BLOG

SPREMEMBE, telo, Uncategorized

Nove nevronske mreže = nova verzija tebe!

Ena prvih oseb, ki je k meni hodila na plesno-gibalno psihoterapijo (še v Angliji) mi je ob koncu njenega terapevtskega procesa podarila tablico s spodnjim napisom in rekla: “Ko boš enkrat imela svoj terapevtski prostor, lahko tole obesiš notri. Naj te spominja na tvoje začetke…”

Prevod: V življenju se ne gre za to, da sami sebe poiščemo, ampak, da sebe ustvarimo.

Spomnim se, da me je ta citat begal in sem druge spraševala, kaj si o njem mislijo…

Se res ustvarjamo na novo ali že vse smo in samo iščemo našo esenco? Kaj ti misliš?

Moje mnenje takrat je bilo, da se v življenju iščemo, ne ustvarjamo in zato je tablica ostala pospravljena v predalu. Včeraj (po koliko letih? 4ih?) pa sem ob branju knjige dr. Joe Dispenza, ki preučuje plastičnost naših možganov, dobila popolnoma nov uvid.

Ja, naša esenca je v nas – je naša, unikatna – jo iščemo in najdemo – lahko z njo stopimo v stik. AMPAK, če želimo ŽIVETI v stiku s to našo esenco, če želimo živeti celoto sebe, je neizogibno, da na novo ustvarimo sebe – ne v smislu drugačne esence (ne zanikanje sebe!), ampak v smislu drugačnega delovanja, drugačnega čustvovanja, drugačnega socialnega vedenja, drugačnega pogleda na naše trenutne okoliščine in prihodnost, ki si jo ‘deep down’ želimo zase.

Ne moremo pričakovati, da bomo za-živeli celoto sebe v enakih okoliščinah ter v istih vzorcih mišljenja, vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi. Samo drugačno bivanje lahko podpre celoten izraz naše esence!

V resnici je NUJNO, da na novo USTVARJAMO:

  • PROSTOR znotraj in zunaj sebe, ki podpira celoten izraz nas samih!
  • NOVE IZKUŠNJE, ki potrjujejo, da je naš poln izraz dragoceno darilo svetu (ne breme ali nekaj čudnega, slabega itd.).
  • NOVO REALNOST, ki presega ‘naučeno’, ‘pogojeno’, ‘ponotranjeno’ ter nam daje svobodo, notranji mir, trdnost v tem, kdo smo ter besedni in nebesedni glas, da sebe izrazimo brez sramu in strahu pred kritiko.

In kako ustvarimo novega sebe?

Včasih so v nevroznanosti verjeli, da so nevronske povezave, ki jih ustvarimo v otroštvu nespremenljive, v zadnjih letih pa se ZNANSTVENO POTRJUJE, da lahko vzpostavljene nevronske mreže ‘odpletemo’ in ‘spletemo’ nove – na način, da bodo podpirale življenje, ki si ga želimo.

Nove nevronske mreže = nov način mišljenja, vedenja, čustvovanja, povezovanja, bivanja = nova verzija tebe!

Nova verzija tebe se sliši super! Ampak a veš, kdo si ‘deep down’ in česa si sploh želiš zase?

Kdo smo danes, je namreč posledica vseh naših dotedanjih izkušenj, vsega družinskega in kulturnega pogojevanja, posledica okolja v katerem smo živeli, vseh ponotranjenih sporočil o tem: ‘kaj je prav/ spodobno’, ‘kaj je nedopustno/ sramotno / grešno’, ‘kaj si zasluži besede ‘priden-a si’, ‘kaj si zasluži ignoriranje, kazen, samoto ali odobravanje’…

Bolj kot odraščamo bolj nas ta prepričanja in naučeni vzorci dušijo. Varne stene preteklosti postajajo premajhne, ker naša esenca želi biti vidna v celoti. Čutimo potrebo po tem, da smo bolj in bolj mi – ne konstrukt družbe, vzgoje in okolice…

Vemo, da se želimo znebiti vzorcev, ki nas dušijo, PROBLEM pa je, ker ne vemo s čim ŽELIMO zapolniti novo-nastali prostor! Včasih so naučeni vzorci tako močni, da sploh ne vemo, kdo smo brez njih! Strašljivo je podreti stene, ker ne vemo, kaj bo na drugi strani. Si bomo sploh všeč z novimi nevronskimi povezavami (brez naših starih vzorcev)?

Zato bi jaz zgornji zapisani citat malo spremenila…

“Life is about finding ourselves first and then creating ourselves anew, accordingly” (V življenju se moramo najprej najti, da se lahko na novo ustvarimo).

Ključ po mojem mnenju ni le v kreiranju nove verzije sebe, ampak v KOMBINACIJI: ISKANJA + USTVARJANJA.

Kako namreč lahko vemo, kako zgraditi življenje, ki podpira izraz naše esence, če svojih globin še ne poznamo? Če še nismo ozavestili, kaj ne želimo biti in kaj si želimo zase? Kako vemo, kaj rabimo, če se svoji esenci še nismo približali ter ji prisluhnili – kdo je in kako se želi izraziti? Šele ta sporočila nas usmerjajo na poti grajenja nove realnosti, kjer bo naša esenca vidna, spoštovana in v blagoslov in izgradnjo nas samih in okolice.

Ozaveščaj, išči, stopaj v stik s seboj ter sledi sporočilom, ki jih tam slišiš. Naj te vodijo v kreacijo nevronskih mrež, ki odslikavajo življenje, ki maksimalno podpira tvojo esenco.

Sara

P.S. Če rabiš pomoč na poti ozaveščanja, iskanja in grajenja vabljen-a v NOV 7-TEDENSKI GIBALNO-PSIHOLOŠKI SKLOP: STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ (več spodaj).

Eksperimentiranje z gibanjem drugačna interakcija s svojim telesom –> nova izkušnja, nov občutek, varnost –> nove možganske povezave –> nov pogled na svet –> možnost za tvojo osebno spremembo.

