BLOG

Dogodki

Plesno-gibalna psihoterapija: psiho-fizičen premik v boljše življenje

Sobota 21.5.2022, 11:00-12:3, Avocado center – Stara cesta 21, Logatec

Na praktičnem predavanju izveš, kako ti lahko plesno-gibalna psihoterapija pomaga, da se v življenju premakneš naprej, znova (ali morda prvič v življenju) prepoznaš svoje potrebe in resnične želje ter presežeš čustvene, odnosne ali miselne naveze, ki te ovirajo pri korakih, v zate bolj polno, radostno in lahkotno realnost. Skupaj bomo preizkusili nekatera orodja, ki nas vrnejo v svoje telo in s tem vase, spoznali bomo ključno povezavo med telesom-umom, med našim vedenjem in nezavednimi vzorci ter med našimi čustvenimi stanji in našim gibalnim podpisom.

Prostor bo tudi za vprašanja ter diskusijo o pogostih izzivih odraslih in otrok, ki jih lahko z omenjenim pristopom učinkovito podpremo.

Vabljeni po novo gibalno-psihološko izkustvo ter uvide zase in/ali svoje bližnje – PRIJAVE TUKAJ.

Vse dobro želim in se vidimo 21.5.2022 ob 11:00 🙂

Sara Idzig, mag. plesno-gibalne psihoterapije

OSEBNA RAST, POGUM, telo

Samokritika ali samo kritika?

Ta teden me čaka obisk na faxu. Študentka psihologije na Univerzi v Ljubljani je stopila v stik z menoj, z namenom, da me v okviru svoje seminarske naloge vključi v diskusijo o plesno-gibalno terapevtskem pristopu.

To je moja dolgoročna želja – stopiti v stik s šolstvom, predajati znanje iz svoje sedaj (“že”) 4 letne prakse, učiti tiste, ki jih zanima integracija telesa in uma ter si želijo novih znanj za dvig sebe in ljudi s katerimi delajo v sorodnih poklicih…

In vrata so se odprla – s tem pa tudi nerazumljiv strah in velika mera ostre samokritike ter dvomov o tem ali imam sploh kaj za povedat, pokazat, delit? Sem sploh dovolj dobra? Sem sploh kdo ali nihče?

Potiho sem hvaležna, da se je obisk na faxu zamaknil za 1 teden, hkrati pa me vedno bolj ‘žrejo’ občutki v telesu, ki so (če sem čisto iskrena) z menoj že dober mesec ali več, pa sem jih ‘pridno’ odrivala na stran in se pač uspešno zamotila z drugimi stvarmi. Vse do včeraj, ko sem sama sebi rekla ‘dovolj!’ ter se soočila s tem, kar me muči.

Pozno zvečer se odpravim v prostor, kjer izvajam terapije in intuitivno izberem eno glasbo – nekaj z bobni in zvoki narave. Zazvenijo prve melodije in jaz obstanem v krču totalnega strahu. Tako kot majhni otroci, ki hitro preklopijo televizijsko grozljivko, jaz tečem proti telefonu, da bi čim hitreje preklopila na bolj vedro glasbo, ki mi vzbuja prijetnejše občutke.

Ko brskam za novo glasbo, šele ozavestim, da spet bežim od tega, kar je v telesu in se malo ‘prisilim’ nazaj k prvi melodiji. Zavestno diham in pričnem z nežnim ozaveščanjem in ogrevanjem telesa, ki me vodi v proces…

Bolj kot si dovolim bivati z občutki v telesu, bolj popušča krč strahu, kar me iz drobnih gibov na mestu, pelje v korake po prostoru. Zalotim se, da mi noge sploh ne sledijo in da pogled sploh nima fokusa.

Poskusim drugače, a z veliko mero nežnosti in radovednosti. Igram se z medenico ter počasi priklapljam tisti del, za katerega iz poznavanja svojega gibalnega podpisa vem, da me lahko pripelje v sam center moje esence, kjer vedno znova najdem samo-za-upanje.

Majhni gibi prehajajo v velike in še večje, vse do gromozanskega pretiravanja. Pomislim, ali me skozi majhno okno kdo lahko opazuje in se sočasno nasmejim sama sebi, saj je to precej podobno strahovom v povezavi z obiskom na faxu.

Bom izgledala dovolj profesionalno? Bom delovala dovolj strokovno? Dovolj učeno? Dovolj praktično? Kaj, če spet povem kaj narobe, kot pred leti, ko sem bila še študent? Kaj, če se mi bo prelomila beseda? Kaj če…Vrtim se v krogu lastnih misli, moje telo pa z mano spirali po spiralasti preprogi, vedno bolj notri in notri in notri, ko se končno ustavim v centru preproge.

