BLOG

Uncategorized

PRIS(O)TNOst!

Ženske se tako rade pohvalimo, da lahko multi-taskamo in da je to naša moč in prednost pred moško populacijo. No, jaz sem ena tistih, ki mi multi-taskanje res ne gre oziroma se tega skušam namensko ogibati, ker opažam, da me totalno izčrpa. Moj fokus je razpršen, moja glava v kaosu misli, moje odziv do tistih, ki me v tem multi-mode zmotijo pa žalostno odsoten, v popolnoma drugačnih odtenkih, kot si to zaslužim jaz, oni in naš odnos.

A je res bolj pomembno to, da v enem dnevu obkljukam sto opravil in v vsej svoji storilnosti in razpršenosti, le bežno užijem čudeže življenja, ki se prav ta trenutek moje razpršene in storilne pozornosti, odvijajo okoli mene?

Česa se rada spominjam? Tistih trenutkov; iskrenih, ljubečih besed in prisotnih, namenskih dejanj, ki pobožajo moje srce ali pa ga iz gole direktnosti in močnosti tega-trenutka ranijo in potisnejo iz cone udobja tja, kjer se še nisem soočila s seboj. Česa se spominjam? Tistega listka opravil izpred 1 meseca? Ko sem obkljukala še zadnje službeno opravilo in se od utrujenosti sesedla na kavč…nezmožna pogovora, nezmožna izkaza ljubezni do sebe/partnerja…

Svet je res neizprosno divje naravnan… danes ni več ok, da je nekaj narejeno. Mora biti tudi hitro, kvalitetno (ma kaj kvalitetno, vrhunsko, konkurenčno) in ne samo ena stvar…čim več tem bolje. To je pohvalno, pridno, NORMALNO za zdravega in mladega človeka. Vsak dan tako, vsak dan še več in še bolje… Se mi zdi, da danes OSEBNA RAST ni več to, da si boljši človek osebno in medosebno, ampak, da rasteš v hitrosti, produktivnosti in razprševanju sebe…

Sami sebi nismo dovolj. Kaj šele drugim.

In veliko preveč se nas ujame v to zanko…ker ne ljubimo celote sebe, ker so deli nas, ki jih poganja krivda, ker smo ujeti v naučene vzorce kdor ne dela je len ali brez dela se še čevelj ne obuje ipd.

Pa si srečen-a, ko opravljaš 3 stvari hkrati? Pa si poln-a energije, vitalnosti, življenja, ko se tvoj vsakdanjik zaključi? Živiš polnost odnosov, ki si jo želiš?

Živiš prisotno? Opaziš in pohvališ svoje drobne korake naprej ali pa na mestu? Objameš z vso svojo bitjo? Prisluhneš z globino svoje duše? SI PRISOTEN-A ZASE – da se slišiš, da se čutiš, da si daš, kar rabiš? SI PRISOTEN-A Z DRUGIMI – da jih opaziš, da jih slišiš, da se sočutno odzivaš, da jim prideš pol poti nasproti, da jih pogledaš z vsemi čustvi v tebi, da komuniciraš brez distrakcij…

Ko smo prisotni, smo tudi bolj pristni. Polnimo in se polnimo. Opazimo majhne stvari, ki mavrično pobarvajo naše srce. Več naredimo! Bolj lahkotno se pomikamo skozi življenje. Bolj smo fleksibilni in odprti za nepričakovane obiske, naključna srečanja in opravila, ki nam “prekrižajo” NAŠE številne in prenatrpane plane…

Koliko jih imaš za leto 2021 (planov, načrtov, zaobljub)? Se spet ujemaš v zanko več, boljše, pridno, multi-funkcijsko, storilno, brez življenja, bežno…

Jaz sem prejšnji teden pisala take plane in načrte, da sem potem rabila 2 dni na off…in sedaj šele vidim, da sem se sama ujela… ne prvič, a upam, da z mojo eno in edino zaobljubo, bližje zadnjič.

V letu 2021 se zaobljubljam PRISOTNEMU so-bivanju. Ne glede na to kar delam, čutim, s kom sem, kje sem…PRISOTNOST! PRISTNOST! Samo to. Če polno vnesem v svoje življenje več tega, sem absolutno osebno zrastla in prerastla vsa tista neuporabna prepričanja in vedenja, ki me odvračajo od POLNOSTI ŽIVLJENJA.

Čemu se pa ti zaobljubljaš v 2021? Upam, da si si zadal-a prebavljiv seznam :O Sicer ti predlagam, da svoje multi-plane raje zamenjaš za en sam fokus – eno besedo – en stavek – eno področje. Tam začni, deluj, preobražaj tvoje življenje na (še) bolje!

Ko sami sebe razbremenimo prevelikih pričakovanj do sebe, se v naših življenjih sestavi še marsikaj drugega – tisto, čemur sploh nismo dajali posebne pozornosti…

Naj bo 2021 tvoje leto!

Sara

P.S. Prisotnost se vedno začne v našem fizičnem telesu…v novem letu vabljen-a na SKLOP GIBALNO-PSIHOLOŠKIH ONLINE SREČANJ “STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ” (za več info mi piši na info@kon-pas.org ali za prvi vtis poglej pod “aktualno“).

Uncategorized

V 2021 zamenjaj ZAKAJ za KAKO!?

Decembrski pozdrav!

Včeraj sem šla na sprehod k reki in simbolično spuščala vse, kar mi v življenju več ne služi in česar se po nepotrebnem oklepam. Opazovala sem, kako teža zapušča moje telo, v njem pa se dela prostor za vse tisto, kar je polno življenja, jasnosti, notranje moči in miru.

Razmišljala sem, kaj zaželeti vam/tebi, ki spremljaš moje delo. Sporočilo, ki sem ga prejela je preprosto: Želim ti, da v novem letu svoj ZAKAJ, čim večkrat zamenjaš z vprašalnico KAKO. Aa?

  1. ZAKAJ?

Zakaj se to dogaja (spet) meni? Zakaj ima težave ravno moj otrok? Zakaj me ne razume(jo)? Zakaj sem tako neumen-a? Zakaj nisem tako srečen-a kot on? Zakaj nisem bolj samozavesten-a? Zakaj grem vedno čez sebe? Zakaj spet podaljšani ukrepi? Zakaj mi je bilo treba tega in onega? Zakaj ta diagnoza? Zakaj, zakaj, zakaj…te vedno drži ujetega. Tvoja pozornost je neizogibno v preteklosti: vrtanju v stilu kaj bi če bi in mnogokrat nerazumskem sklepanju: vse je moja krivda, Bog/Vesolje me kaznuje, ker...

