnosti in miru.
    • Nikoli nisem sama.
    • Na nivojih, ki presegajo fizično, sem vedno povezana in vodena.
    • Vedno je pot, tudi če je sprva ne vidim.
    • Ne ponos, ampak hvaležnost in povezanost, mi prinašata notranji mir in občutek varnosti znotraj neznanega.
    • Začetki mi grejo boljše kot konci – za konce nimam časa, me kar odnese v ‘prihodnost’, čeprav sedanjost sploh še ni ‘zaključena’, potem se pa vračam in procesiram ‘za nazaj’…
    • Nova smer ni nujno slaba.
    • Nova smer mi prinaša cel spekter novih izkušenj in dognanj.
    • Sama sebe presenečam.
    • Narava me nikoli ne pusti ravnodušne, me spodbudi in napolni.
    • Ponosna sem nase.

Toliko dognanj ob fizični spremembi SMERI (!) 😊

Kaj, če poskusiš še ti? Res sem radovedna, kakšne uvide ob tej preprosti nalogi prejmeš zase…

Lepota je namreč v tem, da so prejeti body-mind uvidi KLJUČ ZA TVOJE TRENUTNO ŽIVLJENJE. Vsaka nova izkušnja, ki jo daš telesu, spreminja tvoj ‘običajen’ tok misli, to pa odklepa vrata bližje k sebi in k življenju, ki si ga zase želiš.

SPODBUJAM TE, stopi ven iz ‘običajnega’. Samo za moment. Vedno se lahko vrneš nazaj na ‘varen makedam’ (če ti bo še ustrezal, ko izkusiš ŽIVOST, MIR IN SVOBODO 😉)



!!!! OPOZORILO !!!! Tale post ni namenjen spodbujanju slepega tavanja po gozdovih. Spremembo tvojih sprehodov delaš na svojo lastno odgovornost, zato bodi do sebe iskren in spremeni svojo pot le toliko, kot se čutiš sposobnega v danem trenutku. Predvsem pa ne rabiš v gozd, da dobiš svojo izkušnjo. Jaz sem namreč kljub spremembi, vedno vedela, da sem znam vrniti na izhodišče…no evo, še en uvid:

“Če dobro poznam ‘staro’ pot in vem, da se lahko vrnem, mi je lažje stopati v neznano…”

Pa tebi?

Pošlji mi svojo izkušnjo – z veseljem preberem 🙂

Sara

POGUM, PRAZNOVANJE

Vse je mogoče! Zame in tudi zate!

Odkar sem uradno postala mag. plesno-gibalne psihoterapije je minilo natanko 3 leta!

Moja glavna vizija – ZAKAJ sem sploh šla na ta študij – je bila, da ta znanja, gibanje, igro, čustveno pretočnost, vnesem v slovenski šolski sistem.

Do danes sem naletela na številna zaprta vrata javnih šol, se vmes seveda znašla in sodelovala s podjetji, različnimi organizacijami, nekaterimi privatnimi šolami ter izvajala terapije zasebno.

IN DANES (9.9.2021) SEM PRVIČ DOBILA PRILOŽNOST, DA PRISTOP PREDSTAVIM NA JAVNI ŠOLI!

Pa ne samo to, vsi vzpostavljeni stiki, vsi izobešeni plakati, posneti videji, napisani blogi…prav VSE, za obdobje preteklih let truda, se vrača obilno. Ljudje me najdejo, me priporočijo, mi pišejo.

In to ni samohvala, to je izraz globoke hvaležnosti vsakemu izmed vas, ki me spremljate od začetka ali od kje vmes in predvsem poklon Življenju, ki me uči potrpežljivosti in ljubeče prisotnosti s seboj, kljub temu, da včasih res ni lahko orati ledino…

VSE JE MOGOČE, ZAME IN ZATE!
IN VSE SE VRAČA – V ENAKI KVALITETI GIBANJA,
KOT JO SAMI SEJEMO V SVET 🙂

Sledi svoji viziji in ciljem! Najsi bo to popolnoma neboleče telo, um brez nasilnih glasov, dejstvo, da vedno postavim sebe na prvo mesto ali pa odpreti svojo trgovino, vzpostaviti zaupen odnos z otrokom, začeti svoj posel. Karkoli.

Sledi sebi in na tej poti NUJNO VZEMI S SEBOJ TUDI SVOJE TELO. Saj veš, da le integracija uma-telesa in naše esence, prinaša celosten razcvet.

Absolutno ZMOREŠ! Če ne sam pa ob začasni podpori – vzemi si jo!

Vreden si! Vredna si! 

Kjerkoli že si v tem trenutku tvojega življenja – to je tvoja najboljša odskočna deska za korak naprej…

OSEBNA RAST, POGUM

Si tudi ti PREVEČ?

V katero skupino sodiš?

1. Nikoli nisem dovolj? / ali / 2. Vedno sem preveč?

Kaj je resnica? Nič od tega…a vseeno se obnašamo v skladu s temi globokimi prepričanji, ki sploh niso naša, ampak nam jih je nadela okolica.

Pred leti sem se sama kar konkretno borila ‘s preveč’. Ok, je bilo tudi malo kulturno – živela sem namreč v podeželjski Angliji, ki je precej bolj zadržana – a vseeno, dobivala sem kar direktne opazke, da sem preveč: da, če grem ven z dotično osebo, jo zasenčim in je nihče ne pogleda, da se preveč smejim, sem preglasna, preveč živahna, preveč pozitivna, preveč krilim z rokami, ko govorim, mi preveč dobro grejo določene stvari itd…

In kaj sem začela delati? POMANJŠEVALA SEM SE, DA BI PASALA. Držala sem nazaj svoje talente, namensko naredila ‘manj dobro’, da ne bi štrlela ven. Začela sem se bolj potiho smejati (sploh ne več sproščeno in z zobmi, kar je bil res moj moj smeh). Nehala sem celo objemati ljudi (to je bilo še pred Covidom) ter manjkrat pristopila do njih. Spremenila se je moja hoja (hodila sem skoraj po prstih) in moja drža je postala bolj sključena. Ugasnila sem del sebe, ki je bil ‘preveč’, da bi pasala kulturno in v tamkajšnje odnose…

Pa sem pasala? V resnici NIKOLI! Zato, ker oseba, ki je ‘pasala’ nisem bila več jaz!

Ko sem enkrat ozavestila, kaj v resnici delam sebi! In ali je res vredno ‘za druge’ (!?), sem se odločila, da izstopim iz tega. Bilo je kar dela, imela sem terapevtsko podporo in tiste dragocene ljudi v Sloveniji, ki so me opominjali na dele mene, ki sem jih pregloboko pospravila.

Napredek je bil počasen, saj se je moje telo hrati upiralo in si obenem želelo polnega izraza. Najprej sem morala sprejeti tisto drugačno, ugaslo Saro, ji dati sočutje in ljubezen. In to je bilo najtežje. Veliko sem predelovala čustva, delala s telesom, skozi risbo in pogovor, vse do točke, ko sem lahko ljudem preprosto in iskreno rekla, ‘da to nisem jaz v polnem izrazu’, ampak delam na tem, da se ponovno sestavim. Zamenjala sem tudi okolje, fizično podprla telo s prehranskimi dodatki in ščasoma in z veliko rednega dela na sebi, sem si upala spet zaživeti sebe, vse bolj in bolj…in še čez mejo, ki sem jo prej poznala.

Danes gledam nazaj in se čudim, kako zelo me je tamkajšnje okolje ‘zbilo’, a hkrati je bila to super lekcija za moje življenje in hvaležna sem, da sem iz tega okolja z ‘malo matranja in jokanja’ zrastla večja kot kadarkoli ter se predvsem zavedla, kako dragocena in nezamenljiva sem v čisti biti svojega obstoja. Da sem ravno v tem, kar nekateri pojmujejo kot ‘preveč’, v resnici RAVNO PRAV za moje poslanstvo na tej Zemlji. (Da ne bo pomote, vedno se lahko še povečamo, še bolj razširimo krila in še danes sem v tem doživljenjskem procesu. Osebna rast je postala moja strast. Ni vedno lahko, je pa lahko precej igrivo in lahkotno, če si tega seveda dovolimo in se za to odločimo. Kakšna je pa tvoja izkušnja?).

