BLOG

telo, ZDRAVJE

Ženski premik iz UMA v TELO

A se zavedaš, da smo ženske na mesečni ravni ‘prisiljene’ ZDRSNITI IZ UMA V TELO ter res čutiti sebe v telesu?

MENSTRUACIJA je tisti čas, ko ne moremo pozabiti ali ignorirati svojega telesa in telesnih potreb. Je čas, ko ne moremo zbežati iz telesa, tudi, če so travme naše telo popolnoma zamrznile – menstruacija ga odmrzne. Je tisti čas, ko so sporočila telesa glasnejša od našega uma, naša pozornost pa je nehote v maternici – prav tam, kjer prebiva NAŠ RESNIČNI JAZ!

KAKŠEN BLAGOSLOV! Ali pa je morda zate ta zdrs v telo, v čutenje in v krvavenje, bolj PREKLETSTVO kot karkoli lepega?

Ravno na to temo ‘Menstruacija: dar ali prekletsvo?’ sem sama pred leti pisala in na lastnem telesu raziskovala in predelovala, svojo prvo obsežno raziskavo pri predmetu Psihosomatike na študiju Plesno-gibalne psihoterapije v UK.

In do česa misliš, da sem prišla in se mi še danes potrjuje?

MENSTRUACIJA JE ABSOLUTEN DAR!

MODROSTI TELESA NAS SICER DOSEŽEJO VSAK DEL CIKLA, AMPAK NIKOLI TAKO ZELO MOČNO IN JASNO KOT RAVNO V ČASU MENSTRUACIJE!


MENSTRUACIJA JE ČISTA PSIHOSOMATIKA!

MENSTRUACIJA JE NAŠ MESEČNI OPOMNIK, DA OBSTAJA POVEZAVA MED NAŠIM UMOM IN TELESOM TER DA JE TA POVEZAVA KLJUČNA ZA NAŠE FIZIČNO IN DUŠEVNO ZDRAVJE!

Vsako krvavitev…

  • Se lahko OGROMNO NAUČIMO o sebi – KAKO? Samo bodi, čuti, dihaj, počivaj s svojim telesom (ne glede na to, kako težko je to zate) in v umu se bo začelo mnogo stvari sestavljati…Nič ti ni treba! Prav zares NIČ in VSE se sestavi.
  • Lahko SPUSTIMO STARO in začrtamo nov pot – KAKO? Vsakič, ko greš na wc si naglas povej: ‘spuščam to in to, naj se odteče/ izlije/ odlepi vse kar ni v skladu z mjim resničnim jazom…’. Začuti, kako se fizično odlušči in izteče in kako se v tebi naredi prostor. Naslednji korak je, da ko prideš iz wc-ja ta prostor napolniš z besedami: ‘Naj se na prazno mesto naseli radost, hvaležnost, obilje itd.’ + z roko zapiši (gibanje, aktivacija telesa) te afirmacije na papir in si ga prilimaj na steno, da ga vidiš vsak dan! (*Če ne veš, kaj si želiš, potem se vrni na prvo alinejo še več počivanja v tem času, še več predaje v bivanju in čutenju svojega telesa…)
  • Lahko VSRKAMO VASE MNOGO VEČ informacij in te se zasidrajo globlje v naš um – KAKO? Preprosto tako, da med menstruacijo poslušaš kakšno predavanje, ki te inspirira, poslušaš meditacijo, ki te poboža po srcu, bereš knjigo, ki odpira tvojo zavest itd. In boš videla, kako drugače procesiraš, kako globlje vse, kar poslušaš/prebereš, tudi ponotranjiš in lažje uresničuješ v svojem življenju. Zato pa je tako zelo pomembno, kaj v tem času poslušaš, s kom se družiš, kaj se dogaja v tvojem okolju…vse ponotranjaš. Kot spužva si – podobno kot otrok do 7. leta starosti.
  • Dobimo NOVO PRILOŽNOST za življenje, ki si ga zase želimo – KAKO? Tako, da ozavestimo svojo cikličnost, svoje življenje živimo v valovih, si za vsak cikel zastavimo en jasen cilj zase/poslovno in nato dovolimo, da se cikel zaključi in se lahko rodi nov cilj ali pa starega ponesemo na nov nivo. Dovolimo, da vsakič znova umremo in se rodimo drugače. Pomaga tudi, če si beležimo svoj cikel – jaz si kar na poslovni koledar vsak dan napišem eno besedo, ki opiše moje stanje tistega dne in potem konec meseca izpišem vse besede in iščem vzorce, kaj je v moji moči, da izboljšam, da bom manj utrujena/manj raztreščena itd in seveda napišem tudi, kaj mi je všeč, kdaj v mojem ciklu sem se super odrezala.

KAJ PA ČE MOJA MENSTRUACIJA NI RAVNO NAJLJUBŠI ČAS MOJEGA CIKLA?

To samo pomeni, da tvoja povezava med telesom in umom potrebuje pozornost. Pomeni, da tvoj resnični jaz/tvoj avtentični izraz, v tvojem trenutnem življenju, nima dovolj prostora. Pomeni, da si zablokirala dele sebe, ki si želijo biti slišani/videni/izraženi. Pomeni, da si pozabila nase – morda prezrla svoje telo, potlačila svoja čustva, ravnala v nasprotju s tvojimi vrednotami, požla svoje mnenje ali šla čez svoj limit uslug ‘za druge’. Pomeni, da si več, kot si trenutno upaš živeti. Pomeni, da si živa, da si čuteče bitje, da si človek s svojimi potrebami in vrednostjo, ter nenayadnje pomeni, da ti tvoja maternica pošilja ljubeč alarm, da se ozreš vase in končno zaveš, da si dovolj ter da si zaslužiš samo najboljše za svoje telo, um in duha.

In ravno o tem sem ta teden – ko je mene obiskala mi-querida-menstruacija – razmišljala…

IN SE ODLOČILA, DA NAREDIMO ENO DELAVNICO NA TO TEMO!

‘KAJ MI SPOROČA MOJA MENSTRUACIJA: GIBALNO-TERAPEVTSKI POGOVOR Z LASTNIM TELESOM?’

Ne bomo govorile o anatomiji cikla, v telo gremo! Natančneje, v gibanje, v povezovanje s tem – kdo si ti (tvoj resnični jaz) v tvojem telesu in kaj ti sporoča tvoje telo v posameznem delu cikla?

Ne bom te učila mojih udivov, raje te bom naučila, kako sama prideš do svojih uvidov! Ker za to gre. Da ti sama znaš brati sporočila tvojega cikla. Da opaziš svoje telo, da razumeš, kako je tvoja telesna raven povezana s tvojimi čustvi, prepričanji in mentalnimi stanji.

In še to, to ne bo predavanje o 5 ženskah po Savini, mi gremo v letne čase. A spet, to niso Rdeči šotori, če si slučajno že slišala za njih…peljem te v TVOJE IZKUSTVO, ki bo čisto tvoje in zato najbolj dragoceno in uporabno za tvoje življenje. Gremo namreč prav tja, kjer si doma – v tvoj center resničnega jaza.

KAJ PRAVIŠ? SI ZRAVEN?

DELAVNICA BO POTEKALA 27.11., 17:30-20:30 (3h) V LOGATCU. Cena je 40 eur.

PRIJAVE SO MOŽNE DO 12.11.2021!

Svojo PRIJAVO lahko oddaš TUKAJ 🙂

Za dodatne informacije, sem na voljo –> Sara Idzig, 040-153-500 ali info@kon-pas.org



Uncategorized

Sporočila telesa_modrost 1

[6.1.2021] – neverbalno…(*)

(*)”Kaj vidiš?”, “Kaj govori telo?”, “Katera sporočila si zase dobil-a ob gledanju tega videja?” Ko opazuješ, opazuj skozi svoje telo – kaj dela tvoje telo, ko gledaš video, kaj čutiš v sebi, kateri spomini pridejo v tvoje misli, kakšne oblike vidiš v mojih gibih ipd. Nato preberi razlago sporočila…

[6.1.2021] – verbalno…

Včasih sploh ne opazimo, da smo obtičali v coni udobja. Telo želi naprej, naš um pa ne dojame ali pa noče videti. Že ko se telo odriva, da bi skočilo v neznano je del nas še vedno zadaj. Mižimo, ker se bojimo naprej, v neznano. Nič čudnega, da nas potem meče, če pa slepo stopamo naprej, brez vizije, brez cilja in samo na pol – z eno nogo še vedno na varnem.

Kako lahko spremenimo naša življenja, če ne gremo v spremembo popolnoma celi? Če z eno nogo ‘bremzamo’ sami sebe? In potem še poslušamo naš um, ki pravi: “Pa saj si vedel-a, da ti ne bo uspelo? Novo je nevarno / majavo / nesigurno / čudno…sem ti rekel-a!”.

A te kdaj vleče v 2 smeri, kot mene? Želiš naprej, ampak del tebe se je pa tako močno zasidral v tvoje trenutno življenje in okoliščine, da tudi če siliš, ne gre. Nekaj časa še vlečeš za seboj tiste dele (preteklost, vse česar se oklepaš), ampak slej ko prej se utrudiš…

Nekaj bo treba spremeniti. Nekaj bo treba izpustiti – tisto, kar me ‘bremza’, da poletim. Kaj preteklega moram objeti z ljubeznijo, da me bo preteklost podprla kot veter v moj hrbet ter mi dala moči in stabilnosti, da cela (na obeh nogah, s celim telesom in prenosom težišče) stopim naprej v prihodnost – pogumno, s hvaležnostjo za vse kar je bilo in z zavedanjem, da je vse vredu in bo vredu tudi ko skočim tja, kjer še nikoli nisem bila…?

Kako grejo tebi življenjski skoki v neznano?

Deli z mano svojo zgodbo na info@kon-pas.org ali na Facebook pod komentarje rubrike (sporočila telesa).

Sara

POGUM, PRAZNOVANJE

Vse je mogoče! Zame in tudi zate!

Odkar sem uradno postala mag. plesno-gibalne psihoterapije je minilo natanko 3 leta!

Moja glavna vizija – ZAKAJ sem sploh šla na ta študij – je bila, da ta znanja, gibanje, igro, čustveno pretočnost, vnesem v slovenski šolski sistem.

Do danes sem naletela na številna zaprta vrata javnih šol, se vmes seveda znašla in sodelovala s podjetji, različnimi organizacijami, nekaterimi privatnimi šolami ter izvajala terapije zasebno.

IN DANES (9.9.2021) SEM PRVIČ DOBILA PRILOŽNOST, DA PRISTOP PREDSTAVIM NA JAVNI ŠOLI!

Pa ne samo to, vsi vzpostavljeni stiki, vsi izobešeni plakati, posneti videji, napisani blogi…prav VSE, za obdobje preteklih let truda, se vrača obilno. Ljudje me najdejo, me priporočijo, mi pišejo.

In to ni samohvala, to je izraz globoke hvaležnosti vsakemu izmed vas, ki me spremljate od začetka ali od kje vmes in predvsem poklon Življenju, ki me uči potrpežljivosti in ljubeče prisotnosti s seboj, kljub temu, da včasih res ni lahko orati ledino…

VSE JE MOGOČE, ZAME IN ZATE!
IN VSE SE VRAČA – V ENAKI KVALITETI GIBANJA,
KOT JO SAMI SEJEMO V SVET 🙂

Sledi svoji viziji in ciljem! Najsi bo to popolnoma neboleče telo, um brez nasilnih glasov, dejstvo, da vedno postavim sebe na prvo mesto ali pa odpreti svojo trgovino, vzpostaviti zaupen odnos z otrokom, začeti svoj posel. Karkoli.

Sledi sebi in na tej poti NUJNO VZEMI S SEBOJ TUDI SVOJE TELO. Saj veš, da le integracija uma-telesa in naše esence, prinaša celosten razcvet.

Absolutno ZMOREŠ! Če ne sam pa ob začasni podpori – vzemi si jo!

Vreden si! Vredna si! 

Kjerkoli že si v tem trenutku tvojega življenja – to je tvoja najboljša odskočna deska za korak naprej…

Bolečina

Bolečina je resna stvar!

Včeraj sem za zaprto skupino izvedla body-mind delavnico na temo ‘Bolečina’. Namen je bil na bolečino pogledati iz drugega zornega kota ter jo preoblikovati na način, da jo lažje ozavestimo, jo povežemo s prevladujočimi mesti v našem telesu, se iz nje kaj naučimo in jo vsaj delno izpustimo ali vsaj preoblikujemo, da je malenkost lahkotnejša.

Začeli smo s praznjenjem glave – vse kar ti pride na pamet, ko rečem ‘bolečina’. Če tole bereš, lahko tudi sam narediš tole kratko vajo. Naj bo spontana, ni pravih/napačnih odgovorov in morda te kakšen preseneti…

Mene vedno znova preseneti, koliko strahu povezujemo z bolečino in v včerajšnji skupini je bil rezultat podoben. Strah pred prihodnostjo, strah pred tem, da nekoga ‘okužim’ s svojo bolečino, strah pred tem, da nekomu naložim svoje breme, strah pred odnosi, strah pred veseljem, strah pred igrivostjo, strah pred spuščanjem bolečine (kdo pa sem brez nje?), strah pred tem, da bo nekdo drug ranil/mi vzel mojo bolečino (sploh ne ogrozil direktno mene, ampak mojo bolečino),… Se prepoznaš?

Strah je eno primarnih čustev, ki lahko najbolj ohromi našo življenjsko energijo ter nas dobesedno zabetonira v rigidno telesno, umsko, včasih tudi spiritualno shemo. In največkrat je strah tisti, ki se na dolgi rok manifestira tudi skozi fizično bolečino, vsekakor pa so pri bolečini navadno zraven spletena tudi ostala čustva, ki nam jih ni bilo dovoljeno čutiti, so bila kaznovana, zasmehovana itd. V naši kulturi je to še vedno jeza. Veliko bolečine povzročijo tudi ljubosumje, krivda, občutek prekomerne odgovornosti, samota/zapuščenost…

In vsa ta čustva, občutki in dolgoletna čutenja so jasno izražena v telesu. Ko prosim ljudi, da mi pokažejo/ narišejo, kje je njihova bolečina najbolj prisotna je to navadno v prsnem košu, trebušnem predelu ali v glavi. In kaj je tam?

  • Dih = življenje.
  • Vitalni organi = notranja moč, energija za premik naprej.
  • Um = kontrola nad življenjem in s tem varnost.
  • Prsni predel = socialni jaz, odnosi (ki kot vemo lahko najbolj bolijo).
  • Centralni del = moj resnični jaz/moje resnične potrebe, ki ga/jih večina tlači, zaradi ugajanja, podrejanja, zaradi strahu pred izgubo (spet smo pri odnosih).
  • Glava = naš naučen odziv na okolico, razum/analiza/predalčkanje/etiketiranje/razumevanje/vsak-zakaj-potrebuje-zato in to se lahko vleče leta in leta. Hkrati je v glavi naša shema poznane in s tem varne realnosti (tudi če ta realnost ni zares varna in ljubeča) ter naša osebna straža, ki nas silovito brani pred spremembo (tudi, če je ta na bolje).

In če se vrnem k naslovu ‘Je bolečina resna stvar?’ Absolutno je REALNA (naj ima izvor v čustvih, miselnih shemah ali je čisto mehanska, JE realna). Absolutno nam nekaj sporoča in sama jo globoko SPOŠTUJEM. Ampak, kaj imata realnost in spoštovanje veze z resnostjo? Se lahko znotraj meja spoštovanja tudi malo pohecam in pri tem ne izgubim stika z realnostjo?

V zadnjih mesecih opažam, da smo v naši kulturi RESNOST dobesedno združili s koncepti odgovornosti, realnosti in spoštovanja. Se pravi smo si na eni točki povedali in verjamemo da je: resnost = odgovornost, resnost = živeti realistično/prizemljeno, resnost = izkazovanje spoštljivosti. AMPAK, to so RAZLIČNI KONCEPTI, vsak zase izraža nekaj, med seboj so lahko povezani, ne pomenijo pa enačaja = (je enako) resnost. To je izredno pomembno zavedanje, če se želimo otresti svojih bolečin.

Premisli, kdaj se počutiš lahkotno, živo, brez/z manj bolečin, poln zagona? Je to, ko si resen, obrnjen vase in ujet v svoje miselno premlevanje ter si ne dovoliš preveč čutiti? Verjetno se bolj lahkotno in z manj (ali celo brez bolečin) počutiš, ko te drobne stvari/ljudje razveselijo, ko si dovoliš spontanosti/igrivosti, ko nosiš v sebi mir in hvaležnost, ko si pomirjen s seboj ali sproščen v družbi tistih, ki te sprejemajo takšnega kot si. Je res?

Spoštujem bolečino, a moj pristop k zdravljenju le-te, je skozi: lahkotnost, hvaležnost in čutenje. In ko rečem čutenje, to niso samo ‘resna’ čustva, travme in težke stvari, ampak tudi čutenje veselja in igrivosti – prebujanje tiste otroške (ne otročje!) lahkotnosti in sanj, ki delujejo kot luč na koncu bolečega dolgega tunela, skozi katerega se trenutno prebijamo.

To čudovito potrjuje včerajšnja delavnica…iz rigidnih, drobno premikajočih teles smo si dovolili drugačne vrste interakcije s svojo bolečino – naredili smo jo lahkotnejšo, se z njo poigrali najprej sami, nato v parih in skupini ter jo na koncu še dobro predihali in preoblikovali. Zanimivo je, kaj vse se je ob tem sprostilo…koliko začudenja ob odsotnosti bolečin je bilo ob koncu videti na obrazih ter koliko nezavednih miselnih shem v povezavi z bolečino, je prišlo v našo zavest!

Kjer je bolečina, je po mojem mnenju preveč resnosti. Resnost pa je po vsej verjetnosti super maska za mnoga ujeta čustva, ki si jih še vedno ne upamo izraziti, saj nismo našli dovolj varnega okolja ali pa so naše miselne straže preveč na preži.

Zatorej, če iščete samo ‘resnega’ terapevta, ne prihajajte k meni. Delo z gibanjem je življenje samo po sebi. In življenje ne obstaja le skozi očala resnosti, temveč je spekter življenja mnogo bolj pisan in bogat…

TERAPIJA ZA ODRASLE

KOLEKTIVNA IN OSEBNA PREPRIČANJA TER VLOGA TELESA PRI NJIHOVEM OSVOBAJANJU

Odrasli smo mojstri v iskanju izgovorov, v odlašanju v stilu ‘ni še čas’ in ‘bom drugič’, mojstri v upiranju spremembam ter mojstri v prikrivanju tega, kar resnično mislimo, čutimo, si želimo in rabimo zase. Poleg tega smo slovenske ženske kolektivno podedovale še vzorce, kot so:

  1. Tukaj sem za druge in šele nato zase’ (ČE ostane kaj časa…in vsi vemo, da časa redko kar tako ostane, kajne?)
  2. ‘Kriva sem za izgon iz raja (beri: da se mi dogajajo slabe stvari v življenju, da imajo moji otroci težave, da moj partner ni srečen in na neki nezavedni ravni si celo govorimo, da si zaslužimo, da trpimo in da nam je tako že namenjeno…a-a? NE?!)’
  3. ‘Užitek mi ni dovoljen oziroma, če mi je, si ga moram zaslužiti’ (Kje pa je meja? Kdaj si zaslužim užitek? Pogosto je ta meja abnormalno visoka ali pa lestvica za užitek sploh ne obstaja, saj je užitek sam po sebi umazan, pretesno povezan z lenobo, seksualnostjo, nekoristnostjo in kot tak grešen in krivde-vzbujajoč. Se najdeš?)
  4. ‘Intuicija, ženska moč in sposobnosti, da več čutimo/vidimo/prepoznamo/smo, so kaznovane’ (beri: so preveč, niso spoštovane, so zaničevane, so označene kot subjektivne, manjvredne, ničeve, brezpomenske…)

Ti je, kaj od tega poznano?
Kaj od tega čutiš in verjameš zase (če si ženska) ali pa opaziš pri nasprotnem spolu (če si moški)?

Pred leti sem v okviru svoje magistrske naloge preučevala, kako je zgodovina, predvsem pa krščanstvo (ki je bilo precej vpleteno v družebni vsakdan), vplivalo na kolektivno zavest žensk ter s tem na našo samopodobo, samozavest, odnos do telesa ter pogum, da si (če si) upamo živeti sebe v celoti.

In ne glede na to, ali smo trenutno vpeti v verske institucije ali ne (ali sploh nikoli nismo bili), OGROMNO NOSIMO V NAŠI KOLEKTIVNI ZAVESTI (ženske in tudi moški, vsak svoje), saj se kolektivna zavest prenaša iz generacije v generacijo ter presega ta čas in prostor! Nanjo se potem pripenjajo še vse izkušnje, ki so shranjene v naši INDIVIDUALNI / OSEBNI ZAVESTI in že imamo precej velike gmote vzorcev in prepričanj, ki so shranjene prav tam, kjer se dogaja vsakodnevna interakcija med zunanjim in notranjim doživljanjem –> V TVOJEM TELESU! Ja, prav fizičen zapis tvoje in kolektivne zavesti je v tvojih celicah, tkivih, mišičnem spominu, spominu telesa…

In to še ni vse. Vsaka izkušnja, ki je zapisana v tvojem telesu je preko nevronskih mrež povezana z določenimi čustvi (ali zaporedjem čustvenih in telesnih odzivov), z določenim vedenjem, z miselno shemo (skupkom prepričanj in zate logičnih pojasnil, zakaj je ‘tako in tako’ zate resnica), z vzorci gibanja, z ritmi gibanja, z ljudmi, s situacijami itd. (spisek je neskončen, mreže pa zelo prepletene).

Zato pa so spremembe tako zelo težke in zahtevajo skrbno odstiranje, plast, za plastjo. Predvsem pa ČAS, da se v svojem tempu odpremo novim – bolj podporni izkušnjam, opuščamo stare in utrjujemo nove nevronske mreže ter si postopoma dovolimo živeti vse bolj samosvoje in vse manj tako, kot bi od nas želeli drugi (v tem ali preteklih življenjih, ki se kažejo skozi kolektivno zavest).  

TELO je pri tem odličen vodnik. Vodi nas plast za plastjo. Vedno le toliko kot zmoremo predelati in vedno z zelo jasnimi sporočili, kje imamo še potencial, da se odpremo in zaživimo bolj polno življenje. Delo s telesom avtomatsko prinaša nove izkušnje in širi mrežo zavedanja, saj drugačna telesna izkušnja (beri: drugačna kvaliteta, ritem, oblika gibanja) odpira priložnost, da nanj pripnemo drugačno čustvo, drugačno vedenje, drugačno miselno shemo. Gre za igrivo raziskovanje in eksperimentiranje, ki vključuje vse ravni našega obstoja: fizično, čustveno, mentalno ali celo spiritualno telo (če seveda želimo raziskovati tudi ta del sebe). 

V zavedanju, da v svojih telesih nosimo ogromno, da je sprememba na bolje s celostnim psihosomatskim pristopom absolutno mogoča ter da vsaka korenita sprememba v življenju zahteva čas, sem oblikovala CELOLETNO SKUPINO GIBALNE PSIHOTERAPIJE ZA ODRASLE, KI JO IMENUJEM STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ. Skupina bo šla tako globoko v raziskovanje, zdravljenje in osvobajanje, kot bo vsak posameznik – udeleženec bil pripravljen oziroma si bo želel. Skupini se lahko priključijo tako ženske kot moški (vsi imamo namreč telo in v njem osebne in kolektivne vzorce, ki jih lahko presežemo). Odpiram pa letos to možnost, da lahko stopiš v daljši (ali krajši) proces, kjer res prepoznaš celoto sebe ter izstopiš iz vsega tistega, kar ni tvoje in te ne podpira pr tvojem razcvetu.

Testna ura SKUPINE ZA ODRASLE oz STIK S TELESOM-STIK S SEBOJ, bo potekala 31.8. v Logatcu. Z rednimi skupinami pa začnemo 13.9. v Ljubljani in 14.9. Logatcu.

Za dodatna vprašanja in informacije glede rednih skupin, sem na voljo.  

Sara

OSEBNA RAST, POGUM

Si tudi ti PREVEČ?

V katero skupino sodiš?

1. Nikoli nisem dovolj? / ali / 2. Vedno sem preveč?

Kaj je resnica? Nič od tega…a vseeno se obnašamo v skladu s temi globokimi prepričanji, ki sploh niso naša, ampak nam jih je nadela okolica.

Pred leti sem se sama kar konkretno borila ‘s preveč’. Ok, je bilo tudi malo kulturno – živela sem namreč v podeželjski Angliji, ki je precej bolj zadržana – a vseeno, dobivala sem kar direktne opazke, da sem preveč: da, če grem ven z dotično osebo, jo zasenčim in je nihče ne pogleda, da se preveč smejim, sem preglasna, preveč živahna, preveč pozitivna, preveč krilim z rokami, ko govorim, mi preveč dobro grejo določene stvari itd…

In kaj sem začela delati? POMANJŠEVALA SEM SE, DA BI PASALA. Držala sem nazaj svoje talente, namensko naredila ‘manj dobro’, da ne bi štrlela ven. Začela sem se bolj potiho smejati (sploh ne več sproščeno in z zobmi, kar je bil res moj moj smeh). Nehala sem celo objemati ljudi (to je bilo še pred Covidom) ter manjkrat pristopila do njih. Spremenila se je moja hoja (hodila sem skoraj po prstih) in moja drža je postala bolj sključena. Ugasnila sem del sebe, ki je bil ‘preveč’, da bi pasala kulturno in v tamkajšnje odnose…

Pa sem pasala? V resnici NIKOLI! Zato, ker oseba, ki je ‘pasala’ nisem bila več jaz!