Z zakaj-i si želimo razlage in s tem razmbremenitve, naložimo pa si samo še večje breme. Ker včasih mnogo let vrtamo in ne dobimo odgovora ali pa si naši možgani odgovor izmislijo na podlagi emocionalnega doživljanja okoliščin, obenem pa svojo interpretacijo še tisočič potrdijo s prepričanji, ki so v nas zasidrani že od otroštva. In to ponavadi niso najbolj realne, kaj šele podporne interpretacije…

Trenutno se učim od dveh terapevtk iz Seattla. Stari sta 65 in 80 let! In velikokrat je njuna življenjska modrost tista, ki pretehta še najbolj strokoven učbenik, kjer so teoretično pojasnjeni zakaji. Prva stvar, ki sem se jo naučila od njiju je, da naj se neham oklepati besede ‘zakaj’ (tudi jaz to počnem in se učim spuščati…). Pravita, da to zapira možnosti in nas odvrača od premika naprej… Razmisli. Ti tvoji zakaj-i res tako zelo pomagajo pri korakih v smer želene spremembe?

2. KAKO je kako drugačen od zakaj-a?

Kako vedno odpira možnosti. Prisili nas, da smo v sedanjosti, si jo ogledamo in si priznamo, da smo tukaj in zdaj, s temi in onimi problem in težavami. In sedaj imamo 3 možnosti:

  1. Retrospektiva z namenom samorefleksije: Kako sem prišel do sem in kako moja dosedanja pot vpliva na mojo sedanjost?
  2. Ukrepanje v sedanjosti: Kako lahko s tem kar sem in znam, v tem trenutku razumem, podprem, pomagam sebi/drugim/svetu?
  3. Povezovanje sedanjega trenutka s prihodnostjo: Kako lahko od danes naprej delujem drugače? Kako lahko stopim iz cone udobja in spremenim svojo realnost na bolje?

A vidiš KAKO, te KAKO spravi na trdna tla in v gibanje – v refleksijo, spremembe, plan za danes/za naprej in pa v polje hvaležnosti in možnosti; da sploh opaziš; do kam si že prišel-a in kaj vse, še lahko postaneš. Tako zelo drugače kot vrtanje po zakaj-ih, ki se prepogosto valjajo v krivdi, obsodbah in interpretacijah ranjenega notranjega otroka…

Tudi v plesno-gibalni psihoterapiji mene predvsem zanimajo KAKO-ji: kako se v danem trenutku, v povezavi z mislimi in koliščinami, nezavedno gibaš in kako nam-a ta informacija lahko služi kot izhodišče za vpogled vase ter premik naprej – v smer tvoje vitalnosti, duševnega ravnovesja in pomirjenosti z življenjem.  

In če se sedaj sprašuješ KAKO to naredim? KAKO se premaknem naprej? KAKO dejansko nekaj spremenim?

Odgovore že nosiš v sebi! Je pa res, da včasih pride prav, da nam jih nekdo pomaga videti oz ozavestiti.

Spodbujam te, da si v novem letu odprt-a za smernice, nove priložnosti, nova srečanja, nove izhode, ki so zate absolutno mogoči, če se le odločiš, da se iz omejenosti ZAKAJ-ev, premakneš v polje KAKO-jev. V slednjih vedno obstaja pot…zaupaj, začuti kako in skladno s tem deluj!

Naj bodo prazniki in prihajajoče novo leto polni KAKO-jev, ki rišejo priložnosti in pot za naprej…

Sara

Uncategorized

TVOJE FASCINANTNO TELO: ali si vedel-a?

A veš, kako zelo je tvoje telo fascinantno?? Svoj fizični obstoj jemljemo čisto preveč samoumevno. Toliko se dogaja v nas – prav sedaj!

Vsak trenutek tvoje telo na najglobljih ravneh – atomov in celic – čisti, obnavlja, izloča, ustvarja, balansira, komunicira, ustvarja energijo, ohranja informacije, ščiti, se bori…ZATE! Da te povrne v stanje vitalnosti zdravja in ravnovesja na vseh nivojih.

Vsaka misel, beseda, gib, odziv na okolico, so plod številnih interakcij na mikro- in makro- nivoju tvojega obstoja. Nič ni samoumevno, ja, odvija se avtomatsko, ampak a ni naravnost FASCINANTNO?!

Tvoje telo JE dovršen mehanizem informacij, energije, gibanja, komunikacije, sodelovanja, obnove, čiščenja, rasti in regeneracije. A ne verjameš?

Nekaj dejstev:

  1. Tvoje telo ravno sedaj upravlja in usklajuje 37 bilijonov celic (37000000000000)! Kakšna usklajenost in preciznost!
  2. Vsak dan ustvariš 300 miljard novih celic! Kakšna obnova!
  3. 98 % atomov, ki danes sestavljajo tvoje telo, bo decembra 2021 zamenjanih! Za nove, vitalne, samo zate in izgradnjo tvojih novih celic!
  4. Nobena izmed tvojih številnih celic ni popolnoma enaka drugi – vse so unikatne! Tudi tiste z isto funkcijo se med seboj malenkostno razlikujejo. A vidiš zakaj se pod nobenim pogojem ne moreš primerjati z drugimi?
  5. Tvoje celice med seboj neprestano komunicirajo in to tako, da iztegnejo “rokico” (nano-tubes) in se dotaknejo druga druge. Kakšen prefinjen in tako zelo človeški pristop. Rojen_a si za povezovanje, to je preprosto v tebi.
  6. Za tvojo vsakodnevno energijo ali njeno pomanjkanje, se imaš zahvaliti mitohondirjem – to so prave tovarne tvoje energije, v tvojem telesu pa jih imaš 100.000 triljonov! Največ jih je v tvojih mišicah, dobiš pa jih (skoraj v celoti) od mame 😉 Hvala mamicam!
  7. V telesu imaš tudi celice-smetarje, ki ne samo 1x na 14 dni, ampak prav vsako sekundo, iz tvojega telesa odstranjujejo vse, kar škoduje ravnovesju tvojega telesa. Zahvali se makrofagom – posebni sorti belih krvničk, ki dobesedno jejo smeti ter jih presnavljajo v nove gradnike / energijo za potrebe tvojega telesa 🙂 Kakšna učinkovita reciklaža!
  8. Tvoje celice so izredno zmogljivi spominski polnilniki! Vse informacije o tebi so zapisane v DNK, ki je v jedru vsake celice. Če vse DNKje ene osebe odvijemo, raztegnemo in zložimo skupaj dobimo dolžino dvakratnega premera našega Osončja! Kakšna zakladnica informacij si!
  9. Impulzi nevronskih celic (signali med tvojimi živčnimi celicami) potujejo s hitrostjo kar 400 km/h! Kakšno hitrost in fokus premoreš!
  10. Ob tvojem spočetju (združitvi jajčeca in semenčeca) se oplojeno jajčece zasveti! Ob spočetju, si svetloba 🙂

A vidiš, da na mikro-ravneh že vse znamo? Da so vsi mehanizmi za vitalnost, zdravje, čiščenje, obnovo, komunikacijo, sodelovanje, moč, spomin in celo svetlobo…že v nas! Prav v tem trenutku!