In če si ti eden izmed teh, ki so ‘preveč’, ti polagam na srce, da tudi sam poiščeš podporo in pogumno izstopiš! Ni vredno…TI SI VREDEN-A! <3

NIKOLI, NIKOLI SE NE POMANJŠUJMO – SPLOH PA NE IZ KRIVDE ALI DA BI PASALI!

ČE SMO ZA DRUGE ‘PREVEČ’ JE TO NJIHOV PROBLEM, NE NAŠ.

Vsak ima možnost, da izrazi svojo celoto in vsak ima možnost izbire: živeti ob boku večjih od njega ter se pritoževati nad tem, da ga zasenčijo ali pa tudi sam delati na sebi, zrasti in biti v tej isti družbi inspiriran, da še bolj izraža sebe.

Izberi sebe – VEDNO!

SAMO, KO SI TI V CELOTI, SI RAVNO PRAV – NIČ PREMALO IN NIČ PREVEČ. IN KO ENKRAT ZAČNEŠ ŽIVETI IZ TE PERSPEKTIVE IN SI TI PRVO DOVOLIŠ BITI ‘VSE KAR SI’, BOŠ NAŠEL LJUDI, KI BODO PRAV TAKO ‘VELIKI’ KOT TI SAM, TVOJA VELIČINA PA V NJIH NE BO ZBUJALA LJUBOSUMJA IN MANJVREDNOSTI, AMPAK BO CENJENA IN SPOŠTOVANA, TAKO KOT NJEN LASTNIK —> TI, DRAGOCENO BITJE, KI JE TUKAJ Z VEČJIM NAMENOM

Hvala, ker si tako velik-a, kot tvoja esenca, saj s tem tudi druge inspiriraš k rasti in njihovemu polnemu izrazu <3

Sara

P.S. Trenutno berem knjigo Bodi ti, spremeni svet od Dr. Dain Heer, ki me je tudi nagovorila, da zapišem tale blog. Priporočam! Notri je tudi poglavje o TELESU in KAKO NAM TELO GOVORI – spominja na tehnike, ki jih sama uporabljam pri gibalni psihoterapiji, a vseeno malenkost drugače. Je pa super knjiga, odpre zavedanje, za mnoge stvari ali le potrdi, kar že vemo, pa smo pozabili 🙂

Vpogled v izsek iz knjige, ki govori o ‘biti preveč’…

GOVOR, POGUM

Glas

Ko sem bila majhna, sem bila odlična v tem, da si vzamem pozornost. Drobno otroško podobo sem znala povečati s svojim močnim glasom. Če je bilo treba, sem stopila še na stol in kot bi rekli moji starši: “zakikirikala”. Še v srednji šoli sem po dolgotrajnem sedenju, včasih čisto spontano tekla po hiši in glasno pela, se na ves glas smejala, spuščala raznorazne glasove in ‘animirala’ vse domače. Po ne-naključju mi še kitajski horoskop nadane znamenje “Petelina”. Pa ne le navadnega, ampak tistega –> “Petelin na kupu gnoja” 😀

Razmišljam o svojem trenutnem poklicu in prešine me, da morda v tem kitajskem ‘petelinu’ le je kanček resnice. Nekako sem postavljena na mesto, da ljudi kličem globlje vase – tudi tja v njihov “kup gnoja”, kjer bivanje ni vedno prijetno, je pa še kako NUJNO, če si želim(o) enkrat samozavestno in s ponosom nase (na vso preteklost in delčke sebe), pred celim svetom, vzklikniti: “To sem jaz!”

In tukaj sem jaz…teden dni pred delavnico “POIŠČI SVOJ GLAS SKOZI TELO”. Zatipkam se in zapišem: “Poišči svoj glas PRED SEBOJ”…hm… morda pa je glas še bolj pomembna tema, kot sem do sedaj verjela…

Z glasom orišemo, kdo smo! To je (za večino ljudi) orodje, s katerim predstavimo svojo notranjost – esenco sebe. In kako lahko povem ‘kdo sem’, če niti ne poznam orodja s katerim izvedem ta opis? Ja, učimo se besed, pravilne skladnje in ločil, ampak, kaj pa zvočna podoba in telo, ki glas podpre ali zaduši? Kako zvenim samemu sebi? Me moj glas plaši ali pomirja? Si grem na živce, ko se slišim na posnetku? Se svojega verbalnega izraza sramujem? Kako moj glas oponašajo drugi? Kdo sem, ko spregovorim? Kdo sem, ko molčim?

Imam totalno blokado! Že cel teden odlašam z reklamo za to delavnico. Vse je že pripravljeno! Že teden nazaj je bilo, ampak nekaj me ustavlja. Je to ‘next-level’ mene?

Počutim se, kot da lezem na ta moj kup gnoja (ali pa je morda gnoj kar kolektivni?) – s ciljem, da naznanim, da je čas “skrivanja” naše notranjosti, NAŠIH GLASOV in celotne prezence, potekel. Pa res hodim temu naproti ali bi raje svojo glavo, tik pred ‘razcvetom’, skrila v ta isti kup gnoja in s tem zadušila moj / kolektivni glas?

“Nisem vedela, da bo tako težko!”, “Ne razumem, kaj me ovira?”, “Otopela sem”…vse to se mi plete po glavi, ko se odločim, da temu naredim piko. Skotalim se iz sedežne in postavim v stoječ položaj.

Telesu dam nalogo, da me pelje v moj glas…

Nema sem – iz sebe sprva ne spravim ničesar. Nemi gibi, zdijo se celo odsotni. Zalotim se, kako masiram zadnji predel vratu, popolnoma zvita v žogici. Zavem se, da so glasilke ravno nasproti mojih rok in da je še moj dih neslišen. Malo se prisilim, da iz sebe iztisnem globok izdih. “Ok, vsaj vem, da sem tukaj,” si rečem.

Globokemu izdihu sledi igra dihanja in gibanja. Še vedno precej neslišno, a tokrat roke prestavim na glasilke…še vedno v žogici in brez glasu. Kaj je tam? Zakaj dušim svoj lasten izraz?

Znajdem se na vseh štirih, z iztegnjenimi okončinami, gibanje pa je popolnoma togo – kot lutka sem, marioneta. Neslišna, ukalupljena, nema.

Spomnim se diha, ki dokazano topi stres in vrača v svoj center. Nekajkrat poskusim, moje telo pa se postavlja v bolj pokončno držo. Igram se, dodajam vse močnejši dih, dokler se ta ne sprevrže v brundanje…

Fant se iz sosednje sobe zadere, če sem parnik?! Kdo ve zakaj, ampak mogoče me ravno njegov komentar spodbudi v najbolj glasen izraz mojega imena, kar ga kadarkoli pomnim: “Ne! Sssssssssss – AAAAAAAAAAAAAAAAAA – RRRRRRRRRRRRRRRR – AAAAAAAAAAAAAA!”

Derem se, prav zares se derem. Ponavljam vse črke svojega imena in dovolim telesu, da se zvira, odpira, namešča. Sem ravnokar dala glas tistim delom sebe, ki so bili do sedaj pospravljeni ‘na varno’? Je morda napočil čas, da sebe podpišem z veliki črkami? Ali pa je bil to kolektivni krik za vse tiste, ki se še vedno ‘podpisujejo’ z malimi črkami – komaj vidni, pozabljeni, preslišani ali pa celo prostovoljno umaknjeni v svoj neslišen oklep?

A veš kakšna SVOBODA je to, ko dam iz sebe vse MOJE črke!

Kako je pa tebi ime? Kdo stoji za TVOJIMI črkami?