Ko sem enkrat ozavestila, kaj v resnici delam sebi! In ali je res vredno ‘za druge’ (!?), sem se odločila, da izstopim iz tega. Bilo je kar dela, imela sem terapevtsko podporo in tiste dragocene ljudi v Sloveniji, ki so me opominjali na dele mene, ki sem jih pregloboko pospravila.

Napredek je bil počasen, saj se je moje telo hrati upiralo in si obenem želelo polnega izraza. Najprej sem morala sprejeti tisto drugačno, ugaslo Saro, ji dati sočutje in ljubezen. In to je bilo najtežje. Veliko sem predelovala čustva, delala s telesom, skozi risbo in pogovor, vse do točke, ko sem lahko ljudem preprosto in iskreno rekla, ‘da to nisem jaz v polnem izrazu’, ampak delam na tem, da se ponovno sestavim. Zamenjala sem tudi okolje, fizično podprla telo s prehranskimi dodatki in ščasoma in z veliko rednega dela na sebi, sem si upala spet zaživeti sebe, vse bolj in bolj…in še čez mejo, ki sem jo prej poznala.

Danes gledam nazaj in se čudim, kako zelo me je tamkajšnje okolje ‘zbilo’, a hkrati je bila to super lekcija za moje življenje in hvaležna sem, da sem iz tega okolja z ‘malo matranja in jokanja’ zrastla večja kot kadarkoli ter se predvsem zavedla, kako dragocena in nezamenljiva sem v čisti biti svojega obstoja. Da sem ravno v tem, kar nekateri pojmujejo kot ‘preveč’, v resnici RAVNO PRAV za moje poslanstvo na tej Zemlji. (Da ne bo pomote, vedno se lahko še povečamo, še bolj razširimo krila in še danes sem v tem doživljenjskem procesu. Osebna rast je postala moja strast. Ni vedno lahko, je pa lahko precej igrivo in lahkotno, če si tega seveda dovolimo in se za to odločimo. Kakšna je pa tvoja izkušnja?).

In če si ti eden izmed teh, ki so ‘preveč’, ti polagam na srce, da tudi sam poiščeš podporo in pogumno izstopiš! Ni vredno…TI SI VREDEN-A! <3

NIKOLI, NIKOLI SE NE POMANJŠUJMO – SPLOH PA NE IZ KRIVDE ALI DA BI PASALI!

ČE SMO ZA DRUGE ‘PREVEČ’ JE TO NJIHOV PROBLEM, NE NAŠ.

Vsak ima možnost, da izrazi svojo celoto in vsak ima možnost izbire: živeti ob boku večjih od njega ter se pritoževati nad tem, da ga zasenčijo ali pa tudi sam delati na sebi, zrasti in biti v tej isti družbi inspiriran, da še bolj izraža sebe.

Izberi sebe – VEDNO!

SAMO, KO SI TI V CELOTI, SI RAVNO PRAV – NIČ PREMALO IN NIČ PREVEČ. IN KO ENKRAT ZAČNEŠ ŽIVETI IZ TE PERSPEKTIVE IN SI TI PRVO DOVOLIŠ BITI ‘VSE KAR SI’, BOŠ NAŠEL LJUDI, KI BODO PRAV TAKO ‘VELIKI’ KOT TI SAM, TVOJA VELIČINA PA V NJIH NE BO ZBUJALA LJUBOSUMJA IN MANJVREDNOSTI, AMPAK BO CENJENA IN SPOŠTOVANA, TAKO KOT NJEN LASTNIK —> TI, DRAGOCENO BITJE, KI JE TUKAJ Z VEČJIM NAMENOM

Hvala, ker si tako velik-a, kot tvoja esenca, saj s tem tudi druge inspiriraš k rasti in njihovemu polnemu izrazu <3

Sara

P.S. Trenutno berem knjigo Bodi ti, spremeni svet od Dr. Dain Heer, ki me je tudi nagovorila, da zapišem tale blog. Priporočam! Notri je tudi poglavje o TELESU in KAKO NAM TELO GOVORI – spominja na tehnike, ki jih sama uporabljam pri gibalni psihoterapiji, a vseeno malenkost drugače. Je pa super knjiga, odpre zavedanje, za mnoge stvari ali le potrdi, kar že vemo, pa smo pozabili 🙂

Vpogled v izsek iz knjige, ki govori o ‘biti preveč’…

Uncategorized

Fuuuj! On je drugačen, čuden…

8. letnik: “Kako ti je že ime?”

Jaz: Sara sem.

“Sara, kaj imaš ti to na obrazu?”

No da vidim, če uganete, kaj imam to na obrazu? (vprašam celo skupino 8-10 letnikov)

“Mozolji!” reče en. “Pa ne, če bi bili mozolji bi si jih že po-stiskala…” ugovarja drug. “Pege”, “Alergija”, “Kožno znamenje”, “Lepotne pike”, “Že vem, že vem! Izrastki!”… 🙂

Ugibajo dalje in pogovor nanese na to ali sem zaradi svojih sprememb na obrazu bolj čudna, bolj neumna, bolj ‘jaki’…In vsi v en glas, da NEEE, da je to pač pri meni drugače in da so se v šoli učili, da je treba drugačnost sprejemati.

Kako lepo so naučeni/ vzgojeni te otroci, kajne?

A hitro se pokaže, da le na umskem nivoju…

Pogovor nežno usmerim na našo skupino – če smo si mi med seboj različni in kako sprejemamo našo različnost? Mnenja so mešana, a še vedno v večini pritrdilna, a očesni stik večine otrok se izmika, telesa pa postajajo vse bolj nemirna ter se premikajo ven iz našega kroga, kar je super začetek za gibalni del naše terapevtske ure.

Pogovor pri otrocih ima redko jasne verbalne zaključke in tudi tukaj je veliko besed ostalo v zraku. Je pa zanimivo (in se vedno znova potrdi), kako so se prav te začetne besede pletle po glavah in telesih vseh, ko smo začeli z gibalnim delom naše terapije in kaj hitro se je pokazalo, da ‘procesiramo’.

Enkrat za spremembo naredim mešane skupine. Žrebamo, da je ‘fer’, a kljub temu skupine niso ravno po godu vsem članom. Tisti z vizualno ‘drugačnimi’ člani so čisto poklapani – na obrazih jim piše, da niso ‘kul’ skupina in, da bodo ‘izgubili’ igro. A igra se (s pravim pristopom in podporo z moje strani) razplete drugače in z vsako rundo vidim več povezanosti, tudi dotike (ki so bili prej fuj in fej, zaradi fizične drugačnosti) in skupno delovanje!

Vsi vemo, da je različnost povsod, v krogu odraslih in otrok. Otroci sicer drugačnost izpostavijo zelo direktno, odrasli pa se raje izognemo, pogledamo stran, potlačimo, kar si resnično mislimo o izgledu osebe, ki je pred nami ter se pretvarjamo, da nam je vse ‘normalno’ in ‘fajn’. Kaj je boljše? Verjetno, da nič od tega…

Gre za to, da se že od malih nog učimo prepoznavati, da je naš odpor do drugačnih posledica projekcije vseh naših ‘slabih’ (ne-integriranih, neljubljenih, zaničevanih, nesprejetih, sramotnih) delov sebe na drugo – navadno šibkejšo ali bolj ekstremno drugačno – osebo. Zakaj? Ker je tako lažje in bolj znosno za nas + zato, ker so nas večino učili le ‘umskega sprejemanja drugačnosti drugih’ namesto, da bi nam omogočili izkušnjo ter podprli proces ‘body-mind’ integracije drugačnosti sebe in posledično drugih.

Ko otroke učimo o drugačnosti, velikokrat poudarjamo, da je treba sprejeti drugačne, da je treba biti spoštljiv, jih obravnavati enako. AMPAK, kako lahko otrok obravnava svojega ‘drugačnega’ sošolca enako, če ta zelo očitno nima enakih spretnosti kot on in posledično biti z njim v skupini pomeni NE-zmagati. Tekmovalnost in ZMAGA so za 8-10 letnike smrtno resne stvari! Igra je namreč za njih kot življenje in zato je IGRA tudi najboljši način, da (z ustreznimi tehnikami, ki so v njo vpletene) podpremo številna področja, ki mučijo današnje generacije otrok… med drugim tudi utelešeno sprejemanje ‘drugačnosti’, ki nas lahko vse – tako odrasle kot otroke – nauči ogromno stvari o sebi.

Malo za vpogled, kako izgleda otroška skupinska terapija… Več o PLESNI/ GIBALNI PSIHOTERAPIJI ZA OTROKE pa na MINI PREDAVANJU ZA STARŠE – 10.6.2021 OB 18:30 V HIŠI SADEŽI DRUŽBE, LOGATEC.

Uncategorized

KAKO VEM ALI SEM V TELESU in KAKO V TELO?

A ni zanimivo, da brez telesa ne moremo ničesar, pa kljub temu vedno znova dobivam vprašanja: “Kako sploh vem ali sem v telesu ali nisem ter kaj narediti, da pridem nazaj v telo?” Spodaj sem tudi zate zapisala kratek povzetek. Naj koristi!

KAKO VEM ALI SEM V TELESU?

V telesu sem, ko se zavedam, kje so npr. v danem trenutku moje noge, kaj delam s prsti, kako sedim; ali občutim žejo/ lakoto/ spremembo temperature ali sem tako zaposlen-a v delo, da pozabim na svoje osnovne potrebe; se zavedam ali me vsebina na kateri trenutno delam jezi/ veseli; opazim, kako stran od določene osebe se fizično postavim; opazim, da se moje telo različno odzove ob različnih osebah; sam-a sebe zalotim, ko se mrščim in zavestno sprostim mišice obraza; opazim, da sem začel-a hitreje hoditi, kot ponavadi ali da v danem trenutku sploh ne diham itd. Se pravi:

  1. Kje je moje telo v prostoru in kaj počne (zunanjost – moje gibanje/drža v različnih okoliščinah; propriocepcija, moj gibalni podpis = gibanje, ki je značilno zame,…)?
  2. Kaj se dogaja v mojem telesu? (notranjost, občutki v telesu v razlilčnih situacijah/ z različnimi ljudmi; interocepcija, čutenje, čustvovanje,…)

*To, da fizično telovadimo še ne pomeni, da smo avtomatsko v telesu. Velikokrat lahko fizično premikamo telo pa smo še vedno v glavi ali popolnoma iz telesa in uma. Velja tudi obratno, lahko smo čisto pri miru in se zelo zavedamo svojega telesa (in se zavemo, da ‘čisto pri miru’ v resnici ne obstaja) 🙂

KAKO V TELO?

  1. ZAVESTEN DIH: to ne pomeni, da ga moraš poglobit, spremenit, aplicirat razne dihalne tehnike, ne, samo zaveš se: ‘ali diham?’ in ‘kakšen je moj dih?’ (s kakšnimi pridevniki bi ga opisal-a…počasen, težek, boleč, lahkoten, komaj slišen itd.). Se pa splača dihat tudi iz vidika, ker se naša zavest prav z dihom povezuje z našim nezavednim…
  2. UPORABA ČUTIL: v ta trenutek in v svoje telo se takoj vrnem ob uporabi enega ali več čutil (recimo: odprem sluh – kaj vse v tem trenutku slišim v prostoru? Ali primem v roko predmete različnih tekstrur – jaz to velikokrat delam v trgovinah z oblačili in me res hitro vrne vase; in ostala čutila okus – ko ješ čokolado si sigurno v telesu;))
  3. SISTEMATIČEN SPREHOD PO TELESU: premaknem glavo, lase, ušesa ;), trepalnice, usta, vrat, rame, komolce…vse do kolen, gležnjev, podplatov, prstov na nogi… Lahko greš zelo površinsko ali pa si zelo podrobn-a in opazuješ razliko 😉 Pri tem ni pomembno ali le nežno premikaš ali bolj intenzivno premikaš, seveda pa način, kako se lotiš te vaje odraža delčke tvoje osebnosti. To vajo bi lahko delal-a tudi v mislih, ampak, če imaš težave začutit telo, potem ‘umski pristop’ odsvetujem.
  4. KAJ SE GIBA: izberi si eno okolje in nekaj minut opazuj, kaj se premika. Na primer: kuham in v glavi naštevam, kaj sem premaknil-a (prsti, roke, zapestja, komolci, rame, hrbtenica… vse naštej, kar opaziš, da si premaknil-a in boš videla, da boš imela drugačno prisotnost. Naj bo igrivo 🙂
  5. OPIS SVOJEGA GIBANJA: sprehodi se po sobi in opiši svojo hojo – je lahkotna, rigidna, odločna, v ravni črti, brezbrižna itd. Naštej čim več pridevnikov. Nato pojdi delat recimo delat kosilo in spet skušaj opisat na kakšen način ga pripravljaš – se gibaš po kuhinji hitro, ti vse leti iz rok, imaš dobro kontrolo, je prisotna lahkotnost ali se vlečeš od hladilnika do pulta itd. Opazuj svoje gibanje še v poljubni situaciji (npr. ko se igraš z otroki, ko si intimn-a s partnerjem itd.) in potem poglej svoje zapiske. Kateri pridevniki se ponavljajo? Skoraj sigurna sem, da je vsaj en, verjetno pa več… Vsak od nas ima namreč svoj način gibanja – svoj gibalni podpis (že na daleč lahko prepoznaš prijatelja po hoji, tvoji domači se sigurno lahko spomnijo vsaj ene geste, ki je zelo karakterna zate ipd.). Vse to odraža tvojo osebnost, ki je plod vseh tvojih dotedanjih izkušenj. V vsaki izkušnji na tej zemlji si bil-a najprej s telesom in to je vse zapisano v tvojem gibanju…
  6. Tehnik je še veliko, ker je telo res vključeno v vsak trenutek našega bivanja…če to še vedno ni dovolj, da prispeš v telo pa te vabim, da se mi: 6.5.2021 ob 19:30 priključiš na BREZPLAČNEM SPLETNEM OZAVEŠČANJU TELESA 🙂 Piši mi na info@kon-pas.org in dobiš link za Zoom.

Imej čudovit večer in potrpežljivo s seboj in s svojim telesom. Vzgojeni smo bili, da smo v glavah in ne v telesu, da smo v razmišljanju in ne v čutenju…zato je priti v telo PROCES…je pa lepo, ko smo nazaj…odpre zavedanje za marsikaj v naših življenjih. Telo-um in spirit so namreč neločljivo povezani 🙂

Sara

Uncategorized

Prostor za kreacijo sebe

Kot kos gline smo. Vsak dogodek nas oblikuje. Vsaka oseba odtisne svoj odtis na naše telo in um.

To je nujen proces skozi katerega se razvijamo, rastemo in se krepimo, ampak včasih se zgodi, da okolica postane agresivnejša od naših notranjih namer in želja po oblikovanju samega sebe. Kar na lepem je naša glina polna prstnih odtisov drugih, naše roke pa se komaj vidijo.

Razočarani ugotavljamo, da sebe – glino – želimo oblikovali (na primer) z zaobljenimi linijami, okolica pa v nas zarezuje črte, oblikuje ostre linije, ki sproti podirajo naše nežno začrtane poteze.

Sčasoma se utrudimo od borbe z ostrino ali pa se pustimo celo prepričati, da je ‘ostro’ lepše ali za nas boljše in koristnejše. Pozabimo na svoje nežne poteze, na svoje prvotne namere, na želje in svoje argumente in iz leta v leto bolj tajimo ta nežni glas NAŠE namere, naših vzgibov in naše smeri.

Ujeti v prepričanja drugih, da sta njihova smer in njihov način življenja za nas (naj)bolj ustrezna…

Čakamo, da nas strezni dogodek, bolezen, izguba, nekaj močnega, izrazitega, šokantnega? Morda se takrat spomnimo sebe – svojih potez, ki so vedno bile del naše unikatne narave in so v resnici edina in najboljša odprava za stopanje po naši življenjski poti.

Lahko pa se kar danes zazremo globoko vase, z golo iskrenostjo in sočutjem…

Prepričana sem, da vsi na neki ravni vemo (najsi bo to v obliki jasne misli, zgolj čutenja ali telesnega impulza), kaj v našem življenju je potrebno predelati in počistiti, da naredimo prostor samemu sebi; svojemu izrazu, svoji rasti, spremembi in razcvetu.

Mi smo glina in mi smo sami svoji najboljši umetniki.

Naj nam bo svet navdih za nove ideje, polje za eksperimentiranje in učenje, potem pa se vedno znova vračajmo h grajenju, oblikovanju in utrjevanju sebe – iskreno, sočutno in v skladu z našo esenco in našim višjim namenom.

Vsa orodja že imamo, samo prostor je potrebno narediti, da bo v njem moč kaj novega vzkliti.

Sara

I’m taking more…SPACE!
Uncategorized

Za vse mamice ♡

Nisem (še) mamica. Poznam pa kar nekaj mamic, imam mamico in terapevtsko delam z mamicami.

Občudujem vas, vedno znova, vse vas mamice in obenem v meterinsko-otroškem odnosu opažam ogromno krivde in idealističnih pričakovanj mamic do samih seboj. Ko ima otrok težave, se krivda, pričakovanja in celo samo-kaznovanje pri starših še potencirajo. In to me vedno znova potre…

Obstaja dobra ali slaba mama? Otroci res iščejo idealnega starša ali bolj kot to potrebujejo našo ljubezen in prisotnost (v dobrem in slabem)?

“Biti starš ni vloga, biti starš je odnos in zdrav odnos ne temelji na besedah, ampak na sposobnosti, da zmoremo biti (s telesom, umom in duhom) v družbi otroka in smo pri tem mirni. Če želimo disciplinirati (to discipline) svoje otroke, jih raje naredimo za svoje učence/apostole (disciples). Ne učence, ki se nas bojijo, ampak nas imajo radi, si želijo naše družbe in nas obožujejo, ko lahko sledijo našemu vzoru.”

Dr. Gabor Mate

Vsem mamicam želim…

  • da bi si večkrat čestitale za vse, kar ‘dajate’ svojim otrokom in se manjkrat krivile za vse tisto, kar po vaše delate / ste delale ‘narobe’
  • da bi skušale odpreti zavedanje, da otroci so pokazatelj družinske dinamike, a hkrati razumele, da so vaši materinski vzorci odraz dinamike vaših staršev, vaši starši njihovih staršev in tako dalje, generacije nazaj…
  • da bi namesto prevzemanja krivde nase ali valjenja krivde na druge, ko otroci ne ubogajo/ imajo take ali drugačne težave, zmogle videti čez trenutno težo okoliščin ter zaupale in delovale v smer svoje izgradnje – le z zdravljenjem svojih ran, lahko resnično presežemo nezdrave vzorce, ki rušijo naše in življenjske vzorce
  • da bi priznale svojo ranljivost; da niste in nikoli ne boste popolne, ampak ste to, kar ste in lahko ljubite le po svojih najboljših zmožnostih v danem kontekstu, ob dani podpori in z danimi preteklimi izkušnjami, ki so vas oblikovale
  • da bi se močno objele in vase usmerile enako mero pozornosti, časa in čustvene podpore, ki jo nudite svojim otrokom
  • da bi si večkrat dovolile stopiti iz vloge ‘vzgojiteljice’ v brezčasno igrivost in golo prisotnost z otrokom
  • da bi si večkrat dovolile počitka, pomoči in pohvale
  • da bi se spoštovale in cenile, poiskale pomoč, če jo potrebujete in se vedno znova dale na prvo mesto…kamor spadate.

“Največji dar, ki ga lahko starši damo svojim otrokom, je to, da smo mi srečni in izpolnjeni”

Dr. Gabor Mate

In srečni in izpolnjeni nismo nikoli v iskanju popolnosti, ampak, ko zmoremo biti prisotni v svojem telesu, umu in duhu, ne glede na to, kaj tam najdemo. Ko zmoremo čutiti in užiti vsak moment s hvaležnostjo – ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Ko zmoremo sprejeti svojo nepopolnost ter kljub temu hoditi svoje življenje v zavedanju, da smo vredni ljubezni in spoštovanja ter oboje vsakodnevno negovati v odnosu do sebe.

Priporočam ogled videja dr. Mate (klikni TUKAJ) in obenem upam, da ste imele čudovit materinski dan…sicer pa je jutri nov dan in zakaj ne bi bil še en v materinskem slogu 😉

Na vse mamice ♡

Sara

P.S. Moške sem tokrat izpustila, kar ne pomeni, da v materinstvu nimajo vloge. Dobijo svoj blog post, ko začutim 😉

SPREMEMBE

Enkrat…

Včasih obljubimo, da se bomo ‘enkrat oglasili’ in ta enkrat izgubi pomen, ko oseba prestopi v drugo dimenzijo. Tako hitro smo lahko onstran. Tako hitro smo lahko kruto opomnjeni, da prav nič ni samoumevno. Da je danes in morda ne jutri. In da je zunanjost samo pokrivalo, ki lahko zelo dobro skrije razsežnost bolečin in boja, ki ga bijemo sami s seboj.

Razmišljati o tem, kako bi lahko bilo drugače, kako bi lahko pomagali, kako bi lahko stali ob strani, če bi vedeli…je minula preteklost.

Včasih ni v naši moči. Včasih se življenjske poti prej razidejo. In mi ostanemo.

Morda z namenom, da svet ponesemo dlje; dlje od tistega, ki ga je skupaj z nami (paralelno v času, v drugem mestu& državi in po svojih močeh) skušal izboljšati do tega trenutka?

Prižgem svečko in prosim za blagoslov njenega duha. Tresava kolena najdejo pot v nežen, droben ples telesa in čustev, ki se v njem pretakajo. Gibanje odklepa spomine na tiste srednješolske čase, ko je bila skupaj z mano razredni ‘outsider’.

Obe sva imeli zelo drugačen pogled na svet, precej a-tipičen odnos do ‘normalnih’ najstniških zadev in prekomerno odgovornost do šolskih obveznosti. Obe sva ljubili dobro hrano, morje in nenazadnje…obe sva radi plesali.

Pleši onkraj, jaz bom pa tukaj.

Naj me najdejo tisti, ki jim lahko s svojim trenutnim znanjem pomagam čez to, s čimer si se v zadnjih letih borila sama.

Sara

SPREMEMBE, telo, Uncategorized

Nove nevronske mreže = nova verzija tebe!

Ena prvih oseb, ki je k meni hodila na plesno-gibalno psihoterapijo (še v Angliji) mi je ob koncu njenega terapevtskega procesa podarila tablico s spodnjim napisom in rekla: “Ko boš enkrat imela svoj terapevtski prostor, lahko tole obesiš notri. Naj te spominja na tvoje začetke…”

Prevod: V življenju se ne gre za to, da sami sebe poiščemo, ampak, da sebe ustvarimo.

Spomnim se, da me je ta citat begal in sem druge spraševala, kaj si o njem mislijo…

Se res ustvarjamo na novo ali že vse smo in samo iščemo našo esenco? Kaj ti misliš?

Moje mnenje takrat je bilo, da se v življenju iščemo, ne ustvarjamo in zato je tablica ostala pospravljena v predalu. Včeraj (po koliko letih? 4ih?) pa sem ob branju knjige dr. Joe Dispenza, ki preučuje plastičnost naših možganov, dobila popolnoma nov uvid.

Ja, naša esenca je v nas – je naša, unikatna – jo iščemo in najdemo – lahko z njo stopimo v stik. AMPAK, če želimo ŽIVETI v stiku s to našo esenco, če želimo živeti celoto sebe, je neizogibno, da na novo ustvarimo sebe – ne v smislu drugačne esence (ne zanikanje sebe!), ampak v smislu drugačnega delovanja, drugačnega čustvovanja, drugačnega socialnega vedenja, drugačnega pogleda na naše trenutne okoliščine in prihodnost, ki si jo ‘deep down’ želimo zase.

Ne moremo pričakovati, da bomo za-živeli celoto sebe v enakih okoliščinah ter v istih vzorcih mišljenja, vedenja, čustvovanja in povezovanja z drugimi. Samo drugačno bivanje lahko podpre celoten izraz naše esence!

V resnici je NUJNO, da na novo USTVARJAMO:

  • PROSTOR znotraj in zunaj sebe, ki podpira celoten izraz nas samih!
  • NOVE IZKUŠNJE, ki potrjujejo, da je naš poln izraz dragoceno darilo svetu (ne breme ali nekaj čudnega, slabega itd.).
  • NOVO REALNOST, ki presega ‘naučeno’, ‘pogojeno’, ‘ponotranjeno’ ter nam daje svobodo, notranji mir, trdnost v tem, kdo smo ter besedni in nebesedni glas, da sebe izrazimo brez sramu in strahu pred kritiko.

In kako ustvarimo novega sebe?

Včasih so v nevroznanosti verjeli, da so nevronske povezave, ki jih ustvarimo v otroštvu nespremenljive, v zadnjih letih pa se ZNANSTVENO POTRJUJE, da lahko vzpostavljene nevronske mreže ‘odpletemo’ in ‘spletemo’ nove – na način, da bodo podpirale življenje, ki si ga želimo.

Nove nevronske mreže = nov način mišljenja, vedenja, čustvovanja, povezovanja, bivanja = nova verzija tebe!

Nova verzija tebe se sliši super! Ampak a veš, kdo si ‘deep down’ in česa si sploh želiš zase?

