OSEBNA RAST, POGUM, telo

Samokritika ali samo kritika?

Ta teden me čaka obisk na faxu. Študentka psihologije na Univerzi v Ljubljani je stopila v stik z menoj, z namenom, da me v okviru svoje seminarske naloge vključi v diskusijo o plesno-gibalno terapevtskem pristopu.

To je moja dolgoročna želja – stopiti v stik s šolstvom, predajati znanje iz svoje sedaj (“že”) 4 letne prakse, učiti tiste, ki jih zanima integracija telesa in uma ter si želijo novih znanj za dvig sebe in ljudi s katerimi delajo v sorodnih poklicih…

In vrata so se odprla – s tem pa tudi nerazumljiv strah in velika mera ostre samokritike ter dvomov o tem ali imam sploh kaj za povedat, pokazat, delit? Sem sploh dovolj dobra? Sem sploh kdo ali nihče?

Potiho sem hvaležna, da se je obisk na faxu zamaknil za 1 teden, hkrati pa me vedno bolj ‘žrejo’ občutki v telesu, ki so (če sem čisto iskrena) z menoj že dober mesec ali več, pa sem jih ‘pridno’ odrivala na stran in se pač uspešno zamotila z drugimi stvarmi. Vse do včeraj, ko sem sama sebi rekla ‘dovolj!’ ter se soočila s tem, kar me muči.

Pozno zvečer se odpravim v prostor, kjer izvajam terapije in intuitivno izberem eno glasbo – nekaj z bobni in zvoki narave. Zazvenijo prve melodije in jaz obstanem v krču totalnega strahu. Tako kot majhni otroci, ki hitro preklopijo televizijsko grozljivko, jaz tečem proti telefonu, da bi čim hitreje preklopila na bolj vedro glasbo, ki mi vzbuja prijetnejše občutke.

Ko brskam za novo glasbo, šele ozavestim, da spet bežim od tega, kar je v telesu in se malo ‘prisilim’ nazaj k prvi melodiji. Zavestno diham in pričnem z nežnim ozaveščanjem in ogrevanjem telesa, ki me vodi v proces…

Bolj kot si dovolim bivati z občutki v telesu, bolj popušča krč strahu, kar me iz drobnih gibov na mestu, pelje v korake po prostoru. Zalotim se, da mi noge sploh ne sledijo in da pogled sploh nima fokusa.

Poskusim drugače, a z veliko mero nežnosti in radovednosti. Igram se z medenico ter počasi priklapljam tisti del, za katerega iz poznavanja svojega gibalnega podpisa vem, da me lahko pripelje v sam center moje esence, kjer vedno znova najdem samo-za-upanje.

Majhni gibi prehajajo v velike in še večje, vse do gromozanskega pretiravanja. Pomislim, ali me skozi majhno okno kdo lahko opazuje in se sočasno nasmejim sama sebi, saj je to precej podobno strahovom v povezavi z obiskom na faxu.

Bom izgledala dovolj profesionalno? Bom delovala dovolj strokovno? Dovolj učeno? Dovolj praktično? Kaj, če spet povem kaj narobe, kot pred leti, ko sem bila še študent? Kaj, če se mi bo prelomila beseda? Kaj če…Vrtim se v krogu lastnih misli, moje telo pa z mano spirali po spiralasti preprogi, vedno bolj notri in notri in notri, ko se končno ustavim v centru preproge.

Vrti se mi. Posledično moj um malo utihne…mmmm. Končno zadiham, s hrbtom obrnjena proti oknu + močno zasidrana v center spirale.

Spomnim se na izkušnjo telesnega raziskovanja, ki sem jo pred leti doživela v okviru svojega študija in ta (še danes zelo živ) spomin, ki ga čutim v fizičnem telesu, me pomiri.

Samo bodi ti. Avtentična. Izrazi se iz svojega centra…‘ je sporočilo, ki ga prejmem.

In v naslednjem hipu se moje telo aktivira. Iz centra z eno in nato še drugo nogo raziskuje do kam lahko seže ne da bi izgubil balans središčne točke. Segam ven in se vračam in spet ven in se vrnem. Sled, ki jo moja stopala puščajo za seboj spominja na sončne žarke.

Sij sebe! To je vse, kar je tvoja naloga v tem Življenju. Avtentično sij sebe. Ni ti treba več kot si. Ljudje te najdejo in povabijo zaradi tvoje unikatne esence, ne zaradi vtisa, ki ga delaš na njih…‘ dobim še eno sporočilo.