Vabljen-a na 3-dnevno izkustveno delavnico, kjer bomo iskali svoj glas. Telo nam bo v pomoč, da se dokopljemo do naših blokad, ki nehote dušijo naš poln izraz ter vplivajo na to, kdo si upamo biti v naših življenjih. Z nami bo Mina – mogočen glas, ki nežno vabi v raziskovanje vsega tistega, ki je bilo skozi naša življenja utišano in zamolčano. In z vami bom seveda jaz, da držim dovolj varen in velik prostor za vse črke TVOJE ESENCE.

Za več informacij o delavnici mi piši na info@kon-pas.org in ti pošljem pdf.

Vabljen-a!

Sara

OSEBNA RAST, POGUM, telo, TRAVMA

Moja zgodba

Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.

Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).

Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…

Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.

In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.

A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.

Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.

Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.

Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.

Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.

A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.

Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…

A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?

Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…

Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.

Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.

Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.

Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.

Za-živi (s) svojo zgodbo!

Sara

NARAVA, POGUM, SPREMEMBE, telo

UP-/OD-PIRANJE SPREMEMBAM

Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…

Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…

IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?

Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.

Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?

Danes sem obstala na razpotju.

LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.

DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.

Danes sem izbrala desno.

“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.

In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.

Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.

Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.

Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…

  • Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
  • Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
  • Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
  • Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
  • Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
  • Zakaj?

Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.

Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.

Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.

In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?

Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.

A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?

Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.

Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.

Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,

Sara

POGUM, telo, ZDRAVJE

7 + 7 DNI LUŠTNIH IZZIVOV ZA OSEBNO RAST: skupaj SPREMINJAM-O OŽILJE SVETA (S.O.S)!

7+7 DNI OSEBNE RASTI – BOLJŠI TI, BOLJŠI SVET!

Priduži se. Vsak dan objavim eno vajo za osebno rast, ki krepi tvoje telo, um in duha. Včasih vizualiziramo, včasih delamo s telesom, predvsem pa se ukvarjamo s čustvi! Spremljaj na FB, Instagramu ali mi piši (info@kon-pas.org) in ti vsakodnevno vajo s kratkim opisom, zakaj je to dobro zate in svet, pošljem direktno na mail 🙂

BOLJ SI SE V TEM ČASU ZMOŽEN-A SOOČITI S SEBOJ, POGLEDATI V SVOJE NAJGLOBLJE STRAHOVE IN ZASTALA PODROČJA TVOJEGA ŽIVLJENJA, BOLJ BOŠ IZ TE SITUACIJE PRIŠEL-A PREROJENA IN FOKUSIRAN-A NA POZITIVNO SPREMEMBO ZATE IN SVET.

S TEM KO DELAŠ NA SEBI VSEM V OKOLICI SPOROČAŠ, DA TI JE MAR, DA PREVZEMAŠ ODGOVORNOST ZASE IN SVOJE ZDRAVJE TER GOJIŠ UPANJE ZA BOLJŠI JUTRI. KDO SI NE BI ŽELEL SREČATI TAKEGA POSAMEZNIKA? BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠI IN SVETLEJŠI JUTRI TER PRISPEVAJ H GLOBALNI SPREMEMBI #ostanidoma!

Pridruži se novemu sklopu vaj (prvi sklop vaj se nahaja tukaj) in se sooči s sabo! Jutri (23.3.) ponovno začnemo oz nadaljujemo! Čaka nas…STRAH – kdaj si mu nazadnje pogledal-a v oči?

2.1 DAN: PRETAPLJANJE STRAHU

SEZNAM: Česa vse te je strah? Vzemi si cel dan in dopolnjuj seznam. Zapiši tudi tiste strahove, ki so tako strašljivi, da te jih je strah celo zapisati, ker tako postanejo bolj vidni in bližje realnosti… Potrudi se zapisati vse!

SKUPNO IME: Vsem zapisanim strahcom nadeni ime (poimenuj z eno konkretno ali simbolično besedo/besedno zvezo; npr. “strahci” ali “pajki” ali “odvečno” ali “temna zmes”).

PRETAPLANJE: Izbrano besedo na veliko napiši na list papirja in nato začni pretapljati to besedo. Predrugači, okrasi, pobarvaj črke – spremeni jim obliko. Toliko časa, dokler ne boš mogel/mogla več videti besede oz dokler ti ne postane tvoja umetnina všeč 🙂 Ni prav ali narobe, dovoli si delati karkoli! Lahko tudi vrineš črke, dodaš zloge itd. Okrašen, pobarvan, spremenjen strah si obesi nekam na vidno mesti. Naj te spomni, da VEDNO lahko preobraziš svoj strah ter ga uporabiš kot material za tvoja krila ustvarjalnosti (:

Pretapljanje strahu

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Čisto preprosto je, kar se dogaja v naši notranjosti, to nehote odsevamo v okolico. Strahov osvobojena notranjost v tvoji okolici zbuja pomirjenost in upanje. Poleg tega pravijo, da se v naših največjih strahovih in blokadah, skrivajo naši največji zakladi. Ko si enkrat upamo po njih, lahko z njimi stokratno blagoslavljamo, zdravimo in ljubimo okolico.

Želim ti poguma na potenco in čimveč igrivosti pri pretaplanju strahu.

2.2 DAN: POLNJENJE

Postavi se v udoben in stabilen razkorak. Zadihaj in pripravi dlani. Podrgni jih skupaj, da postanejo tople in jih nato razmakni malo narazen in malo skupaj – predstavljaj si, da med tvojimi dlanmi teče elektrika, ti pa jo s širjenjem in ožanjem razmaka med dlanmi, še bolj krepiš.

Elektrika med tvojimi dlanmi

S tem gibanjem se sprehodi čez 7 točk na telesu (medenično dno, popek, trebušna prepona, prsnica/srce, grlo, področje med očmi, najvišja točka tvojega telesa/teme). V pomoč ti je spodnja slika in video, katerem imaš tokrat zraven še prijetno glasbo 🙂

7 področij tvojega telesa, ki rabijo redno polnjenje

Predlagam, da najprej delaš z odprtimi očmi s posnetkom, nato pa vajo ponoviš z zaprtimi očmi in v svojem ritmu. Skušaj začutiti katere točke potrebujejo več polnjenja kot druge. Posamezno točko polni toliko časa, dokler ne začutiš, da si jo naelektril-a in napolnil-a.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Do sedaj so naju polnili topli sončni dnevi, druženje s prijatelji, svojci, kakšen izlet/potovanje za več dni…sedaj, ko vsega tega več ni, pa morava obuditi, kako se napolniš sam-a! Šele, ko si sam poln-a, lahko resnično pomagaš drugim ali kot pravi spodnji citat…

2.3 DAN: POZITIVNE AFIRMACIJE

Predlagam, da tokrat kar prisluhneš navodilom ter sproti izvajaš vajo – AVDIO POSNETEK.

Prvič – seznam + glas: potrebuješ seznam strahov od ponedeljka. Če ga nimaš več ali še nisi naredil-a te vaje, je sedaj pravi čas. Dopiši/ napiši svoje strahove (na roko, ne računalnik). Pojdi globje in bolj konkretno. Pričakuj, da ti bo vmes dolgšas, da se boš tej nalogi izmikal-a, da ne boš našel-a časa. Vse to je NORMALNO in samo znak, da si na pravi poti. Naš ego se tako brani. Napiši vse (jaz sem jih napisala kar 30!)

Nato (NE IZPUŠČAJ) svoje strahove nekomu (lahko tudi sebi) naglas preberi! Jst sem se ob tem ZJOKALA – LAHKO SE TUDI TI. Bom dosegljiva na 040-153-500/tem mailu, če me rabiš <3

Moj seznam strahov…

Drugič – pozitivne afirmacije: VSAKO točko spremeni v pozitivno afirmacijo. To je sporočilo, ki ga želiš prebrat vsakič, ko te zagrabi zapisan strah. Naj bo POZITIVNO, SPODBUDNO. Predstavljaj si, da pišeš svojo novo realnost in zapisanega strahu več ni – naj izhajajo iz tvoje notranjosti – KAKO SE TI ŽELIŠ SPODBUDITI. Primer za en strah spodaj (v oklepaju je zapisano na kateri del se afirmacija nanaša, ti oklepajev ne rabiš pisat).

