Včeraj sem za zaprto skupino izvedla body-mind delavnico na temo ‘Bolečina’. Namen je bil na bolečino pogledati iz drugega zornega kota ter jo preoblikovati na način, da jo lažje ozavestimo, jo povežemo s prevladujočimi mesti v našem telesu, se iz nje kaj naučimo in jo vsaj delno izpustimo ali vsaj preoblikujemo, da je malenkost lahkotnejša.
Začeli smo s praznjenjem glave – vse kar ti pride na pamet, ko rečem ‘bolečina’. Če tole bereš, lahko tudi sam narediš tole kratko vajo. Naj bo spontana, ni pravih/napačnih odgovorov in morda te kakšen preseneti…
Mene vedno znova preseneti, koliko strahu povezujemo z bolečino in v včerajšnji skupini je bil rezultat podoben. Strah pred prihodnostjo, strah pred tem, da nekoga ‘okužim’ s svojo bolečino, strah pred tem, da nekomu naložim svoje breme, strah pred odnosi, strah pred veseljem, strah pred igrivostjo, strah pred spuščanjem bolečine (kdo pa sem brez nje?), strah pred tem, da bo nekdo drug ranil/mi vzel mojo bolečino (sploh ne ogrozil direktno mene, ampak mojo bolečino),… Se prepoznaš?
Strah je eno primarnih čustev, ki lahko najbolj ohromi našo življenjsko energijo ter nas dobesedno zabetonira v rigidno telesno, umsko, včasih tudi spiritualno shemo. In največkrat je strah tisti, ki se na dolgi rok manifestira tudi skozi fizično bolečino, vsekakor pa so pri bolečini navadno zraven spletena tudi ostala čustva, ki nam jih ni bilo dovoljeno čutiti, so bila kaznovana, zasmehovana itd. V naši kulturi je to še vedno jeza. Veliko bolečine povzročijo tudi ljubosumje, krivda, občutek prekomerne odgovornosti, samota/zapuščenost…
In vsa ta čustva, občutki in dolgoletna čutenja so jasno izražena v telesu. Ko prosim ljudi, da mi pokažejo/ narišejo, kje je njihova bolečina najbolj prisotna je to navadno v prsnem košu, trebušnem predelu ali v glavi. In kaj je tam?
- Dih = življenje.
- Vitalni organi = notranja moč, energija za premik naprej.
- Um = kontrola nad življenjem in s tem varnost.
- Prsni predel = socialni jaz, odnosi (ki kot vemo lahko najbolj bolijo).
- Centralni del = moj resnični jaz/moje resnične potrebe, ki ga/jih večina tlači, zaradi ugajanja, podrejanja, zaradi strahu pred izgubo (spet smo pri odnosih).
- Glava = naš naučen odziv na okolico, razum/analiza/predalčkanje/etiketiranje/razumevanje/vsak-zakaj-potrebuje-zato in to se lahko vleče leta in leta. Hkrati je v glavi naša shema poznane in s tem varne realnosti (tudi če ta realnost ni zares varna in ljubeča) ter naša osebna straža, ki nas silovito brani pred spremembo (tudi, če je ta na bolje).
In če se vrnem k naslovu ‘Je bolečina resna stvar?’ Absolutno je REALNA (naj ima izvor v čustvih, miselnih shemah ali je čisto mehanska, JE realna). Absolutno nam nekaj sporoča in sama jo globoko SPOŠTUJEM. Ampak, kaj imata realnost in spoštovanje veze z resnostjo? Se lahko znotraj meja spoštovanja tudi malo pohecam in pri tem ne izgubim stika z realnostjo?
V zadnjih mesecih opažam, da smo v naši kulturi RESNOST dobesedno združili s koncepti odgovornosti, realnosti in spoštovanja. Se pravi smo si na eni točki povedali in verjamemo da je: resnost = odgovornost, resnost = živeti realistično/prizemljeno, resnost = izkazovanje spoštljivosti. AMPAK, to so RAZLIČNI KONCEPTI, vsak zase izraža nekaj, med seboj so lahko povezani, ne pomenijo pa enačaja = (je enako) resnost. To je izredno pomembno zavedanje, če se želimo otresti svojih bolečin.
Premisli, kdaj se počutiš lahkotno, živo, brez/z manj bolečin, poln zagona? Je to, ko si resen, obrnjen vase in ujet v svoje miselno premlevanje ter si ne dovoliš preveč čutiti? Verjetno se bolj lahkotno in z manj (ali celo brez bolečin) počutiš, ko te drobne stvari/ljudje razveselijo, ko si dovoliš spontanosti/igrivosti, ko nosiš v sebi mir in hvaležnost, ko si pomirjen s seboj ali sproščen v družbi tistih, ki te sprejemajo takšnega kot si. Je res?
Spoštujem bolečino, a moj pristop k zdravljenju le-te, je skozi: lahkotnost, hvaležnost in čutenje. In ko rečem čutenje, to niso samo ‘resna’ čustva, travme in težke stvari, ampak tudi čutenje veselja in igrivosti – prebujanje tiste otroške (ne otročje!) lahkotnosti in sanj, ki delujejo kot luč na koncu bolečega dolgega tunela, skozi katerega se trenutno prebijamo.
To čudovito potrjuje včerajšnja delavnica…iz rigidnih, drobno premikajočih teles smo si dovolili drugačne vrste interakcije s svojo bolečino – naredili smo jo lahkotnejšo, se z njo poigrali najprej sami, nato v parih in skupini ter jo na koncu še dobro predihali in preoblikovali. Zanimivo je, kaj vse se je ob tem sprostilo…koliko začudenja ob odsotnosti bolečin je bilo ob koncu videti na obrazih ter koliko nezavednih miselnih shem v povezavi z bolečino, je prišlo v našo zavest!
Kjer je bolečina, je po mojem mnenju preveč resnosti. Resnost pa je po vsej verjetnosti super maska za mnoga ujeta čustva, ki si jih še vedno ne upamo izraziti, saj nismo našli dovolj varnega okolja ali pa so naše miselne straže preveč na preži.
Zatorej, če iščete samo ‘resnega’ terapevta, ne prihajajte k meni. Delo z gibanjem je življenje samo po sebi. In življenje ne obstaja le skozi očala resnosti, temveč je spekter življenja mnogo bolj pisan in bogat…