Ti si unikaten_a, vse od prstnega odtisa, tvojega telesnega vonja pa vse do celic tvojega obstoja. Ti znaš komunicirati, se povezovati, sobivati, podpirati, graditi, ustvarjati, se obnavljati in rasti. To ravnokar delaš na celičnem nivoju!

Ne glede na, na primer: anti-socialnost, v tebi dobesedno živi dar ta komunikacijo – tvoje celice izvrstno komunicirajo vsako sekundo. Kljub izgorelosti in stresu, tvoje telo pozna mehanizem obnove in vnovičnega proizvajanja energije in vitalnosti. Ne glede na toksičnost odnosov, okoliščin, lastnih ali tujih čustev, ti globoko v sebi znaš čistiti, zračiti, odnašati, pojesti in preoblikovati – vse kar ti škoduje, te duši ali ti jemlje energijo.

Vse to deep-down veš. Tvoje telo že vse zna. In ti si v tvojem telesu!

Čudi se. Uči se. Odkrivaj globlje mehanizme za tvojim porušenim fizičnim ali duševnim ravnovesjem.

NAJ BO TVOJE TELO TVOJ SMEROKAZ IN UČITELJ!

Stopi v stik s telesom – stopi v stik s sabo!

Sara

P.S. Če rabiš pomoč, da razvozlaš svoja telesna sporočila ter tudi navzven v polnosti začneš živeti vse njegove fascinantne zakonitosti, pa veš kje me najdeš 😉

Uncategorized

7 TIPOV LJUDI in kakšen je tvoj odnos do bolezni in ostalih osebnih problemov?

Epidemija, ki ji ni videti konca… Potem pa še kislo vreme, ki že nekaj dni zapored izpira še tisto edino in mnogo prekratko snežno veselje…

Enim je to obdobje super, so že vajeni družbe s samih seboj, uživajo v potapljanju vase in v objemanju tistih sivih misli, ki neizogibno vstopajo v zavest vsakega izmed nas. In ravno te sive misli, marsikomu ne dajo miru…

Sedaj, ko smo se na ven ‘umirili’, šele vidimo, kako viharno je v resnici v naši notranjosti. In dejstvo je, da tokrat (oziroma letos) NE MOREMO ZBEŽATI!

Kako kruto, da moramo še delati od doma, kjer je že tako veliko vsakdanjih in osebnih napetosti? Da se sedaj vse poslovno in osebno vse preveč prepleta. Da svojih težav in sivih misli ne moremo preusmeriti v norost božičnega nakupovanja, v letanje od ene do druge službene / šolske itd. novoletne zabave ali aktivnosti. Da so naši edini prijatelji v tem času naši partnerji in otroci, s katerimi sploh nismo vajeni več preživljati tooooliko časa…

In v tem intenzivnem sobivanju, ki mu ne moremo ubežati, največkrat nastane KONFLIKT! Navadno tak, ki velikokrat sploh nima fizične podlage, ampak je preprosto tam zato, ker se V SVOJO DIVJO NOTRANJOST VSAK POTAPLJA DRUGAČE. Vsak si ‘svoje’ fizične/ duševne/ življenjske težave razlaga drugače in temu primerno tudi ukrepa ali pa sploh ne ukrepa, čeprav vsi okoli njega kričijo, da MORA NEKAJ SPREMENITI! Ampak on/ona ne vidi, ker težave niso njegove/njene…

Slučajno sem naletela na luštno in precej realno TIPOLOGIJO LJUDI, glede na to ‘kako se soočamo s svojo boleznijo / problemi’. Nisem pristaš tipologij, a tale je res zanimiva in morda vredna osebne refleksije. Da koga ne zavajam, to ni uradna psihološka delitev, ampak je delitev, ki je nastala kot plod mnogoletnih izkušnj dela z ljudmi in je stvaritev P. Bouchardon (2000).

Si kdaj razmišljal_a kakšen je tvoj odnos do osebnih težav / bolezni in če (in kako) se razlikuje od pogleda tvojega partnerja / otrok / prijateljev / družbe?

Po Bouchardon obstaja 7 NAČINOV KAKO SE SOOČAMO Z OSEBNIMI TEŽAVAMI/BOLEZNIJO in s tem 7 TIPOV LJUDI: kmet, biolog, romantik, vrtnar, šaman, ekolog in mistik. Povzemam in pod zvezdico dodajam svoje uvide…

KMET: Bolezen/težave opazi šele, ko ga začne/jo ovirati ali je bolečina/težava res huda. Bolezen dojema le kot vir težav. *Veliko jambra sam pri sebi, o svojih težavah nerad spregovori, tlači bolečino dokler ni nevzdržno in ko je že skoraj prepozno končno obišče zdravnika. Ne sprašuje se o vzrokih, želi samo hitro medikamentno rešitev, da gre lahko čimprej nazaj v svoj star življenjski slog.

BIOLOG: Tisto, kar se dogaja, skuša razložiti kot posledico zunanjega vzroka. ‘Kateri virus je kriv?’, ‘Sem pojedel pokvarjeno hrano?’, ‘Nagnjenost k depresiji sem podedovala od mame…’. Poskuša razumeti in odkrivati vzroke, vendar išče le ‘zunaj’. *Navadno so za težave / bolezni krivi drugi, on v to ni vpleten, je le žrtev realnih zunanjih okoliščin (epidemija, slaba genetika, vreme, ločeni starši itd.), a na to gleda objektivno.

ROMANTIK: Svoje težave / bolezen doživlja kot osebno žalitev, neizpodbiten dokaz svoje smole ali nepravičnosti usode, zato se nanjo tudi močno čustveno odzove. Bolezen/ težave so zanj strašno trpljenje v katero na nek način želi biti vpleten, da se lahko upraviči svoj prav ali globoko krivdo. *Tak posameznik išče dramo, da lahko potrdi dvoja prepričanja o svetu in odnosih. Velikokrat obrne situacijo na način, da se drugim zasmili. Je žrtev usode (splet okoliščin, ob napačnem času na napačnem mestu, nanj se lepijo slabi ljudje, privlači težave in bolezni, rojen je pod nesrečno zvezdo), Bog ga kaznuje in verjame, da si to zasluži…

VRTNAR: Njegov odnos do bolezni/težav je praktičen. Ko se pojavijo bolezenski/duševni znaki, opusti kajenje, se oprime diete, se loti športa, začne meditirati, obišče zdravnika /terapevta, preveri krvno sliko / hormone, ukrene karkoli, kar mu daje občutek nadzora nad svojim telesom / umom / boleznijo / težavo. *Navadno zelo na hitro spremeni svoj način življenja, a le do tam, ko se začne bolje počutiti. Potem postopoma opušča pozitivne spremembe in gre nazaj v svoje stare vzorce. Nove spremembe vnaša, ko je to spet potrebno.