Kdo smo danes, je namreč posledica vseh naših dotedanjih izkušenj, vsega družinskega in kulturnega pogojevanja, posledica okolja v katerem smo živeli, vseh ponotranjenih sporočil o tem: ‘kaj je prav/ spodobno’, ‘kaj je nedopustno/ sramotno / grešno’, ‘kaj si zasluži besede ‘priden-a si’, ‘kaj si zasluži ignoriranje, kazen, samoto ali odobravanje’…

Bolj kot odraščamo bolj nas ta prepričanja in naučeni vzorci dušijo. Varne stene preteklosti postajajo premajhne, ker naša esenca želi biti vidna v celoti. Čutimo potrebo po tem, da smo bolj in bolj mi – ne konstrukt družbe, vzgoje in okolice…

Vemo, da se želimo znebiti vzorcev, ki nas dušijo, PROBLEM pa je, ker ne vemo s čim ŽELIMO zapolniti novo-nastali prostor! Včasih so naučeni vzorci tako močni, da sploh ne vemo, kdo smo brez njih! Strašljivo je podreti stene, ker ne vemo, kaj bo na drugi strani. Si bomo sploh všeč z novimi nevronskimi povezavami (brez naših starih vzorcev)?

Zato bi jaz zgornji zapisani citat malo spremenila…

“Life is about finding ourselves first and then creating ourselves anew, accordingly” (V življenju se moramo najprej najti, da se lahko na novo ustvarimo).

Ključ po mojem mnenju ni le v kreiranju nove verzije sebe, ampak v KOMBINACIJI: ISKANJA + USTVARJANJA.

Kako namreč lahko vemo, kako zgraditi življenje, ki podpira izraz naše esence, če svojih globin še ne poznamo? Če še nismo ozavestili, kaj ne želimo biti in kaj si želimo zase? Kako vemo, kaj rabimo, če se svoji esenci še nismo približali ter ji prisluhnili – kdo je in kako se želi izraziti? Šele ta sporočila nas usmerjajo na poti grajenja nove realnosti, kjer bo naša esenca vidna, spoštovana in v blagoslov in izgradnjo nas samih in okolice.

Ozaveščaj, išči, stopaj v stik s seboj ter sledi sporočilom, ki jih tam slišiš. Naj te vodijo v kreacijo nevronskih mrež, ki odslikavajo življenje, ki maksimalno podpira tvojo esenco.

Sara

P.S. Če rabiš pomoč na poti ozaveščanja, iskanja in grajenja vabljen-a v NOV 7-TEDENSKI GIBALNO-PSIHOLOŠKI SKLOP: STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ (več spodaj).

Eksperimentiranje z gibanjem drugačna interakcija s svojim telesom –> nova izkušnja, nov občutek, varnost –> nove možganske povezave –> nov pogled na svet –> možnost za tvojo osebno spremembo.

GOVOR, POGUM

Glas

Ko sem bila majhna, sem bila odlična v tem, da si vzamem pozornost. Drobno otroško podobo sem znala povečati s svojim močnim glasom. Če je bilo treba, sem stopila še na stol in kot bi rekli moji starši: “zakikirikala”. Še v srednji šoli sem po dolgotrajnem sedenju, včasih čisto spontano tekla po hiši in glasno pela, se na ves glas smejala, spuščala raznorazne glasove in ‘animirala’ vse domače. Po ne-naključju mi še kitajski horoskop nadane znamenje “Petelina”. Pa ne le navadnega, ampak tistega –> “Petelin na kupu gnoja” 😀

Razmišljam o svojem trenutnem poklicu in prešine me, da morda v tem kitajskem ‘petelinu’ le je kanček resnice. Nekako sem postavljena na mesto, da ljudi kličem globlje vase – tudi tja v njihov “kup gnoja”, kjer bivanje ni vedno prijetno, je pa še kako NUJNO, če si želim(o) enkrat samozavestno in s ponosom nase (na vso preteklost in delčke sebe), pred celim svetom, vzklikniti: “To sem jaz!”

In tukaj sem jaz…teden dni pred delavnico “POIŠČI SVOJ GLAS SKOZI TELO”. Zatipkam se in zapišem: “Poišči svoj glas PRED SEBOJ”…hm… morda pa je glas še bolj pomembna tema, kot sem do sedaj verjela…

Z glasom orišemo, kdo smo! To je (za večino ljudi) orodje, s katerim predstavimo svojo notranjost – esenco sebe. In kako lahko povem ‘kdo sem’, če niti ne poznam orodja s katerim izvedem ta opis? Ja, učimo se besed, pravilne skladnje in ločil, ampak, kaj pa zvočna podoba in telo, ki glas podpre ali zaduši? Kako zvenim samemu sebi? Me moj glas plaši ali pomirja? Si grem na živce, ko se slišim na posnetku? Se svojega verbalnega izraza sramujem? Kako moj glas oponašajo drugi? Kdo sem, ko spregovorim? Kdo sem, ko molčim?

Imam totalno blokado! Že cel teden odlašam z reklamo za to delavnico. Vse je že pripravljeno! Že teden nazaj je bilo, ampak nekaj me ustavlja. Je to ‘next-level’ mene?

Počutim se, kot da lezem na ta moj kup gnoja (ali pa je morda gnoj kar kolektivni?) – s ciljem, da naznanim, da je čas “skrivanja” naše notranjosti, NAŠIH GLASOV in celotne prezence, potekel. Pa res hodim temu naproti ali bi raje svojo glavo, tik pred ‘razcvetom’, skrila v ta isti kup gnoja in s tem zadušila moj / kolektivni glas?

“Nisem vedela, da bo tako težko!”, “Ne razumem, kaj me ovira?”, “Otopela sem”…vse to se mi plete po glavi, ko se odločim, da temu naredim piko. Skotalim se iz sedežne in postavim v stoječ položaj.

Telesu dam nalogo, da me pelje v moj glas…

Nema sem – iz sebe sprva ne spravim ničesar. Nemi gibi, zdijo se celo odsotni. Zalotim se, kako masiram zadnji predel vratu, popolnoma zvita v žogici. Zavem se, da so glasilke ravno nasproti mojih rok in da je še moj dih neslišen. Malo se prisilim, da iz sebe iztisnem globok izdih. “Ok, vsaj vem, da sem tukaj,” si rečem.

Globokemu izdihu sledi igra dihanja in gibanja. Še vedno precej neslišno, a tokrat roke prestavim na glasilke…še vedno v žogici in brez glasu. Kaj je tam? Zakaj dušim svoj lasten izraz?

Znajdem se na vseh štirih, z iztegnjenimi okončinami, gibanje pa je popolnoma togo – kot lutka sem, marioneta. Neslišna, ukalupljena, nema.

Spomnim se diha, ki dokazano topi stres in vrača v svoj center. Nekajkrat poskusim, moje telo pa se postavlja v bolj pokončno držo. Igram se, dodajam vse močnejši dih, dokler se ta ne sprevrže v brundanje…

Fant se iz sosednje sobe zadere, če sem parnik?! Kdo ve zakaj, ampak mogoče me ravno njegov komentar spodbudi v najbolj glasen izraz mojega imena, kar ga kadarkoli pomnim: “Ne! Sssssssssss – AAAAAAAAAAAAAAAAAA – RRRRRRRRRRRRRRRR – AAAAAAAAAAAAAA!”

Derem se, prav zares se derem. Ponavljam vse črke svojega imena in dovolim telesu, da se zvira, odpira, namešča. Sem ravnokar dala glas tistim delom sebe, ki so bili do sedaj pospravljeni ‘na varno’? Je morda napočil čas, da sebe podpišem z veliki črkami? Ali pa je bil to kolektivni krik za vse tiste, ki se še vedno ‘podpisujejo’ z malimi črkami – komaj vidni, pozabljeni, preslišani ali pa celo prostovoljno umaknjeni v svoj neslišen oklep?

A veš kakšna SVOBODA je to, ko dam iz sebe vse MOJE črke!

Kako je pa tebi ime? Kdo stoji za TVOJIMI črkami?

Vabljen-a na 3-dnevno izkustveno delavnico, kjer bomo iskali svoj glas. Telo nam bo v pomoč, da se dokopljemo do naših blokad, ki nehote dušijo naš poln izraz ter vplivajo na to, kdo si upamo biti v naših življenjih. Z nami bo Mina – mogočen glas, ki nežno vabi v raziskovanje vsega tistega, ki je bilo skozi naša življenja utišano in zamolčano. In z vami bom seveda jaz, da držim dovolj varen in velik prostor za vse črke TVOJE ESENCE.

Za več informacij o delavnici mi piši na info@kon-pas.org in ti pošljem pdf.

Vabljen-a!

Sara

Uncategorized

PRIS(O)TNOst!

Ženske se tako rade pohvalimo, da lahko multi-taskamo in da je to naša moč in prednost pred moško populacijo. No, jaz sem ena tistih, ki mi multi-taskanje res ne gre oziroma se tega skušam namensko ogibati, ker opažam, da me totalno izčrpa. Moj fokus je razpršen, moja glava v kaosu misli, moje odziv do tistih, ki me v tem multi-mode zmotijo pa žalostno odsoten, v popolnoma drugačnih odtenkih, kot si to zaslužim jaz, oni in naš odnos.

A je res bolj pomembno to, da v enem dnevu obkljukam sto opravil in v vsej svoji storilnosti in razpršenosti, le bežno užijem čudeže življenja, ki se prav ta trenutek moje razpršene in storilne pozornosti, odvijajo okoli mene?

Česa se rada spominjam? Tistih trenutkov; iskrenih, ljubečih besed in prisotnih, namenskih dejanj, ki pobožajo moje srce ali pa ga iz gole direktnosti in močnosti tega-trenutka ranijo in potisnejo iz cone udobja tja, kjer se še nisem soočila s seboj. Česa se spominjam? Tistega listka opravil izpred 1 meseca? Ko sem obkljukala še zadnje službeno opravilo in se od utrujenosti sesedla na kavč…nezmožna pogovora, nezmožna izkaza ljubezni do sebe/partnerja…

Svet je res neizprosno divje naravnan… danes ni več ok, da je nekaj narejeno. Mora biti tudi hitro, kvalitetno (ma kaj kvalitetno, vrhunsko, konkurenčno) in ne samo ena stvar…čim več tem bolje. To je pohvalno, pridno, NORMALNO za zdravega in mladega človeka. Vsak dan tako, vsak dan še več in še bolje… Se mi zdi, da danes OSEBNA RAST ni več to, da si boljši človek osebno in medosebno, ampak, da rasteš v hitrosti, produktivnosti in razprševanju sebe…

Sami sebi nismo dovolj. Kaj šele drugim.

In veliko preveč se nas ujame v to zanko…ker ne ljubimo celote sebe, ker so deli nas, ki jih poganja krivda, ker smo ujeti v naučene vzorce kdor ne dela je len ali brez dela se še čevelj ne obuje ipd.

Pa si srečen-a, ko opravljaš 3 stvari hkrati? Pa si poln-a energije, vitalnosti, življenja, ko se tvoj vsakdanjik zaključi? Živiš polnost odnosov, ki si jo želiš?

Živiš prisotno? Opaziš in pohvališ svoje drobne korake naprej ali pa na mestu? Objameš z vso svojo bitjo? Prisluhneš z globino svoje duše? SI PRISOTEN-A ZASE – da se slišiš, da se čutiš, da si daš, kar rabiš? SI PRISOTEN-A Z DRUGIMI – da jih opaziš, da jih slišiš, da se sočutno odzivaš, da jim prideš pol poti nasproti, da jih pogledaš z vsemi čustvi v tebi, da komuniciraš brez distrakcij…

Ko smo prisotni, smo tudi bolj pristni. Polnimo in se polnimo. Opazimo majhne stvari, ki mavrično pobarvajo naše srce. Več naredimo! Bolj lahkotno se pomikamo skozi življenje. Bolj smo fleksibilni in odprti za nepričakovane obiske, naključna srečanja in opravila, ki nam “prekrižajo” NAŠE številne in prenatrpane plane…

Koliko jih imaš za leto 2021 (planov, načrtov, zaobljub)? Se spet ujemaš v zanko več, boljše, pridno, multi-funkcijsko, storilno, brez življenja, bežno…

Jaz sem prejšnji teden pisala take plane in načrte, da sem potem rabila 2 dni na off…in sedaj šele vidim, da sem se sama ujela… ne prvič, a upam, da z mojo eno in edino zaobljubo, bližje zadnjič.

V letu 2021 se zaobljubljam PRISOTNEMU so-bivanju. Ne glede na to kar delam, čutim, s kom sem, kje sem…PRISOTNOST! PRISTNOST! Samo to. Če polno vnesem v svoje življenje več tega, sem absolutno osebno zrastla in prerastla vsa tista neuporabna prepričanja in vedenja, ki me odvračajo od POLNOSTI ŽIVLJENJA.

Čemu se pa ti zaobljubljaš v 2021? Upam, da si si zadal-a prebavljiv seznam :O Sicer ti predlagam, da svoje multi-plane raje zamenjaš za en sam fokus – eno besedo – en stavek – eno področje. Tam začni, deluj, preobražaj tvoje življenje na (še) bolje!

Ko sami sebe razbremenimo prevelikih pričakovanj do sebe, se v naših življenjih sestavi še marsikaj drugega – tisto, čemur sploh nismo dajali posebne pozornosti…

Naj bo 2021 tvoje leto!

Sara

P.S. Prisotnost se vedno začne v našem fizičnem telesu…v novem letu vabljen-a na SKLOP GIBALNO-PSIHOLOŠKIH ONLINE SREČANJ “STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ” (za več info mi piši na info@kon-pas.org ali za prvi vtis poglej pod “aktualno“).

Uncategorized

V 2021 zamenjaj ZAKAJ za KAKO!?

Decembrski pozdrav!

Včeraj sem šla na sprehod k reki in simbolično spuščala vse, kar mi v življenju več ne služi in česar se po nepotrebnem oklepam. Opazovala sem, kako teža zapušča moje telo, v njem pa se dela prostor za vse tisto, kar je polno življenja, jasnosti, notranje moči in miru.

Razmišljala sem, kaj zaželeti vam/tebi, ki spremljaš moje delo. Sporočilo, ki sem ga prejela je preprosto: Želim ti, da v novem letu svoj ZAKAJ, čim večkrat zamenjaš z vprašalnico KAKO. Aa?

  1. ZAKAJ?

Zakaj se to dogaja (spet) meni? Zakaj ima težave ravno moj otrok? Zakaj me ne razume(jo)? Zakaj sem tako neumen-a? Zakaj nisem tako srečen-a kot on? Zakaj nisem bolj samozavesten-a? Zakaj grem vedno čez sebe? Zakaj spet podaljšani ukrepi? Zakaj mi je bilo treba tega in onega? Zakaj ta diagnoza? Zakaj, zakaj, zakaj…te vedno drži ujetega. Tvoja pozornost je neizogibno v preteklosti: vrtanju v stilu kaj bi če bi in mnogokrat nerazumskem sklepanju: vse je moja krivda, Bog/Vesolje me kaznuje, ker...

Z zakaj-i si želimo razlage in s tem razmbremenitve, naložimo pa si samo še večje breme. Ker včasih mnogo let vrtamo in ne dobimo odgovora ali pa si naši možgani odgovor izmislijo na podlagi emocionalnega doživljanja okoliščin, obenem pa svojo interpretacijo še tisočič potrdijo s prepričanji, ki so v nas zasidrani že od otroštva. In to ponavadi niso najbolj realne, kaj šele podporne interpretacije…

Trenutno se učim od dveh terapevtk iz Seattla. Stari sta 65 in 80 let! In velikokrat je njuna življenjska modrost tista, ki pretehta še najbolj strokoven učbenik, kjer so teoretično pojasnjeni zakaji. Prva stvar, ki sem se jo naučila od njiju je, da naj se neham oklepati besede ‘zakaj’ (tudi jaz to počnem in se učim spuščati…). Pravita, da to zapira možnosti in nas odvrača od premika naprej… Razmisli. Ti tvoji zakaj-i res tako zelo pomagajo pri korakih v smer želene spremembe?

2. KAKO je kako drugačen od zakaj-a?

Kako vedno odpira možnosti. Prisili nas, da smo v sedanjosti, si jo ogledamo in si priznamo, da smo tukaj in zdaj, s temi in onimi problem in težavami. In sedaj imamo 3 možnosti:

  1. Retrospektiva z namenom samorefleksije: Kako sem prišel do sem in kako moja dosedanja pot vpliva na mojo sedanjost?
  2. Ukrepanje v sedanjosti: Kako lahko s tem kar sem in znam, v tem trenutku razumem, podprem, pomagam sebi/drugim/svetu?
  3. Povezovanje sedanjega trenutka s prihodnostjo: Kako lahko od danes naprej delujem drugače? Kako lahko stopim iz cone udobja in spremenim svojo realnost na bolje?

A vidiš KAKO, te KAKO spravi na trdna tla in v gibanje – v refleksijo, spremembe, plan za danes/za naprej in pa v polje hvaležnosti in možnosti; da sploh opaziš; do kam si že prišel-a in kaj vse, še lahko postaneš. Tako zelo drugače kot vrtanje po zakaj-ih, ki se prepogosto valjajo v krivdi, obsodbah in interpretacijah ranjenega notranjega otroka…

Tudi v plesno-gibalni psihoterapiji mene predvsem zanimajo KAKO-ji: kako se v danem trenutku, v povezavi z mislimi in koliščinami, nezavedno gibaš in kako nam-a ta informacija lahko služi kot izhodišče za vpogled vase ter premik naprej – v smer tvoje vitalnosti, duševnega ravnovesja in pomirjenosti z življenjem.  

In če se sedaj sprašuješ KAKO to naredim? KAKO se premaknem naprej? KAKO dejansko nekaj spremenim?

Odgovore že nosiš v sebi! Je pa res, da včasih pride prav, da nam jih nekdo pomaga videti oz ozavestiti.

Spodbujam te, da si v novem letu odprt-a za smernice, nove priložnosti, nova srečanja, nove izhode, ki so zate absolutno mogoči, če se le odločiš, da se iz omejenosti ZAKAJ-ev, premakneš v polje KAKO-jev. V slednjih vedno obstaja pot…zaupaj, začuti kako in skladno s tem deluj!

Naj bodo prazniki in prihajajoče novo leto polni KAKO-jev, ki rišejo priložnosti in pot za naprej…

Sara

Uncategorized

TVOJE FASCINANTNO TELO: ali si vedel-a?

A veš, kako zelo je tvoje telo fascinantno?? Svoj fizični obstoj jemljemo čisto preveč samoumevno. Toliko se dogaja v nas – prav sedaj!

Vsak trenutek tvoje telo na najglobljih ravneh – atomov in celic – čisti, obnavlja, izloča, ustvarja, balansira, komunicira, ustvarja energijo, ohranja informacije, ščiti, se bori…ZATE! Da te povrne v stanje vitalnosti zdravja in ravnovesja na vseh nivojih.

Vsaka misel, beseda, gib, odziv na okolico, so plod številnih interakcij na mikro- in makro- nivoju tvojega obstoja. Nič ni samoumevno, ja, odvija se avtomatsko, ampak a ni naravnost FASCINANTNO?!

Tvoje telo JE dovršen mehanizem informacij, energije, gibanja, komunikacije, sodelovanja, obnove, čiščenja, rasti in regeneracije. A ne verjameš?

Nekaj dejstev:

  1. Tvoje telo ravno sedaj upravlja in usklajuje 37 bilijonov celic (37000000000000)! Kakšna usklajenost in preciznost!
  2. Vsak dan ustvariš 300 miljard novih celic! Kakšna obnova!
  3. 98 % atomov, ki danes sestavljajo tvoje telo, bo decembra 2021 zamenjanih! Za nove, vitalne, samo zate in izgradnjo tvojih novih celic!
  4. Nobena izmed tvojih številnih celic ni popolnoma enaka drugi – vse so unikatne! Tudi tiste z isto funkcijo se med seboj malenkostno razlikujejo. A vidiš zakaj se pod nobenim pogojem ne moreš primerjati z drugimi?
  5. Tvoje celice med seboj neprestano komunicirajo in to tako, da iztegnejo “rokico” (nano-tubes) in se dotaknejo druga druge. Kakšen prefinjen in tako zelo človeški pristop. Rojen_a si za povezovanje, to je preprosto v tebi.
  6. Za tvojo vsakodnevno energijo ali njeno pomanjkanje, se imaš zahvaliti mitohondirjem – to so prave tovarne tvoje energije, v tvojem telesu pa jih imaš 100.000 triljonov! Največ jih je v tvojih mišicah, dobiš pa jih (skoraj v celoti) od mame 😉 Hvala mamicam!
  7. V telesu imaš tudi celice-smetarje, ki ne samo 1x na 14 dni, ampak prav vsako sekundo, iz tvojega telesa odstranjujejo vse, kar škoduje ravnovesju tvojega telesa. Zahvali se makrofagom – posebni sorti belih krvničk, ki dobesedno jejo smeti ter jih presnavljajo v nove gradnike / energijo za potrebe tvojega telesa 🙂 Kakšna učinkovita reciklaža!
  8. Tvoje celice so izredno zmogljivi spominski polnilniki! Vse informacije o tebi so zapisane v DNK, ki je v jedru vsake celice. Če vse DNKje ene osebe odvijemo, raztegnemo in zložimo skupaj dobimo dolžino dvakratnega premera našega Osončja! Kakšna zakladnica informacij si!
  9. Impulzi nevronskih celic (signali med tvojimi živčnimi celicami) potujejo s hitrostjo kar 400 km/h! Kakšno hitrost in fokus premoreš!
  10. Ob tvojem spočetju (združitvi jajčeca in semenčeca) se oplojeno jajčece zasveti! Ob spočetju, si svetloba 🙂

A vidiš, da na mikro-ravneh že vse znamo? Da so vsi mehanizmi za vitalnost, zdravje, čiščenje, obnovo, komunikacijo, sodelovanje, moč, spomin in celo svetlobo…že v nas! Prav v tem trenutku!

Ti si unikaten_a, vse od prstnega odtisa, tvojega telesnega vonja pa vse do celic tvojega obstoja. Ti znaš komunicirati, se povezovati, sobivati, podpirati, graditi, ustvarjati, se obnavljati in rasti. To ravnokar delaš na celičnem nivoju!

Ne glede na, na primer: anti-socialnost, v tebi dobesedno živi dar ta komunikacijo – tvoje celice izvrstno komunicirajo vsako sekundo. Kljub izgorelosti in stresu, tvoje telo pozna mehanizem obnove in vnovičnega proizvajanja energije in vitalnosti. Ne glede na toksičnost odnosov, okoliščin, lastnih ali tujih čustev, ti globoko v sebi znaš čistiti, zračiti, odnašati, pojesti in preoblikovati – vse kar ti škoduje, te duši ali ti jemlje energijo.

Vse to deep-down veš. Tvoje telo že vse zna. In ti si v tvojem telesu!

Čudi se. Uči se. Odkrivaj globlje mehanizme za tvojim porušenim fizičnim ali duševnim ravnovesjem.

NAJ BO TVOJE TELO TVOJ SMEROKAZ IN UČITELJ!

Stopi v stik s telesom – stopi v stik s sabo!

Sara

P.S. Če rabiš pomoč, da razvozlaš svoja telesna sporočila ter tudi navzven v polnosti začneš živeti vse njegove fascinantne zakonitosti, pa veš kje me najdeš 😉

Uncategorized

Nekaj idej – kaj podariti sebi ali najdražjim

Izhajam iz družine, kjer smo vedno podarjali zelo simbolična, uporabna in osebna darila. Nikoli ni šlo za velike materialne stvari, ampak predvsem take, ki pogrejejo srce, prižgejo globoko hvaležnost in spodbudijo kreativnost, radovednost in ljubezen do sebe. Hvala moji mamici, da me je naučila resničnega pomena obdarovanja in hvaležnosti, ki gre z roko v roki s tem <3

Zadnji mesec malo več razmišljam o tem, kako je obdarovanje lahko čudovita ali izredno obremenjujoča izkušnja. Čudovita, predvsem takrat, ko smo sami dovolj polni ljubezni in iskrivosti, da obdarujemo že samo s svojo prisotnostjo. V breme pa takrat, ko nam svetijo vse urgentne lučke, mi pa se še kar silimo dlje, čez sebe in za druge…

Če si en_a izmed tistih urgentnih luči, PROSIM, preden obdaruješ druge, nekaj podari sebi – že samo 30 MIN ČASA je OGROMNO, če pa rabiš kaj bolj konkretnega, pa beri naprej. Spodnje ideje so seveda namenjene tudi drugim (tvojim dragim ali manj dragim), ampak obljubi mi, da preden podariš nekaj drugemu, podariš in napolniš tudi sebe <3

Nekaj, malo drugačnih idej…

1 stran na dan; super za preganjanje dolgčasa, razvijanje kreativnosti, odkrivanje sebe, zaznavanje svojih resničnih potreb in vzorcev…priporočam vsem, ki se srečujete z osamljenostjo, depresijo, žalostjo, samoto.

Škatlica hvaležnosti: vsak dan napišem, zakaj sem hvaležen_a, konec tedna vse pogledam in se počutim maximalno blagoslovljeno. Iz tega občutka v nov teden vstopam z drugačnim pogledom…na dolgi rok se spreminja moje življenje. Tako preprosto je in DELUJE! Na linku so le primeri, predlagam pa ti, da si izdelaš svojo škatlico!