Uncategorized

Sporočila telesa (2)

 [9. februar 2021]

[RUBRIKA: SPOROČILA TELESA] Poglej si video in mi napiši: “Kaj vidiš?”, “Kaj govori telo?”, “Katera sporočila si zase dobil-a ob gledanju tega videja?”. V začetku naslednjega meseca bom pod video objavila razlago mojega telesnega sporočila. Med komentarji bom izbrala tistega, ki najbolj resonira z njim ter ga NAGRADILA Z BONOM V VREDNOSTI 60 EUR. Nagrajenec lahko bon koristi za obisk mojih programov (BMS reset, PGPT…) – online ali osebno 1 na 1. Si piševa!

sporočilo telesa – februar 2021
GOVOR, POGUM

Glas

Ko sem bila majhna, sem bila odlična v tem, da si vzamem pozornost. Drobno otroško podobo sem znala povečati s svojim močnim glasom. Če je bilo treba, sem stopila še na stol in kot bi rekli moji starši: “zakikirikala”. Še v srednji šoli sem po dolgotrajnem sedenju, včasih čisto spontano tekla po hiši in glasno pela, se na ves glas smejala, spuščala raznorazne glasove in ‘animirala’ vse domače. Po ne-naključju mi še kitajski horoskop nadane znamenje “Petelina”. Pa ne le navadnega, ampak tistega –> “Petelin na kupu gnoja” 😀

Razmišljam o svojem trenutnem poklicu in prešine me, da morda v tem kitajskem ‘petelinu’ le je kanček resnice. Nekako sem postavljena na mesto, da ljudi kličem globlje vase – tudi tja v njihov “kup gnoja”, kjer bivanje ni vedno prijetno, je pa še kako NUJNO, če si želim(o) enkrat samozavestno in s ponosom nase (na vso preteklost in delčke sebe), pred celim svetom, vzklikniti: “To sem jaz!”

In tukaj sem jaz…teden dni pred delavnico “POIŠČI SVOJ GLAS SKOZI TELO”. Zatipkam se in zapišem: “Poišči svoj glas PRED SEBOJ”…hm… morda pa je glas še bolj pomembna tema, kot sem do sedaj verjela…

Z glasom orišemo, kdo smo! To je (za večino ljudi) orodje, s katerim predstavimo svojo notranjost – esenco sebe. In kako lahko povem ‘kdo sem’, če niti ne poznam orodja s katerim izvedem ta opis? Ja, učimo se besed, pravilne skladnje in ločil, ampak, kaj pa zvočna podoba in telo, ki glas podpre ali zaduši? Kako zvenim samemu sebi? Me moj glas plaši ali pomirja? Si grem na živce, ko se slišim na posnetku? Se svojega verbalnega izraza sramujem? Kako moj glas oponašajo drugi? Kdo sem, ko spregovorim? Kdo sem, ko molčim?

Imam totalno blokado! Že cel teden odlašam z reklamo za to delavnico. Vse je že pripravljeno! Že teden nazaj je bilo, ampak nekaj me ustavlja. Je to ‘next-level’ mene?

Počutim se, kot da lezem na ta moj kup gnoja (ali pa je morda gnoj kar kolektivni?) – s ciljem, da naznanim, da je čas “skrivanja” naše notranjosti, NAŠIH GLASOV in celotne prezence, potekel. Pa res hodim temu naproti ali bi raje svojo glavo, tik pred ‘razcvetom’, skrila v ta isti kup gnoja in s tem zadušila moj / kolektivni glas?

“Nisem vedela, da bo tako težko!”, “Ne razumem, kaj me ovira?”, “Otopela sem”…vse to se mi plete po glavi, ko se odločim, da temu naredim piko. Skotalim se iz sedežne in postavim v stoječ položaj.

Telesu dam nalogo, da me pelje v moj glas…

Nema sem – iz sebe sprva ne spravim ničesar. Nemi gibi, zdijo se celo odsotni. Zalotim se, kako masiram zadnji predel vratu, popolnoma zvita v žogici. Zavem se, da so glasilke ravno nasproti mojih rok in da je še moj dih neslišen. Malo se prisilim, da iz sebe iztisnem globok izdih. “Ok, vsaj vem, da sem tukaj,” si rečem.

Globokemu izdihu sledi igra dihanja in gibanja. Še vedno precej neslišno, a tokrat roke prestavim na glasilke…še vedno v žogici in brez glasu. Kaj je tam? Zakaj dušim svoj lasten izraz?

Znajdem se na vseh štirih, z iztegnjenimi okončinami, gibanje pa je popolnoma togo – kot lutka sem, marioneta. Neslišna, ukalupljena, nema.

Spomnim se diha, ki dokazano topi stres in vrača v svoj center. Nekajkrat poskusim, moje telo pa se postavlja v bolj pokončno držo. Igram se, dodajam vse močnejši dih, dokler se ta ne sprevrže v brundanje…

Fant se iz sosednje sobe zadere, če sem parnik?! Kdo ve zakaj, ampak mogoče me ravno njegov komentar spodbudi v najbolj glasen izraz mojega imena, kar ga kadarkoli pomnim: “Ne! Sssssssssss – AAAAAAAAAAAAAAAAAA – RRRRRRRRRRRRRRRR – AAAAAAAAAAAAAA!”

Derem se, prav zares se derem. Ponavljam vse črke svojega imena in dovolim telesu, da se zvira, odpira, namešča. Sem ravnokar dala glas tistim delom sebe, ki so bili do sedaj pospravljeni ‘na varno’? Je morda napočil čas, da sebe podpišem z veliki črkami? Ali pa je bil to kolektivni krik za vse tiste, ki se še vedno ‘podpisujejo’ z malimi črkami – komaj vidni, pozabljeni, preslišani ali pa celo prostovoljno umaknjeni v svoj neslišen oklep?

A veš kakšna SVOBODA je to, ko dam iz sebe vse MOJE črke!

Kako je pa tebi ime? Kdo stoji za TVOJIMI črkami?

Vabljen-a na 3-dnevno izkustveno delavnico, kjer bomo iskali svoj glas. Telo nam bo v pomoč, da se dokopljemo do naših blokad, ki nehote dušijo naš poln izraz ter vplivajo na to, kdo si upamo biti v naših življenjih. Z nami bo Mina – mogočen glas, ki nežno vabi v raziskovanje vsega tistega, ki je bilo skozi naša življenja utišano in zamolčano. In z vami bom seveda jaz, da držim dovolj varen in velik prostor za vse črke TVOJE ESENCE.

Za več informacij o delavnici mi piši na info@kon-pas.org in ti pošljem pdf.

Vabljen-a!