ŠAMAN: Verjame, da za njigovo bolezen /osebne težave obstaja nekakšno nadvse učinkovito zdravilo / pristop ali način zdravljenja, ki pa se razlikuje od tistega, ki ga je pripisal zdravnik. Verjame, da obstajajo mogočne sile, s katerimi se lahko poveže in si zagotovi zdravljenje. *Takemu posamezniku tradicionalna medicina navadno ni pri srcu in išče alternativne oblike zdravljenja. Raziskuje energije, božanske sile in vse tisto neotipljivo, kar lahko od zunaj vstopi v njegovo notranjost in ozdravi njegovo telo / odnose / življenje.

EKOLOG: Ko zboli ali ko ima osebne probleme si bo vzel čas za razmislek, kaj ga je privedlo v to situacijo in kaj bolezen /težave razkriva_jo o njegovem načinu življenja. S pomočjo notranjih doživljajev skuša razumeti svojo bolezen/težave, sebe in svoje življenje. *Tak posameznik išče metode samozdravljenja v sebi. Navadno sprejema tradicionalno medicino in jo hkrati dopolnjuje s poglobljenim delom na sebi (sam ali ob pomoči strokovnjaka). Želi odkriti zanj nekoristne in nezavedne osebne mehanizme ter jih predrugačiti v svoj prid. Zaupa, da je delo na sebi ključno za ponovno vzpostavitev ravnovesja na vseh nivojih njegovega življenja.

MISTIK: Čuti, da njegovo zdravstveno / življenjsko neravnovesje odseva njegov osebni delež v kolektivni evoluciji in spreminjanju. Svojo izkušnjo doživlja v okviru celotnega človeškega rodu, tako, da sebe razume kot del narave. *Tak posameznik verjame v kolektivno zavest, zavest Zemlje in Vesolja. Zaupa, da z delom na sebi prispeva v skupno dobro partnerstva, družine, družbe in sveta. Verjame, da smo vsi eno z vsem Stvarstvom in aktivno gradi mrežo enako mislečih.

Hm hm…si se našel_a?

Morda je del tvoje tipologije, da bežiš iz telesa, da za svojo realnost kriviš druge / usodo ali sebe, se kaznuješ ali vse prevzameš nase (še vse tisto, kar sploh ni tvoje). Ne bom te obsojala, vsi imamo za obdelat svojo notranjo divjino. Predvsem pa smo vsi mešanica več tipov in vsi z enakimi možnostmi, da naredimo premik v razumevanju svojih telesni /odnosnih / življenjskih težav…

Moj namen je, da ozaveščamo; kdo smo, kako doživljamo trenutno realnost in kako se z njo (in še z ostalimi problemi zraven) soočamo na osebni ravni. Če bi vsi samo ozavestili kakšne vzorce nosimo s seboj in iz kakšnih prepričanj izvirajo naše rekacije na bolezen in osebne težave….če bi le. Če le ozavestimo smo naredili OGROMEN KORAK, ki vodi v absolutno spremembo na ravni sobivanja z drugim(i) in s seboj.

Ne boj se pogledati v svoj kaos, svoja prepričanja, svoje uporabne in nekoristne vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja…Prav v našem kaosu se skrivajo naši največji darovi. Če le zmoremo ta kaos ozavestiti (bravo!) in tekom življenja (potrpežljivo in v svojem tempu) sprejeti in predelati, preden spet najde stik z zunanjim svetom.

Pošiljam sončne žarke, da presvetlijo zunanjo in notranjo sivino.

Sara

Uncategorized

Nekaj idej – kaj podariti sebi ali najdražjim

Izhajam iz družine, kjer smo vedno podarjali zelo simbolična, uporabna in osebna darila. Nikoli ni šlo za velike materialne stvari, ampak predvsem take, ki pogrejejo srce, prižgejo globoko hvaležnost in spodbudijo kreativnost, radovednost in ljubezen do sebe. Hvala moji mamici, da me je naučila resničnega pomena obdarovanja in hvaležnosti, ki gre z roko v roki s tem <3

Zadnji mesec malo več razmišljam o tem, kako je obdarovanje lahko čudovita ali izredno obremenjujoča izkušnja. Čudovita, predvsem takrat, ko smo sami dovolj polni ljubezni in iskrivosti, da obdarujemo že samo s svojo prisotnostjo. V breme pa takrat, ko nam svetijo vse urgentne lučke, mi pa se še kar silimo dlje, čez sebe in za druge…

Če si en_a izmed tistih urgentnih luči, PROSIM, preden obdaruješ druge, nekaj podari sebi – že samo 30 MIN ČASA je OGROMNO, če pa rabiš kaj bolj konkretnega, pa beri naprej. Spodnje ideje so seveda namenjene tudi drugim (tvojim dragim ali manj dragim), ampak obljubi mi, da preden podariš nekaj drugemu, podariš in napolniš tudi sebe <3

Nekaj, malo drugačnih idej…

1 stran na dan; super za preganjanje dolgčasa, razvijanje kreativnosti, odkrivanje sebe, zaznavanje svojih resničnih potreb in vzorcev…priporočam vsem, ki se srečujete z osamljenostjo, depresijo, žalostjo, samoto.

Škatlica hvaležnosti: vsak dan napišem, zakaj sem hvaležen_a, konec tedna vse pogledam in se počutim maximalno blagoslovljeno. Iz tega občutka v nov teden vstopam z drugačnim pogledom…na dolgi rok se spreminja moje življenje. Tako preprosto je in DELUJE! Na linku so le primeri, predlagam pa ti, da si izdelaš svojo škatlico!

Feelings jar: malo drugačno soočenje s svojimi čustvi…

Kartice spodbude; prilepiš si jih lahko na ogledalo, na delovno mizo v službi, si jih daš pod povšter, v denarnico ali nekam, kamor pogledaš vsaj 10x na dan…tako svoje možgane opominjaš, da obstajajo tudi lepe in upanja polne stvari ter, da se pravi magic skriva prav v tebi 😉 Priporočam vsem, ki ste nagnjeni k pesimizmu, vsem, ki neprestano premlevate negativne scenarije, vsem, ki imate slabo samopodobo…

Podari svoj čas: sam izdelaj bon za 60min kvalitenega časa s tabo 😉 Povabi svoje ljubljene ali sebe na kavico / kakav… jaz v zadnjem času prijatelje vabim na “spletno kavico” ali si privoščim topel čaj z dnevnikom 🙂 Mmmmm, dragoceni so te trenutki s sabo in drugimi!

