Bolečina, OSEBNA RAST, POGUM, SPREMEMBE, telo

Osebni preboj

A se zavedaš, kakšno fascinantno telo nam je bilo dano?

  • z izjemnimi fizičnimi zmožnostmi za premik v nova doživetja in izkušnje
  • s fascinantno plastičnimi/prilagodljivimi možgani za mentalni premik in možnost širšega pogleda na svet in so-človeka,
  • z izredno odpornim mehanizmom za prebavljanje in preobražanje čustev, ki so ‘najcenejši’ in najučinkovitejši pogon za premagovanje razdalj v odnosih do sebe, svoje družine, družbenih problemov in sveta
  • z izjemno natančnimi senzorji zaznavanja fizično-osebne, fizično-materialne in tranascendentne realnosti za odzivanje, prilagajanje in konstantno nadgradnjo tega, kdo smo in kako prav s tem lahko največ doprinesemo v ta svet.

…vse to fizično (mehansko), mentalno, čustveno in senzorično, nam je dano, da bi se le aktivirali, odzivali, prilagodili, borili, razvijali!

AMPAK ne, mi smo mojstri tičanja na enem in istem mestu, sami sebe utrjujemo v postopanju v začaranih krogih ter v zapletanju v stare zgodbe našega uma. Telo pa sledi – najprej tiho (vdano v usodo, ko je bilo že tolikokrat preslišano), občasno z uporom (ko je res vsega ‘over the top’) in po letih/desetletjih brez filtra VSE udari ven z vso silo in skozi vse kanale, ki so v danem trenutku na voljo. 

Na tem mestu me ljudje ponavadi obiščejo. Ko telo ne zmore več tičati na eni točki, ko se mu začne ‘mešati’ od vseh čustev, ki niso bila nikoli prebavljena. Ko se v njegovi okolici zgodi tako močen dražljaj, da ga ne morejo ‘ne čutiti’ in ‘ne zaznavati’ ali ko um ‘pregori’ od dolgih seznamov in pričakovanj do sebe, ki brez sprotnih telesnih aktivacij, le otežujejo naše glave ter nas fizično še bolj priklenejo na eno mesto. 

Moja velika želja je, da bi naša telesa znali slišati prej. Da bi si upali stopiti korak naprej, preden nas v to prisili fizični ali mentalni simptom. Da bi ljubeče skrbeli in se povezovali z našim fizičnim telesom, da bi se odprli čutenju in zaznavanju ter si dovolili videti, da obstaja več od vrta, ki smo si ga sami ogradili pred vsemi – ne le škodljivimi sosedi.


MOJA ZGODBATIČANJA’ in OSEBNEGA PREBOJA

Za mano je nekaj mesečno potovanje v srčiko mojega začaranega kroga in zanimivo je, koliko nove energije in zagona se sprošča ob tem, ko počasi prihajam nazaj na površje. Bilo je kar naporno – ogromni premiki na notri in cel niz zunanjih priložnosti, ko sem lahko izbrala, da naredim nekaj drugače:

  • da grem iz obsodbe v odprto sprejemanje drugačnosti,
  • da ustvarim ljubeč prostor za bivanje s svojo fizično bolečino, ki me frustrira in omejuje
  • da brez slabe vesti raziskujem nove plasti sebe in življenja, ki v moji okolici naletijo na tiho neodobravanje
  • da presežem svoje ‘zakaj-e?’ in se sprijaznim, da pač včasih ne vem vseh odgovorov
  • da si dam tisto, kar mene polni
  • da 100% zaupam notranjemu mehanizmu čutenja ter se se odmaknem od tam, kjer se črpam
  • da si končno priznam čustva, ki desetleje nazaj v mojem okolju niso bila ‘družbeno sprejeta’ in zato neizražena ter jih direktno skomuniciram z osebami, ki so bile v to vpletene
  • da iz telesa odpnem težko prtljago – predvsem eno veliko mero KRIVDE, ki sploh ni bila moja!
  • da zadiham v nove dimenzije mene in hodim naprej v tiste smeri, ki me pokličejo – ne glede na to, kako nenavadne se morda zdijo drugim…

Kako sem šla globlje vase in živa in prerojena plavam nazaj na površje?

Faza 1: MOJE DELO mi prinaša raznolike ljudi, s katerimi imamo včasih precej različne poglede. A z vlogo terapevta sprejemam tudi dejstvo, da morda moja resnica ni edina možna resnica in tako sem pred nekaj meseci začela raziskovati resnico nekoga drugega. Namen je bil, da to osebo bolje razumem, a izkazalo se je, da ravno v povezavi s to njeno resnico gojim ogromno strahov, ki so vezani na mojo življenjsko zgodbo. In že sem bila v vrtincu, ki me je vlekel globlje vase.