Sara

Uncategorized

Sporočila telesa_modrost 1

[6.1.2021] – neverbalno…(*)

(*)”Kaj vidiš?”, “Kaj govori telo?”, “Katera sporočila si zase dobil-a ob gledanju tega videja?” Ko opazuješ, opazuj skozi svoje telo – kaj dela tvoje telo, ko gledaš video, kaj čutiš v sebi, kateri spomini pridejo v tvoje misli, kakšne oblike vidiš v mojih gibih ipd. Nato preberi razlago sporočila…(naslednjič pa spremljaj FB ali moj YT in se poteguj za nagrado ;)).

[6.1.2021] – verbalno…

Včasih sploh ne opazimo, da smo obtičali v coni udobja. Telo želi naprej, naš um pa ne dojame ali pa noče videti. Že ko se telo odriva, da bi skočilo v neznano je del nas še vedno zadaj. Mižimo, ker se bojimo naprej, v neznano. Nič čudnega, da nas potem meče, če pa slepo stopamo naprej, brez vizije, brez cilja in samo na pol – z eno nogo še vedno na varnem.

Kako lahko spremenimo naša življenja, če ne gremo v spremembo popolnoma celi? Če z eno nogo ‘bremzamo’ sami sebe? In potem še poslušamo naš um, ki pravi: “Pa saj si vedel-a, da ti ne bo uspelo? Novo je nevarno / majavo / nesigurno / čudno…sem ti rekel-a!”.

A te kdaj vleče v 2 smeri, kot mene? Želiš naprej, ampak del tebe se je pa tako močno zasidral v tvoje trenutno življenje in okoliščine, da tudi če siliš, ne gre. Nekaj časa še vlečeš za seboj tiste dele (preteklost, vse česar se oklepaš), ampak slej ko prej se utrudiš…

Nekaj bo treba spremeniti. Nekaj bo treba izpustiti – tisto, kar me ‘bremza’, da poletim. Kaj preteklega moram objeti z ljubeznijo, da me bo preteklost podprla kot veter v moj hrbet ter mi dala moči in stabilnosti, da cela (na obeh nogah, s celim telesom in prenosom težišče) stopim naprej v prihodnost – pogumno, s hvaležnostjo za vse kar je bilo in z zavedanjem, da je vse vredu in bo vredu tudi ko skočim tja, kjer še nikoli nisem bila…?

Kako grejo tebi življenjski skoki v neznano?

Deli z mano svojo zgodbo na info@kon-pas.org ali na Facebook pod komentarje rubrike (sporočila telesa).

Sara

Uncategorized

PRIS(O)TNOst!

Ženske se tako rade pohvalimo, da lahko multi-taskamo in da je to naša moč in prednost pred moško populacijo. No, jaz sem ena tistih, ki mi multi-taskanje res ne gre oziroma se tega skušam namensko ogibati, ker opažam, da me totalno izčrpa. Moj fokus je razpršen, moja glava v kaosu misli, moje odziv do tistih, ki me v tem multi-mode zmotijo pa žalostno odsoten, v popolnoma drugačnih odtenkih, kot si to zaslužim jaz, oni in naš odnos.

A je res bolj pomembno to, da v enem dnevu obkljukam sto opravil in v vsej svoji storilnosti in razpršenosti, le bežno užijem čudeže življenja, ki se prav ta trenutek moje razpršene in storilne pozornosti, odvijajo okoli mene?

Česa se rada spominjam? Tistih trenutkov; iskrenih, ljubečih besed in prisotnih, namenskih dejanj, ki pobožajo moje srce ali pa ga iz gole direktnosti in močnosti tega-trenutka ranijo in potisnejo iz cone udobja tja, kjer se še nisem soočila s seboj. Česa se spominjam? Tistega listka opravil izpred 1 meseca? Ko sem obkljukala še zadnje službeno opravilo in se od utrujenosti sesedla na kavč…nezmožna pogovora, nezmožna izkaza ljubezni do sebe/partnerja…

Svet je res neizprosno divje naravnan… danes ni več ok, da je nekaj narejeno. Mora biti tudi hitro, kvalitetno (ma kaj kvalitetno, vrhunsko, konkurenčno) in ne samo ena stvar…čim več tem bolje. To je pohvalno, pridno, NORMALNO za zdravega in mladega človeka. Vsak dan tako, vsak dan še več in še bolje… Se mi zdi, da danes OSEBNA RAST ni več to, da si boljši človek osebno in medosebno, ampak, da rasteš v hitrosti, produktivnosti in razprševanju sebe…

Sami sebi nismo dovolj. Kaj šele drugim.

In veliko preveč se nas ujame v to zanko…ker ne ljubimo celote sebe, ker so deli nas, ki jih poganja krivda, ker smo ujeti v naučene vzorce kdor ne dela je len ali brez dela se še čevelj ne obuje ipd.

Pa si srečen-a, ko opravljaš 3 stvari hkrati? Pa si poln-a energije, vitalnosti, življenja, ko se tvoj vsakdanjik zaključi? Živiš polnost odnosov, ki si jo želiš?

Živiš prisotno? Opaziš in pohvališ svoje drobne korake naprej ali pa na mestu? Objameš z vso svojo bitjo? Prisluhneš z globino svoje duše? SI PRISOTEN-A ZASE – da se slišiš, da se čutiš, da si daš, kar rabiš? SI PRISOTEN-A Z DRUGIMI – da jih opaziš, da jih slišiš, da se sočutno odzivaš, da jim prideš pol poti nasproti, da jih pogledaš z vsemi čustvi v tebi, da komuniciraš brez distrakcij…

Ko smo prisotni, smo tudi bolj pristni. Polnimo in se polnimo. Opazimo majhne stvari, ki mavrično pobarvajo naše srce. Več naredimo! Bolj lahkotno se pomikamo skozi življenje. Bolj smo fleksibilni in odprti za nepričakovane obiske, naključna srečanja in opravila, ki nam “prekrižajo” NAŠE številne in prenatrpane plane…

Koliko jih imaš za leto 2021 (planov, načrtov, zaobljub)? Se spet ujemaš v zanko več, boljše, pridno, multi-funkcijsko, storilno, brez življenja, bežno…

Jaz sem prejšnji teden pisala take plane in načrte, da sem potem rabila 2 dni na off…in sedaj šele vidim, da sem se sama ujela… ne prvič, a upam, da z mojo eno in edino zaobljubo, bližje zadnjič.

V letu 2021 se zaobljubljam PRISOTNEMU so-bivanju. Ne glede na to kar delam, čutim, s kom sem, kje sem…PRISOTNOST! PRISTNOST! Samo to. Če polno vnesem v svoje življenje več tega, sem absolutno osebno zrastla in prerastla vsa tista neuporabna prepričanja in vedenja, ki me odvračajo od POLNOSTI ŽIVLJENJA.

