GOVOR, POGUM

Glas

Ko sem bila majhna, sem bila odlična v tem, da si vzamem pozornost. Drobno otroško podobo sem znala povečati s svojim močnim glasom. Če je bilo treba, sem stopila še na stol in kot bi rekli moji starši: “zakikirikala”. Še v srednji šoli sem po dolgotrajnem sedenju, včasih čisto spontano tekla po hiši in glasno pela, se na ves glas smejala, spuščala raznorazne glasove in ‘animirala’ vse domače. Po ne-naključju mi še kitajski horoskop nadane znamenje “Petelina”. Pa ne le navadnega, ampak tistega –> “Petelin na kupu gnoja” 😀

Razmišljam o svojem trenutnem poklicu in prešine me, da morda v tem kitajskem ‘petelinu’ le je kanček resnice. Nekako sem postavljena na mesto, da ljudi kličem globlje vase – tudi tja v njihov “kup gnoja”, kjer bivanje ni vedno prijetno, je pa še kako NUJNO, če si želim(o) enkrat samozavestno in s ponosom nase (na vso preteklost in delčke sebe), pred celim svetom, vzklikniti: “To sem jaz!”

In tukaj sem jaz…teden dni pred delavnico “POIŠČI SVOJ GLAS SKOZI TELO”. Zatipkam se in zapišem: “Poišči svoj glas PRED SEBOJ”…hm… morda pa je glas še bolj pomembna tema, kot sem do sedaj verjela…

Z glasom orišemo, kdo smo! To je (za večino ljudi) orodje, s katerim predstavimo svojo notranjost – esenco sebe. In kako lahko povem ‘kdo sem’, če niti ne poznam orodja s katerim izvedem ta opis? Ja, učimo se besed, pravilne skladnje in ločil, ampak, kaj pa zvočna podoba in telo, ki glas podpre ali zaduši? Kako zvenim samemu sebi? Me moj glas plaši ali pomirja? Si grem na živce, ko se slišim na posnetku? Se svojega verbalnega izraza sramujem? Kako moj glas oponašajo drugi? Kdo sem, ko spregovorim? Kdo sem, ko molčim?

Imam totalno blokado! Že cel teden odlašam z reklamo za to delavnico. Vse je že pripravljeno! Že teden nazaj je bilo, ampak nekaj me ustavlja. Je to ‘next-level’ mene?

Počutim se, kot da lezem na ta moj kup gnoja (ali pa je morda gnoj kar kolektivni?) – s ciljem, da naznanim, da je čas “skrivanja” naše notranjosti, NAŠIH GLASOV in celotne prezence, potekel. Pa res hodim temu naproti ali bi raje svojo glavo, tik pred ‘razcvetom’, skrila v ta isti kup gnoja in s tem zadušila moj / kolektivni glas?

“Nisem vedela, da bo tako težko!”, “Ne razumem, kaj me ovira?”, “Otopela sem”…vse to se mi plete po glavi, ko se odločim, da temu naredim piko. Skotalim se iz sedežne in postavim v stoječ položaj.

Telesu dam nalogo, da me pelje v moj glas…

Nema sem – iz sebe sprva ne spravim ničesar. Nemi gibi, zdijo se celo odsotni. Zalotim se, kako masiram zadnji predel vratu, popolnoma zvita v žogici. Zavem se, da so glasilke ravno nasproti mojih rok in da je še moj dih neslišen. Malo se prisilim, da iz sebe iztisnem globok izdih. “Ok, vsaj vem, da sem tukaj,” si rečem.

Globokemu izdihu sledi igra dihanja in gibanja. Še vedno precej neslišno, a tokrat roke prestavim na glasilke…še vedno v žogici in brez glasu. Kaj je tam? Zakaj dušim svoj lasten izraz?

Znajdem se na vseh štirih, z iztegnjenimi okončinami, gibanje pa je popolnoma togo – kot lutka sem, marioneta. Neslišna, ukalupljena, nema.