Feelings jar: malo drugačno soočenje s svojimi čustvi…

Kartice spodbude; prilepiš si jih lahko na ogledalo, na delovno mizo v službi, si jih daš pod povšter, v denarnico ali nekam, kamor pogledaš vsaj 10x na dan…tako svoje možgane opominjaš, da obstajajo tudi lepe in upanja polne stvari ter, da se pravi magic skriva prav v tebi 😉 Priporočam vsem, ki ste nagnjeni k pesimizmu, vsem, ki neprestano premlevate negativne scenarije, vsem, ki imate slabo samopodobo…

Podari svoj čas: sam izdelaj bon za 60min kvalitenega časa s tabo 😉 Povabi svoje ljubljene ali sebe na kavico / kakav… jaz v zadnjem času prijatelje vabim na “spletno kavico” ali si privoščim topel čaj z dnevnikom 🙂 Mmmmm, dragoceni so te trenutki s sabo in drugimi!

Igra čustev-otroci sveta: spodbuja komunikacijo, prepoznavanje čustev in je namenjena otrokom in vsem osebam z rahlim do zmernim upadom kognitivnih funkcij ali v začetnih stopnjah demence.

Radovedni Mihec: knjigica in risanka za otroke v začetni fazi govora. Priporočam za vse malčke ter še posebno avtiste.

Zvonček: z igro do angleščine: otroške zgodbice za igrivo učenje osnov angleškega jezika. Priporočam vsem malčkom (od 2. leta naprej) in vsem, ki se jim začetki angleškega jezika upirajo.

Fog of Love: družabna igra za pare. Malo dražija, a pravijo, da res poglablja naše partnerske odnose. Nisem še preizkusila, je pa na moji ‘to do listi’ 🙂

Igra Dixit ali le kartice Dixit: spodbujajo domišljijo, komunikacijo, ob karticah lahko pripovedujemo zgodbe, spomine, asociacije. Kartice so zanimive za otroke in odrasle.

Magnezijev citrat: jap! V teh kolektivno stresnih časih rabimo malo pomoči pri umirjanju našega živčnega sistema. Priporočam odraslim, v predpisanih odmerkih. (*moje mnenje ni nadomestilo za zdravniško obravnavo). A ni super, če si podariš nekaj anti-stresnega?

BetterYou vitamini: v zimskih časih si lahko odlično izboljšamo počutje z vitaminom D (še posebno priporočljivo za tiste, ki odhajate od doma v temi in se vračate domov v temi). Ne škodi tudi B12, ki ga je v vse bolj predelanih živilih vse manj, je pa izredno pomemen za našteto stvari. Če koga zanima je knjiga ‘Kaj pa če je kriv vitamin B12′ odlična.

Razlaga sanj: tole gospo sem preizkusila enkrat. Če se ti sanje konstantno ponavljajo, jih je zagotovo vredno raziskati. Eni to počnemo skozi proces gibalne psihoterapije, morda pa komu ustreza drugačna oblika.

– Nekaj prodornih knjig: Adijo, Alzhaimer (Za vse, ki imate svojce, ki se srečujejo s to diagnozo…ne obupajte!), Učinek medenih tednov (Je možno živeti zaljubljeno do konca svojih dni? Je!), Ženske, ki tečejo z volkovi (stara knjiga, a izredo bogata z uvidi v žensko psiho), The art and science of dance/movement therapy (malo več o plesno-gibalni psihoterapiji in zakaj ta pristop res deluje)…

Uvodno body-mind terapevtsko srečanje: za vse tiste, ki se že čisto predolgo spravljate spremeniti svoje življenje na bolje, se neprestano ‘ciklate’ v iste čustvene / vedenjske / odnosne vzorce, imate ponavljajoče bolezni, se srečujete z šibkim mentalnim zdravjem, ste v težkem obdobju in ne veste kako naprej ipd.

Body-mind-spirit reset: deluje kot enkratna masaža, samo, da ne ležiš, ampak se gibaš. Jaz te vodim skozi različne body-mind-spirit tehnike, s katerimi uravnava vse 3 centre: telo, um, duh. Uporabljam in združujem vso svoje terapevtsko in izven terapevtsko znanje. Za več info mi piši na info@kon-pas.org 😉 (*opozorilo: tako kot masaža, tudi tovrsten prostop prinaša kratkoročne rezultate; vas sestavi, podpre, napolni, učinki pa ob nespremenjenem življenjskem stilu s časom izvenijo in nato se vrnete po nov reset. Če iščete to, super, ČE PA želite poglobljeno spremembo, raje izberite ‘gibalno psihoterapijo’).

– …

Če se spomnim še kaj, dopolnim 🙂

Lepo praznuj, dajaj sebi prvo in nato podarjaj tudi drugim…naj bo osebno, srčno in simbolično. Taka darilca si najbolj zapomnimo.

Sara

P.S. Od promocije stvari na seznamu nimam nič, razen veselja, da ti lahko “olajšam” tokratno izbiro daril, sploh, če iščeš kaj bolj specifičnega ali terapevtskega.

Uncategorized

Jokam brez razloga…

Tiste solze iz globin, ki jih ne razumem in jih ne morem kontrolirati. Tečejo po licih, hlipajo na notri…da bi se skrile. Pred svetom, ljudmi in celo samim seboj.

Pa tako dragoceno darilo so. Ja, prav solze. Čistijo, zdravijo, celijo. Največkrat tisto kar globoko v nas spi. Kot voda, ki gasi že 1000x preslišane budilke naše notranjosti.

A veš kako dragoceni smo? Z vsakim hlipom, solzo, občutkom…s tem, da samo smo, že so-ustvarjamo ta svet, krasimo realnost drugih, puščamo unikatno sled svoje biti.

A veš kako neponovljivi smo? Nikoli ne bomo znova čutili prav tako kot čutimo danes. Nikoli ne bodo solze tekle v enakem ritmu in po isti poti tvojih lic.

A veš kako bogati smo? Obdarjeni z najbolj dovršenimi mehanizmi, ki zmorejo zaznavati, čutiti, izražati, interpretirati, razumeti, spremeniti, živeti bolj in bolj v skladu s tistimi deli nas, ki jih solze vztrajno zdravijo.

Da bi le ponovno ali še bolj sijali. Da bi le polno, in kljub svoji nepopolnosti, se končno pokazali.

Nikoli ni brez razloga.

Globoko v sebi vemo zakaj.

Solze nas vodijo. Kot voda. Globlje tja, kjer še rabimo objem.

Ne opravičuj se. Nobena solza ni preveč.

Tudi če v “napačnih” okoliščinah se pokaže.

To si ti. Najbolj ranljiva verzija sebe.

Dragocen_a, neponovljiv_a, bogat_a.

Včasih je beseda, pogled ali le prisotnost nekoga tista, ki sproži, da se globoko odpremo. Zahvali se, da si spet korak bližje sebi. Začuti, čuti, bodi.

Saj veš, ko se solze iztečejo, se okolica prav nenavadno zjasni. Kot po dežju. Vidimo drugače, bolj jasno in predvsem dlje in onkraj svojih globin…

KAKO SPREJETI SVOJE SOLZE IN OBJETI SEBE?

Ko mene oblijejo tiste “brez ali z razlogom” solze…

….se skušam ne opravičevati ali pojasnjevati.

….si dovoliti, da čutim sebe, da solze nekontrolirajo spolzijo in kaplajo.

….skušam najti svoj dih.

….opazujem, sočustvujem s sabo in prisluhnem notranjemu šepetu.

…velikokrat me kar hitro zagrabi, da čustva prelijem v gibanje – zanimivo, da največkrat uporabim roke…včasih z njimi plešem, se pobožam, divje pišem tisočere misli v dnevnik, si zavrtim glasbo, ki uteleša moje počutje.

…navadno mi paše, da sem sama s sabo, da se potopim vase in sledim vzgibom, ki prihajajo od tam.

…včasih rišem (kar tako, brez cilja, brez oblik, brez pravil in okvirjev) in kaplje solza prav umetniško zabrišejo zarisane linije – to so najlepše risbe, najbolj sporočilne in zdravilne <3 Take risbe se splača še na steno obesiti 😉 Ker opominjajo, kako čarobni smo deep down

…kdaj mi paše da se zavijem v toplo odejo in samo čakam, da mine 🙂 Ker res mine!!! 2-3 min in je konec (razen, če so čustva zastarana kot poškodbe…to je druga zgodba, ki zahteva drugačne prijeme).

kako pa ti objemaš svoje solze? So sploh vidne? Si dovoliš, da te nosijo globlje vase?

KOTIČEK ZA KREATIVNO SAMO-TOLAŽBO 🙂

Včasih je dobro imeti na zalogi par tehnik samo-tolažbe. Pa ne z namenom, da bežimo ali zanikamo čustva, ampak, da jih lažje predelamo v obliko, ki odpira vrata modrosti in upanja ter zapira vrata obupa in občutka ujetosti.

Če še nimaš svojih tehnik predelave čustev, ti posodim kakšno mojo 😉 Preizkusi jo, prekopiraj jo ali pa preoblikuj na način, da bo še bolj tvoja in vedno hitro dostopna, ko ti bo res težko. Lahko si oblikuješ prav mini kotiček, kamor se zatečeš v takih trenutkih. Jaz imam v enem kotu v dnevni kar prostorček z dnevnikom, barvicami, spodbudnimi knjigami, risalnimi listi… in grem vsake toliko malo ‘zaplesat’ s svojimi čustvi – ne samo s solzami, da ne bo pomote 😉 Absolutno lahko tehnike uporabiš tudi, ko te razganja od veselja! Bodi kreativen_a!

Večkrat kot si dovolimo čutiti in pretapljati čustva, več modrosti lahko izluščimo iz takih čustveno nabitih trenutkov. Ker vedno SO darila, ki jih čustva naplavljajo…in ko ta darila v sebi ozavestimo, se zdi, da nas ljubi in objema celotno Stvarstvo.

Hvala, da si dovoliš polno čutiti. S tem zdraviš sebe in ta svet.

Sara

Uncategorized

Kdo si?

A si upaš biti točno to kar si? Z vsemi lepimi in manj privlačnimi deli? Z vsemi temnimi sencami, ki odbijajo druge in se skrivajo za tvojim sijajem? Čudovita si! Čeden si! Prav tak. Vedno si bila / bil. Zakaj se pretvarjaš? Česa se bojiš? Komu ugajaš? Namesto koga poganjaš tok reke? Kje je tvoj ritem? A si pozabil_a? Kje je tvoja moč? A si pozabil_a?

V sebi jo nosiš. V sebi ga čutiš. Ti si Ritem. Ti si Moč. Ti si Življenje. Ti si Blagoslov za ta svet.

Varno je. Čas je. Da pokukaš ven. Da si upaš biti celovito cel_a.

Zapiši svojo zgodbo. Naj bo vidna v vseh dimenzijah tega časa in prostora. Naj bo globoko iskrena in v tem čustveno nabita, polna, napeta in katarzična. Zate. Da lahko prerasteš okvirje, ki si si jih zadal_a sama. Da prerasteš socialne norme in pravila in začneš Živeti Življenje, ki ti pripada.

Bodi. Dihaj. Pleši. Jokaj. Cepetaj. Čuti. Z vsem srcem, z vso bitjo. Z vsem, kar si.

In ni važno, če pridejo preverit in vprašat, če si ok in če je vse ok, ker je nekaj ropotalo…

“Plešem…”, mirno odgovori. Pleši. Sebe. Zase. Zate in za ta svet. Naj berejo te nebesedne, a globoko povedne stavke tvojega telesa. In naj te Besede sežejo daleč naprej in odpirajo tisočero src, ki čakajo, da jih nekdo zbudi.

Ni pravil. Ti si meja pravil. Naj telo spregovori svojo – TVOJO zgodbo.

Čas je.

A veš, vse prevečkrat želimo srečati druge, a pri tem ne opazimo, da hodimo stran od njih. Vse prevečkrat želimo najboljše, a svojimi besedami le še bolj ranimo. Ker nismo iskreni do sebe. Ker so drugi pred nami tisti, ki nam ponujajo tančice, mi pa si jih nadanemo…da bomo lepši, da bomo bolj ustrezali, da bomo bolj “normalni”, da bomo bolj sprejeti, srečnejši in uspešnješi.

Pa smo? Pa si?

Edino tvoje bistvo ti daje Življenje. Išči ga. Sledi njegovemu ritmu.

Zavrti si spodnjo play-listo ali komad po svoji izbiri. In ko se izteče, ostajaj v tem kar čutiš, naj se zavrti še ena in še ena pesem, saj ni važno. Obračaj se vase. Dihaj zase. Čuti zase. Bodi zase. Dokler telo ne naredi . (pike).

Šele takrat se vrni v misel. Pretvori izkušnjo v drug medij (sliko, besede, pesem, mozaik, kip, kolaž, kompozicijo, na slikarsko platno, v poezijo ali tvoj pevski glas). Karkoli je vredu.

To si ti, brez tančic. To si ti, ko dihaš svoj zrak, živiš svoj ritem. To si ti, ko si gol_a, brez okolice, pričakovanj, mnenj in nasvetov. Brez bremen in meja, ki si si jih zadal_a. Brez bolezni, bolečin, praznine… Dovolj. Po(po)ln_a v tišini, ki jo končno slišiš.

Govori glasneje in glasneje…Želim jo slišati. Želim te slišati. Tvoj glas, TVOJO ZGODBO, TVOJ JAZ, ki prihaja od znotraj.

Moj glas je že zapisan. Beseda je tvoja. Hvala, ker z njo blagoslavljaš.

Sara

Uncategorized

Spominjanje…

[april 2018, izsek iz pisma, tedaj še živemu…]

“A si vedel, da se tudi v veri razvijamo in da dejansko potujemo skozi podobne stopnje, kot pri razvoju otroka – najstnika – odraslega? Vedno sem mislila, da je vera nekaj, kar “pogruntaš” zase in nato neguješ jo ohranjaš (na kakršen koli način že) ali pa zavržeš. V resnici (kaj sploh je Resnica?) pa vsi rastemo tudi v veri in smo celo rojeni s predispozicijami za razvoj verovanja. To je vse v naših genih! In če je v naših genih in če je vera/ spiritualnost človeška potreba, potem bi lahko držalo, da je vredno iskati znotraj nas? In kaj je najbolj znotraj nas? Naša esenca / bistvo / osnova za to, da obstajamo? 

A si kdaj na svoji poti iskanja razmišljal o dihu? Njegovem izvoru in moči?

Morda vso to bombardiranje z vprašanji trenutno ni ravno na mestu, glede na tvoje počutje, ampak mogla sem zapisat, delit. Delit z nekom, ki me že nekaj let inspirira, da iščem dlje. Z nekom, ki “ve” ali pa je vsaj blizu svoje “Resnice”. Včasih si želim, da bi lahko priletela k tebi domov in te vprašala za nasvet, smernico ali pa samo pokramljala o stvareh, ki jih trenutno sama premlevam v glavi…

Upam, da v vsej svoji bolečini nisi prenehal rasti in, da če niso dnevi, so vsaj trenutki v dnevih, ko se počutiš blagoslovljeno in izpopolnjeno. Želim ti še mnogo dihov, ki zdravijo fizično telo in osvobajajo duha iz te kletke fizičnih bolečin. Mislim nate…
” – Sara-


Kakšen teden po mojem pismu je zapusti boleče telo. Bila sem fizično daleč in popolnoma me je sesulo. Takrat sem šele lovila svoj dih in se utapljala v čustih in vprašanjih, ki sem jih želela v živo predebatirati prav z njim! Danes vem, da njegov duh ni omejen na nagrobni kamen in da, kljub fizični odsotnosti, odgovarja na moja številna vprašanja, me bodri na moji poti osebne rasti in me opominja, da dih = Življenje. 

Zato včeraj nisem šla na grobove, ampak tja, kjer lahko snamem masko in se povežem s svojim dihom (zame tudi duhom, ki zmore komunikacije onkraj). Namesto otožnosti, sem začutila radost. Prav tako radost, kot jo na dan mrtvih delijo potomci južnoameriške civilizacije Majev… 

[okt-nov 2008, spominjanje potovanja po Gvatemali…]

V srednji šoli sem, v okviru šole, imela dragoceno možnost in privilegij, potovati v Srednjo Ameriko. Bilo je ravno v času Día de los muertos (dan mrtvih) in ta izkušnja je spremenila moj pogled na smrt, poslavljanje in spominjanje pokojnih. Tudi oni se v tišini spominjajo, okrasijo grobove in spregovorijo s pokojnimi. A že njihova pokopališča puščajo drugačen vtis…

Pokopališče v mestu Chichicastenango v Gvatemali

Glavna razlika njihovega spominjanja pa je PROSLAVA! Petje, igranje, hrana, ples, prava feria (festival)! Toliko življenja, barv in radosti in to na mestu, kjer prebiva smrt…  

A najdeš nasmeške na njihovih obrazih?

A ni zanimivo, kako drugače interpretiramo vsem nam skupen in neizogiben človeški dogodek – smrt? Pa ne samo različne kulture, ampak tudi vsak izmed nas posamično…

Kako se ti spominjaš tistih, ki ti najbolj pomenijo?

Vabim te na BODY-MIND-SPIRIT delavnico “SPOMINJANJE” – SREDA 4.11.2020 OB 19:00. Dovolimo si spominjati, čutiti, zaobjeti, se zahvaliti, blagosloviti, spustiti, rasti in se veseliti v duhu modrosti vseh naših prednikov. Namen delavnice je, da dobimo prostor za naše – ne družbeno “pravilno” – spominjanje…

POMEMBNO: tako kot nivoji vere, imamo nivoje žalovanja in spominjanja in popolnoma ok je, da si na točki, kjer si prav v tem trenutku. Ni ti treba v radost, če čutiš žalost, ni ti pa treba v žalost, če na primer čutiš svobodo, hvaležnost ali morda jezo…

Spominjam se te – ATA – in ti posvečam to delavnico 💙

Sara

Uncategorized

Maska in moj notranji svet_2. del

Nadaljevanje…

“Zaradi mask smo vsi prevzeli držo in gibanje psihotikov!” se oba z mentorjem strinjava, odprtih pa obstaja mnogo vprašanj: “Ali terapija sploh lahko deluje z maskami? Kako maska vpliva na naš notranji svet? Kdo je terapevt za masko in z masko? Kakšna sporočila oddajam drugemu, ki me vidi z masko? Sem zaravi maske varen ali je podoba zamaskiranega prej kot to, sporočilo “nevarnega” – tistega zločinskega, nevarnega, neiskrenega in nepredvidljivega? Kako do resničnega jaza udeleženca terapije (klienta), če terapijo začenjamo z “lažno ali vsaj zamaskirano identiteto”? Kako izkazati zaupanje, če nošenje maske daje vtis, da si v resnici ne zaupamo?

Počutim se kot zločinec, ki skriva svojo identiteto. Identiteto, ki se kopa v strahu pred odkritjem njegove prave uporniške narave – tiste, ki zavrača maske in pretirano omejevanje kot odraz številnih, kolektivnih, nepredelanih konfliktov – najbolj tistih notranjih, ki ne in ne želijo umreti in odrasti v kaj bolj svetlega in dobrohotnega… “To je že obsojanje…,” se opozorim in raje preusmerim svojo pozornost na svojo preteklo izkušnjo iz tujine ter vprašanje, ki strmi vame iz ekrana…

Kaj Slovenija potrebuje?

ODNOSE.

Več povezoavnja in sodelovanja med strokovnjaki. Ne za lastne koristi, ampak za koristi in kvaliteto storitev. Več iskrenosti in zaupanja med sodelujočimi in vključenimi. Več mnenj in poguma za drugačnost in inovativnost. In dobrih želja za drugega.

Tako smo maloštevilčni in tako razdrobljeni. Mogoče je čas, da začnemo bolj sodelovati in manj garati (sami).

Spet me prekine glas in zdrznem se. Očitno sem ves čas na preži – z masko ali brez. Kakšen stres si ustvarja(mo)… Tokrat ni letališki uslužbenec, ampak še en, ki noč preživlja na letališču. Ogovori me iz razdalje 3m (!) in itak, da ga ne razumem. Po nekaj “kaj-ih” obupa in se približa, a ne bližje kot 1.5m. Bravo, si mislim, on nima težav s Covid pravili… in nato opazim, da tudi on ne nosi maske. Na notri se nasmejim – kot bi našla sorodno dušo 🙂 Snamem si masko, da odgovorim na njegovo vprašanje. Ahhhh….za moment se spet se počutim človek. Ko oddide razmišljam zakaj? In tipkam naprej…

ODNOSI.

Brez odnosov sploh ne bi obstajali. Rodimo se iz odnosa. Prva leta nebogljeni preživimo zaradi odnosa. Naši možgani se razvijajo zaradi odnosov. Ni naključno, da živimo. Živimo zaradi odnosa in to tudi nehote, nezavedno, vedno iščemo – približek prvega odnosa.

“Ampak kaj pa naša nova realnost!??” vse vpije v meni. Skrbi me kakšne posledice bodo maske pustile za človeštvo… obraz je tako zelo pomemben del interakcije s svetom! Kaj bo z razvojem in osebnostjo otrok? Kaj bo z vsemi tistimi, ki že imajo težave z vključevanjem v družbo? Bodo maske postale del nas in našega resničnega jaza? Kako se torej zakrinkati, če ne želimo pokazati vseh barv naše narave – si bomo nadeli še očala ali pa bo morda viden obraz veljal za “lažen jaz”. Potemtakem bodo roparji okrog hodili brez mask… Kaj pa odnosi? Kako maske vplivajo na odnos z drugimi in pa odnos do sebe… in že sem nazaj pri mojem vprašanju: “Kaj Slovenija rabi?”

ODNOS.

Da pa bi lahko našli polne odnose, rabimo prvo najti sebe. Takrat šele začnemo živeti. Takrat življenje teče v flow-u. Takrat resnično obstajamo, bivamo in kvalitetno so-bivamo v odnosu tudi z drugimi. Ne podrejamo, ne povzdigujemo, ne združujemo, ampak so-delujemo, celi s celoto.

Čas za moj let in še manj zraka v avionu z masko! In ja… tudi čas za premislek o MOJIH odnosih…konec konec ni vse zaradi mask-e…

KOLIKO PA JAZ VLAGAM V ODNOSE (za prihodnost)?

KAKO IZGLEDAJO MOJI ODNOSI (v tem trenutku)?

KAKŠEN ODNOS SKLEPAM S SEBOJ (včeraj, danes in jutri)?

Vabim te, da razmišljaš z mano. Najprej v mislih in nato še skozi GIBALNO BODY-MIND DELAVNICO z naslovom: “MASKA IN MOJ NOTRANJI SVET V ČASU EPIDEMIJE“. Super je, če si v živo, ker so mi tvoje doživljanje, komentarji in vprašanja, zelo pomembna. Če ne moreš spremljati v živo pa bo posnetek na voljo na mojem Youtube kanalu.

Dragoceno je, ko se ne glede na vse povezujemo v umu, gibanju in duhu ter na vseh nivojih sebstva ozaveščamo vplive in občutke glede trenutne situacije. Vabljen-a k premlevanju z umom in telesom!

Sara

Uncategorized

Maska in moj notranji svet

“Ura je pol 1h zjutraj, jaz pa na letališču tipkam svoje vtise. Vračam se iz mesec dolgega izobraževanja v tujini, kjer sem pogumno stopala iz cone udobja, nadgrajevala svoja znanja s področja plesno-gibalne psihoterapije ter se na vsakem koraku učila lekcij za poslovno in osebno življenje.

Zdi se mi, da je življenje mnogo bolj preprosto, kot pa si ga sama interpretiram. Izkusila sem (ponovno): da je možno bivati v flow-u (toku Življenja); da vedno, obstaja prostor za ravnovesje dela in odklopa; da nič v življenju ni slučajno, ampak prav tukaj in zdaj za nas, kot darilo ter, da ni močnejšega orodja za zdravljenje in dvig duha na vseh področjih, kot poln(i) odnos(i).

Kaj bi se zgodilo, če najglobljih odnosov nikdar ne bi prenehali zalivati, urejati in obrezovati? Če na neki točki v življenju ne bi zaprli svojega kroga prijateljev in bi medse z vso srčnostjo sprejemali nove obraze? Če bi manj sodili druge(ga) in več gradili tistega sebe? Če v množici odnosov ne bi pozabili graditi najbolj ključnega – odnosa s seboj? Če bi vse odnose – poslovne in osebne – jemali enako človeško, enako iskreno, enako empatično? Če bi bili enako odprti za nove stike v tujini in doma?

Moje razmišljnje prekine krik letališkega uslužbenca: “E-e-ee you!” Pogledam gor in on mi divje maha in kaže proti ustom in moji maski, ki mi visi le na enem ušesu. Nadanem si masko in si mislim: “Kakšna bedarija! Ura je 1 zjutraj, na letališču nas je vseh skupaj 10 in še to na široko razpršenih… jaz pa naj 12h mojega potovanja diham en in isti zrak, že stokrat prežvečen in osiromašen… Kam smo prišli? V dobo, kjer smo proti svoji volji primorani privatizirati še zrak!” Požrem svoje frustracije in z masko nadaljujem prekinjen miselni tok…

V času mojega bivanja v tujini sem se srečala s psihologi, psihiatri, plesno/gibalnimi in verbalnimi psihoterapevti pa delovnimi terapevti, fizioterapevti, s tistimi v javni in zasebni praksi, s tistimi prijateljskimi in večinoma popolnoma neznanimi obrazi in gradila odnose. Učila sem se, kako zdravstvo deluje v tujini, kakšne so prednosti in zanke ter kaj so tiste stvari, ki jih Slovenija rabi. Kaj Slovenija najbolj rabi?