Čemu se pa ti zaobljubljaš v 2021? Upam, da si si zadal-a prebavljiv seznam :O Sicer ti predlagam, da svoje multi-plane raje zamenjaš za en sam fokus – eno besedo – en stavek – eno področje. Tam začni, deluj, preobražaj tvoje življenje na (še) bolje!

Ko sami sebe razbremenimo prevelikih pričakovanj do sebe, se v naših življenjih sestavi še marsikaj drugega – tisto, čemur sploh nismo dajali posebne pozornosti…

Naj bo 2021 tvoje leto!

Sara

P.S. Prisotnost se vedno začne v našem fizičnem telesu…v novem letu vabljen-a na SKLOP GIBALNO-PSIHOLOŠKIH ONLINE SREČANJ “STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ” (za več info mi piši na info@kon-pas.org ali za prvi vtis poglej pod “aktualno“).

Uncategorized

V 2021 zamenjaj ZAKAJ za KAKO!?

Decembrski pozdrav!

Včeraj sem šla na sprehod k reki in simbolično spuščala vse, kar mi v življenju več ne služi in česar se po nepotrebnem oklepam. Opazovala sem, kako teža zapušča moje telo, v njem pa se dela prostor za vse tisto, kar je polno življenja, jasnosti, notranje moči in miru.

Razmišljala sem, kaj zaželeti vam/tebi, ki spremljaš moje delo. Sporočilo, ki sem ga prejela je preprosto: Želim ti, da v novem letu svoj ZAKAJ, čim večkrat zamenjaš z vprašalnico KAKO. Aa?

  1. ZAKAJ?

Zakaj se to dogaja (spet) meni? Zakaj ima težave ravno moj otrok? Zakaj me ne razume(jo)? Zakaj sem tako neumen-a? Zakaj nisem tako srečen-a kot on? Zakaj nisem bolj samozavesten-a? Zakaj grem vedno čez sebe? Zakaj spet podaljšani ukrepi? Zakaj mi je bilo treba tega in onega? Zakaj ta diagnoza? Zakaj, zakaj, zakaj…te vedno drži ujetega. Tvoja pozornost je neizogibno v preteklosti: vrtanju v stilu kaj bi če bi in mnogokrat nerazumskem sklepanju: vse je moja krivda, Bog/Vesolje me kaznuje, ker...

Z zakaj-i si želimo razlage in s tem razmbremenitve, naložimo pa si samo še večje breme. Ker včasih mnogo let vrtamo in ne dobimo odgovora ali pa si naši možgani odgovor izmislijo na podlagi emocionalnega doživljanja okoliščin, obenem pa svojo interpretacijo še tisočič potrdijo s prepričanji, ki so v nas zasidrani že od otroštva. In to ponavadi niso najbolj realne, kaj šele podporne interpretacije…

Trenutno se učim od dveh terapevtk iz Seattla. Stari sta 65 in 80 let! In velikokrat je njuna življenjska modrost tista, ki pretehta še najbolj strokoven učbenik, kjer so teoretično pojasnjeni zakaji. Prva stvar, ki sem se jo naučila od njiju je, da naj se neham oklepati besede ‘zakaj’ (tudi jaz to počnem in se učim spuščati…). Pravita, da to zapira možnosti in nas odvrača od premika naprej… Razmisli. Ti tvoji zakaj-i res tako zelo pomagajo pri korakih v smer želene spremembe?

2. KAKO je kako drugačen od zakaj-a?

Kako vedno odpira možnosti. Prisili nas, da smo v sedanjosti, si jo ogledamo in si priznamo, da smo tukaj in zdaj, s temi in onimi problem in težavami. In sedaj imamo 3 možnosti:

  1. Retrospektiva z namenom samorefleksije: Kako sem prišel do sem in kako moja dosedanja pot vpliva na mojo sedanjost?
  2. Ukrepanje v sedanjosti: Kako lahko s tem kar sem in znam, v tem trenutku razumem, podprem, pomagam sebi/drugim/svetu?
  3. Povezovanje sedanjega trenutka s prihodnostjo: Kako lahko od danes naprej delujem drugače? Kako lahko stopim iz cone udobja in spremenim svojo realnost na bolje?

A vidiš KAKO, te KAKO spravi na trdna tla in v gibanje – v refleksijo, spremembe, plan za danes/za naprej in pa v polje hvaležnosti in možnosti; da sploh opaziš; do kam si že prišel-a in kaj vse, še lahko postaneš. Tako zelo drugače kot vrtanje po zakaj-ih, ki se prepogosto valjajo v krivdi, obsodbah in interpretacijah ranjenega notranjega otroka…

Tudi v plesno-gibalni psihoterapiji mene predvsem zanimajo KAKO-ji: kako se v danem trenutku, v povezavi z mislimi in koliščinami, nezavedno gibaš in kako nam-a ta informacija lahko služi kot izhodišče za vpogled vase ter premik naprej – v smer tvoje vitalnosti, duševnega ravnovesja in pomirjenosti z življenjem.  

In če se sedaj sprašuješ KAKO to naredim? KAKO se premaknem naprej? KAKO dejansko nekaj spremenim?

Odgovore že nosiš v sebi! Je pa res, da včasih pride prav, da nam jih nekdo pomaga videti oz ozavestiti.

Spodbujam te, da si v novem letu odprt-a za smernice, nove priložnosti, nova srečanja, nove izhode, ki so zate absolutno mogoči, če se le odločiš, da se iz omejenosti ZAKAJ-ev, premakneš v polje KAKO-jev. V slednjih vedno obstaja pot…zaupaj, začuti kako in skladno s tem deluj!

Naj bodo prazniki in prihajajoče novo leto polni KAKO-jev, ki rišejo priložnosti in pot za naprej…

Sara

Uncategorized

TVOJE FASCINANTNO TELO: ali si vedel-a?

A veš, kako zelo je tvoje telo fascinantno?? Svoj fizični obstoj jemljemo čisto preveč samoumevno. Toliko se dogaja v nas – prav sedaj!

Vsak trenutek tvoje telo na najglobljih ravneh – atomov in celic – čisti, obnavlja, izloča, ustvarja, balansira, komunicira, ustvarja energijo, ohranja informacije, ščiti, se bori…ZATE! Da te povrne v stanje vitalnosti zdravja in ravnovesja na vseh nivojih.