Igra čustev-otroci sveta: spodbuja komunikacijo, prepoznavanje čustev in je namenjena otrokom in vsem osebam z rahlim do zmernim upadom kognitivnih funkcij ali v začetnih stopnjah demence.

Radovedni Mihec: knjigica in risanka za otroke v začetni fazi govora. Priporočam za vse malčke ter še posebno avtiste.

Zvonček: z igro do angleščine: otroške zgodbice za igrivo učenje osnov angleškega jezika. Priporočam vsem malčkom (od 2. leta naprej) in vsem, ki se jim začetki angleškega jezika upirajo.

Fog of Love: družabna igra za pare. Malo dražija, a pravijo, da res poglablja naše partnerske odnose. Nisem še preizkusila, je pa na moji ‘to do listi’ 🙂

Igra Dixit ali le kartice Dixit: spodbujajo domišljijo, komunikacijo, ob karticah lahko pripovedujemo zgodbe, spomine, asociacije. Kartice so zanimive za otroke in odrasle.

Magnezijev citrat: jap! V teh kolektivno stresnih časih rabimo malo pomoči pri umirjanju našega živčnega sistema. Priporočam odraslim, v predpisanih odmerkih. (*moje mnenje ni nadomestilo za zdravniško obravnavo). A ni super, če si podariš nekaj anti-stresnega?

BetterYou vitamini: v zimskih časih si lahko odlično izboljšamo počutje z vitaminom D (še posebno priporočljivo za tiste, ki odhajate od doma v temi in se vračate domov v temi). Ne škodi tudi B12, ki ga je v vse bolj predelanih živilih vse manj, je pa izredno pomemen za našteto stvari. Če koga zanima je knjiga ‘Kaj pa če je kriv vitamin B12′ odlična.

Razlaga sanj: tole gospo sem preizkusila enkrat. Če se ti sanje konstantno ponavljajo, jih je zagotovo vredno raziskati. Eni to počnemo skozi proces gibalne psihoterapije, morda pa komu ustreza drugačna oblika.

– Nekaj prodornih knjig: Adijo, Alzhaimer (Za vse, ki imate svojce, ki se srečujejo s to diagnozo…ne obupajte!), Učinek medenih tednov (Je možno živeti zaljubljeno do konca svojih dni? Je!), Ženske, ki tečejo z volkovi (stara knjiga, a izredo bogata z uvidi v žensko psiho), The art and science of dance/movement therapy (malo več o plesno-gibalni psihoterapiji in zakaj ta pristop res deluje)…

Uvodno body-mind terapevtsko srečanje: za vse tiste, ki se že čisto predolgo spravljate spremeniti svoje življenje na bolje, se neprestano ‘ciklate’ v iste čustvene / vedenjske / odnosne vzorce, imate ponavljajoče bolezni, se srečujete z šibkim mentalnim zdravjem, ste v težkem obdobju in ne veste kako naprej ipd.

Body-mind-spirit reset: deluje kot enkratna masaža, samo, da ne ležiš, ampak se gibaš. Jaz te vodim skozi različne body-mind-spirit tehnike, s katerimi uravnava vse 3 centre: telo, um, duh. Uporabljam in združujem vso svoje terapevtsko in izven terapevtsko znanje. Za več info mi piši na info@kon-pas.org 😉 (*opozorilo: tako kot masaža, tudi tovrsten prostop prinaša kratkoročne rezultate; vas sestavi, podpre, napolni, učinki pa ob nespremenjenem življenjskem stilu s časom izvenijo in nato se vrnete po nov reset. Če iščete to, super, ČE PA želite poglobljeno spremembo, raje izberite ‘gibalno psihoterapijo’).

– …

Če se spomnim še kaj, dopolnim 🙂

Lepo praznuj, dajaj sebi prvo in nato podarjaj tudi drugim…naj bo osebno, srčno in simbolično. Taka darilca si najbolj zapomnimo.

Sara

P.S. Od promocije stvari na seznamu nimam nič, razen veselja, da ti lahko “olajšam” tokratno izbiro daril, sploh, če iščeš kaj bolj specifičnega ali terapevtskega.

Uncategorized

Jokam brez razloga…

Tiste solze iz globin, ki jih ne razumem in jih ne morem kontrolirati. Tečejo po licih, hlipajo na notri…da bi se skrile. Pred svetom, ljudmi in celo samim seboj.

Pa tako dragoceno darilo so. Ja, prav solze. Čistijo, zdravijo, celijo. Največkrat tisto kar globoko v nas spi. Kot voda, ki gasi že 1000x preslišane budilke naše notranjosti.

A veš kako dragoceni smo? Z vsakim hlipom, solzo, občutkom…s tem, da samo smo, že so-ustvarjamo ta svet, krasimo realnost drugih, puščamo unikatno sled svoje biti.

A veš kako neponovljivi smo? Nikoli ne bomo znova čutili prav tako kot čutimo danes. Nikoli ne bodo solze tekle v enakem ritmu in po isti poti tvojih lic.

A veš kako bogati smo? Obdarjeni z najbolj dovršenimi mehanizmi, ki zmorejo zaznavati, čutiti, izražati, interpretirati, razumeti, spremeniti, živeti bolj in bolj v skladu s tistimi deli nas, ki jih solze vztrajno zdravijo.

Da bi le ponovno ali še bolj sijali. Da bi le polno, in kljub svoji nepopolnosti, se končno pokazali.

Nikoli ni brez razloga.

Globoko v sebi vemo zakaj.

Solze nas vodijo. Kot voda. Globlje tja, kjer še rabimo objem.

Ne opravičuj se. Nobena solza ni preveč.

Tudi če v “napačnih” okoliščinah se pokaže.

To si ti. Najbolj ranljiva verzija sebe.

Dragocen_a, neponovljiv_a, bogat_a.

Včasih je beseda, pogled ali le prisotnost nekoga tista, ki sproži, da se globoko odpremo. Zahvali se, da si spet korak bližje sebi. Začuti, čuti, bodi.

Saj veš, ko se solze iztečejo, se okolica prav nenavadno zjasni. Kot po dežju. Vidimo drugače, bolj jasno in predvsem dlje in onkraj svojih globin…

KAKO SPREJETI SVOJE SOLZE IN OBJETI SEBE?

Ko mene oblijejo tiste “brez ali z razlogom” solze…

….se skušam ne opravičevati ali pojasnjevati.