Kar naenkrat seganje na ven ni več zanimivo – nekako obstajam v več plasteh, tudi, če sem le statično v svojem centru. Malo postojim, mirno diham in nato iz tukaj naredim korak naprej. In še enega in..spet hodim po prostoru. Drugače kot prej. Jasnost, stabilnost in povezanost s seboj čutim ter nič več strahu. Vmes me še malo zanese, a telesna modrost me vrača nazaj vase, v moj center.

Stopam in na steni opazim kvadrat (ostal je od terapij preteklega tedna) in zamika me, da trakove na steni prelepim v drugo formo. Mislim si: ‘Čas je, da stopim iz tega okvirja…’. Odlepim en trak in še enega…in glej no glej…iz okvirja, nastane POT! STRUGA! PROSTOR ZA EXPANZIJO!

‘Ha! Čas je za korak naprej. A ne katerikoli, samo tist in tiste korake, ki so resnično iz mojega centra – skladni s tem, kar zares sem,’ si rečem.

Odlepljene trakove formiram v 3-krako zvezdo z močnim središčem. Spominja na križišče – ena pot je lahko naprej, ena levo, ena desno. Kaj bom izbrala?

Stopim malenkost stran od stene, da si ogledam mojo ‘umetnino’. Namesto križišča sedaj vidim vetrnico in moje telo se požene v obrate – povežem dih, fokus, gibanje, hitrost in stabilnost. Z vsakim ‘spinom’ ustvarjam več energije in jo hkrati shranjujem v svoj center. Namesto, da me pri obratih klasično odnaša v višave, tokrat spuščam v tla, prizemljujem in se sočasno premikam naprej.

To je to! Dinamična stabilnost!’

Tako veliko spominov se prebudi na to temo…med drugim tudi spomin na webinar, kjer sem gostovala dober mesec nazaj, pa linka do danes sploh nisem nikjer objavila, saj me je bilo strah, da spet ‘nisem dovolj učena, sem preveč sproščena in premalo strokovna’. Pa spomin na številne ure dela za kreacijo spletnega tečaja Pozitivna drža, ki ga tudi še nisem zares dala v svet, ker čakam…kaj? Da bo popoln?

No, danes je dovolj čakanja, dovolj samokritike in dovolj prevelikih pričakovanj do sebe. S tabo delim oboje – WEBINAR + POZITIVNO DRŽO – ter dajem namero, da te doseže tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuješ za vrnitev v tvoj center 😉


  1. WEBINAR: Kako prepoznati svoje avtentične želje ter jim slediti?

2. POZITIVNA DRŽA – psihološka in fizična aktivacija tvojega centra telesa oz sidra tvoje esence 😉

Poglej, kaj te čaka v spletnem tečaju – KLIKNI TUKAJ!

Ni popolnosti, hkrati pa nismo vedno le pogumni in v premikanju naprej. Včasih namensko ignoriramo svoja čustva, velikokrat nismo po merilih drugih ali pa zaradi ustrezanja svetu zapustimo svoj center. Pa kaj potem – važno je, da vse to ozaveščamo in se nazaj vase vračamo, ko smo pripravljeni zapustiti stare okvirje. In močno verjamem, da je ta vrnitev vedno v skladu z našim notranjim kompasom.

Ne obupaj nad sabo. Odpusti si korake nazaj in tiste, ki jih delaš v enem in istem krogu. Jaz si odpuščam in s tabo tale blog delim ravno zato, da vidiš, da nisi edini/edina…

Mmmm…tako se lažje diha, kajne?

Sara

OSEBNA RAST, POGUM

Si tudi ti PREVEČ?

V katero skupino sodiš?

1. Nikoli nisem dovolj? / ali / 2. Vedno sem preveč?

Kaj je resnica? Nič od tega…a vseeno se obnašamo v skladu s temi globokimi prepričanji, ki sploh niso naša, ampak nam jih je nadela okolica.

Pred leti sem se sama kar konkretno borila ‘s preveč’. Ok, je bilo tudi malo kulturno – živela sem namreč v podeželjski Angliji, ki je precej bolj zadržana – a vseeno, dobivala sem kar direktne opazke, da sem preveč: da, če grem ven z dotično osebo, jo zasenčim in je nihče ne pogleda, da se preveč smejim, sem preglasna, preveč živahna, preveč pozitivna, preveč krilim z rokami, ko govorim, mi preveč dobro grejo določene stvari itd…

In kaj sem začela delati? POMANJŠEVALA SEM SE, DA BI PASALA. Držala sem nazaj svoje talente, namensko naredila ‘manj dobro’, da ne bi štrlela ven. Začela sem se bolj potiho smejati (sploh ne več sproščeno in z zobmi, kar je bil res moj moj smeh). Nehala sem celo objemati ljudi (to je bilo še pred Covidom) ter manjkrat pristopila do njih. Spremenila se je moja hoja (hodila sem skoraj po prstih) in moja drža je postala bolj sključena. Ugasnila sem del sebe, ki je bil ‘preveč’, da bi pasala kulturno in v tamkajšnje odnose…

Pa sem pasala? V resnici NIKOLI! Zato, ker oseba, ki je ‘pasala’ nisem bila več jaz!