Faza 2: IZOBRAŽEVANJA so del moje osebnosti – jaz bom v svoji radovednosti večni učenec in res mi pomaga, ko se lahko učim od bolj izkušenih od mene ter s tem nadgrajujem kvaliteto svojega dela. A pazi to! Vsako izobraževanje v zadnjih mesecih sploh ni bilo izobraževanje za zgodbe mojih klientov, ampak ZAME OSEBNO! Po koščkih sem prejemala transformativne uvide za ozaveščanje moje osebne rane, ki se je odprla v prvi točki, a najprej se je moralo telo adaptirati na te ‘nove informacije’, ki so bile očitno zanj precej šokantne.

Faza 3: MOJE TELO se je po vsakem sečanju cikla izobraževanj (bilo jih je kar nekaj) silovito odzvalo z enim ali več naštetih simptomov – mrazenje, pomanjkanje sape, neustavljiva nervoza, histeričen jok, napadi na sladkor in pa FIZIČNA BOLEČINA med mojo desno lopatico in hrbtenico je bila tko močna, da ponoči nisem spala. Nobena masaža ali vaje niso pomagale. Nekajkrat sem se sredi dneva kar zjokala, solze so samo tekle brez razloga. Nisem razumela od kje je to. Bolečina me je dobesedno ohromila, me totalno frustrirala in prisilila, da sem vsako prosto minuto preživela s seboj ter dopustila, da morda ni odgovora. Na eni ravni sem čutila, da se odklepa en del mene, ki si ga nikoli nisem dovolila raziskovati in čez katerega sem potegnila ogromno plasti, da se le ne bi zbudil iz sna…

Faza 4: SREČANJA Z LJUDMI MOJE PRETEKLOSTI: Življenje mi jih je dobesedno dostavilo pred nos! In to je bilo zelo težko! Zavedala sem se, da mi je dana priložnost, da izberem drugače, a upor je bil zelooo velik. Ene situacije so mi šle boljše, druge sem ‘popravljala’ za nazaj. Še sedaj težko verjamem, kako so se vsi ti ljudje v moje življenje skoncentrirali v zadnjih mesecih in kako pomembno je bilo zame, da sem jih ponovno srečala…

Faza 5: PROSTOR IN PODPORA SEBI: čez cel čas sem imela zase srečanja s plesno-gibalno psihoterapevtko, ogromno sem brala prav o tistem, kar se mi je najbolj upiralo, kljub bolečini sem našla načine, da redno gibam svoje telo (čeprav bi raje ležala in se smilila sama sebi), zavezala sem se, da ne glede na vse, ne manjkam na nobeni uri izobraževanja, ki sem ga vnaprej vplačala (vedela sem, da moram skozi, ne okoli) ter povečala meditacije, skrb za osnovne potree telesa…

Faza 6: MINIMALEN STIK Z DRUGIMI je bil velik plus. Nimam še svoje sekundarne družine in res sem rabila it sama s seboj na morje, izkoristit odmore med delom, samo zase, in samo biti v tišini, v naravi in s svojim telesom. Totalen umik vase je bil res blagodejen, ko sem si enkrat dovolila čutiti vse, kar je bilo v danem trenutku z menoj.

Izzid in glavni uvid

In tako so minevali dnevi in meseci. Moje začetno raziskovanje je k sreči imelo predviden konec (bila sem del več mesečnega izobraževanja, ki je odprl in tudi zaprl proces mojega zdravljenja). Če bi se še enkrat odločala, nebi šla v to, a sedaj, ko sem skozi, sem res hvaležna.

Če ne bi sledila svoji radovednosti, šla čez res močen odpor do določenih tem življenja, ne bi nikoli dojela srčike moje rane, ki jo v telesu nosim že vsaj desetletje. Kot strela z jasnega me je srečal ta globok uvid. ‘Oh my god!’ – Samo to sem pri sebi ponavljala, ko sem šokirana stala sama sredi gozdne poti, kjer se je ravno pred kratkim izbubila cela jata metuljev (kako simbolično!). Kar stala sem tam – metulji so mi lezli po nogah! In tudi ko sem stopala naprej po tej poti, so ob vsakem mojem koraku zleteli v zrak novi…Prisežem!

To pot (nadela sem ji ime ‘pot metuljev’), sem le nekajkrat hodila v času najstništva in ni naključje, da me je zaneslo ravno tja. Od tega sprehoda naprej se je moja spirala navznoter začela obračati nazaj proti površju. Ta uvid mi je omogočil, da sem začela odpenjati KRIVDO ter z njo povezano JEZO in NEMOČ, ki sem jo/ju pripela na zelo banalno situacijo v mojem poznem najstniškem življenju.