….si dovoliti, da čutim sebe, da solze nekontrolirajo spolzijo in kaplajo.

….skušam najti svoj dih.

….opazujem, sočustvujem s sabo in prisluhnem notranjemu šepetu.

…velikokrat me kar hitro zagrabi, da čustva prelijem v gibanje – zanimivo, da največkrat uporabim roke…včasih z njimi plešem, se pobožam, divje pišem tisočere misli v dnevnik, si zavrtim glasbo, ki uteleša moje počutje.

…navadno mi paše, da sem sama s sabo, da se potopim vase in sledim vzgibom, ki prihajajo od tam.

…včasih rišem (kar tako, brez cilja, brez oblik, brez pravil in okvirjev) in kaplje solza prav umetniško zabrišejo zarisane linije – to so najlepše risbe, najbolj sporočilne in zdravilne <3 Take risbe se splača še na steno obesiti 😉 Ker opominjajo, kako čarobni smo deep down

…kdaj mi paše da se zavijem v toplo odejo in samo čakam, da mine 🙂 Ker res mine!!! 2-3 min in je konec (razen, če so čustva zastarana kot poškodbe…to je druga zgodba, ki zahteva drugačne prijeme).

kako pa ti objemaš svoje solze? So sploh vidne? Si dovoliš, da te nosijo globlje vase?

KOTIČEK ZA KREATIVNO SAMO-TOLAŽBO 🙂

Včasih je dobro imeti na zalogi par tehnik samo-tolažbe. Pa ne z namenom, da bežimo ali zanikamo čustva, ampak, da jih lažje predelamo v obliko, ki odpira vrata modrosti in upanja ter zapira vrata obupa in občutka ujetosti.

Če še nimaš svojih tehnik predelave čustev, ti posodim kakšno mojo 😉 Preizkusi jo, prekopiraj jo ali pa preoblikuj na način, da bo še bolj tvoja in vedno hitro dostopna, ko ti bo res težko. Lahko si oblikuješ prav mini kotiček, kamor se zatečeš v takih trenutkih. Jaz imam v enem kotu v dnevni kar prostorček z dnevnikom, barvicami, spodbudnimi knjigami, risalnimi listi… in grem vsake toliko malo ‘zaplesat’ s svojimi čustvi – ne samo s solzami, da ne bo pomote 😉 Absolutno lahko tehnike uporabiš tudi, ko te razganja od veselja! Bodi kreativen_a!

Večkrat kot si dovolimo čutiti in pretapljati čustva, več modrosti lahko izluščimo iz takih čustveno nabitih trenutkov. Ker vedno SO darila, ki jih čustva naplavljajo…in ko ta darila v sebi ozavestimo, se zdi, da nas ljubi in objema celotno Stvarstvo.

Hvala, da si dovoliš polno čutiti. S tem zdraviš sebe in ta svet.

Sara

Uncategorized

Kdo si?

A si upaš biti točno to kar si? Z vsemi lepimi in manj privlačnimi deli? Z vsemi temnimi sencami, ki odbijajo druge in se skrivajo za tvojim sijajem? Čudovita si! Čeden si! Prav tak. Vedno si bila / bil. Zakaj se pretvarjaš? Česa se bojiš? Komu ugajaš? Namesto koga poganjaš tok reke? Kje je tvoj ritem? A si pozabil_a? Kje je tvoja moč? A si pozabil_a?

V sebi jo nosiš. V sebi ga čutiš. Ti si Ritem. Ti si Moč. Ti si Življenje. Ti si Blagoslov za ta svet.

Varno je. Čas je. Da pokukaš ven. Da si upaš biti celovito cel_a.

Zapiši svojo zgodbo. Naj bo vidna v vseh dimenzijah tega časa in prostora. Naj bo globoko iskrena in v tem čustveno nabita, polna, napeta in katarzična. Zate. Da lahko prerasteš okvirje, ki si si jih zadal_a sama. Da prerasteš socialne norme in pravila in začneš Živeti Življenje, ki ti pripada.

Bodi. Dihaj. Pleši. Jokaj. Cepetaj. Čuti. Z vsem srcem, z vso bitjo. Z vsem, kar si.

In ni važno, če pridejo preverit in vprašat, če si ok in če je vse ok, ker je nekaj ropotalo…

“Plešem…”, mirno odgovori. Pleši. Sebe. Zase. Zate in za ta svet. Naj berejo te nebesedne, a globoko povedne stavke tvojega telesa. In naj te Besede sežejo daleč naprej in odpirajo tisočero src, ki čakajo, da jih nekdo zbudi.

Ni pravil. Ti si meja pravil. Naj telo spregovori svojo – TVOJO zgodbo.

Čas je.

A veš, vse prevečkrat želimo srečati druge, a pri tem ne opazimo, da hodimo stran od njih. Vse prevečkrat želimo najboljše, a svojimi besedami le še bolj ranimo. Ker nismo iskreni do sebe. Ker so drugi pred nami tisti, ki nam ponujajo tančice, mi pa si jih nadanemo…da bomo lepši, da bomo bolj ustrezali, da bomo bolj “normalni”, da bomo bolj sprejeti, srečnejši in uspešnješi.

Pa smo? Pa si?

Edino tvoje bistvo ti daje Življenje. Išči ga. Sledi njegovemu ritmu.

Zavrti si spodnjo play-listo ali komad po svoji izbiri. In ko se izteče, ostajaj v tem kar čutiš, naj se zavrti še ena in še ena pesem, saj ni važno. Obračaj se vase. Dihaj zase. Čuti zase. Bodi zase. Dokler telo ne naredi . (pike).

Šele takrat se vrni v misel. Pretvori izkušnjo v drug medij (sliko, besede, pesem, mozaik, kip, kolaž, kompozicijo, na slikarsko platno, v poezijo ali tvoj pevski glas). Karkoli je vredu.

To si ti, brez tančic. To si ti, ko dihaš svoj zrak, živiš svoj ritem. To si ti, ko si gol_a, brez okolice, pričakovanj, mnenj in nasvetov. Brez bremen in meja, ki si si jih zadal_a. Brez bolezni, bolečin, praznine… Dovolj. Po(po)ln_a v tišini, ki jo končno slišiš.

Govori glasneje in glasneje…Želim jo slišati. Želim te slišati. Tvoj glas, TVOJO ZGODBO, TVOJ JAZ, ki prihaja od znotraj.

Moj glas je že zapisan. Beseda je tvoja. Hvala, ker z njo blagoslavljaš.