Ko sem enkrat ozavestila, kaj v resnici delam sebi! In ali je res vredno ‘za druge’ (!?), sem se odločila, da izstopim iz tega. Bilo je kar dela, imela sem terapevtsko podporo in tiste dragocene ljudi v Sloveniji, ki so me opominjali na dele mene, ki sem jih pregloboko pospravila.

Napredek je bil počasen, saj se je moje telo hrati upiralo in si obenem želelo polnega izraza. Najprej sem morala sprejeti tisto drugačno, ugaslo Saro, ji dati sočutje in ljubezen. In to je bilo najtežje. Veliko sem predelovala čustva, delala s telesom, skozi risbo in pogovor, vse do točke, ko sem lahko ljudem preprosto in iskreno rekla, ‘da to nisem jaz v polnem izrazu’, ampak delam na tem, da se ponovno sestavim. Zamenjala sem tudi okolje, fizično podprla telo s prehranskimi dodatki in ščasoma in z veliko rednega dela na sebi, sem si upala spet zaživeti sebe, vse bolj in bolj…in še čez mejo, ki sem jo prej poznala.

Danes gledam nazaj in se čudim, kako zelo me je tamkajšnje okolje ‘zbilo’, a hkrati je bila to super lekcija za moje življenje in hvaležna sem, da sem iz tega okolja z ‘malo matranja in jokanja’ zrastla večja kot kadarkoli ter se predvsem zavedla, kako dragocena in nezamenljiva sem v čisti biti svojega obstoja. Da sem ravno v tem, kar nekateri pojmujejo kot ‘preveč’, v resnici RAVNO PRAV za moje poslanstvo na tej Zemlji. (Da ne bo pomote, vedno se lahko še povečamo, še bolj razširimo krila in še danes sem v tem doživljenjskem procesu. Osebna rast je postala moja strast. Ni vedno lahko, je pa lahko precej igrivo in lahkotno, če si tega seveda dovolimo in se za to odločimo. Kakšna je pa tvoja izkušnja?).

In če si ti eden izmed teh, ki so ‘preveč’, ti polagam na srce, da tudi sam poiščeš podporo in pogumno izstopiš! Ni vredno…TI SI VREDEN-A! <3

NIKOLI, NIKOLI SE NE POMANJŠUJMO – SPLOH PA NE IZ KRIVDE ALI DA BI PASALI!

ČE SMO ZA DRUGE ‘PREVEČ’ JE TO NJIHOV PROBLEM, NE NAŠ.

Vsak ima možnost, da izrazi svojo celoto in vsak ima možnost izbire: živeti ob boku večjih od njega ter se pritoževati nad tem, da ga zasenčijo ali pa tudi sam delati na sebi, zrasti in biti v tej isti družbi inspiriran, da še bolj izraža sebe.

Izberi sebe – VEDNO!

SAMO, KO SI TI V CELOTI, SI RAVNO PRAV – NIČ PREMALO IN NIČ PREVEČ. IN KO ENKRAT ZAČNEŠ ŽIVETI IZ TE PERSPEKTIVE IN SI TI PRVO DOVOLIŠ BITI ‘VSE KAR SI’, BOŠ NAŠEL LJUDI, KI BODO PRAV TAKO ‘VELIKI’ KOT TI SAM, TVOJA VELIČINA PA V NJIH NE BO ZBUJALA LJUBOSUMJA IN MANJVREDNOSTI, AMPAK BO CENJENA IN SPOŠTOVANA, TAKO KOT NJEN LASTNIK —> TI, DRAGOCENO BITJE, KI JE TUKAJ Z VEČJIM NAMENOM

Hvala, ker si tako velik-a, kot tvoja esenca, saj s tem tudi druge inspiriraš k rasti in njihovemu polnemu izrazu <3

Sara

P.S. Trenutno berem knjigo Bodi ti, spremeni svet od Dr. Dain Heer, ki me je tudi nagovorila, da zapišem tale blog. Priporočam! Notri je tudi poglavje o TELESU in KAKO NAM TELO GOVORI – spominja na tehnike, ki jih sama uporabljam pri gibalni psihoterapiji, a vseeno malenkost drugače. Je pa super knjiga, odpre zavedanje, za mnoge stvari ali le potrdi, kar že vemo, pa smo pozabili 🙂

Vpogled v izsek iz knjige, ki govori o ‘biti preveč’…

NARAVA, OSEBNA RAST, SPREMEMBE

Ali v življenju obstaja STABILNOST?