Spomnim se diha, ki dokazano topi stres in vrača v svoj center. Nekajkrat poskusim, moje telo pa se postavlja v bolj pokončno držo. Igram se, dodajam vse močnejši dih, dokler se ta ne sprevrže v brundanje…

Fant se iz sosednje sobe zadere, če sem parnik?! Kdo ve zakaj, ampak mogoče me ravno njegov komentar spodbudi v najbolj glasen izraz mojega imena, kar ga kadarkoli pomnim: “Ne! Sssssssssss – AAAAAAAAAAAAAAAAAA – RRRRRRRRRRRRRRRR – AAAAAAAAAAAAAA!”

Derem se, prav zares se derem. Ponavljam vse črke svojega imena in dovolim telesu, da se zvira, odpira, namešča. Sem ravnokar dala glas tistim delom sebe, ki so bili do sedaj pospravljeni ‘na varno’? Je morda napočil čas, da sebe podpišem z veliki črkami? Ali pa je bil to kolektivni krik za vse tiste, ki se še vedno ‘podpisujejo’ z malimi črkami – komaj vidni, pozabljeni, preslišani ali pa celo prostovoljno umaknjeni v svoj neslišen oklep?

A veš kakšna SVOBODA je to, ko dam iz sebe vse MOJE črke!

Kako je pa tebi ime? Kdo stoji za TVOJIMI črkami?

Vabljen-a na 3-dnevno izkustveno delavnico, kjer bomo iskali svoj glas. Telo nam bo v pomoč, da se dokopljemo do naših blokad, ki nehote dušijo naš poln izraz ter vplivajo na to, kdo si upamo biti v naših življenjih. Z nami bo Mina – mogočen glas, ki nežno vabi v raziskovanje vsega tistega, ki je bilo skozi naša življenja utišano in zamolčano. In z vami bom seveda jaz, da držim dovolj varen in velik prostor za vse črke TVOJE ESENCE.

Za več informacij o delavnici mi piši na info@kon-pas.org in ti pošljem pdf.

Vabljen-a!

Sara

GOVOR, telo

OTROŠKA PRAVLJICA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL

Tokrat objavljam čudovito-ustvarjalno in praktično zgodbico za otroke “FRIDERIK RAZIŠČE SVET”, ki je delo Urške Klančič – študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike. Uživajte ob branju zgodbe in njenih besedah 🙂

Kot študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike in mama šestnajstmesečnemu sinu veliko slišim in razmišljam o celostnem razvoju ter spodbujanju le tega. Zelo zanimivo je spremljati, kako moj otrok usvaja mejnike, o katerih slišim na fakulteti. A kakor je veliko navdušenje, ko naši malčki usvojijo novo spretnost, dosežejo nov mejnik razvoja, je lahko velika tudi skrb, ki si jo mame nehote polagamo same nase. Ne samo tiste, ki študiramo ali se ukvarjamo s strokami, povezanimi z razvojem – s široko dostopnimi informacijami na različnih spletnih straneh ter blogih verjamem, da se je že marsikatera mama spraševala, ali razvoj njenega otroka poteka skladno s pričakovanim. Čeprav od profesorjev tolikokrat slišim, da so mejniki razvoja robustni, da gre za povprečja, medtem ko med povsem zdravimi in normativnimi otroci še zmeraj lahko pride do velikih razlik v času dosega določene spretnosti, se še zmeraj ujamem v primerjanju svojega otroka z drugimi in spraševanju, kaj delam narobe, da nečesa še ni usvojil. Če se tudi ti soočaš s tem – nisi sama. Menim, da tako primerjanje in skrb nista zdrava ne za nas mame, ne za naše otroke, zato bi bilo najbolje, če ju damo na stran in ne skušamo forsirati otrokovega razvoja, saj bo pričakovani mejnik nastopil, ko bo otrok pripravljen. Kljub vsemu pa je ob pomembnih odstopanjih (pri detekciji katerih so nam v oporo tudi zdravstveni, pedagoški in drugi strokovni delavci) ključna čim zgodnejša obravnava, saj le ta daje največ možnosti odpravitev ali omilitev morebitnih težav.