Sara

Uncategorized

Spominjanje…

[april 2018, izsek iz pisma, tedaj še živemu…]

“A si vedel, da se tudi v veri razvijamo in da dejansko potujemo skozi podobne stopnje, kot pri razvoju otroka – najstnika – odraslega? Vedno sem mislila, da je vera nekaj, kar “pogruntaš” zase in nato neguješ jo ohranjaš (na kakršen koli način že) ali pa zavržeš. V resnici (kaj sploh je Resnica?) pa vsi rastemo tudi v veri in smo celo rojeni s predispozicijami za razvoj verovanja. To je vse v naših genih! In če je v naših genih in če je vera/ spiritualnost človeška potreba, potem bi lahko držalo, da je vredno iskati znotraj nas? In kaj je najbolj znotraj nas? Naša esenca / bistvo / osnova za to, da obstajamo? 

A si kdaj na svoji poti iskanja razmišljal o dihu? Njegovem izvoru in moči?

Morda vso to bombardiranje z vprašanji trenutno ni ravno na mestu, glede na tvoje počutje, ampak mogla sem zapisat, delit. Delit z nekom, ki me že nekaj let inspirira, da iščem dlje. Z nekom, ki “ve” ali pa je vsaj blizu svoje “Resnice”. Včasih si želim, da bi lahko priletela k tebi domov in te vprašala za nasvet, smernico ali pa samo pokramljala o stvareh, ki jih trenutno sama premlevam v glavi…

Upam, da v vsej svoji bolečini nisi prenehal rasti in, da če niso dnevi, so vsaj trenutki v dnevih, ko se počutiš blagoslovljeno in izpopolnjeno. Želim ti še mnogo dihov, ki zdravijo fizično telo in osvobajajo duha iz te kletke fizičnih bolečin. Mislim nate…
” – Sara-


Kakšen teden po mojem pismu je zapusti boleče telo. Bila sem fizično daleč in popolnoma me je sesulo. Takrat sem šele lovila svoj dih in se utapljala v čustih in vprašanjih, ki sem jih želela v živo predebatirati prav z njim! Danes vem, da njegov duh ni omejen na nagrobni kamen in da, kljub fizični odsotnosti, odgovarja na moja številna vprašanja, me bodri na moji poti osebne rasti in me opominja, da dih = Življenje. 

Zato včeraj nisem šla na grobove, ampak tja, kjer lahko snamem masko in se povežem s svojim dihom (zame tudi duhom, ki zmore komunikacije onkraj). Namesto otožnosti, sem začutila radost. Prav tako radost, kot jo na dan mrtvih delijo potomci južnoameriške civilizacije Majev… 

[okt-nov 2008, spominjanje potovanja po Gvatemali…]

V srednji šoli sem, v okviru šole, imela dragoceno možnost in privilegij, potovati v Srednjo Ameriko. Bilo je ravno v času Día de los muertos (dan mrtvih) in ta izkušnja je spremenila moj pogled na smrt, poslavljanje in spominjanje pokojnih. Tudi oni se v tišini spominjajo, okrasijo grobove in spregovorijo s pokojnimi. A že njihova pokopališča puščajo drugačen vtis…

Pokopališče v mestu Chichicastenango v Gvatemali

Glavna razlika njihovega spominjanja pa je PROSLAVA! Petje, igranje, hrana, ples, prava feria (festival)! Toliko življenja, barv in radosti in to na mestu, kjer prebiva smrt…  

A najdeš nasmeške na njihovih obrazih?

A ni zanimivo, kako drugače interpretiramo vsem nam skupen in neizogiben človeški dogodek – smrt? Pa ne samo različne kulture, ampak tudi vsak izmed nas posamično…

Kako se ti spominjaš tistih, ki ti najbolj pomenijo?

Vabim te na BODY-MIND-SPIRIT delavnico “SPOMINJANJE” – SREDA 4.11.2020 OB 19:00. Dovolimo si spominjati, čutiti, zaobjeti, se zahvaliti, blagosloviti, spustiti, rasti in se veseliti v duhu modrosti vseh naših prednikov. Namen delavnice je, da dobimo prostor za naše – ne družbeno “pravilno” – spominjanje…

POMEMBNO: tako kot nivoji vere, imamo nivoje žalovanja in spominjanja in popolnoma ok je, da si na točki, kjer si prav v tem trenutku. Ni ti treba v radost, če čutiš žalost, ni ti pa treba v žalost, če na primer čutiš svobodo, hvaležnost ali morda jezo…

Spominjam se te – ATA – in ti posvečam to delavnico 💙

Sara

Uncategorized

Maska in moj notranji svet_2. del

Nadaljevanje…

“Zaradi mask smo vsi prevzeli držo in gibanje psihotikov!” se oba z mentorjem strinjava, odprtih pa obstaja mnogo vprašanj: “Ali terapija sploh lahko deluje z maskami? Kako maska vpliva na naš notranji svet? Kdo je terapevt za masko in z masko? Kakšna sporočila oddajam drugemu, ki me vidi z masko? Sem zaravi maske varen ali je podoba zamaskiranega prej kot to, sporočilo “nevarnega” – tistega zločinskega, nevarnega, neiskrenega in nepredvidljivega? Kako do resničnega jaza udeleženca terapije (klienta), če terapijo začenjamo z “lažno ali vsaj zamaskirano identiteto”? Kako izkazati zaupanje, če nošenje maske daje vtis, da si v resnici ne zaupamo?

Počutim se kot zločinec, ki skriva svojo identiteto. Identiteto, ki se kopa v strahu pred odkritjem njegove prave uporniške narave – tiste, ki zavrača maske in pretirano omejevanje kot odraz številnih, kolektivnih, nepredelanih konfliktov – najbolj tistih notranjih, ki ne in ne želijo umreti in odrasti v kaj bolj svetlega in dobrohotnega… “To je že obsojanje…,” se opozorim in raje preusmerim svojo pozornost na svojo preteklo izkušnjo iz tujine ter vprašanje, ki strmi vame iz ekrana…

Kaj Slovenija potrebuje?

ODNOSE.

Več povezoavnja in sodelovanja med strokovnjaki. Ne za lastne koristi, ampak za koristi in kvaliteto storitev. Več iskrenosti in zaupanja med sodelujočimi in vključenimi. Več mnenj in poguma za drugačnost in inovativnost. In dobrih želja za drugega.

Tako smo maloštevilčni in tako razdrobljeni. Mogoče je čas, da začnemo bolj sodelovati in manj garati (sami).