Primer pozitivne afirmacije

Tretjič – sprostitev in pometanje J: Ta vaja utrudi! Zato se po koncu močno objemi, toplo pobožaj in pa pometi iz sebe še tiste drobne drobce strahu, ki so še ostali…Kako pometaš, lahko vidiš v VIDEU.

Strah – stran oz vaja pometanje 🙂

Od sedaj naprej pa brez strahu! Poznaš že 2 super tehniki, v petek te naučim še eno. Pretapljaj v igrivost in preobražaj v pozitivne afirmacije. Ko se znebiš strahu se zdi tvoja realnost nenavadno drugačna – kar na lepem vidiš rešitve, lepote in svetlo & boljšo prihodnost. Ostani v tej pozitivni drži in bodi upanje še za tiste, ki so še vedno ujeti v svojih strahovih.

Se vidimo spet jutri! Ne glede na to, da ne dobivam direktnega odgovora od vas, čutim, da vaje na nek način najdejo mesto v vaših dnevih, tednih in obdobju v katerem smo se znašli.

Hvala, ker si v tem obdobju NEustrašen-a!

2.4 DAN: TROSENJE RADOSTI

Postavi se v stabilen stoječ položaj in začni stresati najprej zapestja, nato vključi komolce, rame, dodaj zibanje gležnjev, kolen, bokov, celotnega trupa in še čeljustnega sklepa. Dodaj še glas. Naj se vse trese 🙂 Izvajaj toliko časa, dokler ne boš povsem zmehčan-a, sproščen-a in izklopljen-a iz tvoje okolice. Če ti zapaše tudi malo poskoči. POMEMBNO: Dovoli si tudi nasmejati, biti smešen-a, tako kot sem jaz v VIDEU 🙂

Trosenje radosti

Zakaj je ta vaja dobra zate in za kolektivo?

V plesno-gibalni psihoterapiji tresenje v tovrstnem ritmu uporabljamo, ko se želimo distancirati od okoliščin; se bolj kot okolice, želimo zavedati samega sebe in se osredotočiti na za nas pomembne stvari. Poleg tega blagi poskoki v tebi avtomatsko prebujajo še radost in odprtost za interakcijo z življenjem. Spomni se na manjhne otroke, ki kar skakljajo. To je to. Same super stvari, ki ti v tem obdobju pomagajo, da na okoliščine gledaš objektivno, si pozoren-a na svoje telesne signale ter se okoliščinam navkljub zmoreš osredotočiti na tebi pomembne stvari za katere do sedaj ni bilo časa. Radosti nam pa itak manjka. Prebujaj jo vsakodnevno v sebi in svojem telesu in nehote jo boš trosil-a na vse, ki te trenutno obdajajo. To svet rabi! A se strinjaš?

2.5 DAN: OHLAJANJE JEZE in FRUSTRACIJE

Lahko slediš AVDIO POSNETKU ali si vajo prebereš v nadaljevanju…

PRVI DEL (vsaj 5min): Pojdi nekam kjer boš sam-a in imaš toliko prostora, da lahko iztegneš roke ter noge postaviš v razkorak. Sedaj začni brcat, boksat, topotat, globoko in glasno izdihovat, renčat…vse kar ti pade na pamet (a NE škoduj drugemu in sebi) Zdaj je čas za jezo! Ni pomembno ali imaš v mislih specifično situacijo ali ne, ti samo brcaj, boksaj, daj ven odvečno energijo. Če imaš otroke, naj delajo s tabo. Sigurna sem, da ko boš začel-a, boš v spomin priklicala kakšno neprijetno situacijo, kaj, kar te jezi na notri, ampak si ne upaš izraziti. ZDAJ JE ČAS! DOVOLI SI BITI JEZEN/JEZNA! Ampak ne tako kot odrasli (le z glasom), ampak s CELIM TELESOM (kot majhni otroci, ki se dobesedno mečejo ob tla, cepetajo, kričijo).

DRUGI DEL (hlajenje): Ko zbrcaš vso jezo ven iz svojega telesa, počasi umirjaj svoje gibanje in se osredotoči na svoj dih. Poskušaj umiriti dihanje. S tem se bo umiril tvoj srčni utrip. Lahko zapreš oči in samo občutiš vročino v telesu, mravlinčenje, aktivnost mišic…bodi s sabo in svojim dihom. Lahko si tudi predstavljaš, da si pod modro-zelenim slapom, ki prijetno ohlaja razgreto telo in ga vrača v ravnovesje.

TRETJI DEL: Ko se umiriš, zapiši na kaj si bil jezen-a in opazuj, kakšen odnos imaš do zapisanih stvari sedaj. Ko imaš seznam narejen pojdi do vsake točke in se vprašaj: “Kaj lahko spremenim pri sebi, da me v prihodnje ta stvar ne bo več razjezila?” Zapiši.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Naša čustva so naša odgovornost. Noben jih ne more predelati namesto nas in zato je naša naloga, da se z njimi pogovorimo in jih predelamo, preden se nakopičijo do te mere, da iz nas izbruhnejo nenadzorovano in v škodo nam in drugim. Bolj boš iskren-a do sebe, do svojih potreb, svojih občutkov ter jih pravočasno predelal-a, lažje ti bo so-bivati z drugimi, še posebno v tem času, ko ne moremo nikamor “zbežati”. Naj ti pomaga telo. Ko čutiš, da ti bo prekipelo – pojdi v sobo in to utelesi. Utelešaj vsa svoja čustva. To ti pomaga, da jih izživiš, lažje zaobjameš in konstruktivno uporabiš. Vsa čustva so koristna! Še posebno jeza 😉

Razjeziva se zase in za ta svet – 3…4…ZDAAAAAAJ!

2.6 DAN: HIPER/HIPO-AKTIVNO RAVNOVESJE

Zdravo,

Kako ti gre? Skoraj sva že na koncu 7+7 dnevne akcije in vesela bi bila tvoje povratne informacije, ki jo (če želiš) lahko pustiš TUKAJ. Prosim pripiši, da si bil-a del S.O.S. akcije, da bodo drugi vedeli na kaj se tvoj komentar nanaša.

Sedaj pa greva naprej.

Najprej premisli v katero kategorijo bi se v tem trenutku uvrstil-a? Med tiste, ki jih je situacija totalno potolkla, ne vedo kaj bi sami s seboj, se leno premikajo iz kavča na stol, se že bolj nagibajo k apatiji, dolgočasju, naveličanosti, indiferentnosti…Reciva tem HIPOAKTIVNI.

Ali si med tistimi, ki jih je ta kriza končno brcnila v rit in delajo več kot so delali prej, na potenco skrbijo za svoje zdravje, iščejo rešitve, nove možnosti, so mnogo bolj dejavni kot kadarkoli v življenju, končno uživajo v vsem za kar prej ni bilo časa in maksimalno izkoriščajo vsako sekundo dneva in že planirajo kaj vse še želijo narediti preden se konča to obdobje…reciva tem HIPERAKTIVNI.

Če se trenutno bolj nagibaš v smer HIPOAKTIVNOSTI, bo zate super vaja v spodnjem videu! Stopnjevano nihanje in vse višji poskoki bodo prijetno pretegnili tvoje vezivno tkivo (fascijo), ki je izredno pomembno za normalno delovanje vseh organiskih sistemov. Z ritmičnim nihanjem rok pa boš stumuliral-a še materinsko skrb do sebe ter se hkrati aktiviral-a od znotraj. Ko končaš vajo ti bo super toplo (toplota se bo širila od notri navzven), malo boš zadihan-a, ampak zadovoljen-a in ravno prav zbujen-a, da se lotiš česa novega.