Vsaka misel, beseda, gib, odziv na okolico, so plod številnih interakcij na mikro- in makro- nivoju tvojega obstoja. Nič ni samoumevno, ja, odvija se avtomatsko, ampak a ni naravnost FASCINANTNO?!

Tvoje telo JE dovršen mehanizem informacij, energije, gibanja, komunikacije, sodelovanja, obnove, čiščenja, rasti in regeneracije. A ne verjameš?

Nekaj dejstev:

  1. Tvoje telo ravno sedaj upravlja in usklajuje 37 bilijonov celic (37000000000000)! Kakšna usklajenost in preciznost!
  2. Vsak dan ustvariš 300 miljard novih celic! Kakšna obnova!
  3. 98 % atomov, ki danes sestavljajo tvoje telo, bo decembra 2021 zamenjanih! Za nove, vitalne, samo zate in izgradnjo tvojih novih celic!
  4. Nobena izmed tvojih številnih celic ni popolnoma enaka drugi – vse so unikatne! Tudi tiste z isto funkcijo se med seboj malenkostno razlikujejo. A vidiš zakaj se pod nobenim pogojem ne moreš primerjati z drugimi?
  5. Tvoje celice med seboj neprestano komunicirajo in to tako, da iztegnejo “rokico” (nano-tubes) in se dotaknejo druga druge. Kakšen prefinjen in tako zelo človeški pristop. Rojen_a si za povezovanje, to je preprosto v tebi.
  6. Za tvojo vsakodnevno energijo ali njeno pomanjkanje, se imaš zahvaliti mitohondirjem – to so prave tovarne tvoje energije, v tvojem telesu pa jih imaš 100.000 triljonov! Največ jih je v tvojih mišicah, dobiš pa jih (skoraj v celoti) od mame 😉 Hvala mamicam!
  7. V telesu imaš tudi celice-smetarje, ki ne samo 1x na 14 dni, ampak prav vsako sekundo, iz tvojega telesa odstranjujejo vse, kar škoduje ravnovesju tvojega telesa. Zahvali se makrofagom – posebni sorti belih krvničk, ki dobesedno jejo smeti ter jih presnavljajo v nove gradnike / energijo za potrebe tvojega telesa 🙂 Kakšna učinkovita reciklaža!
  8. Tvoje celice so izredno zmogljivi spominski polnilniki! Vse informacije o tebi so zapisane v DNK, ki je v jedru vsake celice. Če vse DNKje ene osebe odvijemo, raztegnemo in zložimo skupaj dobimo dolžino dvakratnega premera našega Osončja! Kakšna zakladnica informacij si!
  9. Impulzi nevronskih celic (signali med tvojimi živčnimi celicami) potujejo s hitrostjo kar 400 km/h! Kakšno hitrost in fokus premoreš!
  10. Ob tvojem spočetju (združitvi jajčeca in semenčeca) se oplojeno jajčece zasveti! Ob spočetju, si svetloba 🙂

A vidiš, da na mikro-ravneh že vse znamo? Da so vsi mehanizmi za vitalnost, zdravje, čiščenje, obnovo, komunikacijo, sodelovanje, moč, spomin in celo svetlobo…že v nas! Prav v tem trenutku!

Ti si unikaten_a, vse od prstnega odtisa, tvojega telesnega vonja pa vse do celic tvojega obstoja. Ti znaš komunicirati, se povezovati, sobivati, podpirati, graditi, ustvarjati, se obnavljati in rasti. To ravnokar delaš na celičnem nivoju!

Ne glede na, na primer: anti-socialnost, v tebi dobesedno živi dar ta komunikacijo – tvoje celice izvrstno komunicirajo vsako sekundo. Kljub izgorelosti in stresu, tvoje telo pozna mehanizem obnove in vnovičnega proizvajanja energije in vitalnosti. Ne glede na toksičnost odnosov, okoliščin, lastnih ali tujih čustev, ti globoko v sebi znaš čistiti, zračiti, odnašati, pojesti in preoblikovati – vse kar ti škoduje, te duši ali ti jemlje energijo.

Vse to deep-down veš. Tvoje telo že vse zna. In ti si v tvojem telesu!

Čudi se. Uči se. Odkrivaj globlje mehanizme za tvojim porušenim fizičnim ali duševnim ravnovesjem.

NAJ BO TVOJE TELO TVOJ SMEROKAZ IN UČITELJ!

Stopi v stik s telesom – stopi v stik s sabo!

Sara

P.S. Če rabiš pomoč, da razvozlaš svoja telesna sporočila ter tudi navzven v polnosti začneš živeti vse njegove fascinantne zakonitosti, pa veš kje me najdeš 😉

Uncategorized

7 TIPOV LJUDI in kakšen je tvoj odnos do bolezni in ostalih osebnih problemov?

Epidemija, ki ji ni videti konca… Potem pa še kislo vreme, ki že nekaj dni zapored izpira še tisto edino in mnogo prekratko snežno veselje…

Enim je to obdobje super, so že vajeni družbe s samih seboj, uživajo v potapljanju vase in v objemanju tistih sivih misli, ki neizogibno vstopajo v zavest vsakega izmed nas. In ravno te sive misli, marsikomu ne dajo miru…

Sedaj, ko smo se na ven ‘umirili’, šele vidimo, kako viharno je v resnici v naši notranjosti. In dejstvo je, da tokrat (oziroma letos) NE MOREMO ZBEŽATI!

Kako kruto, da moramo še delati od doma, kjer je že tako veliko vsakdanjih in osebnih napetosti? Da se sedaj vse poslovno in osebno vse preveč prepleta. Da svojih težav in sivih misli ne moremo preusmeriti v norost božičnega nakupovanja, v letanje od ene do druge službene / šolske itd. novoletne zabave ali aktivnosti. Da so naši edini prijatelji v tem času naši partnerji in otroci, s katerimi sploh nismo vajeni več preživljati tooooliko časa…

In v tem intenzivnem sobivanju, ki mu ne moremo ubežati, največkrat nastane KONFLIKT! Navadno tak, ki velikokrat sploh nima fizične podlage, ampak je preprosto tam zato, ker se V SVOJO DIVJO NOTRANJOST VSAK POTAPLJA DRUGAČE. Vsak si ‘svoje’ fizične/ duševne/ življenjske težave razlaga drugače in temu primerno tudi ukrepa ali pa sploh ne ukrepa, čeprav vsi okoli njega kričijo, da MORA NEKAJ SPREMENITI! Ampak on/ona ne vidi, ker težave niso njegove/njene…

Slučajno sem naletela na luštno in precej realno TIPOLOGIJO LJUDI, glede na to ‘kako se soočamo s svojo boleznijo / problemi’. Nisem pristaš tipologij, a tale je res zanimiva in morda vredna osebne refleksije. Da koga ne zavajam, to ni uradna psihološka delitev, ampak je delitev, ki je nastala kot plod mnogoletnih izkušnj dela z ljudmi in je stvaritev P. Bouchardon (2000).