Velikokrat se zalotim, da od življenja zahtevam stabilnost. Prosim za stabilen prihodek, stabilnost v odnosih, stabilnost mojega delovnega in osebnega urnika, stabilnost zdravja, energije… Zanimivo, da bolj kot prosim za stabilnost, bolj me življenje potiska v situacije, ki so daleč stran od utrjenega, stabilnega, poznanega, utečenega. Bolj kot prosim za stabilno, bolj se od mene zahteva fleksibilnost, iznajdljivost, pripravljenost, prilagodljivost.

Mogoče narobe dojemam življenje…

A je življenje sploh še življenje, če je stabilno? Kaj, kar pojmujemo kot ‘polno življenja‘, sploh je stabilno? Koga, ki ga tretiramo, kot energičnega, bi pravzaprav hkrati opisali kot utečenega/ ustaljenega?

Pred časom sem že pisala o tem, kako je, “Ko se vse v življenju (za)maje”…ampak kaj pa če sploh ni obdobij, ko se maje ali ne-maje, ampak JE MAJANJE vseh področij naših življenj preprosto ENAKO ŽIVLJENJE in poteka nenehno?

A veš tisto, ko se tvoje življenje ravno “uredi”, “sestavi” in si rečeš, da se boš malo oddahnil-a, in že boom! Nov preizkus, nova stopnja, novi izzivi, nova rast…

Kot majhna sem velikokrat poslušala Adi Smolarja in spomnim se tistih besed, ko vse raste in se širi, žitno klasje, zemlja, mi in prav vse kar nas obdaja. Očitno se tudi v navidezni stabilnosti prav VEDNO skrivata akcija in reakcija…

Žito rase, polni klase, korenine v zemljo rine, čisto NIČ PRI MIRU NI…

H čemu torej naj bi težili, če stabilnost ne obstaja?

Narava je tista, ki mene vedno znova opominja in vodi k premlevanju in preobražanju moje percepcije o življenju. Danes so me nagovorila drevesa 🙂

Kaj je bolj stabilnega, a hkrati izjemno živega, rastočega in izpostavljenjega kaosu in spremenljivosti življenja, kot drevesa? Ravnokar sem pogooglala in sem fascinirana kako visoke starosti v Sloveniji drevesa dosegajo…180, 420, celo 710 let! Morda bi bilo dobro večkrat zaiti v gozd, se prisloniti na kakšno drevo in vsrkati ta stoletna znanja in modrosti ohranjanja stabilnosti, a hkratne vitalnosti in živosti, brez pričakovanj, da bo nekaj zunanjega iskano stabilnost oblikovalo za nas in namesto nas.

Stabilnost in živost,
ki sobiva s kaosom Življenja…

Morda stabilnost vedarle obstaja, ko enkrat svoje zahteve do življenja začnemo obračati vase ter kljub konstantni rasti in akciji prav vsega okoli nas, v sebi iščemo in najdemo občutek prizemljenosti, varnosti, kontrole (v ravno pravi meri) in vedenja, da smo mi kreatorji svojih lastnih življenj ter vplivom okolice navkljub, zmožni dejavne stabilnosti = vpetosti in vključenosti v življenje do mere, da nas življenje ne ruši, ampak gradi in pozitivno brusi.

Če si spremljal-a marčevsko akcijo “Spreminjamo ožilje sveta” potem že poznaš tisto vajo dihanja z drevesi. Sicer pa ti jo izredno priporočam (vajo najdeš v dnevu 2.6, pod hiperaktivnost). Izjemno resetera, prizemlji in pa nas/ mene preprosto spomni, da STABILNOST OBSTAJA, a ne zunaj, ampak znotraj vsakega živega bitja na tej zemlji – v meni in tudi tebi…

Ne obupajmo nad seboj, življenje nas skozi najhujše turbolence samo opozarja na naše jedro, ki sočasno premore stabilnost, fleksibilnost, živost in stoletno rast. Skoraj tako kot drevesa…

Sara

OSEBNA RAST, POGUM, telo, TRAVMA

Moja zgodba

Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.

Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).

Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…

Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.

In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.

A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.

Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.

Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.

Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.

Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.

A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.

Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…

A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?

Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…

Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.

Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.

Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.

Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.

Za-živi (s) svojo zgodbo!

Sara