Spet me prekine glas in zdrznem se. Očitno sem ves čas na preži – z masko ali brez. Kakšen stres si ustvarja(mo)… Tokrat ni letališki uslužbenec, ampak še en, ki noč preživlja na letališču. Ogovori me iz razdalje 3m (!) in itak, da ga ne razumem. Po nekaj “kaj-ih” obupa in se približa, a ne bližje kot 1.5m. Bravo, si mislim, on nima težav s Covid pravili… in nato opazim, da tudi on ne nosi maske. Na notri se nasmejim – kot bi našla sorodno dušo 🙂 Snamem si masko, da odgovorim na njegovo vprašanje. Ahhhh….za moment se spet se počutim človek. Ko oddide razmišljam zakaj? In tipkam naprej…

ODNOSI.

Brez odnosov sploh ne bi obstajali. Rodimo se iz odnosa. Prva leta nebogljeni preživimo zaradi odnosa. Naši možgani se razvijajo zaradi odnosov. Ni naključno, da živimo. Živimo zaradi odnosa in to tudi nehote, nezavedno, vedno iščemo – približek prvega odnosa.

“Ampak kaj pa naša nova realnost!??” vse vpije v meni. Skrbi me kakšne posledice bodo maske pustile za človeštvo… obraz je tako zelo pomemben del interakcije s svetom! Kaj bo z razvojem in osebnostjo otrok? Kaj bo z vsemi tistimi, ki že imajo težave z vključevanjem v družbo? Bodo maske postale del nas in našega resničnega jaza? Kako se torej zakrinkati, če ne želimo pokazati vseh barv naše narave – si bomo nadeli še očala ali pa bo morda viden obraz veljal za “lažen jaz”. Potemtakem bodo roparji okrog hodili brez mask… Kaj pa odnosi? Kako maske vplivajo na odnos z drugimi in pa odnos do sebe… in že sem nazaj pri mojem vprašanju: “Kaj Slovenija rabi?”

ODNOS.

Da pa bi lahko našli polne odnose, rabimo prvo najti sebe. Takrat šele začnemo živeti. Takrat življenje teče v flow-u. Takrat resnično obstajamo, bivamo in kvalitetno so-bivamo v odnosu tudi z drugimi. Ne podrejamo, ne povzdigujemo, ne združujemo, ampak so-delujemo, celi s celoto.

Čas za moj let in še manj zraka v avionu z masko! In ja… tudi čas za premislek o MOJIH odnosih…konec konec ni vse zaradi mask-e…

KOLIKO PA JAZ VLAGAM V ODNOSE (za prihodnost)?

KAKO IZGLEDAJO MOJI ODNOSI (v tem trenutku)?

KAKŠEN ODNOS SKLEPAM S SEBOJ (včeraj, danes in jutri)?

Vabim te, da razmišljaš z mano. Najprej v mislih in nato še skozi GIBALNO BODY-MIND DELAVNICO z naslovom: “MASKA IN MOJ NOTRANJI SVET V ČASU EPIDEMIJE“. Super je, če si v živo, ker so mi tvoje doživljanje, komentarji in vprašanja, zelo pomembna. Če ne moreš spremljati v živo pa bo posnetek na voljo na mojem Youtube kanalu.

Dragoceno je, ko se ne glede na vse povezujemo v umu, gibanju in duhu ter na vseh nivojih sebstva ozaveščamo vplive in občutke glede trenutne situacije. Vabljen-a k premlevanju z umom in telesom!

Sara

Uncategorized

Maska in moj notranji svet

“Ura je pol 1h zjutraj, jaz pa na letališču tipkam svoje vtise. Vračam se iz mesec dolgega izobraževanja v tujini, kjer sem pogumno stopala iz cone udobja, nadgrajevala svoja znanja s področja plesno-gibalne psihoterapije ter se na vsakem koraku učila lekcij za poslovno in osebno življenje.

Zdi se mi, da je življenje mnogo bolj preprosto, kot pa si ga sama interpretiram. Izkusila sem (ponovno): da je možno bivati v flow-u (toku Življenja); da vedno, obstaja prostor za ravnovesje dela in odklopa; da nič v življenju ni slučajno, ampak prav tukaj in zdaj za nas, kot darilo ter, da ni močnejšega orodja za zdravljenje in dvig duha na vseh področjih, kot poln(i) odnos(i).

Kaj bi se zgodilo, če najglobljih odnosov nikdar ne bi prenehali zalivati, urejati in obrezovati? Če na neki točki v življenju ne bi zaprli svojega kroga prijateljev in bi medse z vso srčnostjo sprejemali nove obraze? Če bi manj sodili druge(ga) in več gradili tistega sebe? Če v množici odnosov ne bi pozabili graditi najbolj ključnega – odnosa s seboj? Če bi vse odnose – poslovne in osebne – jemali enako človeško, enako iskreno, enako empatično? Če bi bili enako odprti za nove stike v tujini in doma?

Moje razmišljnje prekine krik letališkega uslužbenca: “E-e-ee you!” Pogledam gor in on mi divje maha in kaže proti ustom in moji maski, ki mi visi le na enem ušesu. Nadanem si masko in si mislim: “Kakšna bedarija! Ura je 1 zjutraj, na letališču nas je vseh skupaj 10 in še to na široko razpršenih… jaz pa naj 12h mojega potovanja diham en in isti zrak, že stokrat prežvečen in osiromašen… Kam smo prišli? V dobo, kjer smo proti svoji volji primorani privatizirati še zrak!” Požrem svoje frustracije in z masko nadaljujem prekinjen miselni tok…

V času mojega bivanja v tujini sem se srečala s psihologi, psihiatri, plesno/gibalnimi in verbalnimi psihoterapevti pa delovnimi terapevti, fizioterapevti, s tistimi v javni in zasebni praksi, s tistimi prijateljskimi in večinoma popolnoma neznanimi obrazi in gradila odnose. Učila sem se, kako zdravstvo deluje v tujini, kakšne so prednosti in zanke ter kaj so tiste stvari, ki jih Slovenija rabi. Kaj Slovenija najbolj rabi?

Maska mi leze na oči in neprestano si jo popravljam, da ugodim “pravilom”. Moje telo je v totalnem nelagodju. Drža je bolj sključena kot ponavadi. Pogledam se v odsev mobilnega ekrana. Kdo sploh sem? Nism si všeč s to modro packo, ki zakriva tisti najbolj izrazni del mojega obraza. Vsaj oči govorijo, a tudi te so počasi utrujene od kompenziranja in prevzemanja izrazne in osebnostne funkcije celotnega obraza. Ko opazujem svoj odsev se spomnim zaključkov eksperimenta, ki sva ga izvedla skupaj z grškim mentorjem ter naključno skupino študentov….groza, groza, groza! Telesa mnogih potrjujejo moje frustracije…

SE NADALJUJE…

P.S.

“MASKA IN MOJ NOTRANJI SVET V ČASU EPIDEMIJE”: body-mind gibalno raziskovanje in ozaveščanje. Pridružite se mi v SREDO 28.10.2020 na tem LINKU.