Takrat sem si določeno stvar iz moje primarne družine razložila tako, da sem del odgovornosti prevzela nase in šele sedaj RAZUMEM, kakšno breme sem nosila in da lahko spustim to težo KRIVDE, ki res NI MOJA!

Kar metulje imam v trebuhu, ko to pišem.

Fascinantno je, kakšne stvari naši možgani na nezavedni ravni povežejo ter za kaj vse prevzamemo odgovornost, potem pa z leti pozabimo in ostane samo TEŽA/BOLEČINA V TELESU, za katero se nam še sanja ne, iz kje izvira…

Ampak telo ve – moja lopatica (natačenje mišica trapezius) je bila vztrajna do konca. Prav vrat mi je blokirala, da se ja ne bi mogla izogniti poti, ki mi jo je življenje odstiralo pred nosom! Uf. Težka pot, ki sedaj fizično popušča, v telesu in umu pa čutim, da nastaja več prostora.

HVALA TELO IN HVALA ŽIVLJENJE, KI TEČEŠ ČEZ NJEGA – VZTRAJNO IN LJUBEČE, DA BI TUDI SAMA BIVALA V VSE VEČJI PRETOČNOSTI, HVALEŽNOSTI IN LJUBEZNI DO SEBE, SVOJIH PRETEKLIH IZKUŠENJ IN ČAROBNOSTI, KI ME PRAV V TEM TRENUTKU OBDAJA.


Ne boj se skozi. Ko ti življenje pošlje znake, da je čas za korak naprej, najdi podporo zase in pojdi all-in! Dragoceno je, ko smo enkrat na drugi strani tunela in zmoremo s hvaležnostjo oviti vsak svoj prehojen korak.

Morda je prav sedaj čas za TVOJ OSEBNI PREBOJ?

To POLETJE 2022 lahko svojo pot preobrazbe podpreš na enega od spodnjih načinov:

  1. PSIHOLOŠKI TRENINGI, poletni torki ob 19:00, Zoom (Ogromno dela s fizičnim telesom in nato povezovanje fizičnih izkušenj s tvojim življenjem. Online skupina na 14 dni. Prideš, ko začutiš. Brezplačno/prispevek.)
  2. OSEBNI BODY-MIND PREBOJ, 8.8. OB 17:30, LOGATEC (Fizičen in metalen preboj s pomočjo tehnik plesno-gibalne psihoterapije ter uvidov, ki ti jih pomagam prepoznati. 3h transformativna delavnica. 60eur/3h)
  3. POZITIVNA DRŽA, 9.9. OB 19:00, LOGATEC (uvod v tranformativni celoletni tečaj, ki aktivira fizično telo, preobraža pogled na življenje ter poleg prakse tudi teoretično uči o anatomiji, fiziologiji in psihosomatiki. Izvajava skupaj s Hano Mihevc. Brezplačno/prispevek.)

*Več info in obvezne predhodne prijave na info@kon-pas.org ali na 040-153-500

V jeseni22 pa prihajajo redni letni programi – Pozitivna drža, Skupinska plesno-gibalna psihoterapija in spet delavnice Mapiranja osebnosti in pa seveda individualne terapije ostajajo opcija, kot do sedaj…

Bolečina

Bolečina je resna stvar!

Včeraj sem za zaprto skupino izvedla body-mind delavnico na temo ‘Bolečina’. Namen je bil na bolečino pogledati iz drugega zornega kota ter jo preoblikovati na način, da jo lažje ozavestimo, jo povežemo s prevladujočimi mesti v našem telesu, se iz nje kaj naučimo in jo vsaj delno izpustimo ali vsaj preoblikujemo, da je malenkost lahkotnejša.

Začeli smo s praznjenjem glave – vse kar ti pride na pamet, ko rečem ‘bolečina’. Če tole bereš, lahko tudi sam narediš tole kratko vajo. Naj bo spontana, ni pravih/napačnih odgovorov in morda te kakšen preseneti…

Mene vedno znova preseneti, koliko strahu povezujemo z bolečino in v včerajšnji skupini je bil rezultat podoben. Strah pred prihodnostjo, strah pred tem, da nekoga ‘okužim’ s svojo bolečino, strah pred tem, da nekomu naložim svoje breme, strah pred odnosi, strah pred veseljem, strah pred igrivostjo, strah pred spuščanjem bolečine (kdo pa sem brez nje?), strah pred tem, da bo nekdo drug ranil/mi vzel mojo bolečino (sploh ne ogrozil direktno mene, ampak mojo bolečino),… Se prepoznaš?