Maska mi leze na oči in neprestano si jo popravljam, da ugodim “pravilom”. Moje telo je v totalnem nelagodju. Drža je bolj sključena kot ponavadi. Pogledam se v odsev mobilnega ekrana. Kdo sploh sem? Nism si všeč s to modro packo, ki zakriva tisti najbolj izrazni del mojega obraza. Vsaj oči govorijo, a tudi te so počasi utrujene od kompenziranja in prevzemanja izrazne in osebnostne funkcije celotnega obraza. Ko opazujem svoj odsev se spomnim zaključkov eksperimenta, ki sva ga izvedla skupaj z grškim mentorjem ter naključno skupino študentov….groza, groza, groza! Telesa mnogih potrjujejo moje frustracije…

SE NADALJUJE…

P.S.

“MASKA IN MOJ NOTRANJI SVET V ČASU EPIDEMIJE”: body-mind gibalno raziskovanje in ozaveščanje. Pridružite se mi v SREDO 28.10.2020 na tem LINKU.

NARAVA, OSEBNA RAST, SPREMEMBE

Ali v življenju obstaja STABILNOST?

Velikokrat se zalotim, da od življenja zahtevam stabilnost. Prosim za stabilen prihodek, stabilnost v odnosih, stabilnost mojega delovnega in osebnega urnika, stabilnost zdravja, energije… Zanimivo, da bolj kot prosim za stabilnost, bolj me življenje potiska v situacije, ki so daleč stran od utrjenega, stabilnega, poznanega, utečenega. Bolj kot prosim za stabilno, bolj se od mene zahteva fleksibilnost, iznajdljivost, pripravljenost, prilagodljivost.

Mogoče narobe dojemam življenje…

A je življenje sploh še življenje, če je stabilno? Kaj, kar pojmujemo kot ‘polno življenja‘, sploh je stabilno? Koga, ki ga tretiramo, kot energičnega, bi pravzaprav hkrati opisali kot utečenega/ ustaljenega?

Pred časom sem že pisala o tem, kako je, “Ko se vse v življenju (za)maje”…ampak kaj pa če sploh ni obdobij, ko se maje ali ne-maje, ampak JE MAJANJE vseh področij naših življenj preprosto ENAKO ŽIVLJENJE in poteka nenehno?

A veš tisto, ko se tvoje življenje ravno “uredi”, “sestavi” in si rečeš, da se boš malo oddahnil-a, in že boom! Nov preizkus, nova stopnja, novi izzivi, nova rast…

Kot majhna sem velikokrat poslušala Adi Smolarja in spomnim se tistih besed, ko vse raste in se širi, žitno klasje, zemlja, mi in prav vse kar nas obdaja. Očitno se tudi v navidezni stabilnosti prav VEDNO skrivata akcija in reakcija…

Žito rase, polni klase, korenine v zemljo rine, čisto NIČ PRI MIRU NI…

H čemu torej naj bi težili, če stabilnost ne obstaja?

Narava je tista, ki mene vedno znova opominja in vodi k premlevanju in preobražanju moje percepcije o življenju. Danes so me nagovorila drevesa 🙂

Kaj je bolj stabilnega, a hkrati izjemno živega, rastočega in izpostavljenjega kaosu in spremenljivosti življenja, kot drevesa? Ravnokar sem pogooglala in sem fascinirana kako visoke starosti v Sloveniji drevesa dosegajo…180, 420, celo 710 let! Morda bi bilo dobro večkrat zaiti v gozd, se prisloniti na kakšno drevo in vsrkati ta stoletna znanja in modrosti ohranjanja stabilnosti, a hkratne vitalnosti in živosti, brez pričakovanj, da bo nekaj zunanjega iskano stabilnost oblikovalo za nas in namesto nas.

Stabilnost in živost,
ki sobiva s kaosom Življenja…

Morda stabilnost vedarle obstaja, ko enkrat svoje zahteve do življenja začnemo obračati vase ter kljub konstantni rasti in akciji prav vsega okoli nas, v sebi iščemo in najdemo občutek prizemljenosti, varnosti, kontrole (v ravno pravi meri) in vedenja, da smo mi kreatorji svojih lastnih življenj ter vplivom okolice navkljub, zmožni dejavne stabilnosti = vpetosti in vključenosti v življenje do mere, da nas življenje ne ruši, ampak gradi in pozitivno brusi.

Če si spremljal-a marčevsko akcijo “Spreminjamo ožilje sveta” potem že poznaš tisto vajo dihanja z drevesi. Sicer pa ti jo izredno priporočam (vajo najdeš v dnevu 2.6, pod hiperaktivnost). Izjemno resetera, prizemlji in pa nas/ mene preprosto spomni, da STABILNOST OBSTAJA, a ne zunaj, ampak znotraj vsakega živega bitja na tej zemlji – v meni in tudi tebi…

Ne obupajmo nad seboj, življenje nas skozi najhujše turbolence samo opozarja na naše jedro, ki sočasno premore stabilnost, fleksibilnost, živost in stoletno rast. Skoraj tako kot drevesa…

Sara

OSEBNA RAST, POGUM, telo, TRAVMA

Moja zgodba

Zadnja 4 leta mojega življenja so zame osebno najbolj prodorna in v tej prodornosti najmanj “varna” (v smislu cone udobja in drugih življenjskih pripetljajev), polna preizkušenj, novih učenj, aha momentov in nuje po še globljem spoznavanju sebe na vseh nivojih – fizično, emocionalno, socialno, mentalno in duhovno.

Bilo je tistega dne, ko sem na kavču v študenstkem stanovanju v Ljubljani, za svojo diplomsko nalogo prebirala osebno zgodbo ženske, ki je svoje najgloblje rane pozdravila s plesno-gibalno psihoterapijo. Ko sem brala, sem jo čutila. Po licih so mi tekle solze, moje telo pa je zaobjel nenavaden in silno močen občutek smisla. Kot bi se različni svetovi znotraj mene sestavili v mozaik. Spomnim se, da sem svojima najboljšima prijateljicama s solznimi očmi poslala sporočilo: “Dragi moji, če bom kdaj dvomila v to, kaj je moje poslanstvo v življenju, me prosim spomnita, da je to plesno-gibalna psihoterapija”. A čutiš te besede – a si že kdaj tako globoko čutil/a svojo pot? Notranji klic? (prav zdaj mi tečejo solze, ko se spomnim tega občutka).

Takrat je bil ta uvid zame sveta izkušnja. Moj kompas je bil naravnan in 2 pol leti sem garala in pripravljala vse za plovbo na pot učenja o gibanju, ki zdravi. Niti sanjalo se mi ni kam v resnici stopam, dobesedno – vodila me je duša. In ta sveta izkušnja, ta globoka prizemljenost, ta dušna odločitev me je vodila v moje največje življenjske preizkušnje, mojo največjo temo…

Na kaj pomisliš, ko rečem travma? Prepogosto je asociacija precej ozko usmerjena na nasilje kakršnekoli oblike že, ampak v življenju je lahko tudi na videz nedolžna situacija, globoka rana za posameznika.

In sem šla – 9.9.2016 se je začela moja plovba. Zapustiti varen pristan mi ni nikoli predstavljalo težav. Veliko sem že potovala, že imela zelo pozitivno izkušnjo življenja v tujini, poleg tega pa me je spremljal globok občutek miru, da sem na pravi poti – res sem šla na pot CON PAZ.

A enkrat v Angliji se je vse obrnilo. Vse okoli mene je do temeljev zamajalo moj notranji kompas / con-paz in s tem močno vplivalo na mojo samozavest, čustveno stabilnost, odnose, študij. Hoditi po poti moje duše je bilo najbolj osamljeno, najbolj hladno, najbolj zahtevno, jokavo, depresivno, temačno in skorajda mrtvo obdobje v mojem življenju.

Vsa leta študiranja Plesno-gibalne psihoterapije v tujini sem se spraševala ZAKAJ? Takrat še precej ozko usmerjena kritjanka, sem zahtevala pojasnilo: “Zakaj si me poslal na to pot Bog?” Kasneje sem razmišlajla, zakaj si je moja duša izbrala najbolj senčno, mračno, vlažno, mrzlo, osamljeno, “popolno” in pretirano vljudno deželo Anglijo ter kaj v tej deželi Angliji je ravno takrat, ravno v meni, aktiviralo vse moje stare in nove rane naenkrat.

Ko nam gre v življenju dobro, ko smo nekako v harmoniji s samim seboj, ko življenje teče in mi gremo z njim z roko v roki. No, tako nekako sem se počutila pred študijem. Spraševala sem se zakaj že moram sama hoditi na tedensko plesno-gibalno psihoterapijo v okviru študija in še plačati zanjo? Kaj bom pa raziskovala? Pa saj jaz sem čisto vredu? Sedaj razumem zakaj sem šla ravno v Anglijo…da sem dobila najmočnejše ogledalo sebe ter se soočila s tistimi najglobljimi sencami, ki so del mene že ves čas in so se nezavedno odražale na moje telesu, v mojem gibanju, razmišljanju in mojem vedenju, že ves čas.

Plesno-gibalna psihoterapija, moje lastno telo in gibalni izraz so postali moje zatočišče. Tam mi ni bilo treba govoriti v angleščini, v kateri sem bila vse prej kot suverena. Tam mi ni bilo potrebno biti močna, neustrašna, nasmejana. Z močnim odporom, a vseeno, sem si dovolila, da se vse podre do temeljev. Da pogledam v tisto najbolj strašljivo, golo, ranljivo senco. Moj gibalni repertoar (spontano, avtentično gibanje, gibalni podpis) je že leto prej izražal meni nerazumljive gibe in občutke, ki sem jih s potrpežljivim sodelovanjem s sabo in svojim telesom, mnogo kasneje uspela tudi mentalno razumeti (Telo je vedno pred nami! Um resnično razume mnogo mnogo kasneje…). Na moje veliko presenećenje in lahko celo rečem milost, sem prav tam – v najgloblji temi moje osebnosti, odkrila najsvetlejši, najbolj svet, najbolj potenten vir moje kreacije in takrat so skoraj vsi zakaj-i dobili svoj zato.

Vsekakor ne bi zmogla sama in neizmirno sem hvaležna za tiste redke posameznike, ki so vztrajno in sočutno razvestljevali moje življenje, ko sama nisem znala in nisem zmogla svetiti niti zase. Bilo je res težko obdobje, ampak ravno tisto božje/ dušno sidro, da plesno-gibala psihoterapija je moja pot, me je vodilo naprej, da sem vztrajala v nemogočem. Marsikaj sem predelala, a še vedno se spoznavam in učim kako z ljubeznijo zaobjeti nekatere moje dušne sence in delčke moje preteklosti…verjamem (in se vedno znova opominjam), da je to življenjski proces in da je hitrost s katero plujem, ravno pravšnja zame.

A ni zanimivo kako življenje spleta niti? Moje otroštvo je bilo čudovito, prejela sem veliko ljubezni, veliko podpore, imela ogromno dobrih prijateljev, zdrave vrednote, a kljub temu sem v sebi nosila veliko KRIVDE, veliko SRAMU, veliko nepredelanih čustev in izrečenih stavkov, ki so na nezavedni ravni ranili delčke mene in vplivali na moj pogled na svet, odnose, spolnost, finance, življenje.

Ne izhaja vse iz nasilja, nekatere stvari so bolj subtilne – kot na primer prevelika vpetost v cerkvene institucije, kot prenos stresa matere na fetus v trebuhu, kot otroška izkušnja daljšega bivanja v bolnici, kot stavki ranjenih fantov, ki ranijo najstnico in kasnejšo žensko, kot mnoge selitve, novi začetki in prilagajanje na novo okolje, kot nebesedna sporočila okolice, da si preveč/premalo, kot umikanje od problemov lastne družine zaradi nemoči in empatije, ki ubija…

A veš, včasih se mi zdi, da se veliko govori o nasilju (in prav je tako), a smo tudi tisti in morda med njimi tudi ti, katerih življenja so, hvala Stvarstvu, bila varnejša in ljubeznivejša. A to še ne pomeni, da nas življenje včasih ne zaboli! Da naši občutki, naše besede, naša zgodba niso pomembni, niso dovolj veliki! Kako lahko primerjamo izkušnje, ki si jih izbereta naša in prijateljeva duša? Kako lahko merimo vpliv zunanjosti na naš notranji svet? Kako lahko merimo stopnjo travmatičnosti?

Prevelikokrat se primerjamo ali celo tolažimo na način: “ne smili se sama sebi, bodi hvaležna, ker se ti ni zgodilo to in to in to, toliko stvari je za katere si lahko hvaležna…”. In strinjam se, HVALEŽNOST zdravi in osvobaja, a biti hvaležen ne pomeni, da ZANIKAMO SVOJE BOLEČINE, da sami sebi govorimo, da naši občutki niso dovolj veliki, dovolj pompozni, dovolj travmatični, da bi jih lahko priznali…

Verjamem, da je vsaka zgodba POMEMBNA ZGODBA. Verjamem, da prav vsaka in tudi tvoja zgodba, nosi VELIK DAR za ta svet.

Samo ti si tak/a, kot si. Samo tvoja zgodba je tak/a kot je. Samo ti greš skozi tvoje življenjske preizkušnje, ki jih rabi tvoja duša, da zraste. In duša nikoli ne izbira lahke poti – za rast je VEDNO potreben pogum, grajenje zaupanja vase in v večji smisel od temeljev navzgor ter seveda tisti redki fizični in eterični posamezniki, ki svetijo namesto nas, ko sami ne zmoremo.

Kakšna je pa tvoja zgodba, skozi kakšne preizkušnje te je do sedaj že peljala tvoja duša? Priznaj si svoje male in velike občutke. Tukaj sem, da te slišim/ berem / podprem na tvoji poti iskanja sebe skozi besede in gibanje. Lahko mi pišeš na sara@kon-pas.org.

Prav vsi imamo stiske in hkrati možnost, da prav v njih odkrijemo svojo najmočnejšo vez s seboj, ki nam omogoča, da dalje stopamo celovitejši, bolj avtentični in bolj pomirjeni s svojimi življenjskimi zakaj-i.

Za-živi (s) svojo zgodbo!

Sara

YOUTUBE

NE SPREGLEJTE: vsak teden nove brezplačne vsebine

KON-PAS po novem ustvarja tudi na YOUTUBE-u 🙂 Vsak torek te na SARA IDZIG YOUTUBE čakajo nove in raznolike vsebine iz naslednjih področij:

  1. Plesno-gibalna psihoterapija (PGPT) za vsakogar: zanimivosti, praktične informacije
  2. TERA-GIB za otroke: terapevtski gib za otroke (starši vabljeni, da delate zraven ;))
  3. MINI tehnike za MEHČANJE TELESA
  4. Video BLOG: moja zgodba in tehnike
  5. Javljanja v živo…
Do videjev dostopate TUKAJ!
GOVOR, telo

OTROŠKA PRAVLJICA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL

Tokrat objavljam čudovito-ustvarjalno in praktično zgodbico za otroke “FRIDERIK RAZIŠČE SVET”, ki je delo Urške Klančič – študentke specialne in rehabilitacijske pedagogike. Uživajte ob branju zgodbe in njenih besedah 🙂

Kot študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike in mama šestnajstmesečnemu sinu veliko slišim in razmišljam o celostnem razvoju ter spodbujanju le tega. Zelo zanimivo je spremljati, kako moj otrok usvaja mejnike, o katerih slišim na fakulteti. A kakor je veliko navdušenje, ko naši malčki usvojijo novo spretnost, dosežejo nov mejnik razvoja, je lahko velika tudi skrb, ki si jo mame nehote polagamo same nase. Ne samo tiste, ki študiramo ali se ukvarjamo s strokami, povezanimi z razvojem – s široko dostopnimi informacijami na različnih spletnih straneh ter blogih verjamem, da se je že marsikatera mama spraševala, ali razvoj njenega otroka poteka skladno s pričakovanim. Čeprav od profesorjev tolikokrat slišim, da so mejniki razvoja robustni, da gre za povprečja, medtem ko med povsem zdravimi in normativnimi otroci še zmeraj lahko pride do velikih razlik v času dosega določene spretnosti, se še zmeraj ujamem v primerjanju svojega otroka z drugimi in spraševanju, kaj delam narobe, da nečesa še ni usvojil. Če se tudi ti soočaš s tem – nisi sama. Menim, da tako primerjanje in skrb nista zdrava ne za nas mame, ne za naše otroke, zato bi bilo najbolje, če ju damo na stran in ne skušamo forsirati otrokovega razvoja, saj bo pričakovani mejnik nastopil, ko bo otrok pripravljen. Kljub vsemu pa je ob pomembnih odstopanjih (pri detekciji katerih so nam v oporo tudi zdravstveni, pedagoški in drugi strokovni delavci) ključna čim zgodnejša obravnava, saj le ta daje največ možnosti odpravitev ali omilitev morebitnih težav.

Ves ta dolg uvod sem napisala, saj danes z vami želim deliti gradivo, ki sem ga izdelala v sklopu študijskih obveznosti in menim, da bi lahko koristil marsikateremu otroku, ter nekaj informacij o govorno-jezikovnem razvoju. Omenjeno gradivo je namreč ZGODBA ZA RAZVOJ MOTORIKE GOVORIL, TOREJ ORGANOV, KI SODELUJEJO PRI PRODUKCIJI GOVORA. Pri tvorbi in oblikovanju glasov sodeluje več organov, ki jih glede na njihovo funkcijo delimo v tri skupine: respiratorni organi (prepona, pljuča in sapnik), fonacijski (grlo, glasilka, laringalne mišice) in artikulacijski organi (ustnice, jezik, zobje, mehko in trdo nebo). Glas nastane tako, da najprej vdihnemo, grlo se pomakne navzdol in glasilki se razmakneta, nato se mišice, ki primikajo glasilke napnejo, skoznje gre izdišni zrak, kar slišimo kot glas.

Prenesi si PDF TUKAJ!

Kot se otrok najprej prevali, šele nato plazi in hodi, tudi govorni razvoj poteka po določenih zakonitostih. Otrok najprej usvoji posamezne glasove, nato jih povezuje v zloge, besede in na koncu stavke, seveda ob izpolnjenosti določenih predpogojev, specifično pravilno razvitih psihičnih funkcijah kot so pozornost, zaznavanje, pomnjenje, zdravemu živčnemu sistemu (za govor so pomembna predvsem govorna središča v možganih), zdravih čutilih, pravilno razvitih govorilih – organih, ki smo jih omenjali v prejšnjem odstavku, ter govornih spodbudah iz okolja. Če kateri izmed pogojev niso izpolnjeni oz. če otrok bistveno odstopa od pričakovanega govorno-jezikovnega razvoja, govorimo o GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTNJAH, ki pa so resnično širok spekter tako glede na izvor, stopnjo izraženosti kot tudi vrsto težav.

PRENESITE SI BREZPLAČNO ZGODBICO in jo preberite skupaj s svojim otrokom že danes 🙂

Če so vsi prej omenjeni pogoji izpolnjeni, je torej edini pogoj, nad katerim starši imamo vpliv stik otroka z jezikom. Proces otrokovega usvajanja maternega jezika je zelo drugačen, kot če bi se zdaj ti ali jaz pričeli učiti nizozemščine ali japonščine. Otrok jezik usvaja spontano, na podlagi tega, kar sliši iz okolice (raziskave kažejo, da ta proces poteka že od samega prihoda na svet) in to na isti način, ne glede na to, kateri jezik govorijo njegovi starši (tudi gluhi otroci blebetajo v znakovnem jeziku – ritmično ponavljajo določene gibalne vzorce), saj imamo v kritičnem obdobju za razvoj jezika, ki traja nekje do nastopa pubertete še aktivne določene zasnove v možganih, ki nam le to omogočajo. Otrokovo učenje jezika do 12 leta starosti poteka »s povprečno hitrostjo« 12 besed na dan. Si predstavljate?!

Zdrav otrok bo usvojil tako jezik in govor ne glede na to, ali ga starši popravljajo, silijo k ponavljajo besed. Tudi gradivo, ki sem ga pripravila za vas, po vsej verjetnosti ne bo bistveno vplivalo na govorno-jezikovni razvoj vašega otroka, predstavlja pa lahko še en način, kako je otrok izpostavljen jeziku, saj so zgodbe res krasna priložnost, tako za SPONTANO IN ZABAVNO ŠIRJENJE BESEDIŠČA ter usvajanje jezikovnih spretnosti, kot tudi SOCIALNI RAZVOJ PREKO IDENTIFIKACIJE IN SOČUSTVOVANJA S KNJIŽNIMI JUNAKI, GRAJENJE ODNOSA z vami ob skupnem preživljanju časa in še bi lahko naštevala. Hkrati je zgodba, ki jo delim z vami prepletena z LOGOPEDSKIMI VAJAMI za RAZGIBAVANJE GOVORIL, ki bodo mlajšim otrokom lahko v pomoč pri usvajanju določenih glasov (če so na usvojitev tega glasu že fiziološko pripravljeni), prav tako pa lahko koristijo tudi otrokom z artikulacijskimi motnjami (tj. motnjami izgovorjave). Ker želim, da bi v zgodbi lahko uživalo kar se da veliko otrok in ker so govorno-jezikovne težave pogosto prisotne tudi pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju, prilagam povezavo tudi do verzije lahkega branja.

Za KON-PAS danes piše in ustvarja Urška Klančič.

Hvala Urška 🙂

SPREMEMBE, telo, UDELEŽENCI, ZDRAVJE

POZITIVNA DRŽA – odprte prijave v ONLINE tečaj

Objava je pretekla…AKTUALNO O POZITIVNI DRŽI SPREMLJAJTE TUKAJ! Začnemo 8.10.2020, prijave pa so že odprte 🙂

In smo dočakali tudi Pozitivno držo v ONLINE obliki!

Srečevali, učili, telovadili in spoznavali se bomo kar v skupinskem Skype pogovoru. Vsak TOREK, 18:30-20:00, 3 MESECE! Začnemo 21.4.2020! Zgodnje prijave, ki ti prinašajo popust, so že ODPRTE 🙂

Vse tehnične informacije najdeš TUKAJ.

Nekaj mnenj udeležencev ter več o vsebini programa najdete v spodnjih videjih in slikovnem gradivu 🙂

Kaj so o tečaju povedali udeleženci?
Kaj pridobim z udeležbo na tečaju Pozitivna drža?
Pozitivna drža – celostna krepitev vaše drže!
Kdo sva in kakšna znanja ti predajava v tečaju Pozitivna drža?
V čem je najin pristop tako zelo poseben?
NARAVA, POGUM, SPREMEMBE, telo

UP-/OD-PIRANJE SPREMEMBAM

Vsi si želimo boljšega življenja, več zdravja, več stabilnosti, več obilja, več notranjega miru, zadovoljstva. Kdo le, ne sanjari o (še) boljši prihodnosti…”ko bom pa, bo pa to…” ali “če bi bilo to, bi pa to…” 🙂 Veliko misli za lepšo prihodnost…

Potem pa pogledaš naša življenja…vedno hodimo po ISTIH poteh, vedno se družimo z ISTIMI ljudmi, vedno hodimo v ISTO trgovino, vedno nosimo ISTE kombinacije oblačil, vedno kuhamo ISTE recepte, vedno na ENAK način preživljamo prosti čas, vedno ENAKO odreagiramo na podobne-si situacije, vedno počnemo ISTE hobije, ostajamo v ISTI službi…

IN KAKO SE LAHKO ŽIVLJENJE SPREMENI NA BOLJE, ČE SMO UJETI V TEM ISTEM IN ENAKEM, KJER – BODIMO ISKRENI- SPLOH NI PROSTORA ZA NOVO. KAKO LAHKO SPLOH PRIČAKUJEMO SPREMEMBO, ČE VZTRAJAMO V SVOJIH ISTIH IN ENAKIH ŽIVLJENJSKIH TIRNICAH? ČE SE V RESNICI SPLOH NE ODPIRAMO SPREMEMBI, AMPAK LE SANJARIMO O NJEJ?

Ko sem bila majhna, sem vedno radovedno krenila iz poti (enkrat celo v gozdovih Pokljuke…). Zame je bilo vse ena velika pustolovščina, raziskovanje, niti ne iskanje, ampak uživanje v procesu odkrivanja, kaj se skriva na koncu ene in druge potke, za tistim vogalom, na vrhu tistega hriba…Zanimivo, da z odraščanjem vedno manj raziskujemo, smo vedno manj radovedni in vedno manj dovzetni za to, da nas življenje lahko pozitivno preseneti.

Že leta hodim po istih poteh. Kljub mogim selitvam v tujino in nazaj, se vedno vračam na iste točke, znova in znova. Je to zaradi občutka varnosti? Udobja? Iskanja domačnosti? Ali je le odraz vedno manjše odprtosti, vedno manjše radovednosti, vedno manjše kreativnosti, vedno manjše igrivosti, raziskovalnosti in zaupanja življenju?

Danes sem obstala na razpotju.

LEVO je moja poznana pot, tista, za katero vem, da porabim ravno 1h in 10min. Tista, katero sem prehodila miljonkrat. Tista, na kateri sem predelala 1001 problem, misel, življenjski zastoj. Tista, na kateri poznam vsak kotiček in stransko pot ter se tako lahko spretno izogibam preveliki gneči.

DESNO je pot, ki me že nekaj časa vabi, ampak si vedno rečem, da bom šla tja enkrat drugič. Ko bo več časa, lepše vreme, manj ljudi…1001 izgovor.

