Zadnji dve leti si skrbno vzamem čas, da se pred vstopom v novo leto potopim v svoje telo in preverim, kam naj bo usmerjena moja pozornost v prihajajočem letu. V 2020 je bil moj glavni fokus ‘prisotnost’ (ne glede na vse), v 2021 me je spremljalo sporočilo ‘zdrži’, za 2023 pa sem prav radovedna, kakšna smer se pokaže.
Ko sem lansko leto na steno lepila list z besedo ‘zdrži’ sem čutila rahlo vznemirjenje in malo strahu. Na zunaj se sicer ni veliko spremenilo, so bili pa pretekli meseci tako burni na notri, da sem si na trenutke želela skrit ali zbežat. Pa ni šlo…
Vsaka delavnica na katero sem se prijavila z namenom, da nadgradim svoje znanje in lahko še bolje podprem vse vas, ki ste pri meni v terapevtskem procesu, je v meni odprla ogromno osebnega materiala.
Zrušili so se mi osnovni temelji. Kot bi nekdo odgrnil zaveso, za katero sem do sedaj mislila, da je moja resnica. Na tej resnici je baziral ves moj preostali svet, odnosi, pogled na življenje…
Bum! Najprej totalen šok, nato neutolažljiv jok, obsodbe, zmeda…
Šele, ko je padla zavesa, sem zares videla realno sliko in zdelo se mi je, kot da sem sredi nočne more. Kako sem lahko 30 let živela v iluziji?
Fizično je bolelo. Ogromno sem jokala. Dvakrat sem zbolela s simptomi, ki so bili tipični v mojem otroštvu. Ob pomembnih odločitvah v zasebnem življenju, sem se odzivala kot majhna punčka (iz svojih otroških ran, za katere sem mislila, da sem jih že predelala). Več mesecev sem bila neustavljivo besna! Kričala sem v povšter, dokler nisem zares izrekla vsega, kar si mislim do določenih ljudi in sebe. Pisala sem, Risala. Čečkala. Fizično švicala – izplesala, izplavala, predihala, izpljuvala vse, kar je bilo zastalega v mojem telesu. In pošiljala pisma…vsem, katerim bi že davno morala napisati svoje resnične občutke pa nekako nisem…
Življenje mi je letos na pot poslalo prav vse tiste osebe, s katerimi sem morala direktno in brez olepševanja skomunicirat preteklo bolečino ter razpustiti ali nadgraditi obstoječo vez. In to ne samo z živimi, tudi z nekaterimi pokojnimi, za katere nikoli ne bi rekla, da so kakorkoli vplivali na moje življenje (pa sem vseeno podedovala in nosila njihove zgodbe v svojem telesu…)
Nemalokrat sem pogledala ta moj ‘ZDRŽI’ na steni in se blago nasmehnila ironiji svojega telesa. Če ne drugo, sem vedela, da imam v vsemu temu notranjemu kaosu sebe in da me moje telo, kljub psihični in fizični bolečini ni izdalo, ampak mi želi pomagat, da končno vidim golo resnico in odložim bremena, ki nikoli niso bila moja.
Ker edino tako, da padejo iluzije – naše osebne obrambe pred realnostjo – lahko zares odkrijemo: kdo smo mi in kako močni smo V RESNICI (in ne v laži/utvari, kot to velikokrat zmotno verjamemo).
In a veš kaj je zanimivo?
Da, ko si enkrat drznemo pogledat in čutit vse – ne samo tisto, kar nam je na sebi in na drugih všeč – takrat se tudi v življenju odpremo za več in v naš vsakdan lahko začne pritekati ogromno novih priložnosti ter radosti, ki jih prej zaradi držanja v svoji lastni iluziji nismo bili zmožni videti.
In točno to se je sočasno dogajalo meni. Ogromno notranjih bitk, predelovanja, spuščanja, bolečine na eni strani ter nepredstavljivo veliko priložnosti na drugi strani. V tem istem letu, sem prvič predavala na evropski konferenci plesno-gibalni terapevtov, prvič bila povabljena na televizijo, moj zadnji webinar je spremljalo 200 ljudi, bila sem priča kar nekaj osebnim prebojem v procesu individualnih terapij, spoznala sem ogromno novih zanimivih ljudi, se podala v nove izkušnje/nova raziskavanja delov mene, ki so do sedaj spali, raziskala nove hobije, se podala v nove kotičke naše preljube Slovenije in kot že dolgo ne, prav zares uživala ter se na nek drugačen način počutila živo (kljub ali pa ravno zaradi globokih notranjih procesov).
Dovolimo si iti tudi tja kjer boli. Ker tudi to je del nas. Globlje kot gremo, več darov lahko zase in ta svet, prinesemo na površje.
—————————————————–
Gibalno prakso pridobivanja smeri za prihajajoče leto sem primarno razvila zase, letos pa sem začutila, da ponudim:en skupinski termin (MAPIRANJE OSEBNOSTI + SMER 2023) ter omejeno število individualnih terminov (INDIVIDUALNA GIBALNA ANALIZA + SMER 2023). Za več informacij klikni na linke v besedilu zgoraj.
A se zavedaš, kakšno fascinantno telo nam je bilo dano?
z izjemnimi fizičnimi zmožnostmi za premik v nova doživetja in izkušnje
s fascinantno plastičnimi/prilagodljivimi možgani za mentalni premik in možnost širšega pogleda na svet in so-človeka,
z izredno odpornim mehanizmom za prebavljanje in preobražanje čustev, ki so ‘najcenejši’ in najučinkovitejši pogon za premagovanje razdalj v odnosih do sebe, svoje družine, družbenih problemov in sveta
z izjemno natančnimi senzorji zaznavanja fizično-osebne, fizično-materialne in tranascendentne realnosti za odzivanje, prilagajanje in konstantno nadgradnjo tega, kdo smo in kako prav s tem lahko največ doprinesemo v ta svet.
…vse to fizično (mehansko), mentalno, čustveno in senzorično, nam je dano, da bi se le aktivirali, odzivali, prilagodili, borili, razvijali!
AMPAK ne, mi smo mojstri tičanja na enem in istem mestu, sami sebe utrjujemo v postopanju v začaranih krogih ter v zapletanju v stare zgodbe našega uma. Telo pa sledi – najprej tiho (vdano v usodo, ko je bilo že tolikokrat preslišano), občasno z uporom (ko je res vsega ‘over the top’) in po letih/desetletjih brez filtra VSE udari ven z vso silo in skozi vse kanale, ki so v danem trenutku na voljo.
Na tem mestu me ljudje ponavadi obiščejo. Ko telo ne zmore več tičati na eni točki, ko se mu začne ‘mešati’ od vseh čustev, ki niso bila nikoli prebavljena. Ko se v njegovi okolici zgodi tako močen dražljaj, da ga ne morejo ‘ne čutiti’ in ‘ne zaznavati’ ali ko um ‘pregori’ od dolgih seznamov in pričakovanj do sebe, ki brez sprotnih telesnih aktivacij, le otežujejo naše glave ter nas fizično še bolj priklenejo na eno mesto.
Moja velika želja je, da bi naša telesa znali slišati prej. Da bi si upali stopiti korak naprej, preden nas v to prisili fizični ali mentalni simptom. Da bi ljubeče skrbeli in se povezovali z našim fizičnim telesom, da bi se odprli čutenju in zaznavanju ter si dovolili videti, da obstaja več od vrta, ki smo si ga sami ogradili pred vsemi – ne le škodljivimi sosedi.