Si kdaj razmišljal_a kakšen je tvoj odnos do osebnih težav / bolezni in če (in kako) se razlikuje od pogleda tvojega partnerja / otrok / prijateljev / družbe?

Po Bouchardon obstaja 7 NAČINOV KAKO SE SOOČAMO Z OSEBNIMI TEŽAVAMI/BOLEZNIJO in s tem 7 TIPOV LJUDI: kmet, biolog, romantik, vrtnar, šaman, ekolog in mistik. Povzemam in pod zvezdico dodajam svoje uvide…

KMET: Bolezen/težave opazi šele, ko ga začne/jo ovirati ali je bolečina/težava res huda. Bolezen dojema le kot vir težav. *Veliko jambra sam pri sebi, o svojih težavah nerad spregovori, tlači bolečino dokler ni nevzdržno in ko je že skoraj prepozno končno obišče zdravnika. Ne sprašuje se o vzrokih, želi samo hitro medikamentno rešitev, da gre lahko čimprej nazaj v svoj star življenjski slog.

BIOLOG: Tisto, kar se dogaja, skuša razložiti kot posledico zunanjega vzroka. ‘Kateri virus je kriv?’, ‘Sem pojedel pokvarjeno hrano?’, ‘Nagnjenost k depresiji sem podedovala od mame…’. Poskuša razumeti in odkrivati vzroke, vendar išče le ‘zunaj’. *Navadno so za težave / bolezni krivi drugi, on v to ni vpleten, je le žrtev realnih zunanjih okoliščin (epidemija, slaba genetika, vreme, ločeni starši itd.), a na to gleda objektivno.

ROMANTIK: Svoje težave / bolezen doživlja kot osebno žalitev, neizpodbiten dokaz svoje smole ali nepravičnosti usode, zato se nanjo tudi močno čustveno odzove. Bolezen/ težave so zanj strašno trpljenje v katero na nek način želi biti vpleten, da se lahko upraviči svoj prav ali globoko krivdo. *Tak posameznik išče dramo, da lahko potrdi dvoja prepričanja o svetu in odnosih. Velikokrat obrne situacijo na način, da se drugim zasmili. Je žrtev usode (splet okoliščin, ob napačnem času na napačnem mestu, nanj se lepijo slabi ljudje, privlači težave in bolezni, rojen je pod nesrečno zvezdo), Bog ga kaznuje in verjame, da si to zasluži…

VRTNAR: Njegov odnos do bolezni/težav je praktičen. Ko se pojavijo bolezenski/duševni znaki, opusti kajenje, se oprime diete, se loti športa, začne meditirati, obišče zdravnika /terapevta, preveri krvno sliko / hormone, ukrene karkoli, kar mu daje občutek nadzora nad svojim telesom / umom / boleznijo / težavo. *Navadno zelo na hitro spremeni svoj način življenja, a le do tam, ko se začne bolje počutiti. Potem postopoma opušča pozitivne spremembe in gre nazaj v svoje stare vzorce. Nove spremembe vnaša, ko je to spet potrebno.

ŠAMAN: Verjame, da za njigovo bolezen /osebne težave obstaja nekakšno nadvse učinkovito zdravilo / pristop ali način zdravljenja, ki pa se razlikuje od tistega, ki ga je pripisal zdravnik. Verjame, da obstajajo mogočne sile, s katerimi se lahko poveže in si zagotovi zdravljenje. *Takemu posamezniku tradicionalna medicina navadno ni pri srcu in išče alternativne oblike zdravljenja. Raziskuje energije, božanske sile in vse tisto neotipljivo, kar lahko od zunaj vstopi v njegovo notranjost in ozdravi njegovo telo / odnose / življenje.

EKOLOG: Ko zboli ali ko ima osebne probleme si bo vzel čas za razmislek, kaj ga je privedlo v to situacijo in kaj bolezen /težave razkriva_jo o njegovem načinu življenja. S pomočjo notranjih doživljajev skuša razumeti svojo bolezen/težave, sebe in svoje življenje. *Tak posameznik išče metode samozdravljenja v sebi. Navadno sprejema tradicionalno medicino in jo hkrati dopolnjuje s poglobljenim delom na sebi (sam ali ob pomoči strokovnjaka). Želi odkriti zanj nekoristne in nezavedne osebne mehanizme ter jih predrugačiti v svoj prid. Zaupa, da je delo na sebi ključno za ponovno vzpostavitev ravnovesja na vseh nivojih njegovega življenja.

MISTIK: Čuti, da njegovo zdravstveno / življenjsko neravnovesje odseva njegov osebni delež v kolektivni evoluciji in spreminjanju. Svojo izkušnjo doživlja v okviru celotnega človeškega rodu, tako, da sebe razume kot del narave. *Tak posameznik verjame v kolektivno zavest, zavest Zemlje in Vesolja. Zaupa, da z delom na sebi prispeva v skupno dobro partnerstva, družine, družbe in sveta. Verjame, da smo vsi eno z vsem Stvarstvom in aktivno gradi mrežo enako mislečih.

Hm hm…si se našel_a?

Morda je del tvoje tipologije, da bežiš iz telesa, da za svojo realnost kriviš druge / usodo ali sebe, se kaznuješ ali vse prevzameš nase (še vse tisto, kar sploh ni tvoje). Ne bom te obsojala, vsi imamo za obdelat svojo notranjo divjino. Predvsem pa smo vsi mešanica več tipov in vsi z enakimi možnostmi, da naredimo premik v razumevanju svojih telesni /odnosnih / življenjskih težav…

Moj namen je, da ozaveščamo; kdo smo, kako doživljamo trenutno realnost in kako se z njo (in še z ostalimi problemi zraven) soočamo na osebni ravni. Če bi vsi samo ozavestili kakšne vzorce nosimo s seboj in iz kakšnih prepričanj izvirajo naše rekacije na bolezen in osebne težave….če bi le. Če le ozavestimo smo naredili OGROMEN KORAK, ki vodi v absolutno spremembo na ravni sobivanja z drugim(i) in s seboj.