Ves ta dolg uvod sem napisala, saj danes z vami želim deliti gradivo, ki sem ga izdelala v sklopu študijskih obveznosti in menim, da bi lahko koristil marsikateremu otroku, ter nekaj informacij o govorno-jezikovnem razvoju. Omenjeno gradivo je namreč ZGODBA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL, TOREJ ORGANOV, KI SODELUJEJO PRI PRODUKCIJI GOVORA. Pri tvorbi in oblikovanju glasov sodeluje več organov, ki jih glede na njihovo funkcijo delimo v tri skupine: respiratorni organi (prepona, pljuča in sapnik), fonacijski (grlo, glasilka, laringalne mišice) in artikulacijski organi (ustnice, jezik, zobje, mehko in trdo nebo). Glas nastane tako, da najprej vdihnemo, grlo se pomakne navzdol in glasilki se razmakneta, nato se mišice, ki primikajo glasilke napnejo, skoznje gre izdišni zrak, kar slišimo kot glas.

Prenesi si PDF TUKAJ!

Kot se otrok najprej prevali, šele nato plazi in hodi, tudi govorni razvoj poteka po določenih zakonitostih. Otrok najprej usvoji posamezne glasove, nato jih povezuje v zloge, besede in na koncu stavke, seveda ob izpolnjenosti določenih predpogojev, specifično pravilno razvitih psihičnih funkcijah kot so pozornost, zaznavanje, pomnjenje, zdravemu živčnemu sistemu (za govor so pomembna predvsem govorna središča v možganih), zdravih čutilih, pravilno razvitih govorilih – organih, ki smo jih omenjali v prejšnjem odstavku, ter govornih spodbudah iz okolja. Če kateri izmed pogojev niso izpolnjeni oz. če otrok bistveno odstopa od pričakovanega govorno-jezikovnega razvoja, govorimo o GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTNJAH, ki pa so resnično širok spekter tako glede na izvor, stopnjo izraženosti kot tudi vrsto težav.

PRENESITE SI BREZPLAČNO ZGODBICO in jo preberite skupaj s svojim otrokom že danes 🙂

Če so vsi prej omenjeni pogoji izpolnjeni, je torej edini pogoj, nad katerim starši imamo vpliv stik otroka z jezikom. Proces otrokovega usvajanja maternega jezika je zelo drugačen, kot če bi se zdaj ti ali jaz pričeli učiti nizozemščine ali japonščine. Otrok jezik usvaja spontano, na podlagi tega, kar sliši iz okolice (raziskave kažejo, da ta proces poteka že od samega prihoda na svet) in to na isti način, ne glede na to, kateri jezik govorijo njegovi starši (tudi gluhi otroci blebetajo v znakovnem jeziku – ritmično ponavljajo določene gibalne vzorce), saj imamo v kritičnem obdobju za razvoj jezika, ki traja nekje do nastopa pubertete še aktivne določene zasnove v možganih, ki nam le to omogočajo. Otrokovo učenje jezika do 12 leta starosti poteka »s povprečno hitrostjo« 12 besed na dan. Si predstavljate?!

Zdrav otrok bo usvojil tako jezik in govor ne glede na to, ali ga starši popravljajo, silijo k ponavljajo besed. Tudi gradivo, ki sem ga pripravila za vas, po vsej verjetnosti ne bo bistveno vplivalo na govorno-jezikovni razvoj vašega otroka, predstavlja pa lahko še en način, kako je otrok izpostavljen jeziku, saj so zgodbe res krasna priložnost, tako za SPONTANO IN ZABAVNO ŠIRJENJE BESEDIŠČA ter usvajanje jezikovnih spretnosti, kot tudi SOCIALNI RAZVOJ PREKO IDENTIFIKACIJE IN SOČUSTVOVANJA S KNJIŽNIMI JUNAKI, GRAJENJE ODNOSA z vami ob skupnem preživljanju časa in še bi lahko naštevala. Hkrati je zgodba, ki jo delim z vami prepletena z LOGOPEDSKIMI VAJAMI za RAZGIBAVANJE GOVORIL, ki bodo mlajšim otrokom lahko v pomoč pri usvajanju določenih glasov (če so na usvojitev tega glasu že fiziološko pripravljeni), prav tako pa lahko koristijo tudi otrokom z artikulacijskimi motnjami (tj. motnjami izgovorjave). Ker želim, da bi v zgodbi lahko uživalo kar se da veliko otrok in ker so govorno-jezikovne težave pogosto prisotne tudi pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju, prilagam povezavo tudi do verzije lahkega branja.

Za KON-PAS danes piše in ustvarja Urška Klančič.

Hvala Urška 🙂