Aktivacija

Za tiste HIPERAKTIVNE pa predlagam vlečenje pregretosti iz telesa. Kako? Preprosto. Odpravi se na sprehod in najdi en samoten kotiček, kjer je vsaj eno drevo. Daj roko na drevo in samo zadihaj. Predstavljaj si, da v zemljo (tako kot drevo preko korenin) spuščaš vse odvečne informacije, misli, napetosti, skrbi, neskončne ideje, misli, da ne boš kaj zamudil; skratka vse kar pregrereva tvoj fizičen organizem. Hkrati iz zemlje vleči hranilne snovi, sprostitev in hormone regeneracije. Ta vaja te bo prijetno umirila ter uravnala temperaturo tvojega telesa. Vročina bo šla iz glave v spodnji del trupa, kar ti bo pomagalo umirit hitro švigajoče-se misli ter biti bolj prisoten-a v danem trenutku.

Dihanje z naravo

Vse v naravi naj bi bilo v ravnovesju, tudi mi. S tem smo namreč najbolj optimalni sogradniki družbe, današnjega dne in svelte prihodnosti. Opazuj in išči ravnovesje, vsakodnevno, v sebi in zunaj sebe…

Naj bo ta dan čim bolj v ravnovesju,

Sara

Dogodki, POGUM, SPREMEMBE, ZDRAVJE

SPREMINJAM-O OŽILJE SVETA! Sedem dni, boljši ti + kolektivnega strahu pred COVID-19 več ni!

BRAVO! To, da si začel-a brati tale post je že 1. korak v smer krepitve tvojega celostnega zdravja ter spremembe sveta na katero lahko z delom na sebi vplivaš prav ti, prav tukaj in zdaj. Z akcijo smo začeli 13.3.2020. Pred tem pa nekaj besed, zakaj je delo na sebi ne le pomembno zate, ampak je hkrati tvoja odgovornost do sebe in okolice v kateri živiš! Pridruži se nam in prispevaj k zavedanju #ostanidoma!

Beri naprej ali preskoči direktno na vajo današnjega dne!

Kot sem pisala že v enem od prejšnjih post-ov, se v naši družbi dogaja velik fenomen. Do sedaj še nisem čutila toliko napetosti v zraku. Do sedaj še nisem videla tako praznih trgovinskih polic. Do sedaj še nisem vedela, da je človeštvo možno iz danes na jutri tako zelo spremeniti počutje iz “vse je normalno” v totalno paniko. Do sedaj se še nisem nehote izogibala človeku, ki mi je prihajal nasproti. Do sedaj še nisem videla toliko ljudi na svežem zraku. Do sedaj še nisem razmišljala, da bom tako na hitro primorana spremeniti način poslovanja. Do sedaj še nisem doživela, da bi se družba tako hitro adaptirala. Do sedaj še nisem bila bombardirana z eno samo novico povsod kamor sem šla. Do sedaj še nisem doživela, da bi za 14 dni zaprli vse javne ustanove.

Razglasitev epidemije ni hec, je pa izredno zanimivo in tudi malo hecno opazovati odzive nas ljudi in kaj smo sposobni: največkrat v negativno…ali (TRDNO VERJAMEM!) tudi v pozitivno, če se zato odločimo. In zdaj je čas, da se odločiš in resno vzameš delo na sebi, ki naju čaka v prihodnjih dneh 🙂 Kljub AGREGACIJI (več tukaj) oziroma kljub izolaciji, individualizaciji, daljavi in strahu pred drugimi, je edina pot ven iz tega SKUPAJ! In sploh ne gre za fizično združitev, kot pri stavkah, ampak za ZDRUŽITEV V DUHU! Vsak sam, a vsi skupaj v skupni zavesti!

Kaj je KOLEKTIVNA (skupna) ZAVEST? Je skupek dejanj, razmišljanj, čutenj, dogodkov večje skupine ljudi, navadno družbe, naroda, tudi človeštva. S tem kar si, so-oblikuješ skupno zavest naroda. In več ljudi kot dela/misli/čuti/govori določene stvari, bolj bo to vidno v družbenih spremembah, kar bo nazaj vplivalo nate. In to je ta fenomen, ki smo ga najbolj intenzivno čutili v četrtek 12.3. in petek 13.3., ko je v zraku vladala panika in tisti grenak priokus, da bomo vsi kar danes okuženi umrli. In mogoče ti sploh nisi panik, ampak je kolektiva tako močna, da čutiš paniko, ki v resnici sploh ni tvoja, ampak jo ustvarja masa ljudi, ki s svojimi strahovi napajajo kolektivno zavest.

ZATO je tako zelo pomembno, da vsak odgovorno poskrbi zase! Že samo to, da si ti pomirjen z življenjem, vpliva na stopnjo mirnosti okolice, naše družbe in sveta! Zavedajva se tega in delujva v skladu s tem! Danes, jutri, teh 7 dni in upam, da do konca mojega in tvojega življenja. Kar ustvarjamo v nas, se nam vrne stoterno…BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠO DRUŽBO IN SVETLEJŠI JUTRI!

ZDAJ PA AKCIJA!

1. DAN: V KORAK Z DIHOM

Dih je edini mehanizem v človeškem telesu, ki je nezaveden, avtomatski in hkrati pod vplivom naše volje, če to želimo. Ali si vedel-a, da zavestno, nadzorovano dihanje direktno vpliva na tvoj srčni utrip? Zato se tudi pomirimo, ko umirimo in poglobimo naše dihanje. AMPAK ne gre samo za umirjanje in globok dih, temveč za enakomerno izmenjavo vdiha in izdiha. To pomeni: enako število dob vdih in enako število dob izdih (kot metronom oz. tako kot kaže moja roka v spodnjem vide-u). Ko enkrat osvojiš dobe v mirovanju, se lahko podaš na sprehod v naravo in se potrudiš svoj dih uskladiti s korakom. Naj bo tvoj korak kot metronom, ki vodi tvoje dihanje. V – D – IH I – Z – DIH V – D – IH I – Z – DIH …

1. dan: v korak z dihom

Zakaj je ta vaja super zate in kolektivo?

S tem, ko umiriš svoje dihanje, umiriš svoj srčni utrip in s tem svojo notranjost (vse do celične ravni in vse do najglobljih strahov in groznih misli). Umirjena notranjost se kaže v tvojem lahkotnem in sproščenem koraku. Okolica, mimoidoči vidijo, predvsem pa čutijo tvojo umirjeno notranjost ter se na nezavedni ravni kar malo zmehčajo ali te vsaj malo čudno pogledajo in se zamislijo nad seboj 😉 Bolj si v tem času umirjen-a in predihan-a, bolj bo odporno, prekrvavljeno in stabilno tudi tvoje fizično telo. Kaj pa duhovna raven? Dih je življenje, vitalnost, energija. Brez diha nas ni, ne obstajamo. Dih = duh. Samo pomisli na njegovo moč? A nismo ljudje prav zares neverjetna bitja? Razmisli, čudi se, zahvali se. Za svoj dih in da preprosto si <3

2. DAN: AKTIVNA IN NOTRANJA VIZUALIZACIJA

Danes je na urniku kemija 🙂 Malo bomo eksperimentirali in nazdravljalali 🙂 Če imaš doma otroke jih lahko povabiš zraven!

Prvi del je AKTIVNA VIZUALIZACIJA, v drugem delu isti process preneseva na raven NOTRANJE VIZUALIZACIJE, ki jo lahko za dvig sebe (+ sveta) uporabiš kadarkoli in kjerkoli.