Danes sem izbrala desno.

“Pa saj tukaj ni nič!” “Itak se boš mogla obrnit, škoda tvojega časa!” “Kaj sploh iščeš, saj veš, da je leva pot lepša!” “Pol boš pa razočarana” “In niti ne veš koliko časa boš rabila, da prideš nazaj in pol boš že lačna in utrujena in in in…” To so bile moje misli. A si lahko MISLIš? Pa samo zavila sem desno.

In potem hodim in misli naprej: “no vidiš, kar obrni se, tukaj ni nič”. In drug glas v meni: “Ne! Če pa imam kdaj čas, je to DANES in če je kdaj pravi trenutek je to DANES” Grem naprej in krenem na stransko pot.

Medtem, ko hodim in se borim sama s sabo, me osupne prvi prizor. Reka, ob kateri navadno hodim, je na moji klasični levi vedno precej živahna, deroča in glasna, tukaj – desno – pa pravo nasprotje vodne gladine, ki zbuja mir in tiho šepeta “spočij se deklica”.

Pot sploh ni očitno vidna, a v meni se prebuja tista otroška raziskovalka. Zavijem iz glavnega toka, ob stranski rokav reke, med trstičje, čisto do obrežja, pa spet malo višje, od koder je čudovit razgled. Na poti ni skoraj nikogar, samo ptice, cvetoča in poganjajoča narava in reka.

Kar hodim. Prvotne misli bledijo in se barvajo v popolnoma nov miselni tok. Narava, ki se v vsej lepoti odstira pred mano, me nagovarja čisto drugače kot ponavadi. Ob opazovanju plavam v mavrici čustev, mojih dotedanjih izkušenj in vprašanjih o moji prihodnosti in novih poteh (priložnostih) na katere me je strah stopiti. Razmišljam…

  • Zakaj mislimo, da v Življenju obstaja le en pravi tok? Le en pravi način življenja, le ena prava smer, ki jo sami vidimo kot najboljšo zase…Pa je res?
  • Zakaj se trudimo plavati v glavnem toku, kljub temu, da se v njem že nekaj časa utapljamo? Zakaj vztrajamo pri naši pravi poti, kljub temu, da čutimo, da že nekaj časa ne prinaša tega, kar si v resnici želimo. Morda sploh ni več prava?
  • Zakaj nas stranski tok plaši? Zakaj se nam sprememba smeri upira? Zakaj ne stopimo v smer, ki jo čutimo in spustimo za seboj vse tisto kar mislimo, da je prav, boljše, lepše, poznano?
  • Zakaj raje nemirno begamo in se ne znamo umiriti in spočiti, kot to na obronkih stori reka?
  • Zakaj se ustavimo na prvem ovinku in se vdamo, obrnemo in gremo spet nazaj v stare tirnice? Zakaj ne vztrajamo – mimo zastalega rečnega rokava – naprej preko nepreglednega trstičja, komaj vidne poti, vse do tistih kotičkov za katere si niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da obstajajo?
  • Zakaj?

Za navidez slepim rečnim rokavom in trstičnim močvirjem odkrijem čudovite brzice, najlepši smargdno-zelen tok ter glasno bučanje. Preprosto čudovito. Pred mano se v živo slika Življenje samo – igrivo, radostno, barvito, čudežno, osupljivo, novo.

Obstanem. Tokrat ne na razpotju in ne zaradi strahov, ampak zaradi hvaležnosti.

Hvala Življenje, da me božaš – s toplimi sončnimi žarki, z živahnimi glasovi bučeče reke, z modro-zelenimi odtenki mavrice. Hvala, da me vabiš. Na nove poti, stranske tire, nepoznane kotičke in izkušnje. Hvala Življenje, da me vodiš, skozi strašljivo in neznano v radovedno, osupljivo in prijetno.

In če bi tudi DANES spet zavila LEVO?

Verjetno ne bi razmišljala o teh stvareh. Verjetno ne bi imela solznih oči. Verjetno ne bi v sebi našla miru glede poti, na katero se trenutno v življenju podajam.

A se ti ne zdi, da vse prevečkrat sami sebe ustavljamo, omejujemo in prepričujemo? Da je nekaj prav in dobro… Pa je res pravi tok ta, v katerem plavamo? Še vedno?

Zavij drugam kot ponavadi in zaupaj, da se za ovinkom skriva prav tisto, kar trenutno rabiš – uvideti, spoznati, se soočiti, da se lahko premakneš naprej. Miselno nikoli ne bomo dosegli naših želja in sanj za prihodnost, TELO mora skočiti prvo, misli in naš duh bosta sledila.

Raziskuj, igrivo se prepuščaj! Naj te ŽIVLJENJE nese tudi stran-pota.

Na radovednost, nove poti in odprtost za ŽIVljenje,

Sara

POGUM, telo, ZDRAVJE

7 + 7 DNI LUŠTNIH IZZIVOV ZA OSEBNO RAST: skupaj SPREMINJAM-O OŽILJE SVETA (S.O.S)!

7+7 DNI OSEBNE RASTI – BOLJŠI TI, BOLJŠI SVET!

Priduži se. Vsak dan objavim eno vajo za osebno rast, ki krepi tvoje telo, um in duha. Včasih vizualiziramo, včasih delamo s telesom, predvsem pa se ukvarjamo s čustvi! Spremljaj na FB, Instagramu ali mi piši (info@kon-pas.org) in ti vsakodnevno vajo s kratkim opisom, zakaj je to dobro zate in svet, pošljem direktno na mail 🙂

BOLJ SI SE V TEM ČASU ZMOŽEN-A SOOČITI S SEBOJ, POGLEDATI V SVOJE NAJGLOBLJE STRAHOVE IN ZASTALA PODROČJA TVOJEGA ŽIVLJENJA, BOLJ BOŠ IZ TE SITUACIJE PRIŠEL-A PREROJENA IN FOKUSIRAN-A NA POZITIVNO SPREMEMBO ZATE IN SVET.

S TEM KO DELAŠ NA SEBI VSEM V OKOLICI SPOROČAŠ, DA TI JE MAR, DA PREVZEMAŠ ODGOVORNOST ZASE IN SVOJE ZDRAVJE TER GOJIŠ UPANJE ZA BOLJŠI JUTRI. KDO SI NE BI ŽELEL SREČATI TAKEGA POSAMEZNIKA? BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠI IN SVETLEJŠI JUTRI TER PRISPEVAJ H GLOBALNI SPREMEMBI #ostanidoma!

Pridruži se novemu sklopu vaj (prvi sklop vaj se nahaja tukaj) in se sooči s sabo! Jutri (23.3.) ponovno začnemo oz nadaljujemo! Čaka nas…STRAH – kdaj si mu nazadnje pogledal-a v oči?

2.1 DAN: PRETAPLJANJE STRAHU

SEZNAM: Česa vse te je strah? Vzemi si cel dan in dopolnjuj seznam. Zapiši tudi tiste strahove, ki so tako strašljivi, da te jih je strah celo zapisati, ker tako postanejo bolj vidni in bližje realnosti… Potrudi se zapisati vse!

SKUPNO IME: Vsem zapisanim strahcom nadeni ime (poimenuj z eno konkretno ali simbolično besedo/besedno zvezo; npr. “strahci” ali “pajki” ali “odvečno” ali “temna zmes”).

PRETAPLANJE: Izbrano besedo na veliko napiši na list papirja in nato začni pretapljati to besedo. Predrugači, okrasi, pobarvaj črke – spremeni jim obliko. Toliko časa, dokler ne boš mogel/mogla več videti besede oz dokler ti ne postane tvoja umetnina všeč 🙂 Ni prav ali narobe, dovoli si delati karkoli! Lahko tudi vrineš črke, dodaš zloge itd. Okrašen, pobarvan, spremenjen strah si obesi nekam na vidno mesti. Naj te spomni, da VEDNO lahko preobraziš svoj strah ter ga uporabiš kot material za tvoja krila ustvarjalnosti (:

Pretapljanje strahu

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Čisto preprosto je, kar se dogaja v naši notranjosti, to nehote odsevamo v okolico. Strahov osvobojena notranjost v tvoji okolici zbuja pomirjenost in upanje. Poleg tega pravijo, da se v naših največjih strahovih in blokadah, skrivajo naši največji zakladi. Ko si enkrat upamo po njih, lahko z njimi stokratno blagoslavljamo, zdravimo in ljubimo okolico.

Želim ti poguma na potenco in čimveč igrivosti pri pretaplanju strahu.

2.2 DAN: POLNJENJE

Postavi se v udoben in stabilen razkorak. Zadihaj in pripravi dlani. Podrgni jih skupaj, da postanejo tople in jih nato razmakni malo narazen in malo skupaj – predstavljaj si, da med tvojimi dlanmi teče elektrika, ti pa jo s širjenjem in ožanjem razmaka med dlanmi, še bolj krepiš.

Elektrika med tvojimi dlanmi

S tem gibanjem se sprehodi čez 7 točk na telesu (medenično dno, popek, trebušna prepona, prsnica/srce, grlo, področje med očmi, najvišja točka tvojega telesa/teme). V pomoč ti je spodnja slika in video, katerem imaš tokrat zraven še prijetno glasbo 🙂

7 področij tvojega telesa, ki rabijo redno polnjenje

Predlagam, da najprej delaš z odprtimi očmi s posnetkom, nato pa vajo ponoviš z zaprtimi očmi in v svojem ritmu. Skušaj začutiti katere točke potrebujejo več polnjenja kot druge. Posamezno točko polni toliko časa, dokler ne začutiš, da si jo naelektril-a in napolnil-a.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Do sedaj so naju polnili topli sončni dnevi, druženje s prijatelji, svojci, kakšen izlet/potovanje za več dni…sedaj, ko vsega tega več ni, pa morava obuditi, kako se napolniš sam-a! Šele, ko si sam poln-a, lahko resnično pomagaš drugim ali kot pravi spodnji citat…

2.3 DAN: POZITIVNE AFIRMACIJE

Predlagam, da tokrat kar prisluhneš navodilom ter sproti izvajaš vajo – AVDIO POSNETEK.

Prvič – seznam + glas: potrebuješ seznam strahov od ponedeljka. Če ga nimaš več ali še nisi naredil-a te vaje, je sedaj pravi čas. Dopiši/ napiši svoje strahove (na roko, ne računalnik). Pojdi globje in bolj konkretno. Pričakuj, da ti bo vmes dolgšas, da se boš tej nalogi izmikal-a, da ne boš našel-a časa. Vse to je NORMALNO in samo znak, da si na pravi poti. Naš ego se tako brani. Napiši vse (jaz sem jih napisala kar 30!)

Nato (NE IZPUŠČAJ) svoje strahove nekomu (lahko tudi sebi) naglas preberi! Jst sem se ob tem ZJOKALA – LAHKO SE TUDI TI. Bom dosegljiva na 040-153-500/tem mailu, če me rabiš <3

Moj seznam strahov…

Drugič – pozitivne afirmacije: VSAKO točko spremeni v pozitivno afirmacijo. To je sporočilo, ki ga želiš prebrat vsakič, ko te zagrabi zapisan strah. Naj bo POZITIVNO, SPODBUDNO. Predstavljaj si, da pišeš svojo novo realnost in zapisanega strahu več ni – naj izhajajo iz tvoje notranjosti – KAKO SE TI ŽELIŠ SPODBUDITI. Primer za en strah spodaj (v oklepaju je zapisano na kateri del se afirmacija nanaša, ti oklepajev ne rabiš pisat).

Primer pozitivne afirmacije

Tretjič – sprostitev in pometanje J: Ta vaja utrudi! Zato se po koncu močno objemi, toplo pobožaj in pa pometi iz sebe še tiste drobne drobce strahu, ki so še ostali…Kako pometaš, lahko vidiš v VIDEU.

Strah – stran oz vaja pometanje 🙂

Od sedaj naprej pa brez strahu! Poznaš že 2 super tehniki, v petek te naučim še eno. Pretapljaj v igrivost in preobražaj v pozitivne afirmacije. Ko se znebiš strahu se zdi tvoja realnost nenavadno drugačna – kar na lepem vidiš rešitve, lepote in svetlo & boljšo prihodnost. Ostani v tej pozitivni drži in bodi upanje še za tiste, ki so še vedno ujeti v svojih strahovih.

Se vidimo spet jutri! Ne glede na to, da ne dobivam direktnega odgovora od vas, čutim, da vaje na nek način najdejo mesto v vaših dnevih, tednih in obdobju v katerem smo se znašli.

Hvala, ker si v tem obdobju NEustrašen-a!

2.4 DAN: TROSENJE RADOSTI

Postavi se v stabilen stoječ položaj in začni stresati najprej zapestja, nato vključi komolce, rame, dodaj zibanje gležnjev, kolen, bokov, celotnega trupa in še čeljustnega sklepa. Dodaj še glas. Naj se vse trese 🙂 Izvajaj toliko časa, dokler ne boš povsem zmehčan-a, sproščen-a in izklopljen-a iz tvoje okolice. Če ti zapaše tudi malo poskoči. POMEMBNO: Dovoli si tudi nasmejati, biti smešen-a, tako kot sem jaz v VIDEU 🙂

Trosenje radosti

Zakaj je ta vaja dobra zate in za kolektivo?

V plesno-gibalni psihoterapiji tresenje v tovrstnem ritmu uporabljamo, ko se želimo distancirati od okoliščin; se bolj kot okolice, želimo zavedati samega sebe in se osredotočiti na za nas pomembne stvari. Poleg tega blagi poskoki v tebi avtomatsko prebujajo še radost in odprtost za interakcijo z življenjem. Spomni se na manjhne otroke, ki kar skakljajo. To je to. Same super stvari, ki ti v tem obdobju pomagajo, da na okoliščine gledaš objektivno, si pozoren-a na svoje telesne signale ter se okoliščinam navkljub zmoreš osredotočiti na tebi pomembne stvari za katere do sedaj ni bilo časa. Radosti nam pa itak manjka. Prebujaj jo vsakodnevno v sebi in svojem telesu in nehote jo boš trosil-a na vse, ki te trenutno obdajajo. To svet rabi! A se strinjaš?

2.5 DAN: OHLAJANJE JEZE in FRUSTRACIJE

Lahko slediš AVDIO POSNETKU ali si vajo prebereš v nadaljevanju…

PRVI DEL (vsaj 5min): Pojdi nekam kjer boš sam-a in imaš toliko prostora, da lahko iztegneš roke ter noge postaviš v razkorak. Sedaj začni brcat, boksat, topotat, globoko in glasno izdihovat, renčat…vse kar ti pade na pamet (a NE škoduj drugemu in sebi) Zdaj je čas za jezo! Ni pomembno ali imaš v mislih specifično situacijo ali ne, ti samo brcaj, boksaj, daj ven odvečno energijo. Če imaš otroke, naj delajo s tabo. Sigurna sem, da ko boš začel-a, boš v spomin priklicala kakšno neprijetno situacijo, kaj, kar te jezi na notri, ampak si ne upaš izraziti. ZDAJ JE ČAS! DOVOLI SI BITI JEZEN/JEZNA! Ampak ne tako kot odrasli (le z glasom), ampak s CELIM TELESOM (kot majhni otroci, ki se dobesedno mečejo ob tla, cepetajo, kričijo).

DRUGI DEL (hlajenje): Ko zbrcaš vso jezo ven iz svojega telesa, počasi umirjaj svoje gibanje in se osredotoči na svoj dih. Poskušaj umiriti dihanje. S tem se bo umiril tvoj srčni utrip. Lahko zapreš oči in samo občutiš vročino v telesu, mravlinčenje, aktivnost mišic…bodi s sabo in svojim dihom. Lahko si tudi predstavljaš, da si pod modro-zelenim slapom, ki prijetno ohlaja razgreto telo in ga vrača v ravnovesje.

TRETJI DEL: Ko se umiriš, zapiši na kaj si bil jezen-a in opazuj, kakšen odnos imaš do zapisanih stvari sedaj. Ko imaš seznam narejen pojdi do vsake točke in se vprašaj: “Kaj lahko spremenim pri sebi, da me v prihodnje ta stvar ne bo več razjezila?” Zapiši.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Naša čustva so naša odgovornost. Noben jih ne more predelati namesto nas in zato je naša naloga, da se z njimi pogovorimo in jih predelamo, preden se nakopičijo do te mere, da iz nas izbruhnejo nenadzorovano in v škodo nam in drugim. Bolj boš iskren-a do sebe, do svojih potreb, svojih občutkov ter jih pravočasno predelal-a, lažje ti bo so-bivati z drugimi, še posebno v tem času, ko ne moremo nikamor “zbežati”. Naj ti pomaga telo. Ko čutiš, da ti bo prekipelo – pojdi v sobo in to utelesi. Utelešaj vsa svoja čustva. To ti pomaga, da jih izživiš, lažje zaobjameš in konstruktivno uporabiš. Vsa čustva so koristna! Še posebno jeza 😉

Razjeziva se zase in za ta svet – 3…4…ZDAAAAAAJ!

2.6 DAN: HIPER/HIPO-AKTIVNO RAVNOVESJE

Zdravo,

Kako ti gre? Skoraj sva že na koncu 7+7 dnevne akcije in vesela bi bila tvoje povratne informacije, ki jo (če želiš) lahko pustiš TUKAJ. Prosim pripiši, da si bil-a del S.O.S. akcije, da bodo drugi vedeli na kaj se tvoj komentar nanaša.

Sedaj pa greva naprej.

Najprej premisli v katero kategorijo bi se v tem trenutku uvrstil-a? Med tiste, ki jih je situacija totalno potolkla, ne vedo kaj bi sami s seboj, se leno premikajo iz kavča na stol, se že bolj nagibajo k apatiji, dolgočasju, naveličanosti, indiferentnosti…Reciva tem HIPOAKTIVNI.

Ali si med tistimi, ki jih je ta kriza končno brcnila v rit in delajo več kot so delali prej, na potenco skrbijo za svoje zdravje, iščejo rešitve, nove možnosti, so mnogo bolj dejavni kot kadarkoli v življenju, končno uživajo v vsem za kar prej ni bilo časa in maksimalno izkoriščajo vsako sekundo dneva in že planirajo kaj vse še želijo narediti preden se konča to obdobje…reciva tem HIPERAKTIVNI.

Če se trenutno bolj nagibaš v smer HIPOAKTIVNOSTI, bo zate super vaja v spodnjem videu! Stopnjevano nihanje in vse višji poskoki bodo prijetno pretegnili tvoje vezivno tkivo (fascijo), ki je izredno pomembno za normalno delovanje vseh organiskih sistemov. Z ritmičnim nihanjem rok pa boš stumuliral-a še materinsko skrb do sebe ter se hkrati aktiviral-a od znotraj. Ko končaš vajo ti bo super toplo (toplota se bo širila od notri navzven), malo boš zadihan-a, ampak zadovoljen-a in ravno prav zbujen-a, da se lotiš česa novega.

Aktivacija

Za tiste HIPERAKTIVNE pa predlagam vlečenje pregretosti iz telesa. Kako? Preprosto. Odpravi se na sprehod in najdi en samoten kotiček, kjer je vsaj eno drevo. Daj roko na drevo in samo zadihaj. Predstavljaj si, da v zemljo (tako kot drevo preko korenin) spuščaš vse odvečne informacije, misli, napetosti, skrbi, neskončne ideje, misli, da ne boš kaj zamudil; skratka vse kar pregrereva tvoj fizičen organizem. Hkrati iz zemlje vleči hranilne snovi, sprostitev in hormone regeneracije. Ta vaja te bo prijetno umirila ter uravnala temperaturo tvojega telesa. Vročina bo šla iz glave v spodnji del trupa, kar ti bo pomagalo umirit hitro švigajoče-se misli ter biti bolj prisoten-a v danem trenutku.

Dihanje z naravo

Vse v naravi naj bi bilo v ravnovesju, tudi mi. S tem smo namreč najbolj optimalni sogradniki družbe, današnjega dne in svelte prihodnosti. Opazuj in išči ravnovesje, vsakodnevno, v sebi in zunaj sebe…

Naj bo ta dan čim bolj v ravnovesju,

Sara

Dogodki, POGUM, SPREMEMBE, ZDRAVJE

SPREMINJAM-O OŽILJE SVETA! Sedem dni, boljši ti + kolektivnega strahu pred COVID-19 več ni!

BRAVO! To, da si začel-a brati tale post je že 1. korak v smer krepitve tvojega celostnega zdravja ter spremembe sveta na katero lahko z delom na sebi vplivaš prav ti, prav tukaj in zdaj. Z akcijo smo začeli 13.3.2020. Pred tem pa nekaj besed, zakaj je delo na sebi ne le pomembno zate, ampak je hkrati tvoja odgovornost do sebe in okolice v kateri živiš! Pridruži se nam in prispevaj k zavedanju #ostanidoma!

Beri naprej ali preskoči direktno na vajo današnjega dne!

Kot sem pisala že v enem od prejšnjih post-ov, se v naši družbi dogaja velik fenomen. Do sedaj še nisem čutila toliko napetosti v zraku. Do sedaj še nisem videla tako praznih trgovinskih polic. Do sedaj še nisem vedela, da je človeštvo možno iz danes na jutri tako zelo spremeniti počutje iz “vse je normalno” v totalno paniko. Do sedaj se še nisem nehote izogibala človeku, ki mi je prihajal nasproti. Do sedaj še nisem videla toliko ljudi na svežem zraku. Do sedaj še nisem razmišljala, da bom tako na hitro primorana spremeniti način poslovanja. Do sedaj še nisem doživela, da bi se družba tako hitro adaptirala. Do sedaj še nisem bila bombardirana z eno samo novico povsod kamor sem šla. Do sedaj še nisem doživela, da bi za 14 dni zaprli vse javne ustanove.

Razglasitev epidemije ni hec, je pa izredno zanimivo in tudi malo hecno opazovati odzive nas ljudi in kaj smo sposobni: največkrat v negativno…ali (TRDNO VERJAMEM!) tudi v pozitivno, če se zato odločimo. In zdaj je čas, da se odločiš in resno vzameš delo na sebi, ki naju čaka v prihodnjih dneh 🙂 Kljub AGREGACIJI (več tukaj) oziroma kljub izolaciji, individualizaciji, daljavi in strahu pred drugimi, je edina pot ven iz tega SKUPAJ! In sploh ne gre za fizično združitev, kot pri stavkah, ampak za ZDRUŽITEV V DUHU! Vsak sam, a vsi skupaj v skupni zavesti!

Kaj je KOLEKTIVNA (skupna) ZAVEST? Je skupek dejanj, razmišljanj, čutenj, dogodkov večje skupine ljudi, navadno družbe, naroda, tudi človeštva. S tem kar si, so-oblikuješ skupno zavest naroda. In več ljudi kot dela/misli/čuti/govori določene stvari, bolj bo to vidno v družbenih spremembah, kar bo nazaj vplivalo nate. In to je ta fenomen, ki smo ga najbolj intenzivno čutili v četrtek 12.3. in petek 13.3., ko je v zraku vladala panika in tisti grenak priokus, da bomo vsi kar danes okuženi umrli. In mogoče ti sploh nisi panik, ampak je kolektiva tako močna, da čutiš paniko, ki v resnici sploh ni tvoja, ampak jo ustvarja masa ljudi, ki s svojimi strahovi napajajo kolektivno zavest.

ZATO je tako zelo pomembno, da vsak odgovorno poskrbi zase! Že samo to, da si ti pomirjen z življenjem, vpliva na stopnjo mirnosti okolice, naše družbe in sveta! Zavedajva se tega in delujva v skladu s tem! Danes, jutri, teh 7 dni in upam, da do konca mojega in tvojega življenja. Kar ustvarjamo v nas, se nam vrne stoterno…BODI SPREMEMBA ZA BOLJŠO DRUŽBO IN SVETLEJŠI JUTRI!

ZDAJ PA AKCIJA!

1. DAN: V KORAK Z DIHOM

Dih je edini mehanizem v človeškem telesu, ki je nezaveden, avtomatski in hkrati pod vplivom naše volje, če to želimo. Ali si vedel-a, da zavestno, nadzorovano dihanje direktno vpliva na tvoj srčni utrip? Zato se tudi pomirimo, ko umirimo in poglobimo naše dihanje. AMPAK ne gre samo za umirjanje in globok dih, temveč za enakomerno izmenjavo vdiha in izdiha. To pomeni: enako število dob vdih in enako število dob izdih (kot metronom oz. tako kot kaže moja roka v spodnjem vide-u). Ko enkrat osvojiš dobe v mirovanju, se lahko podaš na sprehod v naravo in se potrudiš svoj dih uskladiti s korakom. Naj bo tvoj korak kot metronom, ki vodi tvoje dihanje. V – D – IH I – Z – DIH V – D – IH I – Z – DIH …

1. dan: v korak z dihom

Zakaj je ta vaja super zate in kolektivo?

S tem, ko umiriš svoje dihanje, umiriš svoj srčni utrip in s tem svojo notranjost (vse do celične ravni in vse do najglobljih strahov in groznih misli). Umirjena notranjost se kaže v tvojem lahkotnem in sproščenem koraku. Okolica, mimoidoči vidijo, predvsem pa čutijo tvojo umirjeno notranjost ter se na nezavedni ravni kar malo zmehčajo ali te vsaj malo čudno pogledajo in se zamislijo nad seboj 😉 Bolj si v tem času umirjen-a in predihan-a, bolj bo odporno, prekrvavljeno in stabilno tudi tvoje fizično telo. Kaj pa duhovna raven? Dih je življenje, vitalnost, energija. Brez diha nas ni, ne obstajamo. Dih = duh. Samo pomisli na njegovo moč? A nismo ljudje prav zares neverjetna bitja? Razmisli, čudi se, zahvali se. Za svoj dih in da preprosto si <3

2. DAN: AKTIVNA IN NOTRANJA VIZUALIZACIJA

Danes je na urniku kemija 🙂 Malo bomo eksperimentirali in nazdravljalali 🙂 Če imaš doma otroke jih lahko povabiš zraven!