Ne boj se pogledati v svoj kaos, svoja prepričanja, svoje uporabne in nekoristne vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja…Prav v našem kaosu se skrivajo naši največji darovi. Če le zmoremo ta kaos ozavestiti (bravo!) in tekom življenja (potrpežljivo in v svojem tempu) sprejeti in predelati, preden spet najde stik z zunanjim svetom.

Pošiljam sončne žarke, da presvetlijo zunanjo in notranjo sivino.

Sara

Uncategorized

Nekaj idej – kaj podariti sebi ali najdražjim

Izhajam iz družine, kjer smo vedno podarjali zelo simbolična, uporabna in osebna darila. Nikoli ni šlo za velike materialne stvari, ampak predvsem take, ki pogrejejo srce, prižgejo globoko hvaležnost in spodbudijo kreativnost, radovednost in ljubezen do sebe. Hvala moji mamici, da me je naučila resničnega pomena obdarovanja in hvaležnosti, ki gre z roko v roki s tem <3

Zadnji mesec malo več razmišljam o tem, kako je obdarovanje lahko čudovita ali izredno obremenjujoča izkušnja. Čudovita, predvsem takrat, ko smo sami dovolj polni ljubezni in iskrivosti, da obdarujemo že samo s svojo prisotnostjo. V breme pa takrat, ko nam svetijo vse urgentne lučke, mi pa se še kar silimo dlje, čez sebe in za druge…

Če si en_a izmed tistih urgentnih luči, PROSIM, preden obdaruješ druge, nekaj podari sebi – že samo 30 MIN ČASA je OGROMNO, če pa rabiš kaj bolj konkretnega, pa beri naprej. Spodnje ideje so seveda namenjene tudi drugim (tvojim dragim ali manj dragim), ampak obljubi mi, da preden podariš nekaj drugemu, podariš in napolniš tudi sebe <3

Nekaj, malo drugačnih idej…

1 stran na dan; super za preganjanje dolgčasa, razvijanje kreativnosti, odkrivanje sebe, zaznavanje svojih resničnih potreb in vzorcev…priporočam vsem, ki se srečujete z osamljenostjo, depresijo, žalostjo, samoto.

Škatlica hvaležnosti: vsak dan napišem, zakaj sem hvaležen_a, konec tedna vse pogledam in se počutim maximalno blagoslovljeno. Iz tega občutka v nov teden vstopam z drugačnim pogledom…na dolgi rok se spreminja moje življenje. Tako preprosto je in DELUJE! Na linku so le primeri, predlagam pa ti, da si izdelaš svojo škatlico!

Feelings jar: malo drugačno soočenje s svojimi čustvi…

Kartice spodbude; prilepiš si jih lahko na ogledalo, na delovno mizo v službi, si jih daš pod povšter, v denarnico ali nekam, kamor pogledaš vsaj 10x na dan…tako svoje možgane opominjaš, da obstajajo tudi lepe in upanja polne stvari ter, da se pravi magic skriva prav v tebi 😉 Priporočam vsem, ki ste nagnjeni k pesimizmu, vsem, ki neprestano premlevate negativne scenarije, vsem, ki imate slabo samopodobo…

Podari svoj čas: sam izdelaj bon za 60min kvalitenega časa s tabo 😉 Povabi svoje ljubljene ali sebe na kavico / kakav… jaz v zadnjem času prijatelje vabim na “spletno kavico” ali si privoščim topel čaj z dnevnikom 🙂 Mmmmm, dragoceni so te trenutki s sabo in drugimi!

Igra čustev-otroci sveta: spodbuja komunikacijo, prepoznavanje čustev in je namenjena otrokom in vsem osebam z rahlim do zmernim upadom kognitivnih funkcij ali v začetnih stopnjah demence.

Radovedni Mihec: knjigica in risanka za otroke v začetni fazi govora. Priporočam za vse malčke ter še posebno avtiste.

Zvonček: z igro do angleščine: otroške zgodbice za igrivo učenje osnov angleškega jezika. Priporočam vsem malčkom (od 2. leta naprej) in vsem, ki se jim začetki angleškega jezika upirajo.

Fog of Love: družabna igra za pare. Malo dražija, a pravijo, da res poglablja naše partnerske odnose. Nisem še preizkusila, je pa na moji ‘to do listi’ 🙂

Igra Dixit ali le kartice Dixit: spodbujajo domišljijo, komunikacijo, ob karticah lahko pripovedujemo zgodbe, spomine, asociacije. Kartice so zanimive za otroke in odrasle.

Magnezijev citrat: jap! V teh kolektivno stresnih časih rabimo malo pomoči pri umirjanju našega živčnega sistema. Priporočam odraslim, v predpisanih odmerkih. (*moje mnenje ni nadomestilo za zdravniško obravnavo). A ni super, če si podariš nekaj anti-stresnega?

BetterYou vitamini: v zimskih časih si lahko odlično izboljšamo počutje z vitaminom D (še posebno priporočljivo za tiste, ki odhajate od doma v temi in se vračate domov v temi). Ne škodi tudi B12, ki ga je v vse bolj predelanih živilih vse manj, je pa izredno pomemen za našteto stvari. Če koga zanima je knjiga ‘Kaj pa če je kriv vitamin B12′ odlična.

Razlaga sanj: tole gospo sem preizkusila enkrat. Če se ti sanje konstantno ponavljajo, jih je zagotovo vredno raziskati. Eni to počnemo skozi proces gibalne psihoterapije, morda pa komu ustreza drugačna oblika.

– Nekaj prodornih knjig: Adijo, Alzhaimer (Za vse, ki imate svojce, ki se srečujejo s to diagnozo…ne obupajte!), Učinek medenih tednov (Je možno živeti zaljubljeno do konca svojih dni? Je!), Ženske, ki tečejo z volkovi (stara knjiga, a izredo bogata z uvidi v žensko psiho), The art and science of dance/movement therapy (malo več o plesno-gibalni psihoterapiji in zakaj ta pristop res deluje)…

Uvodno body-mind terapevtsko srečanje: za vse tiste, ki se že čisto predolgo spravljate spremeniti svoje življenje na bolje, se neprestano ‘ciklate’ v iste čustvene / vedenjske / odnosne vzorce, imate ponavljajoče bolezni, se srečujete z šibkim mentalnim zdravjem, ste v težkem obdobju in ne veste kako naprej ipd.