PRVI DEL: AKTIVNA VIZUALIZACIJA

Potrebuješ:

  • kozarec = to predstavlja tebe
  • neko barvno pijačo (ali nekaj užitnega, kar izrazito obarva vodo) = predstavlja virusetvoje strahove, paniko, negativizem, bolečine, bremena, vse kar te duši, ti ne pusti mirno spati…
  • vrč s čisto pitno vodo = predstavlja vse kar si želiš čutiti, kakšen/kakšna želiš biti (npr. zdravje, varnost, notranji mir, vse karakteristike, podporna čustva v dani situaciji, vse lastnosti, ki jih zavidaš drugim, nalij v ta vrč)
  • lavor/širok lonec = predstavlja varno okolje, kjer si lahko dovoliš eksperimentirati brez strahu pred obsojanjem, nesprejemanjem…
2. dan: aktivna in notranja vizualizacija

Potek:

  1. V kozarec nalij barvno pijačo (ali vodo in dodatek, ki obarva). Ko nalivaš si predstavljaj kako vse tisto kar te skrbi, boli, straši zliješ v kozarec. Res izlij vse. Lahko zamenjaš kozarec za večjega, če bo prvi premajhen 😉
  2. Nato poln kozarec (tvoje neželjene notranjosti) postavi v lavor/banjo .
  3. Napolni vrč s pitno vodo. Ko ga polniš si predstavljaj, da nalivaš vse željeno, hoteno, vsa čustva, občutke, potrebe…naj bo kar velik vrč. Ko je vrč poln (tvojih želja zase) ga postavi zraven lavorja.
  4. Zdaj pa začni počasi zlivati vodo iz vrča v kozarec in opazuj kako se ŽELJENO in NEŽELJENO v tvoji notranjosti (oz kozarcu) mešata in kako se odzivaš, ko mešanica začne prestopati rob kozarca. Zlivaj zlivaj zlivaj. Naj vse ŽELJENO izpodrine NEŽELJENO. Zlivaj, izpiraj neželjeno vse dokler ni v kozarcu (= ti) samo še čista voda (= zdravje, umrjenost, jasnost, tvoje skrite želje, željeni občutki…).
  5. Previdno vzemi kozarec iz lavorja/lonca in ga z največjim užitkom in z zavestjo, da piješ LE NAJBOLJŠE ZATE, popij!
  6. Vsebino lavorja/lonca brez slabe vesti in z zavedanjem, da zlivaš stran vse kar ti ne služi, zlij v wc in potegni vodo.

DRUGI DEL: NOTRANJA VIZUALIZACIJA

Sedaj pa vizualen preizkus prenesi v svojo notranjost. Predstavljaj si kako dolivaš vodo v že obstoječo vodo v tebi, vse dokler se voda ne začne zlivati čez meje tvojega telesa. Nalivaj ŽELJENO VSEBINO vse dokler v tvojem telesu ne ostanejo BISTROST, ZDRAVJE, MIR IN VSE ŽELJENO. Vse odvečno namesto v wc tokrat spusti v zemljo (super je če si zunaj). Zelja namreč prizemljuje, preobraža in vrača prerojeno, rasvestljeno in razcveteno. To vizualizacijo lahko izvedeš kjerkoli, tudi med športanjem, vožnjo z avtom, za računalnikom ali kje drugje.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivno zavest?

Naše telo je sestavljeno iz okoli 60% vode (oz. odvisno od tvoje starosti). Ta voda omogoča mnoge funkcije v telesu – med drugim skrbi tudi za normalno delovanje naših možganov, ki so odgovorni tudi za interpretacijo okoliščin v katerih se znajdemo. Zato je zelo pomembno kaj, zavestno ali nezavedno, zlivamo vase (viruse? strahove? nesmisel? upanje? ljubezen? sočutje? poslanstvo? itd.) in predvsem, da se odločimo kaj in kdaj izpuščati tisto, kar nam ne služi in s čimer negativno vplivamo na kolektivno zavest. Taka AKTIVNA VIZUALIZACIJA, ki sva jo ravnokar izvedli/-a je super, da si čisto fizično predstavljaš škodljiv in pa zdravilen tok osebnih/kolektivnih misli, dejanj, občutkov… NOTRANJA VIZUALIZACIJA pa ti pomaga, da se dvigneš na višjo raven. Vsak trenutek skušaj politi sebe z dobro energijo/vibracijo/počutjem: dobrim, blagodejnim, zdravilnim, odpornim, ljubeznivim, priložnostnim…Ko si ti poln/-a energetsko, s svetlobo napajaš tudi kolektivno ter s tem zdraviš so-človeka, naravo in celotno vesolje.  

wss-property-water-in-you-body.png
Voda, ki krepi, zdravi, opogumlja, balansira

3. DAN: SPUŠČANJE IN FLUIDNOST

Včeraj smo izpuščali negativne misli in občutke, ki ti ne služijo…jaz sem v kozarec nalila toliko strahov, da se je voda obarvala kar črno…:O (hehe).

Pripravljena na “izpiranje” strahov in čustev, ki mi ne služijo!

Danes pa k sproščanju napetosti telesa ter odpiranju pretočnosti in živahnosti Življenja. Bolj je tvoje telo zmehčano, bolj so sproščene tvoje misli in živahnejši je tvoj duh.

PRVI DEL VAJE: Vdihni in napni vse mišice telesa (ne pozabi na obrazne mišice, prste na nogah, zadnjico, očesne mišice, mišice medeničnega dna…). Zadrži dih in zadržuj napetost v telesu. Ko ne moreš več, z izdihom popolnoma popusti vsako mišico telesa. Ponovi tolikokrat, dokler ne čutiš popolne sprostitve v telesu. Lahko izvajaš stoje, leže, sede, kjerkoli in kadarkoli.

DRUGI DEL VAJE: Po zadnji napetosti in sprostitvi mišic, ostani v sproščenosti in mehkobi ter ju stopnjuj do te mere, da je tvoje telo popolnoma mehko (kot voda, ki v spodnjem videu teče za menoj). Ne skušaj oponašati vode, postani voda – prevzemi njeno spreminjajočo-se obliko, njeno kvaliteto gibanja in karakteristike. Vajo je najbolje izvajati stoje, lahko na mestu ali v gibanju po večjem prostoru. Predlagam, da ta del izvedeš doma ali pa poiščeš samoten kotiček v naravi, kjer se boš lahko popolnoma sprostil-a in postal-a pretočen-a, kot voda 😉

3. dan: spuščanje in fluidnost

Zakaj je ta vaja super zate in kolektivo?

Zmožnost izmenjujoče napetosti in sprostitve v telesu se odraža v (ne)napetosti naših življenj. V plesno-gibalni psihoterapiji tovrstno spretnost povezujemo še s stopnjo avtonomnosti, koncentracije, zmožnosti selekcije in odločanja (kaj zadržim/kaj izpustim, kaj mi služi/kaj mi ne, kaj želim/kaj ne želim). Ko izvajaš to vajo se uriš v nameri in izbiri. Uriš svoj notranji občutek za stvari/okoliščine/ljudi, ki jih potrebuješ, želiš še malo zadržati v svojem življenju (ne pomeni nadzirati) in hkrati izpuščaš stvari/okoliščine/ljudi, ki si jih že prerasel-a. Zadrževanje in izpuščanje lahko poteka na vseh ravneh: fizično (napetost/sproščenost mišic ali pa podariš premajhno majico in si kupiš drugo, drugačen stil), emocionalno (ne rešuješ več svojih težav s čokolado, ampak greš raje na sprehod), duhovno (ne napolnjuje te več druženje s tvojo običajno družbo, iščeš nove ljudi, ki te na drugačen način inspirirajo).

S tem, ko z lahkoto preklapljaš med zadrževanjem in izpuščanjem ter skrbiš za svojo pretočnost (pretočnost sprejemanja, zadrževanja in izpuščanja), tudi drugim omogočaš to isto svobodo in pretočnost. Razmisli, kaj so tiste stvari na fizični, emocionalni in duhovni ravni, ki bi jih bilo treba zmehčati, se jim odpreti in jih sprejeti, z(a)držati in ne se bati ali že zdavnaj izpustiti…

4. DAN: POLPREPUSTNA MEMBRANA

Vajo, ki sledi je najboljše izvajati stoje in z odprtimi očmi, da sproti vidimo in kasneje lažje ponotranjimo, kar s telesom ustvarjamo. Vajo sem razdelila v 3 stopnje. Hitrost prehajanja iz ene na drugo stopnjo prilagajaj sebi, spodaj pa te čaka tudi video.

Stopnja 1: Postavi se v stabilen položaj in prični z dlanmi intenzivno masirati/segrevati svoje telo. Predstavljaj si, da imaš na dlaneh tvoj najljubši gel za tuširanje, ki ga intenzivno vtiraš v vsak delček telesa (ne pozabi na glavo, obraz, zadnjico, notranjost stegen, podplate, za ušesi, med prsti na rokah/nogah, pod pazduho…).