Prvi del je AKTIVNA VIZUALIZACIJA, v drugem delu isti process preneseva na raven NOTRANJE VIZUALIZACIJE, ki jo lahko za dvig sebe (+ sveta) uporabiš kadarkoli in kjerkoli.

PRVI DEL: AKTIVNA VIZUALIZACIJA

Potrebuješ:

  • kozarec = to predstavlja tebe
  • neko barvno pijačo (ali nekaj užitnega, kar izrazito obarva vodo) = predstavlja virusetvoje strahove, paniko, negativizem, bolečine, bremena, vse kar te duši, ti ne pusti mirno spati…
  • vrč s čisto pitno vodo = predstavlja vse kar si želiš čutiti, kakšen/kakšna želiš biti (npr. zdravje, varnost, notranji mir, vse karakteristike, podporna čustva v dani situaciji, vse lastnosti, ki jih zavidaš drugim, nalij v ta vrč)
  • lavor/širok lonec = predstavlja varno okolje, kjer si lahko dovoliš eksperimentirati brez strahu pred obsojanjem, nesprejemanjem…
2. dan: aktivna in notranja vizualizacija

Potek:

  1. V kozarec nalij barvno pijačo (ali vodo in dodatek, ki obarva). Ko nalivaš si predstavljaj kako vse tisto kar te skrbi, boli, straši zliješ v kozarec. Res izlij vse. Lahko zamenjaš kozarec za večjega, če bo prvi premajhen 😉
  2. Nato poln kozarec (tvoje neželjene notranjosti) postavi v lavor/banjo .
  3. Napolni vrč s pitno vodo. Ko ga polniš si predstavljaj, da nalivaš vse željeno, hoteno, vsa čustva, občutke, potrebe…naj bo kar velik vrč. Ko je vrč poln (tvojih želja zase) ga postavi zraven lavorja.
  4. Zdaj pa začni počasi zlivati vodo iz vrča v kozarec in opazuj kako se ŽELJENO in NEŽELJENO v tvoji notranjosti (oz kozarcu) mešata in kako se odzivaš, ko mešanica začne prestopati rob kozarca. Zlivaj zlivaj zlivaj. Naj vse ŽELJENO izpodrine NEŽELJENO. Zlivaj, izpiraj neželjeno vse dokler ni v kozarcu (= ti) samo še čista voda (= zdravje, umrjenost, jasnost, tvoje skrite želje, željeni občutki…).
  5. Previdno vzemi kozarec iz lavorja/lonca in ga z največjim užitkom in z zavestjo, da piješ LE NAJBOLJŠE ZATE, popij!
  6. Vsebino lavorja/lonca brez slabe vesti in z zavedanjem, da zlivaš stran vse kar ti ne služi, zlij v wc in potegni vodo.

DRUGI DEL: NOTRANJA VIZUALIZACIJA

Sedaj pa vizualen preizkus prenesi v svojo notranjost. Predstavljaj si kako dolivaš vodo v že obstoječo vodo v tebi, vse dokler se voda ne začne zlivati čez meje tvojega telesa. Nalivaj ŽELJENO VSEBINO vse dokler v tvojem telesu ne ostanejo BISTROST, ZDRAVJE, MIR IN VSE ŽELJENO. Vse odvečno namesto v wc tokrat spusti v zemljo (super je če si zunaj). Zelja namreč prizemljuje, preobraža in vrača prerojeno, rasvestljeno in razcveteno. To vizualizacijo lahko izvedeš kjerkoli, tudi med športanjem, vožnjo z avtom, za računalnikom ali kje drugje.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivno zavest?

Naše telo je sestavljeno iz okoli 60% vode (oz. odvisno od tvoje starosti). Ta voda omogoča mnoge funkcije v telesu – med drugim skrbi tudi za normalno delovanje naših možganov, ki so odgovorni tudi za interpretacijo okoliščin v katerih se znajdemo. Zato je zelo pomembno kaj, zavestno ali nezavedno, zlivamo vase (viruse? strahove? nesmisel? upanje? ljubezen? sočutje? poslanstvo? itd.) in predvsem, da se odločimo kaj in kdaj izpuščati tisto, kar nam ne služi in s čimer negativno vplivamo na kolektivno zavest. Taka AKTIVNA VIZUALIZACIJA, ki sva jo ravnokar izvedli/-a je super, da si čisto fizično predstavljaš škodljiv in pa zdravilen tok osebnih/kolektivnih misli, dejanj, občutkov… NOTRANJA VIZUALIZACIJA pa ti pomaga, da se dvigneš na višjo raven. Vsak trenutek skušaj politi sebe z dobro energijo/vibracijo/počutjem: dobrim, blagodejnim, zdravilnim, odpornim, ljubeznivim, priložnostnim…Ko si ti poln/-a energetsko, s svetlobo napajaš tudi kolektivno ter s tem zdraviš so-človeka, naravo in celotno vesolje.  

wss-property-water-in-you-body.png
Voda, ki krepi, zdravi, opogumlja, balansira

3. DAN: SPUŠČANJE IN FLUIDNOST

Včeraj smo izpuščali negativne misli in občutke, ki ti ne služijo…jaz sem v kozarec nalila toliko strahov, da se je voda obarvala kar črno…:O (hehe).

Pripravljena na “izpiranje” strahov in čustev, ki mi ne služijo!

Danes pa k sproščanju napetosti telesa ter odpiranju pretočnosti in živahnosti Življenja. Bolj je tvoje telo zmehčano, bolj so sproščene tvoje misli in živahnejši je tvoj duh.

PRVI DEL VAJE: Vdihni in napni vse mišice telesa (ne pozabi na obrazne mišice, prste na nogah, zadnjico, očesne mišice, mišice medeničnega dna…). Zadrži dih in zadržuj napetost v telesu. Ko ne moreš več, z izdihom popolnoma popusti vsako mišico telesa. Ponovi tolikokrat, dokler ne čutiš popolne sprostitve v telesu. Lahko izvajaš stoje, leže, sede, kjerkoli in kadarkoli.

DRUGI DEL VAJE: Po zadnji napetosti in sprostitvi mišic, ostani v sproščenosti in mehkobi ter ju stopnjuj do te mere, da je tvoje telo popolnoma mehko (kot voda, ki v spodnjem videu teče za menoj). Ne skušaj oponašati vode, postani voda – prevzemi njeno spreminjajočo-se obliko, njeno kvaliteto gibanja in karakteristike. Vajo je najbolje izvajati stoje, lahko na mestu ali v gibanju po večjem prostoru. Predlagam, da ta del izvedeš doma ali pa poiščeš samoten kotiček v naravi, kjer se boš lahko popolnoma sprostil-a in postal-a pretočen-a, kot voda 😉

3. dan: spuščanje in fluidnost

Zakaj je ta vaja super zate in kolektivo?

Zmožnost izmenjujoče napetosti in sprostitve v telesu se odraža v (ne)napetosti naših življenj. V plesno-gibalni psihoterapiji tovrstno spretnost povezujemo še s stopnjo avtonomnosti, koncentracije, zmožnosti selekcije in odločanja (kaj zadržim/kaj izpustim, kaj mi služi/kaj mi ne, kaj želim/kaj ne želim). Ko izvajaš to vajo se uriš v nameri in izbiri. Uriš svoj notranji občutek za stvari/okoliščine/ljudi, ki jih potrebuješ, želiš še malo zadržati v svojem življenju (ne pomeni nadzirati) in hkrati izpuščaš stvari/okoliščine/ljudi, ki si jih že prerasel-a. Zadrževanje in izpuščanje lahko poteka na vseh ravneh: fizično (napetost/sproščenost mišic ali pa podariš premajhno majico in si kupiš drugo, drugačen stil), emocionalno (ne rešuješ več svojih težav s čokolado, ampak greš raje na sprehod), duhovno (ne napolnjuje te več druženje s tvojo običajno družbo, iščeš nove ljudi, ki te na drugačen način inspirirajo).

S tem, ko z lahkoto preklapljaš med zadrževanjem in izpuščanjem ter skrbiš za svojo pretočnost (pretočnost sprejemanja, zadrževanja in izpuščanja), tudi drugim omogočaš to isto svobodo in pretočnost. Razmisli, kaj so tiste stvari na fizični, emocionalni in duhovni ravni, ki bi jih bilo treba zmehčati, se jim odpreti in jih sprejeti, z(a)držati in ne se bati ali že zdavnaj izpustiti…

4. DAN: POLPREPUSTNA MEMBRANA

Vajo, ki sledi je najboljše izvajati stoje in z odprtimi očmi, da sproti vidimo in kasneje lažje ponotranjimo, kar s telesom ustvarjamo. Vajo sem razdelila v 3 stopnje. Hitrost prehajanja iz ene na drugo stopnjo prilagajaj sebi, spodaj pa te čaka tudi video.

Stopnja 1: Postavi se v stabilen položaj in prični z dlanmi intenzivno masirati/segrevati svoje telo. Predstavljaj si, da imaš na dlaneh tvoj najljubši gel za tuširanje, ki ga intenzivno vtiraš v vsak delček telesa (ne pozabi na glavo, obraz, zadnjico, notranjost stegen, podplate, za ušesi, med prsti na rokah/nogah, pod pazduho…).

Stopnja 2: Ko milo vtreš v telo, z dlanmi začni masirati/segrevati bližnji prostor okoli tvojega fizičnega telesa. Predstavljaj si, da želiš zaobjeti vonj gela za tuširanje, ki ne ostaja le na tvoji koži, ampak se širi v prostor okoli tebe. Skušaj zaobjeti vonj okoli vseh delov telesa.

Stopnja 3: Z dlanmi pojdi še dlje od svojega telesa in zaobjami še večji prostor okoli svojega telesa. Nato gib zaobjemanja spremeni v hitro valovanje/ vibriranje tvojih dlani. Z valovanjem/vibracijo, ki jo ustvarjaš, spet ovij celo telo. Naj bo kot MEMBRANA, ki ločuje tvoj – po milu dišeči prostor – in okolico, ki te obdaja. Ovijaj se toliko časa, dokler res ne začutiš, da si v svojem prostoru (svoji membrani) in svoji vibraciji. Kako veliko membrano boš zase ustvaril-a, je popolnoma odvisno od tebe. Ni pravil. Skušaj začutiti, kaj potrebuješ.

4. dan: polprepustna membrana

Dodatna stopnja (napredno in če želiš): Vse kar si delal-a s telesom, prenesi na miselno raven. V mislih vtri milo v svoje fizično telo, miselno zaobjemi vonj mila ob tvojem telesu (in malo dlje) in nato si predstavljaj, da miselno ustvarjaš membrano, ki ovija tvoj dišeč osebni prostor. Nato pa…POMEMBNO: odloči se, ali želiš membrano popolnoma zapreti (nič ne more vstopiti, nič te ne more zmotiti) ali jo želiš le delno zapreti (dovoliš, da te zmotijo le nekateri ljudje, dražljaji iz okolice ipd.). Predlagam, da sam-a ugotoviš, kaj je v določenih okoliščinah zate najbolj ustrezno 😉

Če ti dodatna stopnja (še) ne gre, je vse vredu. Tudi vizualiziranje je potrebno trenirati. Bolj kot boš vadil-a prve tri stopnje, lažje ti bo v prihodnosti šla tudi zadnja.

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Ljudje smo socialna bitja. Vsi vemo, da za normalen razvoj potrebujemo interakcijo z okolico. Ampak, okolica nas lahko izjemno napolnjuje ali pa nas (žal) totalno izčrpava in prazni. Trenutna situacija precej prazni (kolektiva v prid virusov je še vedno precej močna), če se ne znamo primerno zaščititi. Membrana, ki jo fizično (telo) in nato mentalno (um) ustvariš okoli svojega telesa je kot tvoj energijski ščit (duh) pred okolico (situacijami, ljudmi, kolektivno zavestjo itd.). To ni stena, ki blokira vse, ampak je fleksibilna struktura (zato membrana) za katero se ti sproti odločaš; kako velika bo ter kdaj in koliko jo boš “priprl-a” v danih okoliščinah. S tem sebi omogočaš, da se ob stiku z okolico bolj polniš, kot pa prazniš. Samo poln-a lahko namreč napajaš kolektivno zavest z zdravjem, ljubeznijo, sočutjem, razumevanjem, potrpežljivostjo, odprtostjo za novosti, pozitivizmom, upanjem… Prazen, izčrpan, boln, izpostavljen posameznik težko dvigne še koga, saj komaj nosi samega sebe. Zato je delo na sebi PRVO in VEDNO NAJPOMEMBNEJŠE!

5. DAN: HVALEŽNOST V AKCIJI

SEZNAM: Na list papirja ali pa kar na telefon, napiši seznam stvari/ljudi/situacij/vsega, za kar si hvaležen/-na. Zapiši vse, kar se spomniš. Napiši minimalno 10 točk.

TOP 3: Nato obkroži 3 točke iz seznama, za katere si NEIZMIRNO NEIZMIRNO ZELO ZELO HVALEŽEN/-NA in si življenja brez njih ne moreš predstavljati. 

AKCIJA: Sedaj pa “top 3 hvaležnosti” prenesiva v prakso. Kako? Tako, da greš počet tisto, za kar si hvaležen-a. Ali pa nekaj družbenega prenašaš na osebno raven in obratno (osebne kvalitete iščeš pri ljudeh). Bodi ustvarjalen-a! Namen je, da še potenciraš in na drugačen način izraziš oziroma bivaš v hvaležnosti. Primer “akcije”:

Hvaležnost v akciji

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

Pri hvaležnosti ne gre le za čutenje, ampak je prava hvaležnost tista, ki se odraža v pripravljenosti in aktivnem, nesebičnem in srčnem vračilu Življenju. Ko smo hvaležni vklapljamo desno hemisfero možganov ter se s tem odpiramo ustvarjalnosti, intuiciji, samozavedanju, domišliji, čutenju in kreaciji. Desna možganska polovica nam pomaga, da tudi v neizhodnih in omejujočih okoliščinah zmoremo pogledati izven meja ‘vidnega’ in ‘otipljivega’. Hvaležnost nam omogoča, da v negativnem vidimo priložnosti, možnosti za osebno rast, izboljšave in novosti. Omogoča nam, da sežemo izven meja običajnega in zaplavamo v brezmejnem morju pozitivnih sprememb za boljši jutri. Bolj, kot si hvaležen/-na za vse, kar vstopi v tvoje življenje, bolj se miselno povežeš z močjo življenja, ki lahko vse naredi veliko boljše, kot je sedaj…Pomisli, kako le lahko dvignemo zavest kolektive in vstopimo v boljši jutri, če sami ne zmoremo sanjariti in vizualizirati boljšega jutri? Zahvaljuj se – vsakodnevno. Odpiraj se Življenju, ki kljub trenutni situaciji, obilno blagoslavlja!

6. DAN: OSEBNI PROSTOR

Začni se pretegovati na vse strani. Kot bi se zjutraj zbudil-a. Naj bodo tvojo gibi res podaljšani, raztegnjeni. Išči maksimalne dolžine v telesu. Išči, kako si lahko še večji/večja, še daljši/še daljša. Ne pozabi, da se lahko razširiš tudi za hrbtom, pod sabo, na vse strani svojega telesa. Naj ne delajo le roke, vključi tudi noge, predstavljaj si, kako podalšuješ vrat, išči raztege celotnega trupa. POMEMBNO: Vajo prilagodi svojim zmogljivostim. Naj bo raztezanje prijetno, a hkrati mogočno in eksponentno!

Nato si med pretezanjem začni predstavljati, kako s temi gibi, širiš svojo “membrano” (če ne veš o čem govorim, glej dan 4). Predstavljaj se kako se, ne le telesno, ampak tudi duševno in energetsko povečaš in zasedeš celo svojo membrano (cel svoj oseben prostor) in ga še povečaš. Preteguj, razteguj, širi…toliko časa, da res začutiš popolno prisotnost v sebi in v prostoru, ki te obdaja. 

6. dan: osebni prostor

Zakaj je ta vaja dobra zate in dvig kolektivne zavesti?

Ekstremna situacija, ki trenutno vlada v Sloveniji in po svetu, nas nezavedno pomanjšuje. Naš osebni prostor se nezavedno krči, naša membrana postaja vse tesnejša, naš um pa to interpretira kot nesamozavest, nezaupanje, strah, nesigurnost, neodločnost, potrebo po zapiranju, obrambi. V plesno-gibalni psihoterapiji pravimo, da vzorci telesnega gibanja neposredno vplivajo na naš um, čustvovanje, interpretiranje dražljajev iz okolice ter na odnos s seboj in z okolico. Seveda velja tudi obratno. Bolj boš sebe povečal-a, bolj se boš odprl-a, bolj jasno, objektivno, optimistično in priložnostno boš dojemal-a današnjo realnost.

Vzemi si svoj prostor in ne pozabi, da ‘biti v svoji membrani’ ne pomeni izolacije, ampak bolj kot to selekcioniranje, kaj spustim blizu (mi koristi, me polni) in kaj ne (me prazni, izčrpa).

S tabo sem!

7. DAN: PLAVANJE V MORJU LJUBEZNI

FIZIČNI DEL: Iztegni roke pred sabo in začni z njimi plavati žabico. Pri zamahu na stran naj bodo dlani v flex poziciji (prsti obrnjeni navzgor, dlani stegnjene) – tako se mišice rok še bolj aktivirajo. Dodaj še drsljaj čez področje ledvic in se tik ob boku telesa vračaj v nov plavalni zamah. Ko plavaš, skušaj čim bolj odpreti prsni koš (cilj je, da lopatici prideta čim bolj skupaj). Pri tem pazi, da ne usločiš ledvene hrbtenice.

MENTALNI IN DUHOVNI DEL: Zapri oči in si predstavljaj, da stopaš v toplo morje/bazen (neko obliko vode, ki ti je prijetna). Zaplavaš, plavaš in uživaš. Nato iz neba začnejo padati nežne in prijetne barvne kapljice, ki morje obarvajo v odtenke roza in rdeče barve. Odmisli vse. Samo plavaj v roza-rdečem morju in dovoli, da roza-rdeči odtenki pobarvajo še tebe. Postajaš eno z morjem, si morje, si Ljubezen.

Plavanje v morju ljubezni

Zakaj je ta vaja dobra zate in kolektivo?

To vajo vzemam iz qi-gonga (priporočam, sploh v tem času!). To je veja tai-chi-ja, ki s pomočjo vaj in akupresurnih točk spodbuja pretok energije po telesu in s tem zdravi in obnavlja fizično telo ter razbremenjuje um in duha. V vaji, ki si jo izvedel-a, z drsljajem čez ledvica stimuliraš svojo življenjsko energijo, z odpiranjem prsnega koša pa aktiviraš imunski sistem. Morje izraža tvoja čustva. Bolj, kot uspeš v mislih umiriti vodno gladino v kateri plavaš, bolj se bo umiril tvoj notranji svet. Roza/rdeč odtenek ti pri tem pomaga. Energetsko je to barva ljubezni, sočutja, miline, brezpogojne ljubezni, nežnosti…Večkrat kot greš plavat v to roza/rdeče morje, več ljubezni, potrpežljivosti in sočutja do sebe, drugih in sveta, boš zmožen-a odnesti s seboj v tvojo trenutno realnost.

Naj se tvoj/naš svet (o)barva rožnato,

Sara

POGUM, SPREMEMBE, telo, ZDRAVJE

C(O)RONAvirus, strah pred smrtjo in večji smisel…

V zadnjih dneh se mi zdi, kot da zivim v filmu The last human (2012), kjer celotno človeštvo umre, razen enega človeka, ki nosi odgovornost za preživetje in novo ero človeštva na vesoljnji ravni.

Mi smo prav tukaj, umiramo. A čutiš? Ne samo Slovenija, ne samo Evropa, ne, cel svet, celo človeštvo utripa v strahu pred neznanim. V tistem ultimativnem strahu končnosti – strahu smrti – praznine – tišine. In zakaj se bojimo praznine? Kaj je zate končnost? Kaksne občutke ti zbuja beseda smrt? Kje v telesu se zatakne?

Asociacija na strah.

Že cel teden intenzivno čutim težko požiranje cele kolektive. Nekje v grlu se mi zatakne. Pa ne virus, ampak neizrečene besede, neuresničene vizije, strah pred spremembo, strah pred biti in živeti v resničnem jazu, brezkompromisno, vedno, popolnoma osrediščeno, pristno in prisotno. Strah pred izpuščanjem starih vzorcev, zastarelih navad, prepričanj, sistemov in miselnosti o tem; kaj je ali pa ni družbeno “vredu”, “vredno”, “zaželjeno”, “nenavadno”, “čudno”…

Kaj pa ti trenutno živiš? Katero stran sebe izbiraš? Kam greš? In zakaj si sploh tukaj?

Neizogibno se je soočiti z vprašanji smisla. Ni več časa, da bi zanikali. Zdaj! Soočimo se že s seboj. Jaz ti, mi vsi, človeštvo, cel svet. Rabimo te. Vsak šteje, vsak prispeva, vsak so-oblikuje kolektivno.

In če vprašaš, sploh ne gre za viruse. V resnici gre zate in tvoj smisel. Corona je tu, da nas okrona. (Zanimivo, da mi sedaj na misel prihaja podoba okronanega Kristusa. Smo drug drugega okronali s trnjem, ker nočemo videti in sprejeti resnice in nuje po spremembi, ki nam jo že dolgo kažejo naši neučinkoviti sistemi, naši najbližji in globalne spremembe?)

Corona je tu, da nas okrona – nas obrne vase in nas opozori na večjo kraljevino, ki presega mene in tebe in združuje celo človeštvo. Opozarja nas na moč kolektivnega nezavedenega, ki lahko panično ruši in se v nasprotju dviga nad okoliščine ter gradi boljši svet, družbo, življenje. Opozarja, da smo vsi minljivi in da ni edina smrt, ki se je na smrt bojimo, tista fizična, ampak je še hujša smrt vrednot, smrt odnosov, smrt sočutja upanja, radosti in medsebojne ljubezni. Z metri med nami opozarja na že tako preveliko razdaljo med nami in na individualizem, ki nas “preventivno” dela še bolj osamljene ali pa ujete v odnosih, ki že dolgo niso tisto, kar bi lahko bili. Strah pred seboj projecira na strah pred soočlovekom. Prejšnjo tekmovalnost, zavist in nevoščljivost do sosedov stopnjuje v paniko pred tem, da je lahko danes prav vsak (ne le sosed) naš sovražnik – prenašalec virusa. Vstopili smo v tako imenovano fazo agregacije (engl. aggregation, po Hopperju). V fazo nepovezanosti, sovražnosti in popolne izoliranosti. V vsem tem nič-u pa so le še bolj vidni: naša gluhota, slepota in notranji razkol. Popolnoma smo pozabili kdo je človek in kaj masa ljudi s številnimi dokazi zgodovine, zmore v prid dviga ali propada človeštva.

Krona ali korona?

In kaj sledi?

Sprememba zagotovo. Na bolje ali na slabše? V resnici vsak lahko sam izbira kakšno krono si bo nadel – tisto trnavo ali zlato. A preden si jo nadanemo se spomnimo odgovornosti. Vsi smo vpeti v mrežo kolektive in en premik v svetlobo ali senco vpliva na celoten svet. Vsak je odgovoren. Ne le na ravni dejanj, ampak tudi na ravni mišljenja, skrbi za svoje telo in na ravni smisla in osebne eksistence. Ti si odgovoren zase in s tem za paničen/miren jutri.

Jaz izberem zlato krono: smer smisla, miru, ljubezni, na novo obujenih vrednot, novosti v dobro človeštva in sebe celo, na vseh ravneh telesa, uma in duha. Kje boš pa ti? V karanteni s svojimi strahovi ali v skupni, kolektivni borbi za dvig zvesti ter grajenje nove prihodnosti za svetlejši jutri, najbolj polnih 14 dni, ki sledijo in zlate dobe v katero vstopamo.

Pridruži se kolektivnemu dvigu zavesti na vseh ravneh tvojega delovanja. Zdaj je čas, da korenito spremenimo ne le vidno v svetu, temveč tisto globoko, nevidno in nezavedno – čas je za spremembo OŽILJA SVETA!

7 dni, 3 stebri, boljši ti, bolj čist, svetel in veder jutri. Si zraven? Napiši mi mail na info@kon-pas.org in greva v akcijo. Brezplačno, enostavno, učinkovito in prav nič strašljivo – delali bomo na sebi! To je že dovolj in v resnici vse, kar ti je kadarkoli treba.

OŽILJE SVETA GRE V KORENITO SPREMEMBO S 16.3.2020!

Če si želiš začeti že danes, ti pa z veselje pošljem že prvo “nalogico” za tvojo osebno rast!

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije

Dogodki, Objave, telo, ZDRAVJE

POZITIVNA DRŽA – kaj? kako? zakaj?

Ideja za pozitivno držo je začela nastajati natanko dve leti nazaj. Rodila se je iz opažanja izrazite spremembe drže med mojim plesno-gibalno psihoterapevtskim izpopolnjevanjem v Angliji.