Body-mind-spirit reset: deluje kot enkratna masaža, samo, da ne ležiš, ampak se gibaš. Jaz te vodim skozi različne body-mind-spirit tehnike, s katerimi uravnava vse 3 centre: telo, um, duh. Uporabljam in združujem vso svoje terapevtsko in izven terapevtsko znanje. Za več info mi piši na info@kon-pas.org 😉 (*opozorilo: tako kot masaža, tudi tovrsten prostop prinaša kratkoročne rezultate; vas sestavi, podpre, napolni, učinki pa ob nespremenjenem življenjskem stilu s časom izvenijo in nato se vrnete po nov reset. Če iščete to, super, ČE PA želite poglobljeno spremembo, raje izberite ‘gibalno psihoterapijo’).

– …

Če se spomnim še kaj, dopolnim 🙂

Lepo praznuj, dajaj sebi prvo in nato podarjaj tudi drugim…naj bo osebno, srčno in simbolično. Taka darilca si najbolj zapomnimo.

Sara

P.S. Od promocije stvari na seznamu nimam nič, razen veselja, da ti lahko “olajšam” tokratno izbiro daril, sploh, če iščeš kaj bolj specifičnega ali terapevtskega.

Uncategorized

Jokam brez razloga…

Tiste solze iz globin, ki jih ne razumem in jih ne morem kontrolirati. Tečejo po licih, hlipajo na notri…da bi se skrile. Pred svetom, ljudmi in celo samim seboj.

Pa tako dragoceno darilo so. Ja, prav solze. Čistijo, zdravijo, celijo. Največkrat tisto kar globoko v nas spi. Kot voda, ki gasi že 1000x preslišane budilke naše notranjosti.

A veš kako dragoceni smo? Z vsakim hlipom, solzo, občutkom…s tem, da samo smo, že so-ustvarjamo ta svet, krasimo realnost drugih, puščamo unikatno sled svoje biti.

A veš kako neponovljivi smo? Nikoli ne bomo znova čutili prav tako kot čutimo danes. Nikoli ne bodo solze tekle v enakem ritmu in po isti poti tvojih lic.

A veš kako bogati smo? Obdarjeni z najbolj dovršenimi mehanizmi, ki zmorejo zaznavati, čutiti, izražati, interpretirati, razumeti, spremeniti, živeti bolj in bolj v skladu s tistimi deli nas, ki jih solze vztrajno zdravijo.

Da bi le ponovno ali še bolj sijali. Da bi le polno, in kljub svoji nepopolnosti, se končno pokazali.

Nikoli ni brez razloga.

Globoko v sebi vemo zakaj.

Solze nas vodijo. Kot voda. Globlje tja, kjer še rabimo objem.

Ne opravičuj se. Nobena solza ni preveč.

Tudi če v “napačnih” okoliščinah se pokaže.

To si ti. Najbolj ranljiva verzija sebe.

Dragocen_a, neponovljiv_a, bogat_a.

Včasih je beseda, pogled ali le prisotnost nekoga tista, ki sproži, da se globoko odpremo. Zahvali se, da si spet korak bližje sebi. Začuti, čuti, bodi.

Saj veš, ko se solze iztečejo, se okolica prav nenavadno zjasni. Kot po dežju. Vidimo drugače, bolj jasno in predvsem dlje in onkraj svojih globin…

KAKO SPREJETI SVOJE SOLZE IN OBJETI SEBE?

Ko mene oblijejo tiste “brez ali z razlogom” solze…

….se skušam ne opravičevati ali pojasnjevati.

….si dovoliti, da čutim sebe, da solze nekontrolirajo spolzijo in kaplajo.

….skušam najti svoj dih.

….opazujem, sočustvujem s sabo in prisluhnem notranjemu šepetu.

…velikokrat me kar hitro zagrabi, da čustva prelijem v gibanje – zanimivo, da največkrat uporabim roke…včasih z njimi plešem, se pobožam, divje pišem tisočere misli v dnevnik, si zavrtim glasbo, ki uteleša moje počutje.

…navadno mi paše, da sem sama s sabo, da se potopim vase in sledim vzgibom, ki prihajajo od tam.

…včasih rišem (kar tako, brez cilja, brez oblik, brez pravil in okvirjev) in kaplje solza prav umetniško zabrišejo zarisane linije – to so najlepše risbe, najbolj sporočilne in zdravilne <3 Take risbe se splača še na steno obesiti 😉 Ker opominjajo, kako čarobni smo deep down

…kdaj mi paše da se zavijem v toplo odejo in samo čakam, da mine 🙂 Ker res mine!!! 2-3 min in je konec (razen, če so čustva zastarana kot poškodbe…to je druga zgodba, ki zahteva drugačne prijeme).

kako pa ti objemaš svoje solze? So sploh vidne? Si dovoliš, da te nosijo globlje vase?

KOTIČEK ZA KREATIVNO SAMO-TOLAŽBO 🙂

Včasih je dobro imeti na zalogi par tehnik samo-tolažbe. Pa ne z namenom, da bežimo ali zanikamo čustva, ampak, da jih lažje predelamo v obliko, ki odpira vrata modrosti in upanja ter zapira vrata obupa in občutka ujetosti.

Če še nimaš svojih tehnik predelave čustev, ti posodim kakšno mojo 😉 Preizkusi jo, prekopiraj jo ali pa preoblikuj na način, da bo še bolj tvoja in vedno hitro dostopna, ko ti bo res težko. Lahko si oblikuješ prav mini kotiček, kamor se zatečeš v takih trenutkih. Jaz imam v enem kotu v dnevni kar prostorček z dnevnikom, barvicami, spodbudnimi knjigami, risalnimi listi… in grem vsake toliko malo ‘zaplesat’ s svojimi čustvi – ne samo s solzami, da ne bo pomote 😉 Absolutno lahko tehnike uporabiš tudi, ko te razganja od veselja! Bodi kreativen_a!

Večkrat kot si dovolimo čutiti in pretapljati čustva, več modrosti lahko izluščimo iz takih čustveno nabitih trenutkov. Ker vedno SO darila, ki jih čustva naplavljajo…in ko ta darila v sebi ozavestimo, se zdi, da nas ljubi in objema celotno Stvarstvo.

Hvala, da si dovoliš polno čutiti. S tem zdraviš sebe in ta svet.

Sara