Stopnja 2: Ko milo vtreš v telo, z dlanmi začni masirati/segrevati bližnji prostor okoli tvojega fizičnega telesa. Predstavljaj si, da želiš zaobjeti vonj gela za tuširanje, ki ne ostaja le na tvoji koži, ampak se širi v prostor okoli tebe. Skušaj zaobjeti vonj okoli vseh delov telesa.

Stopnja 3: Z dlanmi pojdi še dlje od svojega telesa in zaobjami še večji prostor okoli svojega telesa. Nato gib zaobjemanja spremeni v hitro valovanje/ vibriranje tvojih dlani. Z valovanjem/vibracijo, ki jo ustvarjaš, spet ovij celo telo. Naj bo kot MEMBRANA, ki ločuje tvoj – po milu dišeči prostor – in okolico, ki te obdaja. Ovijaj se toliko časa, dokler res ne začutiš, da si v svojem prostoru (svoji membrani) in svoji vibraciji. Kako veliko membrano boš zase ustvaril-a, je popolnoma odvisno od tebe. Ni pravil. Skušaj začutiti, kaj potrebuješ.

4. dan: polprepustna membrana

Dodatna stopnja (napredno in če želiš): Vse kar si delal-a s telesom, prenesi na miselno raven. V mislih vtri milo v svoje fizično telo, miselno zaobjemi vonj mila ob tvojem telesu (in malo dlje) in nato si predstavljaj, da miselno ustvarjaš membrano, ki ovija tvoj dišeč osebni prostor. Nato pa…POMEMBNO: odloči se, ali želiš membrano popolnoma zapreti (nič ne more vstopiti, nič te ne more zmotiti) ali jo želiš le delno zapreti (dovoliš, da te zmotijo le nekateri ljudje, dražljaji iz okolice ipd.). Predlagam, da sam-a ugotoviš, kaj je v določenih okoliščinah zate najbolj ustrezno 😉

Če ti dodatna stopnja (še) ne gre, je vse vredu. Tudi vizualiziranje je potrebno trenirati. Bolj kot boš vadil-a prve tri stopnje, lažje ti bo v prihodnosti šla tudi zadnja.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Ljudje smo socialna bitja. Vsi vemo, da za normalen razvoj potrebujemo interakcijo z okolico. Ampak, okolica nas lahko izjemno napolnjuje ali pa nas (žal) totalno izčrpava in prazni. Trenutna situacija precej prazni (kolektiva v prid virusov je še vedno precej močna), če se ne znamo primerno zaščititi. Membrana, ki jo fizično (telo) in nato mentalno (um) ustvariš okoli svojega telesa je kot tvoj energijski ščit (duh) pred okolico (situacijami, ljudmi, kolektivno zavestjo itd.). To ni stena, ki blokira vse, ampak je fleksibilna struktura (zato membrana) za katero se ti sproti odločaš; kako velika bo ter kdaj in koliko jo boš “priprl-a” v danih okoliščinah. S tem sebi omogočaš, da se ob stiku z okolico bolj polniš, kot pa prazniš. Samo poln-a lahko namreč napajaš kolektivno zavest z zdravjem, ljubeznijo, sočutjem, razumevanjem, potrpežljivostjo, odprtostjo za novosti, pozitivizmom, upanjem… Prazen, izčrpan, boln, izpostavljen posameznik težko dvigne še koga, saj komaj nosi samega sebe. Zato je delo na sebi PRVO in VEDNO NAJPOMEMBNEJŠE!

5. DAN: HVALEŽNOST V AKCIJI

SEZNAM: Na list papirja ali pa kar na telefon, napiši seznam stvari/ljudi/situacij/vsega, za kar si hvaležen/-na. Zapiši vse, kar se spomniš. Napiši minimalno 10 točk.

TOP 3: Nato obkroži 3 točke iz seznama, za katere si NEIZMIRNO NEIZMIRNO ZELO ZELO HVALEŽEN/-NA in si življenja brez njih ne moreš predstavljati. 

AKCIJA: Sedaj pa “top 3 hvaležnosti” prenesiva v prakso. Kako? Tako, da greš počet tisto, za kar si hvaležen-a. Ali pa nekaj družbenega prenašaš na osebno raven in obratno (osebne kvalitete iščeš pri ljudeh). Bodi ustvarjalen-a! Namen je, da še potenciraš in na drugačen način izraziš oziroma bivaš v hvaležnosti. Primer “akcije”:

Hvaležnost v akciji

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Pri hvaležnosti ne gre le za čutenje, ampak je prava hvaležnost tista, ki se odraža v pripravljenosti in aktivnem, nesebičnem in srčnem vračilu Življenju. Ko smo hvaležni vklapljamo desno hemisfero možganov ter se s tem odpiramo ustvarjalnosti, intuiciji, samozavedanju, domišliji, čutenju in kreaciji. Desna možganska polovica nam pomaga, da tudi v neizhodnih in omejujočih okoliščinah zmoremo pogledati izven meja ‘vidnega’ in ‘otipljivega’. Hvaležnost nam omogoča, da v negativnem vidimo priložnosti, možnosti za osebno rast, izboljšave in novosti. Omogoča nam, da sežemo izven meja običajnega in zaplavamo v brezmejnem morju pozitivnih sprememb za boljši jutri. Bolj, kot si hvaležen/-na za vse, kar vstopi v tvoje življenje, bolj se miselno povežeš z močjo življenja, ki lahko vse naredi veliko boljše, kot je sedaj…Pomisli, kako le lahko dvignemo zavest kolektive in vstopimo v boljši jutri, če sami ne zmoremo sanjariti in vizualizirati boljšega jutri? Zahvaljuj se – vsakodnevno. Odpiraj se Življenju, ki kljub trenutni situaciji, obilno blagoslavlja!

6. DAN: OSEBNI PROSTOR

Začni se pretegovati na vse strani. Kot bi se zjutraj zbudil-a. Naj bodo tvojo gibi res podaljšani, raztegnjeni. Išči maksimalne dolžine v telesu. Išči, kako si lahko še večji/večja, še daljši/še daljša. Ne pozabi, da se lahko razširiš tudi za hrbtom, pod sabo, na vse strani svojega telesa. Naj ne delajo le roke, vključi tudi noge, predstavljaj si, kako podalšuješ vrat, išči raztege celotnega trupa. POMEMBNO: Vajo prilagodi svojim zmogljivostim. Naj bo raztezanje prijetno, a hkrati mogočno in eksponentno!

Nato si med pretezanjem začni predstavljati, kako s temi gibi, širiš svojo “membrano” (če ne veš o čem govorim, glej dan 4). Predstavljaj se kako se, ne le telesno, ampak tudi duševno in energetsko povečaš in zasedeš celo svojo membrano (cel svoj oseben prostor) in ga še povečaš. Preteguj, razteguj, širi…toliko časa, da res začutiš popolno prisotnost v sebi in v prostoru, ki te obdaja. 

6. dan: osebni prostor

Zakaj je ta vaja dobra zate in dvig kolektivne zavesti?

Ekstremna situacija, ki trenutno vlada v Sloveniji in po svetu, nas nezavedno pomanjšuje. Naš osebni prostor se nezavedno krči, naša membrana postaja vse tesnejša, naš um pa to interpretira kot nesamozavest, nezaupanje, strah, nesigurnost, neodločnost, potrebo po zapiranju, obrambi. V plesno-gibalni psihoterapiji pravimo, da vzorci telesnega gibanja neposredno vplivajo na naš um, čustvovanje, interpretiranje dražljajev iz okolice ter na odnos s seboj in z okolico. Seveda velja tudi obratno. Bolj boš sebe povečal-a, bolj se boš odprl-a, bolj jasno, objektivno, optimistično in priložnostno boš dojemal-a današnjo realnost.