Vedno sem veljala za osebo, ki ima odlično telesno držo. Prav tako so me prijatelji imeli za nekoga, ki je dobre volje v vsakem vremenu, ki je navadno odprt, drzen in pozitivno naravnan. A angleški splet okoliščin je začel zapirati moj prsni koš, s ščimer sta se zmanjševala tudi moja živahnost in odprtost za nove izkušnje. V življenju še nisem bila tako pazljiva, občutljiva, prestrašena in nesigurna. Kaj se je spremenilo najprej? Moja drža in nato moj pogled na svet ali obratno, najprej moje počutje in nato telesna struktura?

Ni pravila. Ni zaporedja. Življenjske izkušnje, okolica, kultura, socialni stiki, vse in vsak nas so-oblikuje celostno. Naš odziv na okoliščine se izraža na vseh ravneh naše biti. Opazujte, kako se vaše telo odpira/zapira/raste/se krči, ko vas šef pokliče v pisarno? Kje je vaš pogled? Kakšna je kvaliteta vašega gibanja? In pa počutje, občutki, miselni tok in besede, ki pridejo iz vaših ust, kot podaljšek vašega telesa in notranjega stanja duha. Vedno (tudi, če se ne zavedamo), se odzivamo CELOSTNO!

PROGRAM POZITIVNA DRŽA OZAVEŠČA CELOTEN SPEKTER VAŠIH ODZIVOV NA OKOLICO! Učimo se o fizičnih/anatomskih/klinično-somatskih vzrokih za nastala nesoramezrja, bolečine, težave v telesu TER spoznavamo psihološko ozadje, nezavedne vzorce, nagnjenja in rigidne naučene strukture, ki omejujejo ali podpirajo naše so-bivanje z drugimi in s seboj.

Ponavljujoče se (ne)prijetne okoliščine navadno sprožajo podoben (naučen) odziv našega telesa in čustev, ki v daljšem časovnem obdobju postane del naše osebnosti. Del tega kdo smo, po čemer nas prepoznajo prijatelji/sodelavci/otroci: imamo specifičen način hoje, nam lasten način izražanja, čustvenega odzivanja, razmišljanja in interakcije s starimi in novimi dražljaji iz okolice. Naša TELESNA DRŽA IN DRŽA DO ŽIVLJENJA SE TAKO ZELO PREPLETATA, da samo sprememba enega področja ni dovolj za dolgoročne rezultate. ZATO…

NA TEČAJU POZITIVNA DRŽA VSAK TEDEN OZAVEŠČAMO IN KREPIMO VSE NIVOJE DRŽE SOČASNO! Vsak teden vas čaka ena anatomska tematika, fizične vaje in možnost za izboljšavo vaše telesne drže + sorodna/pripadajoča psihološka tematika, ki vas bo (iz)urila v načinu čustvovanja, odnosih, samoopazovanju, skakanju iz cone udobja ter vas odprla priložnostim za pozitivne spremembe vaše drže do življenja. Na kratko tukaj.

Nazaj na angleško zgodbo. Imela sem srečo (ali pa mi je bilo dano), da sem lahko opažene negativne spremembe telesne drže in odnosa do življenja, raziskala kar na faxu. Naša učilnica je bil namreč gibalni studio, kjer se je vsa teorija sproti pretapljala v telesno zaznavanje in raziskovanje. Številne plesno-gibalno psihoterapevtske tehnike so mi sprva pomagale, da sem pridobila samozavest in zaupanje v telo. Da sem začela odpirati prsni koš, ravnati hrbtenico in dvigovati pogled. Svet je postajal bolj barvit, ponovno dvignjen pogled je prinesel novo razumevanje sebe in okolice. Želja po živahni interakciji s svetom pa se je ponovno rodila.

POZITIVNA DRŽA izhaja iz mojih osebnih izkušenj in spoznanj povezave telesne drže z načinom čustvovanja, mišljenja in odprtosti do sveta. Čisto mimogrede, v popolnoma drugačnem kontekstu, kasneje naletim še na TEORETIČNO ZASNOVO – preprosto, a izredno pomembno telesno-psihološko povezavo in tri teoretične sklope, ki predstavljajo TEMELJNO OGRODJE TEČAJA POZITIVNA DRŽA! Vse izveste na tečaju 😉

Moja drža ni popolna. Vsak dan se učim – o sebi, o drugih, o svetu. Vsak dan se trudim krepiti, negovati in vzdrževati moje telo. Vsakodnevno skušam ozavestiti in spustiti, kar mi v življenju ne služi ter biti odprta in zaupljiva do mogočnosti, nepredvidljivosti in čarobnosti Življenja. Včasih mi gre odlično, včasih bolj počasi. Včasih takoj dojamem, včasih tavam v nevednosti. In ravno v teh počasnih in nevednih trenutkih je ob sebi super imeti pomoč in okrepitve.

Ne vem vsega. Imam ogromno znanja in izkušenj iz področja psihologije-gibanja, psihoterapije, psihopatologije… Manjka pa mi poglobljeno znanje anatomije človeka in delovanja telesnih struktur. ZATO SEM K SODELOVANJU POVABILA ŠE HANO MIHEVC, ki je strokovnjakinja, z več-letnimi izkušnjami na področju anatomije in fizioligije telesa, izjemna vaditeljica pilates vadbe in rehabilitacije ter v dokvalifikaciji manualne terapije. SKUPAJ SVA ZAČETNO IDEJO POZITIVNE DRŽE IZJEMNO NADGRADILI, kar pomeni še več strokovnosti in zanimivih anatomsko-psiholoških vsebin, vaj in uvidov za vas udeležence!

Še vedno oklevate? Spoznajte naju v živo na Vrhniki –> 12.3.2020 ob 17:00-18:00 v CKV!

Več o tehničnih podatkih tečaja najdete tukaj. Za vprašanja, prijave, pomisleke pa sva osebno dosegljivi tudi na 040/153 500 (Sara) ali 041/886 734 (Hana).

Se vidimo,

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije in idejna so-ustvarjalka in izvajalka programa POZITIVNA DRŽA (več o meni)

telo, ZDRAVJE

ZAkaj PROGRAM POZITIVNA DRŽA?

Ali veste, da je vaša TELESNA DRŽA = KVALITETI VAŠEGA ŽIVLJENJA? Drža in način premikanja našega telesa lahko povečujeta ali zmanjšujeta učinkovitost mišično-skeletnega sistema ter s tem zmanjšujeta ali povečujeta našo vsakodnevno produktivnost, nivo porabe lastne energije ter odpornost na stres. Še več, držo oz nagnjenost k določenemu načinu gibanja upravlja naš NOTRANJI SVET.

Predstavljajte si, da vstopite v spa-center? Okusno dekoriran, dišeč prostor, s prijetno glasbo in ustrežljivim osebjem. Mmmmm…obrazne mišice se sprostijo, globok vdihnemo in izdihnemo napetost iz telesa, naša drža se zmehča, ramena se pomaknejo navzdol, medenica se sprosti. In kaj sproži vse te telesne reakcije? Naše DOJEMANJE OKOLICE oz. ČUSTVEN ODZIV NANJO.

Citiram: “Emotions are related to patterns of contractions of the facial muscles (Ekman et al., 1969, 1983) and body posture (Grammer et al., 2004). Findings also indicate that certain postures may be adopted in response to the experience of a specific emotion. Patient’s emotional state can be identified even without verbalization. For example depression and sadness can be treated through postural correction, or vice versa” (Rosario et al., 2013)

In kaj je KVALITETA ŽIVLJENJA, če ne zmožnost učinkovitega ‘prenašanja’ samega sebe – tako našega fizičnega telesa kot vseh odtenkov naših osebnih čustvenih odzivov na dražljaje iz okolice? Ali ni najbolj polno življenje tisto, ko prevzemamo odgovornost za svojo zunanjo in notranjo podobo ter se trudimo živeti najboljšo verzijo sebe v vseh pogledih?

ANATOMIJA IN PSIHOLOGIJA vedno hodita z roko v roki in če se je ti dve področji nekoč nekdo spomnil razdeliti, si jih v programu POZITIVNA DRŽA dovoljujem povezati nazaj…

  • POZITIVNA = psihologija vašega gibanja, vaš čustveni svet, ustaljeni odzivi, odnos do sebe/ drugih/ sveta, nezavedni vzorci gibanja/ neverbalne komunikacije/ vedenja. Kako POZITIVNO ste naravnani do svojega življenja?
  • DRŽA = je vse tisto fizično, kar na sebi kritiziramo. Je vse telesno, ki ravno ali manj ravno stoji pokonci, vse tisto, ki se oglaša v bolečinah, rigidnosti ali ohlapnosti. Kakšna je vaša DRŽA?

Na kateri strani ste? Na strani telesa, na strani poglabljanja vase ali morda le začenjate razumeti, da je dolgoročno pomembno oboje?

Vabljeni na predstavitev tečaja v živo – 12.3.2020 ob 17:00-18:00 v knjižnici Vrhnika! V kolikor se predstavitve ne morete udeležiti si lahko več o programu preberete tukaj ali pokličete 040/153-500 (Sara) ali 041/886 734 (Hana).

POGUM

Ko se vse (za)maje…

A poznaš tisti občutek, ko v tvojem življenju ni nič stabilno? Služba, družina, finance, partnerstvo, socialna mreža,…prav vsako področje v katerega si vpet/-a se, ne le kratkoročno zamaje, ampak dolgoročno maje, ti pa v tem potresu sploh ne zmoreš usmeriti pogleda naprej, ker je prioriteta, da sploh ostaneš na nogah in je vsa energija (vključno s tvojim pogledom in “vizijo”) usmerjena prav tja.

Vztrajno Majanje Življenja (VMŽ = vem že (spet):)) načne našo FIZIČNO PODOBO:

  • pravimo, da smo utrujeni od življenja…
  • da je življenje pekel…
  • zjutraj nikakor ne moremo vstati…
  • čez dan se vlečemo – upade naša mimika, gestika, gibanje…
  • zbolimo, se prehladimo, obležimo…
  • sprožijo se naše “klasične bolečine”, ki smo jih že davno tega sprejeli za svoja doživljenjska bremena in našo usodo…”saj ni nič čudnega, da me spet boli križ?” ali “saj se vedno prehladim ob tem času, je bilo pričakovati” ali pa “jaz tako ali tako slabše slišim/vidim/čutim”…

VMŽ načne tudi naš NOTRANJI SVET:

  • na veliki preizkušnji je potrpežljivost, ki poka po šivih od jeze in besa na življenje– “vedno se meni dogajajo take stvari!”, “ni pravično”, “kdaj bom pa jaz na vrsti za dobro in harmonično? Kdaj se bo pa že meni nasmehnila sreča?”.
  • In od besa nase – “sem vedel/-a, da ne bi smela spustiti kontrole!”, “bedak sem! Ene stvari ne morem imeti v življenju pošlihtane!”, “nisem za nobeno rabo!”, “prav imajo, nič mi ne gre od rok, nikoli ne bo nič iz mene”…
  • čustva tako divje vihrajo v nas, da jih naše telo ni zmožno sproti predelati in se zato prepogosto znajdejo nalepljene na našega partnerja, na otroke, starše, prijatelje, podrejene, sodelavce….najbolj polepljeni so ponavadi tisti, ki jih imamo najraje, njihova podoba pa tako postaja vedno bolj izkrivljena…
  • ugasnejo naši dolgoletni interesi, dejavnosti, ki so nas vedno napolnjevale in navduševale…naenkrat je vse brezveze, nima pomena, je premalo, da bi potešilo lakoto po sprostitvi in balansu. In odnehamo, pustimo in tonemo…
  • notranja motivacija, vizija, cilji, celo sanje…zbledijo, mi pa kar tavamo v megli, izgubljeni in prepuščeni potresnim sunkom življenja. Nič ni več mogoče, ni izhoda, ni luči na koncu tunela. Prepuščeni smo usodi – na milost in nemilost…
  • pozabimo kdo smo in kaj vse je v nas dobrega, koristnega in vrednega občudovanja. Ne obstajamo več, ne zase in posledično zelo težko za druge…

Težko je. Loviti ravnotežje, saj ni nobene statične točke na vidiku. Težko – se je vedno znova pobrati in verjeti, da bo tudi to VMŽ minilo. Težko je. Ohranjati sebe – zase prvo, kaj šele za druge. Težko je. Ker noben ne razume. Težko je. Ker se krivimo, ko bi potrebovali največ razumevanja in ljubezni do sebe. Težko je. Ker ne vemo kako ven in se brezizhodno vrtimo. Težko je. Ker ne znamo čutiti, ampak se lovimo in kopljemo ven le z razumom. Težko je. Ker je težko.

Ko bi le znali vsakič znova, ne glede na okoliščine, nase pogledati z občudovanjem. Ko bi se le znali potrepljati po rami za tista področja, ki se majejo kanček manj kot preostala. Ko bi le znali usmeriti pogled tudi navzgor, ven iz upadlega, utrujenega in izgubljenega sebstva in zaupali življenju, spustili bitko.

Morda bi uvideli, da je VMŽ le ena tistih mnogih prelomnic, ko nas mora stresti do ruševin, da lahko prav vse zgradimo ponovno – na sveže, drugače in na bolj trdnih temeljih kot kadarkoli poprej.

Konec koncev se vsak nov začetek zgodi s pokopom starega in šele nato je prostor, da vzklitje novo. In to majavo dolgotrajno in naporno obdobje menjave starega za novega v psihoterapiji imenujemo TRANZICIJA. Škoda in ja, velika je škoda na našem fizičnem in duševnem telesu, da njen – tranzicijski – pomen današnja družba prepogosto zapostavlja in prezira. Morda bi bil že čas, da si namesto “on/off stikala” umisli “zatemnitvena” in s tem razbremeni tiste majave posameznike, ki od sebe v času tranzicij pričakujejo on/off spremembo na bolje.

Si trenutno v takem obdobju…pa bodi! DOVOLI SI ČAS ZA TRANZICIJO! Naj se zgodi kar se zgodi okoli tebe, ti samo najdi sebe (nazaj) in zaupaj, da iz največjih ruševin lahko ti ustvariš tvoje unikatne živopisane gradove – boljše in trdnejše kot kadarkoli do sedaj.

Tranzicija je NARAVnA
telo, ZDRAVJE

Mehčanje telesa – več kot le telo-vadba…

Opažam, da nas naprej vleče le še razum, naša telesa pa ostajajo par metrov za nami. Namesto, da bi s svojim telesom sodelovali, ga dobesedno vlečemo za seboj in se nanj jezimo, ko zboli, zaboli, odreveni, je slabotno, sramežljivo…Zanimivo, da smo se kot človeška rasa že davno tega izvzeli iz Narave in postali nekaj več, sedaj pa se zdi, da se izvzemamo še iz “samega sebe”; iz svoje fizične upodobitve, telesa. Kot bi s svojim egom želeli preseči telo, ki mu je v prvi vrsti sploh dal obliko in prezenco.

Včasih se vprašam ali bo evolucija prinesla še bolj nagubane možgane in še težjo glavo iz katere bodo pognale naše okončine, preostanek telesa pa bo zamrl…Malce smešno in futuristično razmišljanje 🙂 Pa vendar vprašanje ostaja, kaj se bo zgodilo s preostankom naših teles (od glave navzdol), če temu delu vsak dan namenjamo manj pozornosti?

V zadnjem letu je vsak drugi udeleženec plesno-gibalno terapevtskih dogodkov ob koncu spregovoril nekaj v smislu; da je zakrčen, lesen, da sploh ne ve kako bi se gibal, da se ne počuti udobno v svojem telesu, da ga je sram, da je njegovo gibanje čudno, da se sploh ne zna izražati, da je ‘sprostiti se v svojem telesu’ nekaj najtežjega na svetu…

Kam smo prišli? Več kot očitno v obdobje, ko iz vseh strani kriči alarm, da moramo “NAZAJ V TELO!”, nazaj tja, kjer je vse naše bistvo doma. To ne pomeni, da postanemo neumni, ampak, da svojo zavest spustimo TUDI v telo ter s tem dopustimo komunikacijo med telesom, umom in duhom.

In to je PROGRAM MEHČANJE TELESA. Vračanje v telo, odkrivanje igrivosti, kreativnosti in razsežnosti giba. Prebujanje sklepov, mišic, vezivnega tkiva, celotnega telesa. Spuščanje razmišljanja o jutri/včeraj in prihajanje v ‘tukaj in zdaj’. Komuniciranje, bivanje, obstajanje. Dihanje, umirjanje, sproščanje. Prebujanje otroške radovednosti in raziskovalnega duha. Ponovno nameščanje in iskanje udobnega položaja v svojem telesu. Raziskovanje, spuščanje in osvobajanje. Učenje ‘biti sam s seboj’, s svojim telesom, v gibanju/miru, glasbi/tišini in Življenju.

Se ti zdi, da bi ti kaj takega v življenju koristilo?

Za konec še poseben nagovor za tvoj um…nič hudega, pač tako deluje(mo) 😉 Glej spodaj.

SEZNAM 10 TOP UČINKOV PROGRAMA MEHČANJE TELESA oziroma kaj z udeležbo pridobiš:

  1. Razgibano, prekrvavljeno in predihano telo.
  2. Smejalne mišice 🙂
  3. Dvig energije in tvoje vibracije!
  4. Odklop od skrbi in obveznosti –> mentalna sprostitev.
  5. Nova spoznanja o tvojem telesu in tvoji osebnosti.
  6. Povečana učinkovitost neverbalne in posledično verbalne izraznosti.
  7. Večjo senzibilnost (v dobrem smislu) na sporočila tvojega telesa in pravočasno ukrepanje pred resnejšimi zdravstvenimi težavami.
  8. Ponovno udobje in občutek doma v svojem lastnem telesu.
  9. Možnost za gibanje in radost, kljub telesnim omejitvam (to ni klasična telovadba, gibaš se namreč tako kot je tebi udobno in prijetno in to je smisel gibanja v prvi vrsti ;))
  10. Možnost za nova poznanstva, ki ne temeljijo na besedah, ampak dejanjih.
  11. In še kaj bi se našlo…
Ko smo bili dojenčki so za našo mehkobo (mehko kožo, ljubezen, dotik, varnost) skrbeli starši.
Kdo pa je za našo celostno; fizično, duševno in duhovno mehkobo odgovoren, ko odrastemo?

Uncategorized

Ko zbolimo naš resnični jaz spregovori GLASNEJE…

PONEDELJEK-ČETRTEK: um

Partnersko neskladje. Eden za, drugi proti aktualnim tematikam in tudi sama se po celem letu stabilnosti, kljub turbulencam v svetu, ujamem v premlevanje, kaj je prav, narobe, zdravo, koristno, ogrožajoče itd. Ne morem izklopit, premlevam do te mere, da ne najdem več miru v sebi. Mogoče je zunanji pritisk večji ali pa sem se sama že pred časom nevede začela oddaljevati od svojega centra, moj notranji kompas pa je čisto ponorel…

PETEK: telo

Zdi se mi, da sem se že uspela umiriti, a čutim, da stres spreminja svojo obliko v fizične simptome, ki mejijo na bolezen. Vem, da moram govoriti o mojih strahovih, skrbeh, izraziti mnenje ipd. In v resnici ni težko. Po celem tednu napetosti se usedeva in pogovoriva, precej spontano, brez cmoka v grlu. Ugotovim, da sva v resnici bolj složna, kot si v glavi ustvarjam in to me prav nežno poboža in pomiri. Pri sebi si rečem, to je to, rešeno! Ponoči se dobro naspim in bom nazaj v formi.

SOBOTA: lažna integracija telesa in uma

“Ne vem, če temu lahko rečem spanec?!” si mislim zjutraj in se zavem, da so šli fizični simptomi dalje. Pretvarjam se, da je prehodno, pritisnem vse akupresurne točke, naredim qi-gong, prižgem obnovo v telesu, spijem zelenjavni zvarek, vzamem vitamine, ni da ni…in res se ‘malenkost’ bolje počutim. A zanimivo, energijo, ki sem jo ravnokar ustvarila za samo-zdravljenje, vložim v pospravljanje (sicer z nežnostjo do sebe, počitki, dovolj tekočine, počasi), a zdi se, da bolj pospravljam nekaj v meni kot zunaj mene. Fant me še sprašuje ali sem bolna ali le utrujena in nimam odgovora. Nekje vmes sem in vse bolj mi postaja jasno, da to, kar govori moje fizično telo sploh ni bil problem med nama, ampak je to le preobleka nečesa mnogo večjega in bolj čustveno intenzivnega, ki leži spodaj…

Sploh zato, ker zgubljam glas! Mašijo pa se mi tudi ušesa! Kaj je to drugega kot sporočilo: “obrni se vase!”

Popoldne se končno ustavim. Vzamem si čas in prostor zase. Da samo počivam s svojim telesom in dihom. Prešine me spomin izpred 4-5let, ki je povezan z obiskom, ki ga pričakujeva naslednji dan. V telesu čutim težko opisljivo težo, ki je ne znam centrirat. Zavzdihnem iz odpora in obenem potiho navijam zase, da sem “odkrila” vzrok. Ni prijetno, ko v mislih zrem v oči tej osebi in se moram na tej točki sama s seboj odločiti ali dalje ‘furam’ zamero ali lahko oprostim, spustim in pošljem v njeno smer ljubezen. Uf. No, kar nekaj časa se borim, vmes meditiram, poslušam eno predavanje in nato sama sebe presenetim, koliko ljubezni premorem in kako enostavno je, ko enkrat padem v tok spuščanja in odpuščanja… Sem v nekem drugem stanju (nimam vročine;)) in postajam lahkotnejša in bolj pomirjena z jutrišnjim obiskom. Počutim se vidno boljše! Zdi se, da se kazalec že nagiba v smer zdravja in ne več bolezni. Celo do te mere, da se veselim jutrišnjega obiska 🙂

NEDELJA: resnična integracija telesa in uma

Obiska…ki se ne zgodi. Spet ne spim, saj se igla ponovno nagiba v smer bolezni. Tokrat ostanem v postelji. Odpoveva obisk in pri tem se sama počutim prevarana s strani svojega uma in telesa. Vse se zdi še huje, ko pogledam ven in vidim, kako zelo lep dan je, jaz pa takole. ‘KAJ SE V RESNICI DOGAJA?’ vpije v meni. Zrem v strop in si končno priznam, da moje telo rabi več časa. Iz postelje odpovem/prestavim vse, kar imam na urniku do četrtka. In potem se končno sprostim sama s seboj.

Med počivanjem, me nekaj spomni na knjigo, ki jo berem že čisto predolgo. Glej no glej, požiram besede zgodbe, ki je precej podobna moji in ob tem čutim, da sem preprosto človek. Knjiga me spomni na body-mind tehniko, ki je pa začuda še nisem izvedla v teh dneh borbe s seboj 🙂

Sledim vsem korakom, ki se končajo z roko na točki največje teže mojega telesa. Samo diham, z vso prisotnostjo do svojega telesa, občutkov in čustev. To je RESNIČNO RAZTAPLJANJE zamer…in zanimivo je to, da ugotovim, da te niso do drugih, ampak do sebe. Jokam. Spuščam. Zdravim. Sprejemam. Spoštujem. Vidim. In končno in resnično slišim…SEBE.

Se nadaljuje…


*ZAKLJUČNA MISEL IN POVABILO NA DELAVNICO

A ni zanimivo, kako naš um vedno znova ustvarja zgodbe in celo ‘logične razlage’ za naš trenuten obstoj. A zelo redko so te ‘umske’ razlage skladne s telesnim čutenjem, ki velikokrat prebavlja mnogo globljo sliko realnosti, ki si jo na hitro in po ustaljenih vzorcih interpretirajo naši možgani. Sama raziskujem body-mind delovanje dobra 4 leta – samostojno, pod mentorstvom, na osebni gibalni psihoterapiji in preko dodatnih body-mind seminarjev – pa se kljub temu ujamem v pretirano umsko analiziranje, v razmišljanje, da je možno ‘na hitro’ razumeti sebe in ‘čez noč’ postati nov človek, v prepričanje, da je vzrok zunaj in ne znotraj mene in podobno…

Ja, veliko imamo dela vsak zase in sami s seboj. Zato pa včasih pomaga, da nam še kdo zunanji nastavi ogledalo. Da samo usmeri žarišče odbijajočega sončnega žarka v točko, ki je resnični problem. Šele takrat se lahko zgodi preboj. Ko uzremo resnično sliko sebe v danem trenutku ter se morda za spremembo sprejmemo prav take kot smo…pa kaj potem, če smo “piški”. V resnici smo mi tisti, ki se najbolj sodimo, ki se najmanj sprejemamo in ki si želimo biti več in hitreje od tega kar preprosto smo. Pa je to potrebno?

V prihodnjih treh tednih bom jaz tvoje ogledalo – če seveda želiš in čutiš, da je tvoj čas, da stopiš v svoje telo in malo začutiš, kaj se v resnici plete pod tvojim površjem.

Občina Logatec je, v sodelovanju s KLŠ Logatec, namenila sredstva za izvedbo 3 BREZPLAČNIH DELAVNIC OZAVEŠČANJA TELESA, ki so kot uvod v plesno/gibalno psihoterapijo, s katero bi nadaljevali glede na odziv udeležencev.

Delavnice služijo kot začetek povezovanja s svojim telesom, iskanju udobja v njem in pa uvodnemu odstiranju našega počutja v naši koži. To bo le tak prijeten in nežen uvod, globlje delo nas čaka kasneje – če se odločiš, da nadaljuješ z nami.

več o delavnicah