Strah je eno primarnih čustev, ki lahko najbolj ohromi našo življenjsko energijo ter nas dobesedno zabetonira v rigidno telesno, umsko, včasih tudi spiritualno shemo. In največkrat je strah tisti, ki se na dolgi rok manifestira tudi skozi fizično bolečino, vsekakor pa so pri bolečini navadno zraven spletena tudi ostala čustva, ki nam jih ni bilo dovoljeno čutiti, so bila kaznovana, zasmehovana itd. V naši kulturi je to še vedno jeza. Veliko bolečine povzročijo tudi ljubosumje, krivda, občutek prekomerne odgovornosti, samota/zapuščenost…

In vsa ta čustva, občutki in dolgoletna čutenja so jasno izražena v telesu. Ko prosim ljudi, da mi pokažejo/ narišejo, kje je njihova bolečina najbolj prisotna je to navadno v prsnem košu, trebušnem predelu ali v glavi. In kaj je tam?

  • Dih = življenje.
  • Vitalni organi = notranja moč, energija za premik naprej.
  • Um = kontrola nad življenjem in s tem varnost.
  • Prsni predel = socialni jaz, odnosi (ki kot vemo lahko najbolj bolijo).
  • Centralni del = moj resnični jaz/moje resnične potrebe, ki ga/jih večina tlači, zaradi ugajanja, podrejanja, zaradi strahu pred izgubo (spet smo pri odnosih).
  • Glava = naš naučen odziv na okolico, razum/analiza/predalčkanje/etiketiranje/razumevanje/vsak-zakaj-potrebuje-zato in to se lahko vleče leta in leta. Hkrati je v glavi naša shema poznane in s tem varne realnosti (tudi če ta realnost ni zares varna in ljubeča) ter naša osebna straža, ki nas silovito brani pred spremembo (tudi, če je ta na bolje).

In če se vrnem k naslovu ‘Je bolečina resna stvar?’ Absolutno je REALNA (naj ima izvor v čustvih, miselnih shemah ali je čisto mehanska, JE realna). Absolutno nam nekaj sporoča in sama jo globoko SPOŠTUJEM. Ampak, kaj imata realnost in spoštovanje veze z resnostjo? Se lahko znotraj meja spoštovanja tudi malo pohecam in pri tem ne izgubim stika z realnostjo?

V zadnjih mesecih opažam, da smo v naši kulturi RESNOST dobesedno združili s koncepti odgovornosti, realnosti in spoštovanja. Se pravi smo si na eni točki povedali in verjamemo da je: resnost = odgovornost, resnost = živeti realistično/prizemljeno, resnost = izkazovanje spoštljivosti. AMPAK, to so RAZLIČNI KONCEPTI, vsak zase izraža nekaj, med seboj so lahko povezani, ne pomenijo pa enačaja = (je enako) resnost. To je izredno pomembno zavedanje, če se želimo otresti svojih bolečin.

Premisli, kdaj se počutiš lahkotno, živo, brez/z manj bolečin, poln zagona? Je to, ko si resen, obrnjen vase in ujet v svoje miselno premlevanje ter si ne dovoliš preveč čutiti? Verjetno se bolj lahkotno in z manj (ali celo brez bolečin) počutiš, ko te drobne stvari/ljudje razveselijo, ko si dovoliš spontanosti/igrivosti, ko nosiš v sebi mir in hvaležnost, ko si pomirjen s seboj ali sproščen v družbi tistih, ki te sprejemajo takšnega kot si. Je res?

Spoštujem bolečino, a moj pristop k zdravljenju le-te, je skozi: lahkotnost, hvaležnost in čutenje. In ko rečem čutenje, to niso samo ‘resna’ čustva, travme in težke stvari, ampak tudi čutenje veselja in igrivosti – prebujanje tiste otroške (ne otročje!) lahkotnosti in sanj, ki delujejo kot luč na koncu bolečega dolgega tunela, skozi katerega se trenutno prebijamo.

To čudovito potrjuje včerajšnja delavnica…iz rigidnih, drobno premikajočih teles smo si dovolili drugačne vrste interakcije s svojo bolečino – naredili smo jo lahkotnejšo, se z njo poigrali najprej sami, nato v parih in skupini ter jo na koncu še dobro predihali in preoblikovali. Zanimivo je, kaj vse se je ob tem sprostilo…koliko začudenja ob odsotnosti bolečin je bilo ob koncu videti na obrazih ter koliko nezavednih miselnih shem v povezavi z bolečino, je prišlo v našo zavest!

Kjer je bolečina, je po mojem mnenju preveč resnosti. Resnost pa je po vsej verjetnosti super maska za mnoga ujeta čustva, ki si jih še vedno ne upamo izraziti, saj nismo našli dovolj varnega okolja ali pa so naše miselne straže preveč na preži.

Zatorej, če iščete samo ‘resnega’ terapevta, ne prihajajte k meni. Delo z gibanjem je življenje samo po sebi. In življenje ne obstaja le skozi očala resnosti, temveč je spekter življenja mnogo bolj pisan in bogat…