MOJA ZGODBA ‘TIČANJA’ in OSEBNEGA PREBOJA
Za mano je nekaj mesečno potovanje v srčiko mojega začaranega kroga in zanimivo je, koliko nove energije in zagona se sprošča ob tem, ko počasi prihajam nazaj na površje. Bilo je kar naporno – ogromni premiki na notri in cel niz zunanjih priložnosti, ko sem lahko izbrala, da naredim nekaj drugače:
da grem iz obsodbe v odprto sprejemanje drugačnosti,
da ustvarim ljubeč prostor za bivanje s svojo fizično bolečino, ki me frustrira in omejuje
da brez slabe vesti raziskujem nove plasti sebe in življenja, ki v moji okolici naletijo na tiho neodobravanje
da presežem svoje ‘zakaj-e?’ in se sprijaznim, da pač včasih ne vem vseh odgovorov
da si dam tisto, kar mene polni
da 100% zaupam notranjemu mehanizmu čutenja ter se se odmaknem od tam, kjer se črpam
da si končno priznam čustva, ki desetleje nazaj v mojem okolju niso bila ‘družbeno sprejeta’ in zato neizražena ter jih direktno skomuniciram z osebami, ki so bile v to vpletene
da iz telesa odpnem težko prtljago – predvsem eno veliko mero KRIVDE, ki sploh ni bila moja!
da zadiham v nove dimenzije mene in hodim naprej v tiste smeri, ki me pokličejo – ne glede na to, kako nenavadne se morda zdijo drugim…
Kako sem šla globlje vase in živa in prerojena plavam nazaj na površje?
Faza 1: MOJE DELO mi prinaša raznolike ljudi, s katerimi imamo včasih precej različne poglede. A z vlogo terapevta sprejemam tudi dejstvo, da morda moja resnica ni edina možna resnica in tako sem pred nekaj meseci začela raziskovati resnico nekoga drugega. Namen je bil, da to osebo bolje razumem, a izkazalo se je, da ravno v povezavi s to njeno resnico gojim ogromno strahov, ki so vezani na mojo življenjsko zgodbo. In že sem bila v vrtincu, ki me je vlekel globlje vase.
Faza 2: IZOBRAŽEVANJAso del moje osebnosti – jaz bom v svoji radovednosti večni učenec in res mi pomaga, ko se lahko učim od bolj izkušenih od mene ter s tem nadgrajujem kvaliteto svojega dela. A pazi to! Vsako izobraževanje v zadnjih mesecih sploh ni bilo izobraževanje za zgodbe mojih klientov, ampak ZAME OSEBNO! Po koščkih sem prejemala transformativne uvide za ozaveščanje moje osebne rane, ki se je odprla v prvi točki, a najprej se je moralo telo adaptirati na te ‘nove informacije’, ki so bile očitno zanj precej šokantne.
Faza 3: MOJE TELO se je po vsakem sečanju cikla izobraževanj (bilo jih je kar nekaj) silovito odzvalo z enim ali več naštetih simptomov – mrazenje, pomanjkanje sape, neustavljiva nervoza, histeričen jok, napadi na sladkor in pa FIZIČNA BOLEČINA med mojo desno lopatico in hrbtenico je bila tko močna, da ponoči nisem spala. Nobena masaža ali vaje niso pomagale. Nekajkrat sem se sredi dneva kar zjokala, solze so samo tekle brez razloga. Nisem razumela od kje je to. Bolečina me je dobesedno ohromila, me totalno frustrirala in prisilila, da sem vsako prosto minuto preživela s seboj ter dopustila, da morda ni odgovora. Na eni ravni sem čutila, da se odklepa en del mene, ki si ga nikoli nisem dovolila raziskovati in čez katerega sem potegnila ogromno plasti, da se le ne bi zbudil iz sna…
Faza 4: SREČANJA Z LJUDMI MOJE PRETEKLOSTI: Življenje mi jih je dobesedno dostavilo pred nos! In to je bilo zelo težko! Zavedala sem se, da mi je dana priložnost, da izberem drugače, a upor je bil zelooo velik. Ene situacije so mi šle boljše, druge sem ‘popravljala’ za nazaj. Še sedaj težko verjamem, kako so se vsi ti ljudje v moje življenje skoncentrirali v zadnjih mesecih in kako pomembno je bilo zame, da sem jih ponovno srečala…
Faza 5: PROSTOR IN PODPORA SEBI: čez cel čas sem imela zase srečanja s plesno-gibalno psihoterapevtko, ogromno sem brala prav o tistem, kar se mi je najbolj upiralo, kljub bolečini sem našla načine, da redno gibam svoje telo (čeprav bi raje ležala in se smilila sama sebi), zavezala sem se, da ne glede na vse, ne manjkam na nobeni uri izobraževanja, ki sem ga vnaprej vplačala (vedela sem, da moram skozi, ne okoli) ter povečala meditacije, skrb za osnovne potree telesa…
Faza 6: MINIMALEN STIK Z DRUGIMI je bil velik plus. Nimam še svoje sekundarne družine in res sem rabila it sama s seboj na morje, izkoristit odmore med delom, samo zase, in samo biti v tišini, v naravi in s svojim telesom. Totalen umik vase je bil res blagodejen, ko sem si enkrat dovolila čutiti vse, kar je bilo v danem trenutku z menoj.
Izzid in glavni uvid
In tako so minevali dnevi in meseci. Moje začetno raziskovanje je k sreči imelo predviden konec (bila sem del več mesečnega izobraževanja, ki je odprl in tudi zaprl proces mojega zdravljenja). Če bi se še enkrat odločala, nebi šla v to, a sedaj, ko sem skozi, sem res hvaležna.
Če ne bi sledila svoji radovednosti, šla čez res močen odpor do določenih tem življenja, ne bi nikoli dojela srčike moje rane, ki jo v telesu nosim že vsaj desetletje. Kot strela z jasnega me je srečal ta globok uvid. ‘Oh my god!’ – Samo to sem pri sebi ponavljala, ko sem šokirana stala sama sredi gozdne poti, kjer se je ravno pred kratkim izbubila cela jata metuljev (kako simbolično!). Kar stala sem tam – metulji so mi lezli po nogah! In tudi ko sem stopala naprej po tej poti, so ob vsakem mojem koraku zleteli v zrak novi…Prisežem!
To pot (nadela sem ji ime ‘pot metuljev’), sem le nekajkrat hodila v času najstništva in ni naključje, da me je zaneslo ravno tja. Od tega sprehoda naprej se je moja spirala navznoter začela obračati nazaj proti površju. Ta uvid mi je omogočil, da sem začela odpenjati KRIVDO ter z njo povezano JEZO in NEMOČ, ki sem jo/ju pripela na zelo banalno situacijov mojem poznem najstniškem življenju.
Takrat sem si določeno stvar iz moje primarne družine razložila tako, da sem del odgovornosti prevzela nase in šele sedaj RAZUMEM, kakšno breme sem nosila in da lahko spustim to težo KRIVDE, ki res NI MOJA!
Kar metulje imam v trebuhu, ko to pišem.
Fascinantno je, kakšne stvari naši možgani na nezavedni ravni povežejo ter za kaj vse prevzamemo odgovornost, potem pa z leti pozabimo in ostane samo TEŽA/BOLEČINA V TELESU, za katero se nam še sanja ne, iz kje izvira…
Ampak telo ve – moja lopatica (natačenje mišica trapezius) je bila vztrajna do konca. Prav vrat mi je blokirala, da se ja ne bi mogla izogniti poti, ki mi jo je življenje odstiralo pred nosom! Uf. Težka pot, ki sedaj fizično popušča, v telesu in umu pa čutim, da nastaja več prostora.
HVALA TELO IN HVALA ŽIVLJENJE, KI TEČEŠ ČEZ NJEGA – VZTRAJNO IN LJUBEČE, DA BI TUDI SAMA BIVALA V VSE VEČJI PRETOČNOSTI, HVALEŽNOSTI IN LJUBEZNI DO SEBE, SVOJIH PRETEKLIH IZKUŠENJ IN ČAROBNOSTI, KI ME PRAV V TEM TRENUTKU OBDAJA.
Ne boj se skozi. Ko ti življenje pošlje znake, da je čas za korak naprej, najdi podporo zase in pojdi all-in! Dragoceno je, ko smo enkrat na drugi strani tunela in zmoremo s hvaležnostjo oviti vsak svoj prehojen korak.
Morda je prav sedaj čas za TVOJ OSEBNI PREBOJ?
To POLETJE 2022 lahko svojo pot preobrazbe podpreš na enega od spodnjih načinov:
PSIHOLOŠKI TRENINGI, poletni torki ob 19:00, Zoom (Ogromno dela s fizičnim telesom in nato povezovanje fizičnih izkušenj s tvojim življenjem. Online skupina na 14 dni. Prideš, ko začutiš. Brezplačno/prispevek.)
OSEBNI BODY-MIND PREBOJ, 8.8. OB 17:30, LOGATEC (Fizičen in metalen preboj s pomočjo tehnik plesno-gibalne psihoterapije ter uvidov, ki ti jih pomagam prepoznati. 3h transformativna delavnica. 60eur/3h)
POZITIVNA DRŽA, 9.9. OB 19:00, LOGATEC (uvod v tranformativni celoletni tečaj, ki aktivira fizično telo, preobraža pogled na življenje ter poleg prakse tudi teoretično uči o anatomiji, fiziologiji in psihosomatiki. Izvajava skupaj s Hano Mihevc. Brezplačno/prispevek.)
*Več info in obvezne predhodne prijave na info@kon-pas.org ali na 040-153-500
Ta teden me čaka obisk na faxu. Študentka psihologije na Univerzi v Ljubljani je stopila v stik z menoj, z namenom, da me v okviru svoje seminarske naloge vključi v diskusijo o plesno-gibalno terapevtskem pristopu.
To je moja dolgoročna želja – stopiti v stik s šolstvom, predajati znanje iz svoje sedaj (“že”) 4 letne prakse, učiti tiste, ki jih zanima integracija telesa in uma ter si želijo novih znanj za dvig sebe in ljudi s katerimi delajo v sorodnih poklicih…
In vrata so se odprla – s tem pa tudi nerazumljiv strah in velika mera ostre samokritike ter dvomov o tem ali imam sploh kaj za povedat, pokazat, delit? Sem sploh dovolj dobra? Sem sploh kdo ali nihče?
Potiho sem hvaležna, da se je obisk na faxu zamaknil za 1 teden, hkrati pa me vedno bolj ‘žrejo’ občutki v telesu, ki so (če sem čisto iskrena) z menoj že dober mesec ali več, pa sem jih ‘pridno’ odrivala na stran in se pač uspešno zamotila z drugimi stvarmi. Vse do včeraj, ko sem sama sebi rekla ‘dovolj!’ ter se soočila s tem, kar me muči.
Pozno zvečer se odpravim v prostor, kjer izvajam terapije in intuitivno izberem eno glasbo – nekaj z bobni in zvoki narave. Zazvenijo prve melodije in jaz obstanem v krču totalnega strahu. Tako kot majhni otroci, ki hitro preklopijo televizijsko grozljivko, jaz tečem proti telefonu, da bi čim hitreje preklopila na bolj vedro glasbo, ki mi vzbuja prijetnejše občutke.
Ko brskam za novo glasbo, šele ozavestim, da spet bežim od tega, kar je v telesu in se malo ‘prisilim’ nazaj k prvi melodiji. Zavestno diham in pričnem z nežnim ozaveščanjem in ogrevanjem telesa, ki me vodi v proces…
Bolj kot si dovolim bivati z občutki v telesu, bolj popušča krč strahu, kar me iz drobnih gibov na mestu, pelje v korake po prostoru. Zalotim se, da mi noge sploh ne sledijo in da pogled sploh nima fokusa.
Poskusim drugače, a z veliko mero nežnosti in radovednosti. Igram se z medenico ter počasi priklapljam tisti del, za katerega iz poznavanja svojega gibalnega podpisa vem, da me lahko pripelje v sam center moje esence, kjer vedno znova najdem samo-za-upanje.
Majhni gibi prehajajo v velike in še večje, vse do gromozanskega pretiravanja. Pomislim, ali me skozi majhno okno kdo lahko opazuje in se sočasno nasmejim sama sebi, saj je to precej podobno strahovom v povezavi z obiskom na faxu.
Bom izgledala dovolj profesionalno? Bom delovala dovolj strokovno? Dovolj učeno? Dovolj praktično? Kaj, če spet povem kaj narobe, kot pred leti, ko sem bila še študent? Kaj, če se mi bo prelomila beseda? Kaj če…Vrtim se v krogu lastnih misli, moje telo pa z mano spirali po spiralasti preprogi, vedno bolj notri in notri in notri, ko se končno ustavim v centru preproge.
Vrti se mi. Posledično moj um malo utihne…mmmm. Končno zadiham, s hrbtom obrnjena proti oknu + močno zasidrana v center spirale.
Spomnim se na izkušnjo telesnega raziskovanja, ki sem jo pred leti doživela v okviru svojega študija in ta (še danes zelo živ) spomin, ki ga čutim v fizičnem telesu, me pomiri.
‘Samo bodi ti. Avtentična. Izrazi se iz svojega centra…‘ je sporočilo, ki ga prejmem.
In v naslednjem hipu se moje telo aktivira. Iz centra z eno in nato še drugo nogo raziskuje do kam lahko seže ne da bi izgubil balans središčne točke. Segam ven in se vračam in spet ven in se vrnem. Sled, ki jo moja stopala puščajo za seboj spominja na sončne žarke.
‘Sij sebe! To je vse, kar je tvoja naloga v tem Življenju. Avtentično sij sebe. Ni ti treba več kot si. Ljudje te najdejo in povabijo zaradi tvoje unikatne esence, ne zaradi vtisa, ki ga delaš na njih…‘ dobim še eno sporočilo.
Kar naenkrat seganje na ven ni več zanimivo – nekako obstajam v več plasteh, tudi, če sem le statično v svojem centru. Malo postojim, mirno diham in nato iz tukaj naredim korak naprej. In še enega in..spet hodim po prostoru. Drugače kot prej. Jasnost, stabilnost in povezanost s seboj čutim ter nič več strahu. Vmes me še malo zanese, a telesna modrost me vrača nazaj vase, v moj center.
Stopam in na steni opazim kvadrat (ostal je od terapij preteklega tedna) in zamika me, da trakove na steni prelepim v drugo formo. Mislim si: ‘Čas je, da stopim iz tega okvirja…’. Odlepim en trak in še enega…in glej no glej…iz okvirja, nastane POT! STRUGA! PROSTOR ZA EXPANZIJO!
‘Ha! Čas je za korak naprej. A ne katerikoli, samo tist in tiste korake, ki so resnično iz mojega centra – skladni s tem, kar zares sem,’ si rečem.
Odlepljene trakove formiram v 3-krako zvezdo z močnim središčem. Spominja na križišče – ena pot je lahko naprej, ena levo, ena desno. Kaj bom izbrala?
Stopim malenkost stran od stene, da si ogledam mojo ‘umetnino’. Namesto križišča sedaj vidim vetrnico in moje telo se požene v obrate – povežem dih, fokus, gibanje, hitrost in stabilnost. Z vsakim ‘spinom’ ustvarjam več energije in jo hkrati shranjujem v svoj center. Namesto, da me pri obratih klasično odnaša v višave, tokrat spuščam v tla, prizemljujem in se sočasno premikam naprej.
‘To je to! Dinamična stabilnost!’
Tako veliko spominov se prebudi na to temo…med drugim tudi spomin na webinar, kjer sem gostovala dober mesec nazaj, pa linka do danes sploh nisem nikjer objavila, saj me je bilo strah, da spet ‘nisem dovolj učena, sem preveč sproščena in premalo strokovna’. Pa spomin na številne ure dela za kreacijo spletnega tečaja Pozitivna drža, ki ga tudi še nisem zares dala v svet, ker čakam…kaj? Da bo popoln?
No, danes je dovolj čakanja, dovolj samokritike in dovolj prevelikih pričakovanj do sebe. S tabo delim oboje – WEBINAR + POZITIVNO DRŽO – ter dajem namero, da te doseže tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuješ za vrnitev v tvoj center 😉
WEBINAR: Kako prepoznati svoje avtentične želje ter jim slediti?
2. POZITIVNA DRŽA – psihološka in fizična aktivacija tvojega centra telesa oz sidra tvoje esence 😉
Poglej, kaj te čaka v spletnem tečaju – KLIKNI TUKAJ!
Ni popolnosti, hkrati pa nismo vedno le pogumni in v premikanju naprej. Včasih namensko ignoriramo svoja čustva, velikokrat nismo po merilih drugih ali pa zaradi ustrezanja svetu zapustimo svoj center. Pa kaj potem – važno je, da vse to ozaveščamo in se nazaj vase vračamo, ko smo pripravljeni zapustiti stare okvirje. In močno verjamem, da je ta vrnitev vedno v skladu z našim notranjim kompasom.
Ne obupaj nad sabo. Odpusti si korake nazaj in tiste, ki jih delaš v enem in istem krogu. Jaz si odpuščam in s tabo tale blog delim ravno zato, da vidiš, da nisi edini/edina…
Pridno delam IZZIV V NARAVI, ki sem ga oblikovala TUDI ZATE (Kakšen izziv? *Prenesi svoj izvod na dnu tega bloga ↓). Jaz sicer ne grem ravno po vrsti, ampak svobodno izberem tisto ‘smernico’ dneva, ki mi pade v oči…vso svobodo imaš seveda tudi ti! Make it work for you 😉
Tokrat sem izbrala SMERNICO 2. DNEVA, ki pravi, naj namesto mojega OBIČAJNEGA KROGA, OBRNEM SMER.
Morda se to sliši kot ena brezvezna ‘naloga’, ampak VSE naloge v tem izzivu imajo še kako SMISEL…ODPIRAJO UVIDE O TVOJEM OBIČAJNEM DELOVANJU TER TI OMOGOČAJO NOVO TELESNO IZKUSTVO, KI JE PREDPOGOJ ZA VSAKO ŽIVLJENJSKO SPREMEMBO.
Kaj s tem mislim? Zapisujem svojo izkušnjo…
Štartam od doma in ko pridem do prvega križišča, ugotovim, da ‘avtomatsko’ hodim v mojo običajno smer (!). Zavem se in obrnem v DRUGO SMER ter si mislim, le kaj si bodo mislili sosedje: “Moram res tukaj mimo še enkrat?”.
Utišam um in spremenim smer. Res smešno, ampak moje telo je kar malo nemirno in na vsakem naslednjem križiču, kjer bi še lahko zavila na ‘staro’ pot, moram res zavestno usmerjat sama sebe.
Ko se možni izhodi na ‘staro pot’ prenehajo, se vklopi um: “A pa ti veš, da tega velikega kroga po gozdu še nikoli nisi hodila v to smer? Kaj če zgrešiš tiste slabo označene dele poti? Kaj, če se zgubiš? Premalo časa imaš, da danes tako eksperimentiraš! Kaj, če bi raje izbrala krajšo pot – to si že hodila tudi v nasprotno smer in je varnejša? Sedaj se še lahko premisliš… Pa še trak si pozabila in preveč piha…kaj če raje obrneš…in podobno”.
Kljub mislim nadaljujem in samo radovedno opazujem vse, kar se dogaja v mojem umu in telesu. Vse skupaj je prav zanimivo – kljub temu, da VEM, kako zelo močna je lahko ta preprosta vaja, me odzivi mojega uma in telesa vseeno presenetijo.
Nadaljujem in ščasoma se moj um umiri.
Končno bolj sproščena, ugotavljam, da iz te smeri vidim popolnoma drugače. Opazim druge detajle pokrajine, ki sem jih v moji običajno smeri spregledala. Zavem se, da je ta del poti navadno na koncu mojega običajnega kroga, jaz pa sem takrat že malo utrujena ali pa že z mislimi doma. Nič čudnega, da se mi torej kakšni odseki poti zdijo, kot da so tam na novo.
Zavijem v gozd in spet začutim malo strahu in dvoma: “Ali bom znala? Bom zmogla? Se bom zgubila?” Ko to pišem mi je prav smešno, ker namreč to pot res hodim pogosto – SAMO SMER SEM SPREMENILA!!
A ni zanimivo, kako smo na nekaj ‘navajeni’, najmanjše spremembe od ‘običajnega’ pa so lahko tako ‘negotove’, celo ‘strašljive’…
Prebijem se čez prvi del gozdne steze na makedamsko cesto in veš kaj čutim v telesu? PONOSNASEM NASE. Kdo bi si mislil, sama sebe presenetim, saj res ni nič takega, ampak očitno zame je 😊
Zadovoljno stopam po poti in ne glede na to, da sem si rekla, da bom od tu naprej šla po makedamski cesti, me ta prvi gozdni ‘uspeh’ tako opogumi, da moje telo kar poskoči dol iz poti na drugi gozdni odsek, ki ga sicer poznam iz druge smeri, ampak tukaj se zdi čisto drugačen. Če se je prej vklopil strah, se sedaj v moji glavi plete nekaj takega: “Poskusi! Če ne najdeš poti, se boš pa obrnila, vrnila na to točko in nato nadaljevala po makedamu”.
In grem. Potopim se v svoje telo in sledim smeri za katero nekako v telesu čutim, da je prava. Pot je zaradi listja namreč čisto zabrisana, ampak me ne skrbi. Uživam v vzponu – v drugo smer se zdi mnogo manj strmo! (spet novo opažanje) – in sončnih žarkih, ki prosevajo skozi krošnje. Nekajkrat se tudi ustavim ob drevesih – se jih dotaknem in izmenjam energijo. Iz te smeri, se mi nekatera drevesa zdijo sploh mogočna ali pa samo jaz (zaradi svojega ‘uspeha’) vidim drugače.
Prispem do vrha hriba in suvereno uberem smer po slemenu ter se po nekaj korakih sunkovito ustavim. Skočim v glavo: “o-o-o-tole pa ne bo prav, kam pa sedaj?” Zagrabi me strah, moj pogled bega v vse smeri, skušam se spomniti, kako že izgleda pot v ‘običajno smer’…
Nekaj zašumi v gozdu ter privabi moj pogled…
SRNICAje♥
V mislih jo pozdravim in s pogledom spremljam smer v katero skaklja. Seveda se moje telo s pogledom malo premakne in, ko znova pogledam pod noge, jo najdem…
TO JE POT, KI SEM JO ISKALA ♥
Ha! Spet sem nazaj in potiho se zahvalim za ta Smerokaz Narave.
Občutek v telesu? Še več energije kot prej. Ponos pa zamenja HVALEŽNOST in neke vrste POVEZANOST…z naravo zagotovo, a tudi s seboj.
Smeji se mi. Vsak korak, ki ga naprej stopim je nekako bolj poln! Bolj prisoten. V meni pa mir…ZAUPAM. STOPAM NAPREJ. Brez zapletov do konca, vse do makedama, asfalta in hiš – vse do ‘znanega’, ‘običajnega’ in zato ‘varnega’.
Asfalt me pričaka prej kot ponavadi, saj so pot do vikend-hišk očitno na novo asfaltirali. Moje misli so že drugje. Razmišljam, kako bom najhitreje pri trgovini, ker sem obljubila, da po poti nazaj kupim še pivo. V mojem telesu je naglica, začnem gledati na uro, če bom pravočasno, predvsem pa se moja centrirana hoja sprememni v ‘dirkanje’, pri čemer spodnji del telesa spet puščam za seboj. Zakaj spet? Pač to je moj gibalni podpis, moj vzorec, ki sem ga že precej ozavestila, raziskala in predrugačila, a včasih se pač še vedno vrnem vanj…seveda so razlogi, a to je že druga zgodba…
No, da zaključim: dobila sem pivo, pravočasno prispela domov, do konca skuhala obljubljeno kosilo za povabljene ter po prijetnem druženju in ostalih ‘obveznostih’ malo zadihala na kavču…
3x ugibaj, kam je odplaval moj um?
V FIZIČNO/TELESNO IZKUŠNJO JUTRANJEGA SPREHODA TER S TEM POVEZANE UVIDE, KI JIH LAHKO, ZARADI TELESNEGA IZKUSTVA, LAŽJE PRENESEM V SVOJE ŽIVLJENJE 😊
Moje telo je spet dobilo novo izkušnjo, moj um pa je posledično ozavestil, da…
.
Sem v svoji ‘običajni smeri’ pogosto na avtopilotu.
Se ob vnašanju sprememb, še vedno oziram na to, kaj bodo rekli drugi.
V stanju avtopilota nisem niti približno toliko prisotna v svojem telesu, kot sem bila tale sprehod.
Iz avtopilota me spravi sprememba – najsi bo še tako ‘majhna’ ali na videz ‘preprosta’ ali celo ‘butasta’ ali ‘smešna’.
Še kako majhen korak v drugo smer od moje ‘običajne’, mi vzbuja občutek ponosa, kar mi da nov elan za še več ‘neobičajnih’ korakov, ki me pripeljejo bližje k sebi.
Moje telo čuti smer in sledenje mojemu notranjemu kompasu, mi prinaša občutek vznemirjenja, živosti, hvaležnosti in miru.
Nikoli nisem sama.
Na nivojih, ki presegajo fizično, sem vedno povezana in vodena.
Vedno je pot, tudi če je sprva ne vidim.
Ne ponos, ampak hvaležnost in povezanost, mi prinašata notranji mir in občutek varnosti znotraj neznanega.
Začetki mi grejo boljše kot konci – za konce nimam časa, me kar odnese v ‘prihodnost’, čeprav sedanjost sploh še ni ‘zaključena’, potem se pa vračam in procesiram ‘za nazaj’…
Nova smer ni nujno slaba.
Nova smer mi prinaša cel spekter novih izkušenj in dognanj.
Sama sebe presenečam.
Narava me nikoli ne pusti ravnodušne, me spodbudi in napolni.
Ponosna sem nase.
Toliko dognanj ob fizični spremembi SMERI (!) 😊
Kaj, če poskusiš še ti? Res sem radovedna, kakšne uvide ob tej preprosti nalogi prejmeš zase…
Lepota je namreč v tem, da so prejeti body-mind uvidi KLJUČ ZA TVOJE TRENUTNO ŽIVLJENJE. Vsaka nova izkušnja, ki jo daš telesu, spreminja tvoj ‘običajen’ tok misli, to pa odklepa vrata bližje k sebi in k življenju, ki si ga zase želiš.
SPODBUJAM TE, stopi ven iz ‘običajnega’. Samo za moment. Vedno se lahko vrneš nazaj na ‘varen makedam’ (če ti bo še ustrezal, ko izkusiš ŽIVOST, MIR IN SVOBODO 😉)
!!!! OPOZORILO !!!! Tale post ni namenjen spodbujanju slepega tavanja po gozdovih. Spremembo tvojih sprehodov delaš na svojo lastno odgovornost, zato bodi do sebe iskren in spremeni svojo pot le toliko, kot se čutiš sposobnega v danem trenutku. Predvsem pa ne rabiš v gozd, da dobiš svojo izkušnjo. Jaz sem namreč kljub spremembi, vedno vedela, da sem znam vrniti na izhodišče…no evo, še en uvid:
“Če dobro poznam ‘staro’ pot in vem, da se lahko vrnem, mi je lažje stopati v neznano…”
Odkar sem uradno postala mag. plesno-gibalne psihoterapije je minilo natanko 3 leta!
Moja glavna vizija – ZAKAJ sem sploh šla na ta študij – je bila, da ta znanja, gibanje, igro, čustveno pretočnost, vnesem v slovenski šolski sistem.
Do danes sem naletela na številna zaprta vrata javnih šol, se vmes seveda znašla in sodelovala s podjetji, različnimi organizacijami, nekaterimi privatnimi šolami ter izvajala terapije zasebno.
IN DANES (9.9.2021) SEM PRVIČ DOBILA PRILOŽNOST, DA PRISTOP PREDSTAVIM NA JAVNI ŠOLI!
Pa ne samo to, vsi vzpostavljeni stiki, vsi izobešeni plakati, posneti videji, napisani blogi…prav VSE, za obdobje preteklih let truda, se vrača obilno. Ljudje me najdejo, me priporočijo, mi pišejo.
In to ni samohvala, to je izraz globoke hvaležnosti vsakemu izmed vas, ki me spremljate od začetka ali od kje vmes in predvsem poklon Življenju, ki me uči potrpežljivosti in ljubeče prisotnosti s seboj, kljub temu, da včasih res ni lahko orati ledino…
VSE JE MOGOČE, ZAME IN ZATE! IN VSE SE VRAČA – V ENAKI KVALITETI GIBANJA, KOT JO SAMI SEJEMO V SVET 🙂
Sledi svoji viziji in ciljem! Najsi bo to popolnoma neboleče telo, um brez nasilnih glasov, dejstvo, da vedno postavim sebe na prvo mesto ali pa odpreti svojo trgovino, vzpostaviti zaupen odnos z otrokom, začeti svoj posel. Karkoli.
Sledi sebi in na tej poti NUJNO VZEMI S SEBOJ TUDI SVOJE TELO. Saj veš, da le integracija uma-telesa in naše esence, prinaša celosten razcvet.
Absolutno ZMOREŠ! Če ne sam pa ob začasni podpori – vzemi si jo!
Vreden si! Vredna si!
Kjerkoli že si v tem trenutku tvojega življenja – to je tvoja najboljša odskočna deska za korak naprej…
1. Nikoli nisem dovolj? / ali / 2. Vedno sem preveč?
Kaj je resnica? Nič od tega…a vseeno se obnašamo v skladu s temi globokimi prepričanji, ki sploh niso naša, ampak nam jih je nadela okolica.
Pred leti sem se sama kar konkretno borila ‘s preveč’. Ok, je bilo tudi malo kulturno – živela sem namreč v podeželjski Angliji, ki je precej bolj zadržana – a vseeno, dobivala sem kar direktne opazke, da sem preveč: da, če grem ven z dotično osebo, jo zasenčim in je nihče ne pogleda, da se preveč smejim, sem preglasna, preveč živahna, preveč pozitivna, preveč krilim z rokami, ko govorim, mi preveč dobro grejo določene stvari itd…
In kaj sem začela delati? POMANJŠEVALA SEM SE, DA BI PASALA. Držala sem nazaj svoje talente, namensko naredila ‘manj dobro’, da ne bi štrlela ven. Začela sem se bolj potiho smejati (sploh ne več sproščeno in z zobmi, kar je bil res moj moj smeh). Nehala sem celo objemati ljudi (to je bilo še pred Covidom) ter manjkrat pristopila do njih. Spremenila se je moja hoja (hodila sem skoraj po prstih) in moja drža je postala bolj sključena. Ugasnila sem del sebe, ki je bil ‘preveč’, da bi pasala kulturno in v tamkajšnje odnose…
Pa sem pasala? V resnici NIKOLI! Zato, ker oseba, ki je ‘pasala’ nisem bila več jaz!
Ko sem enkrat ozavestila, kaj v resnici delam sebi! In ali je res vredno ‘za druge’ (!?), sem se odločila, da izstopim iz tega. Bilo je kar dela, imela sem terapevtsko podporo in tiste dragocene ljudi v Sloveniji, ki so me opominjali na dele mene, ki sem jih pregloboko pospravila.
Napredek je bil počasen, saj se je moje telo hrati upiralo in si obenem želelo polnega izraza. Najprej sem morala sprejeti tisto drugačno, ugaslo Saro, ji dati sočutje in ljubezen. In to je bilo najtežje. Veliko sem predelovala čustva, delala s telesom, skozi risbo in pogovor, vse do točke, ko sem lahko ljudem preprosto in iskreno rekla, ‘da to nisem jaz v polnem izrazu’, ampak delam na tem, da se ponovno sestavim. Zamenjala sem tudi okolje, fizično podprla telo s prehranskimi dodatki in ščasoma in z veliko rednega dela na sebi, sem si upala spet zaživeti sebe, vse bolj in bolj…in še čez mejo, ki sem jo prej poznala.
Danes gledam nazaj in se čudim, kako zelo me je tamkajšnje okolje ‘zbilo’, a hkrati je bila to super lekcija za moje življenje in hvaležna sem, da sem iz tega okolja z ‘malo matranja in jokanja’ zrastla večja kot kadarkoli ter se predvsem zavedla, kako dragocena in nezamenljiva sem v čisti biti svojega obstoja. Da sem ravno v tem, kar nekateri pojmujejo kot ‘preveč’, v resnici RAVNO PRAV za moje poslanstvo na tej Zemlji. (Da ne bo pomote, vedno se lahko še povečamo, še bolj razširimo krila in še danes sem v tem doživljenjskem procesu. Osebna rast je postala moja strast. Ni vedno lahko, je pa lahko precej igrivo in lahkotno, če si tega seveda dovolimo in se za to odločimo. Kakšna je pa tvoja izkušnja?).
In če si ti eden izmed teh, ki so ‘preveč’, ti polagam na srce, da tudi sam poiščeš podporo in pogumno izstopiš! Ni vredno…TI SI VREDEN-A! <3
NIKOLI, NIKOLI SE NE POMANJŠUJMO – SPLOH PA NE IZ KRIVDE ALI DA BI PASALI!
ČE SMO ZA DRUGE ‘PREVEČ’ JE TO NJIHOV PROBLEM, NE NAŠ.
Vsak ima možnost, da izrazi svojo celoto in vsak ima možnost izbire: živeti ob boku večjih od njega ter se pritoževati nad tem, da ga zasenčijo ali pa tudi sam delati na sebi, zrasti in biti v tej isti družbi inspiriran, da še bolj izraža sebe.
Izberi sebe – VEDNO!
SAMO, KO SI TI V CELOTI, SI RAVNO PRAV – NIČ PREMALO IN NIČ PREVEČ. IN KO ENKRAT ZAČNEŠ ŽIVETI IZ TE PERSPEKTIVE IN SI TI PRVO DOVOLIŠ BITI ‘VSE KAR SI’, BOŠ NAŠEL LJUDI, KI BODO PRAV TAKO ‘VELIKI’ KOT TI SAM, TVOJA VELIČINA PA V NJIH NE BO ZBUJALA LJUBOSUMJA IN MANJVREDNOSTI, AMPAK BO CENJENA IN SPOŠTOVANA, TAKO KOT NJEN LASTNIK —> TI, DRAGOCENO BITJE, KI JE TUKAJ Z VEČJIM NAMENOM ♥
Hvala, ker si tako velik-a, kot tvoja esenca, saj s tem tudi druge inspiriraš k rasti in njihovemu polnemu izrazu <3
Sara
P.S. Trenutno berem knjigo Bodi ti, spremeni svet od Dr. Dain Heer, ki me je tudi nagovorila, da zapišem tale blog. Priporočam! Notri je tudi poglavje o TELESU in KAKO NAM TELO GOVORI – spominja na tehnike, ki jih sama uporabljam pri gibalni psihoterapiji, a vseeno malenkost drugače. Je pa super knjiga, odpre zavedanje, za mnoge stvari ali le potrdi, kar že vemo, pa smo pozabili 🙂
Vpogled v izsek iz knjige, ki govori o ‘biti preveč’…
Ko sem bila majhna, sem bila odlična v tem, da si vzamem pozornost. Drobno otroško podobo sem znala povečati s svojim močnim glasom. Če je bilo treba, sem stopila še na stol in kot bi rekli moji starši: “zakikirikala”. Še v srednji šoli sem po dolgotrajnem sedenju, včasih čisto spontano tekla po hiši in glasno pela, se na ves glas smejala, spuščala raznorazne glasove in ‘animirala’ vse domače. Po ne-naključju mi še kitajski horoskop nadane znamenje “Petelina”. Pa ne le navadnega, ampak tistega –> “Petelin na kupu gnoja” 😀
Razmišljam o svojem trenutnem poklicu in prešine me, da morda v tem kitajskem ‘petelinu’ le je kanček resnice. Nekako sem postavljena na mesto, da ljudi kličem globlje vase – tudi tja v njihov “kup gnoja”, kjer bivanje ni vedno prijetno, je pa še kako NUJNO, če si želim(o) enkrat samozavestno in s ponosom nase (na vso preteklost in delčke sebe), pred celim svetom, vzklikniti: “To sem jaz!”
In tukaj sem jaz…teden dni pred delavnico “POIŠČI SVOJ GLAS SKOZI TELO”. Zatipkam se in zapišem: “Poišči svoj glas PRED SEBOJ”…hm… morda pa je glas še bolj pomembna tema, kot sem do sedaj verjela…
Z glasom orišemo, kdo smo! To je (za večino ljudi) orodje, s katerim predstavimo svojo notranjost – esenco sebe. In kako lahko povem ‘kdo sem’, če niti ne poznam orodja s katerim izvedem ta opis? Ja, učimo se besed, pravilne skladnje in ločil, ampak, kaj pa zvočna podoba in telo, ki glas podpre ali zaduši? Kako zvenim samemu sebi? Me moj glas plaši ali pomirja? Si grem na živce, ko se slišim na posnetku? Se svojega verbalnega izraza sramujem? Kako moj glas oponašajo drugi? Kdo sem, ko spregovorim? Kdo sem, ko molčim?
Imam totalno blokado! Že cel teden odlašam z reklamo za to delavnico. Vse je že pripravljeno! Že teden nazaj je bilo, ampak nekaj me ustavlja. Je to ‘next-level’ mene?
Počutim se, kot da lezem na ta moj kup gnoja (ali pa je morda gnoj kar kolektivni?) – s ciljem, da naznanim, da je čas “skrivanja” naše notranjosti, NAŠIH GLASOV in celotne prezence, potekel. Pa res hodim temu naproti ali bi raje svojo glavo, tik pred ‘razcvetom’, skrila v ta isti kup gnoja in s tem zadušila moj / kolektivni glas?
“Nisem vedela, da bo tako težko!”, “Ne razumem, kaj me ovira?”, “Otopela sem”…vse to se mi plete po glavi, ko se odločim, da temu naredim piko. Skotalim se iz sedežne in postavim v stoječ položaj.
Telesu dam nalogo, da me pelje v moj glas…
Nema sem – iz sebe sprva ne spravim ničesar. Nemi gibi, zdijo se celo odsotni. Zalotim se, kako masiram zadnji predel vratu, popolnoma zvita v žogici. Zavem se, da so glasilke ravno nasproti mojih rok in da je še moj dih neslišen. Malo se prisilim, da iz sebe iztisnem globok izdih. “Ok, vsaj vem, da sem tukaj,” si rečem.
Globokemu izdihu sledi igra dihanja in gibanja. Še vedno precej neslišno, a tokrat roke prestavim na glasilke…še vedno v žogici in brez glasu. Kaj je tam? Zakaj dušim svoj lasten izraz?
Znajdem se na vseh štirih, z iztegnjenimi okončinami, gibanje pa je popolnoma togo – kot lutka sem, marioneta. Neslišna, ukalupljena, nema.
Spomnim se diha, ki dokazano topi stres in vrača v svoj center. Nekajkrat poskusim, moje telo pa se postavlja v bolj pokončno držo. Igram se, dodajam vse močnejši dih, dokler se ta ne sprevrže v brundanje…
Fant se iz sosednje sobe zadere, če sem parnik?! Kdo ve zakaj, ampak mogoče me ravno njegov komentar spodbudi v najbolj glasen izraz mojega imena, kar ga kadarkoli pomnim: “Ne! Sssssssssss – AAAAAAAAAAAAAAAAAA – RRRRRRRRRRRRRRRR – AAAAAAAAAAAAAA!”
Derem se, prav zares se derem. Ponavljam vse črke svojega imena in dovolim telesu, da se zvira, odpira, namešča. Sem ravnokar dala glas tistim delom sebe, ki so bili do sedaj pospravljeni ‘na varno’? Je morda napočil čas, da sebe podpišem z veliki črkami? Ali pa je bil to kolektivni krik za vse tiste, ki se še vedno ‘podpisujejo’ z malimi črkami – komaj vidni, pozabljeni, preslišani ali pa celo prostovoljno umaknjeni v svoj neslišen oklep?
A veš kakšna SVOBODA je to, ko dam iz sebe vse MOJE črke!
Kako je pa tebi ime? Kdo stoji za TVOJIMI črkami?
Vabljen-a na 3-dnevno izkustveno delavnico, kjer bomo iskali svoj glas. Telo nam bo v pomoč, da se dokopljemo do naših blokad, ki nehote dušijo naš poln izraz ter vplivajo na to, kdo si upamo biti v naših življenjih. Z nami bo Mina – mogočen glas, ki nežno vabi v raziskovanje vsega tistega, ki je bilo skozi naša življenja utišano in zamolčano. In z vami bom seveda jaz, da držim dovolj varen in velik prostor za vse črke TVOJE ESENCE.
Za več informacij o delavnici mi piši na info@kon-pas.org in ti pošljem pdf.
Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.
Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).
Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…
Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.
In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.
A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.
Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.
Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.
Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.
Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.
A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.
Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…
A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?
Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…
Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.
Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.
Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.
Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.
Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…
Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…
IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?
Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.
Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?
Danes sem obstala na razpotju.
LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.
DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.
Danes sem izbrala desno.
“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.
In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.
Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.
Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.
Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…
Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
Zakaj?
Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.
Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.
Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.
In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?
Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.
A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?
Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.
Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.
Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,
Priduži se. Vsak dan objavim eno vajo za osebno rast, ki krepi tvoje telo, um in duha. Včasih vizualiziramo, včasih delamo s telesom, predvsem pa se ukvarjamo s čustvi! Spremljaj na FB, Instagramu ali mi piši (info@kon-pas.org) in ti vsakodnevno vajo s kratkim opisom, zakaj je to dobro zate in svet, pošljem direktno na mail 🙂
BOLJ SI SE V TEM ČASU ZMOŽEN-A SOOČITI S SEBOJ, POGLEDATI V SVOJE NAJGLOBLJE STRAHOVE IN ZASTALA PODROČJA TVOJEGA ŽIVLJENJA, BOLJ BOŠ IZ TE SITUACIJE PRIŠEL-A PREROJENA IN FOKUSIRAN-A NA POZITIVNO SPREMEMBO ZATE IN SVET.
S TEM KO DELAŠ NA SEBI VSEM V OKOLICI SPOROČAŠ, DA TI JE MAR, DA PREVZEMAŠ ODGOVORNOST ZASE IN SVOJE ZDRAVJE TER GOJIŠ UPANJE ZA BOLJŠI JUTRI. KDO SI NE BI ŽELEL SREČATI TAKEGA POSAMEZNIKA? BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠI IN SVETLEJŠI JUTRI TER PRISPEVAJ H GLOBALNI SPREMEMBI#ostanidoma!
Pridruži se novemu sklopu vaj (prvi sklop vaj se nahaja tukaj) in se sooči s sabo! Jutri (23.3.) ponovno začnemo oz nadaljujemo! Čaka nas…STRAH – kdaj si mu nazadnje pogledal-a v oči?
2.1 DAN: PRETAPLJANJE STRAHU
SEZNAM: Česa vse te je strah? Vzemi si cel dan in dopolnjuj seznam. Zapiši tudi tiste strahove, ki so tako strašljivi, da te jih je strah celo zapisati, ker tako postanejo bolj vidni in bližje realnosti… Potrudi se zapisati vse!
SKUPNO IME: Vsem zapisanim strahcom nadeni ime (poimenuj z eno konkretno ali simbolično besedo/besedno zvezo; npr. “strahci” ali “pajki” ali “odvečno” ali “temna zmes”).
PRETAPLANJE: Izbrano besedo na veliko napiši na list papirja in nato začni pretapljati to besedo. Predrugači, okrasi, pobarvaj črke – spremeni jim obliko. Toliko časa, dokler ne boš mogel/mogla več videti besede oz dokler ti ne postane tvoja umetnina všeč 🙂 Ni prav ali narobe, dovoli si delati karkoli! Lahko tudi vrineš črke, dodaš zloge itd. Okrašen, pobarvan, spremenjen strah si obesi nekam na vidno mesti. Naj te spomni, da VEDNO lahko preobraziš svoj strah ter ga uporabiš kot material za tvoja krila ustvarjalnosti (:
Pretapljanje strahu
Zakaj je ta vaja dobra zate in
kolektivo?
Čisto preprosto je, kar se dogaja v naši notranjosti, to nehote odsevamo v okolico. Strahov osvobojena notranjost v tvoji okolici zbuja pomirjenost in upanje. Poleg tega pravijo, da se v naših največjih strahovih in blokadah, skrivajo naši največji zakladi. Ko si enkrat upamo po njih, lahko z njimi stokratno blagoslavljamo, zdravimo in ljubimo okolico.
Želim
ti poguma na potenco in čimveč igrivosti pri pretaplanju strahu.
2.2 DAN: POLNJENJE
Postavi
se v udoben in stabilen razkorak. Zadihaj in pripravi dlani. Podrgni jih
skupaj, da postanejo tople in jih nato razmakni malo narazen in malo skupaj –
predstavljaj si, da med tvojimi dlanmi teče elektrika, ti pa jo s širjenjem in
ožanjem razmaka med dlanmi, še bolj krepiš.
Elektrika med tvojimi dlanmi
S tem gibanjem se sprehodi čez 7 točk na telesu (medenično dno, popek, trebušna prepona, prsnica/srce, grlo, področje med očmi, najvišja točka tvojega telesa/teme). V pomoč ti je spodnja slika in video, katerem imaš tokrat zraven še prijetno glasbo 🙂
7 področij tvojega telesa, ki rabijo redno polnjenje
Predlagam,
da najprej delaš z odprtimi očmi s posnetkom, nato pa vajo ponoviš z zaprtimi
očmi in v svojem ritmu. Skušaj začutiti katere točke potrebujejo več
polnjenja kot druge. Posamezno točko polni toliko časa, dokler ne začutiš, da
si jo naelektril-a in napolnil-a.
Zakaj je ta vaja dobra zate in
kolektivo?
Do sedaj so naju polnili topli sončni dnevi, druženje s prijatelji, svojci, kakšen izlet/potovanje za več dni…sedaj, ko vsega tega več ni, pa morava obuditi, kako se napolniš sam-a! Šele, ko si sam poln-a, lahko resnično pomagaš drugim ali kot pravi spodnji citat…
2.3 DAN: POZITIVNE AFIRMACIJE
Predlagam, da tokrat kar prisluhneš navodilom ter sproti izvajaš vajo – AVDIO POSNETEK.
Prvič – seznam + glas: potrebuješ
seznam strahov od ponedeljka. Če ga nimaš več ali še nisi naredil-a te vaje, je
sedaj pravi čas. Dopiši/ napiši svoje strahove (na roko, ne računalnik). Pojdi
globje in bolj konkretno. Pričakuj, da ti bo vmes dolgšas, da se boš tej nalogi
izmikal-a, da ne boš našel-a časa. Vse to je NORMALNO in samo znak, da si na
pravi poti. Naš ego se tako brani. Napiši vse (jaz sem jih napisala kar 30!)
Nato
(NE IZPUŠČAJ) svoje strahove nekomu (lahko tudi sebi) naglas preberi! Jst sem se ob tem ZJOKALA – LAHKO SE TUDI TI. Bom
dosegljiva na 040-153-500/tem mailu, če me rabiš <3
Moj seznam strahov…
Drugič – pozitivne
afirmacije: VSAKO točko spremeni v
pozitivno afirmacijo. To je sporočilo, ki ga želiš prebrat vsakič, ko te
zagrabi zapisan strah. Naj bo POZITIVNO, SPODBUDNO. Predstavljaj si, da pišeš
svojo novo realnost in zapisanega strahu več ni – naj izhajajo iz tvoje
notranjosti – KAKO SE TI ŽELIŠ SPODBUDITI. Primer za en strah spodaj (v
oklepaju je zapisano na kateri del se afirmacija nanaša, ti oklepajev ne rabiš
pisat).
Primer pozitivne afirmacije
Tretjič – sprostitev in
pometanje J: Ta vaja utrudi! Zato se po koncu močno objemi, toplo
pobožaj in pa pometi iz sebe še tiste drobne drobce strahu, ki so še
ostali…Kako pometaš, lahko vidiš v VIDEU.
Strah – stran oz vaja pometanje 🙂
Od
sedaj naprej pa brez strahu! Poznaš že 2 super tehniki, v petek te naučim še
eno. Pretapljaj v igrivost in preobražaj v pozitivne afirmacije. Ko se znebiš
strahu se zdi tvoja realnost nenavadno drugačna – kar na lepem vidiš rešitve,
lepote in svetlo & boljšo prihodnost. Ostani v tej pozitivni drži in bodi
upanje še za tiste, ki so še vedno ujeti v svojih strahovih.
Se
vidimo spet jutri! Ne glede na to, da ne dobivam direktnega odgovora od vas,
čutim, da vaje na nek način najdejo mesto v vaših dnevih, tednih in obdobju v
katerem smo se znašli.
Hvala,
ker si v tem obdobju NEustrašen-a!
2.4 DAN: TROSENJE RADOSTI
Postavi se v stabilen stoječ položaj in začni stresati najprej zapestja, nato vključi komolce, rame, dodaj zibanje gležnjev, kolen, bokov, celotnega trupa in še čeljustnega sklepa. Dodaj še glas. Naj se vse trese 🙂 Izvajaj toliko časa, dokler ne boš povsem zmehčan-a, sproščen-a in izklopljen-a iz tvoje okolice. Če ti zapaše tudi malo poskoči. POMEMBNO: Dovoli si tudi nasmejati, biti smešen-a, tako kot sem jaz v VIDEU 🙂
Trosenje radosti
Zakaj je ta vaja dobra zate in za kolektivo?
V plesno-gibalni
psihoterapiji tresenje v tovrstnem ritmu uporabljamo, ko se želimo distancirati
od okoliščin; se bolj kot okolice, želimo zavedati samega sebe in se
osredotočiti na za nas pomembne stvari. Poleg tega blagi poskoki v tebi
avtomatsko prebujajo še radost in odprtost za interakcijo z življenjem. Spomni
se na manjhne otroke, ki kar skakljajo. To je to. Same super stvari, ki ti v
tem obdobju pomagajo, da na okoliščine gledaš objektivno, si pozoren-a na svoje
telesne signale ter se okoliščinam navkljub zmoreš osredotočiti na tebi
pomembne stvari za katere do sedaj ni bilo časa. Radosti nam pa itak manjka.
Prebujaj jo vsakodnevno v sebi in svojem telesu in nehote jo boš trosil-a na
vse, ki te trenutno obdajajo. To svet rabi! A se strinjaš?
2.5 DAN: OHLAJANJE JEZE in FRUSTRACIJE
Lahko slediš AVDIO POSNETKU ali si vajo prebereš v nadaljevanju…
PRVI DEL (vsaj 5min): Pojdi nekam kjer boš sam-a in imaš toliko prostora, da lahko iztegneš roke ter noge postaviš v razkorak. Sedaj začni brcat, boksat, topotat, globoko in glasno izdihovat, renčat…vse kar ti pade na pamet (a NE škoduj drugemu in sebi) Zdaj je čas za jezo! Ni pomembno ali imaš v mislih specifično situacijo ali ne, ti samo brcaj, boksaj, daj ven odvečno energijo. Če imaš otroke, naj delajo s tabo. Sigurna sem, da ko boš začel-a, boš v spomin priklicala kakšno neprijetno situacijo, kaj, kar te jezi na notri, ampak si ne upaš izraziti. ZDAJ JE ČAS! DOVOLI SI BITI JEZEN/JEZNA! Ampak ne tako kot odrasli (le z glasom), ampak s CELIM TELESOM (kot majhni otroci, ki se dobesedno mečejo ob tla, cepetajo, kričijo).
DRUGI DEL (hlajenje): Ko zbrcaš vso jezo ven iz svojega telesa, počasi umirjaj svoje gibanje in se osredotoči na svoj dih. Poskušaj umiriti dihanje. S tem se bo umiril tvoj srčni utrip. Lahko zapreš oči in samo občutiš vročino v telesu, mravlinčenje, aktivnost mišic…bodi s sabo in svojim dihom. Lahko si tudi predstavljaš, da si pod modro-zelenim slapom, ki prijetno ohlaja razgreto telo in ga vrača v ravnovesje.
TRETJI DEL: Ko se umiriš, zapiši na kaj si bil jezen-a in opazuj, kakšen odnos imaš do zapisanih stvari sedaj. Ko imaš seznam narejen pojdi do vsake točke in se vprašaj: “Kaj lahko spremenim pri sebi, da me v prihodnje ta stvar ne bo več razjezila?” Zapiši.
Zakaj je ta vaja dobra
zate in kolektivo?
Naša čustva so naša
odgovornost. Noben jih ne more predelati namesto nas in zato je naša naloga, da
se z njimi pogovorimo in jih predelamo, preden se nakopičijo do te mere,
da iz nas izbruhnejo nenadzorovano in v škodo nam in drugim. Bolj boš iskren-a
do sebe, do svojih potreb, svojih občutkov ter jih pravočasno predelal-a, lažje
ti bo so-bivati z drugimi, še posebno v tem času, ko ne moremo nikamor
“zbežati”. Naj ti pomaga telo. Ko čutiš, da ti bo prekipelo – pojdi v sobo in
to utelesi. Utelešaj vsa svoja čustva. To ti pomaga, da jih izživiš, lažje
zaobjameš in konstruktivno uporabiš. Vsa čustva so koristna! Še posebno jeza 😉
Razjeziva se zase in za ta svet – 3…4…ZDAAAAAAJ!
2.6 DAN: HIPER/HIPO-AKTIVNO RAVNOVESJE
Zdravo,
Kako ti gre? Skoraj sva že
na koncu 7+7 dnevne akcije in vesela bi bila tvoje povratne informacije, ki jo
(če želiš) lahko pustiš TUKAJ. Prosim pripiši, da si
bil-a del S.O.S. akcije, da bodo drugi vedeli na kaj se tvoj komentar nanaša.
Sedaj pa greva naprej.
Najprej premisli v katero
kategorijo bi se v tem trenutku uvrstil-a? Med tiste, ki jih je situacija
totalno potolkla, ne vedo kaj bi sami s seboj, se leno premikajo iz kavča na
stol, se že bolj nagibajo k apatiji, dolgočasju, naveličanosti,
indiferentnosti…Reciva tem HIPOAKTIVNI.
Ali si med tistimi, ki jih
je ta kriza končno brcnila v rit in delajo več kot so delali prej, na potenco
skrbijo za svoje zdravje, iščejo rešitve, nove možnosti, so mnogo bolj dejavni
kot kadarkoli v življenju, končno uživajo v vsem za kar prej ni bilo časa in
maksimalno izkoriščajo vsako sekundo dneva in že planirajo kaj vse še želijo
narediti preden se konča to obdobje…reciva tem HIPERAKTIVNI.
Če se trenutno bolj nagibaš v smer HIPOAKTIVNOSTI, bo zate super vaja v spodnjem videu! Stopnjevano nihanje in vse višji poskoki bodo prijetno pretegnili tvoje vezivno tkivo (fascijo), ki je izredno pomembno za normalno delovanje vseh organiskih sistemov. Z ritmičnim nihanjem rok pa boš stumuliral-a še materinsko skrb do sebe ter se hkrati aktiviral-a od znotraj. Ko končaš vajo ti bo super toplo (toplota se bo širila od notri navzven), malo boš zadihan-a, ampak zadovoljen-a in ravno prav zbujen-a, da se lotiš česa novega.
Aktivacija
Za tiste HIPERAKTIVNE pa predlagam vlečenje pregretosti iz telesa. Kako? Preprosto. Odpravi se na sprehod in najdi en samoten kotiček, kjer je vsaj eno drevo. Daj roko na drevo in samo zadihaj. Predstavljaj si, da v zemljo (tako kot drevo preko korenin) spuščaš vse odvečne informacije, misli, napetosti, skrbi, neskončne ideje, misli, da ne boš kaj zamudil; skratka vse kar pregrereva tvoj fizičen organizem. Hkrati iz zemlje vleči hranilne snovi, sprostitev in hormone regeneracije. Ta vaja te bo prijetno umirila ter uravnala temperaturo tvojega telesa. Vročina bo šla iz glave v spodnji del trupa, kar ti bo pomagalo umirit hitro švigajoče-se misli ter biti bolj prisoten-a v danem trenutku.
Dihanje z naravo
Vse v naravi naj bi bilo v
ravnovesju, tudi mi. S tem smo namreč najbolj optimalni sogradniki družbe,
današnjega dne in svelte prihodnosti. Opazuj in išči ravnovesje, vsakodnevno, v
sebi in zunaj sebe…