Vzemi si svoj prostor in ne pozabi, da ‘biti v svoji membrani’ ne pomeni izolacije, ampak bolj kot to selekcioniranje, kaj spustim blizu (mi koristi, me polni) in kaj ne (me prazni, izčrpa).

S tabo sem!

7. DAN: PLAVANJE V MORJU LJUBEZNI

FIZIČNI DEL: Iztegni roke pred sabo in začni z njimi plavati žabico. Pri zamahu na stran naj bodo dlani v flex poziciji (prsti obrnjeni navzgor, dlani stegnjene) – tako se mišice rok še bolj aktivirajo. Dodaj še drsljaj čez področje ledvic in se tik ob boku telesa vračaj v nov plavalni zamah. Ko plavaš, skušaj čim bolj odpreti prsni koš (cilj je, da lopatici prideta čim bolj skupaj). Pri tem pazi, da ne usločiš ledvene hrbtenice.

MENTALNI IN DUHOVNI DEL: Zapri oči in si predstavljaj, da stopaš v toplo morje/bazen (neko obliko vode, ki ti je prijetna). Zaplavaš, plavaš in uživaš. Nato iz neba začnejo padati nežne in prijetne barvne kapljice, ki morje obarvajo v odtenke roza in rdeče barve. Odmisli vse. Samo plavaj v roza-rdečem morju in dovoli, da roza-rdeči odtenki pobarvajo še tebe. Postajaš eno z morjem, si morje, si Ljubezen.

Plavanje v morju ljubezni

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

To vajo vzemam iz qi-gonga (priporočam, sploh v tem času!). To je veja tai-chi-ja, ki s pomočjo vaj in akupresurnih točk spodbuja pretok energije po telesu in s tem zdravi in obnavlja fizično telo ter razbremenjuje um in duha. V vaji, ki si jo izvedel-a, z drsljajem čez ledvica stimuliraš svojo življenjsko energijo, z odpiranjem prsnega koša pa aktiviraš imunski sistem. Morje izraža tvoja čustva. Bolj, kot uspeš v mislih umiriti vodno gladino v kateri plavaš, bolj se bo umiril tvoj notranji svet. Roza/rdeč odtenek ti pri tem pomaga. Energetsko je to barva ljubezni, sočutja, miline, brezpogojne ljubezni, nežnosti…Večkrat kot greš plavat v to roza/rdeče morje, več ljubezni, potrpežljivosti in sočutja do sebe, drugih in sveta, boš zmožen-a odnesti s seboj v tvojo trenutno realnost.

Naj se tvoj/naš svet (o)barva rožnato,

Sara

POGUM, SPREMEMBE, telo, ZDRAVJE

C(O)RONAvirus, strah pred smrtjo in večji smisel…

V zadnjih dneh se mi zdi, kot da zivim v filmu The last human (2012), kjer celotno človeštvo umre, razen enega človeka, ki nosi odgovornost za preživetje in novo ero človeštva na vesoljnji ravni.

Mi smo prav tukaj, umiramo. A čutiš? Ne samo Slovenija, ne samo Evropa, ne, cel svet, celo človeštvo utripa v strahu pred neznanim. V tistem ultimativnem strahu končnosti – strahu smrti – praznine – tišine. In zakaj se bojimo praznine? Kaj je zate končnost? Kaksne občutke ti zbuja beseda smrt? Kje v telesu se zatakne?

Asociacija na strah.

Že cel teden intenzivno čutim težko požiranje cele kolektive. Nekje v grlu se mi zatakne. Pa ne virus, ampak neizrečene besede, neuresničene vizije, strah pred spremembo, strah pred biti in živeti v resničnem jazu, brezkompromisno, vedno, popolnoma osrediščeno, pristno in prisotno. Strah pred izpuščanjem starih vzorcev, zastarelih navad, prepričanj, sistemov in miselnosti o tem; kaj je ali pa ni družbeno “vredu”, “vredno”, “zaželjeno”, “nenavadno”, “čudno”…

Kaj pa ti trenutno živiš? Katero stran sebe izbiraš? Kam greš? In zakaj si sploh tukaj?

Neizogibno se je soočiti z vprašanji smisla. Ni več časa, da bi zanikali. Zdaj! Soočimo se že s seboj. Jaz ti, mi vsi, človeštvo, cel svet. Rabimo te. Vsak šteje, vsak prispeva, vsak so-oblikuje kolektivno.

In če vprašaš, sploh ne gre za viruse. V resnici gre zate in tvoj smisel. Corona je tu, da nas okrona. (Zanimivo, da mi sedaj na misel prihaja podoba okronanega Kristusa. Smo drug drugega okronali s trnjem, ker nočemo videti in sprejeti resnice in nuje po spremembi, ki nam jo že dolgo kažejo naši neučinkoviti sistemi, naši najbližji in globalne spremembe?)

Corona je tu, da nas okrona – nas obrne vase in nas opozori na večjo kraljevino, ki presega mene in tebe in združuje celo človeštvo. Opozarja nas na moč kolektivnega nezavedenega, ki lahko panično ruši in se v nasprotju dviga nad okoliščine ter gradi boljši svet, družbo, življenje. Opozarja, da smo vsi minljivi in da ni edina smrt, ki se je na smrt bojimo, tista fizična, ampak je še hujša smrt vrednot, smrt odnosov, smrt sočutja upanja, radosti in medsebojne ljubezni. Z metri med nami opozarja na že tako preveliko razdaljo med nami in na individualizem, ki nas “preventivno” dela še bolj osamljene ali pa ujete v odnosih, ki že dolgo niso tisto, kar bi lahko bili. Strah pred seboj projecira na strah pred soočlovekom. Prejšnjo tekmovalnost, zavist in nevoščljivost do sosedov stopnjuje v paniko pred tem, da je lahko danes prav vsak (ne le sosed) naš sovražnik – prenašalec virusa. Vstopili smo v tako imenovano fazo agregacije (engl. aggregation, po Hopperju). V fazo nepovezanosti, sovražnosti in popolne izoliranosti. V vsem tem nič-u pa so le še bolj vidni: naša gluhota, slepota in notranji razkol. Popolnoma smo pozabili kdo je človek in kaj masa ljudi s številnimi dokazi zgodovine, zmore v prid dviga ali propada človeštva.

Krona ali korona?

In kaj sledi?

Sprememba zagotovo. Na bolje ali na slabše? V resnici vsak lahko sam izbira kakšno krono si bo nadel – tisto trnavo ali zlato. A preden si jo nadanemo se spomnimo odgovornosti. Vsi smo vpeti v mrežo kolektive in en premik v svetlobo ali senco vpliva na celoten svet. Vsak je odgovoren. Ne le na ravni dejanj, ampak tudi na ravni mišljenja, skrbi za svoje telo in na ravni smisla in osebne eksistence. Ti si odgovoren zase in s tem za paničen/miren jutri.

Jaz izberem zlato krono: smer smisla, miru, ljubezni, na novo obujenih vrednot, novosti v dobro človeštva in sebe celo, na vseh ravneh telesa, uma in duha. Kje boš pa ti? V karanteni s svojimi strahovi ali v skupni, kolektivni borbi za dvig zvesti ter grajenje nove prihodnosti za svetlejši jutri, najbolj polnih 14 dni, ki sledijo in zlate dobe v katero vstopamo.

Pridruži se kolektivnemu dvigu zavesti na vseh ravneh tvojega delovanja. Zdaj je čas, da korenito spremenimo ne le vidno v svetu, temveč tisto globoko, nevidno in nezavedno – čas je za spremembo OŽILJA SVETA!

7 dni, 3 stebri, boljši ti, bolj čist, svetel in veder jutri. Si zraven? Napiši mi mail na info@kon-pas.org in greva v akcijo. Brezplačno, enostavno, učinkovito in prav nič strašljivo – delali bomo na sebi! To je že dovolj in v resnici vse, kar ti je kadarkoli treba.

OŽILJE SVETA GRE V KORENITO SPREMEMBO S 16.3.2020!

Če si želiš začeti že danes, ti pa z veselje pošljem že prvo “nalogico” za tvojo osebno rast!

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije