Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.
Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).
Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…
Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.
In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.
A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.
Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.
Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.
Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.
Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.
A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.
Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…
A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?
Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…
Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.
Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.
Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.
Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.
Za-živi (s) svojo zgodbo!
Sara