Vrti se mi. Posledično moj um malo utihne…mmmm. Končno zadiham, s hrbtom obrnjena proti oknu + močno zasidrana v center spirale.

Spomnim se na izkušnjo telesnega raziskovanja, ki sem jo pred leti doživela v okviru svojega študija in ta (še danes zelo živ) spomin, ki ga čutim v fizičnem telesu, me pomiri.

Samo bodi ti. Avtentična. Izrazi se iz svojega centra…‘ je sporočilo, ki ga prejmem.

In v naslednjem hipu se moje telo aktivira. Iz centra z eno in nato še drugo nogo raziskuje do kam lahko seže ne da bi izgubil balans središčne točke. Segam ven in se vračam in spet ven in se vrnem. Sled, ki jo moja stopala puščajo za seboj spominja na sončne žarke.

Sij sebe! To je vse, kar je tvoja naloga v tem Življenju. Avtentično sij sebe. Ni ti treba več kot si. Ljudje te najdejo in povabijo zaradi tvoje unikatne esence, ne zaradi vtisa, ki ga delaš na njih…‘ dobim še eno sporočilo.

Kar naenkrat seganje na ven ni več zanimivo – nekako obstajam v več plasteh, tudi, če sem le statično v svojem centru. Malo postojim, mirno diham in nato iz tukaj naredim korak naprej. In še enega in..spet hodim po prostoru. Drugače kot prej. Jasnost, stabilnost in povezanost s seboj čutim ter nič več strahu. Vmes me še malo zanese, a telesna modrost me vrača nazaj vase, v moj center.

Stopam in na steni opazim kvadrat (ostal je od terapij preteklega tedna) in zamika me, da trakove na steni prelepim v drugo formo. Mislim si: ‘Čas je, da stopim iz tega okvirja…’. Odlepim en trak in še enega…in glej no glej…iz okvirja, nastane POT! STRUGA! PROSTOR ZA EXPANZIJO!

‘Ha! Čas je za korak naprej. A ne katerikoli, samo tist in tiste korake, ki so resnično iz mojega centra – skladni s tem, kar zares sem,’ si rečem.

Odlepljene trakove formiram v 3-krako zvezdo z močnim središčem. Spominja na križišče – ena pot je lahko naprej, ena levo, ena desno. Kaj bom izbrala?

Stopim malenkost stran od stene, da si ogledam mojo ‘umetnino’. Namesto križišča sedaj vidim vetrnico in moje telo se požene v obrate – povežem dih, fokus, gibanje, hitrost in stabilnost. Z vsakim ‘spinom’ ustvarjam več energije in jo hkrati shranjujem v svoj center. Namesto, da me pri obratih klasično odnaša v višave, tokrat spuščam v tla, prizemljujem in se sočasno premikam naprej.

To je to! Dinamična stabilnost!’

Tako veliko spominov se prebudi na to temo…med drugim tudi spomin na webinar, kjer sem gostovala dober mesec nazaj, pa linka do danes sploh nisem nikjer objavila, saj me je bilo strah, da spet ‘nisem dovolj učena, sem preveč sproščena in premalo strokovna’. Pa spomin na številne ure dela za kreacijo spletnega tečaja Pozitivna drža, ki ga tudi še nisem zares dala v svet, ker čakam…kaj? Da bo popoln?

No, danes je dovolj čakanja, dovolj samokritike in dovolj prevelikih pričakovanj do sebe. S tabo delim oboje – WEBINAR + POZITIVNO DRŽO – ter dajem namero, da te doseže tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuješ za vrnitev v tvoj center 😉


  1. WEBINAR: Kako prepoznati svoje avtentične želje ter jim slediti?

2. POZITIVNA DRŽA – psihološka in fizična aktivacija tvojega centra telesa oz sidra tvoje esence 😉

Poglej, kaj te čaka v spletnem tečaju – KLIKNI TUKAJ!

Ni popolnosti, hkrati pa nismo vedno le pogumni in v premikanju naprej. Včasih namensko ignoriramo svoja čustva, velikokrat nismo po merilih drugih ali pa zaradi ustrezanja svetu zapustimo svoj center. Pa kaj potem – važno je, da vse to ozaveščamo in se nazaj vase vračamo, ko smo pripravljeni zapustiti stare okvirje. In močno verjamem, da je ta vrnitev vedno v skladu z našim notranjim kompasom.

Ne obupaj nad sabo. Odpusti si korake nazaj in tiste, ki jih delaš v enem in istem krogu. Jaz si odpuščam in s tabo tale blog delim ravno zato, da vidiš, da nisi edini/edina…

Mmmm…tako se lažje diha, kajne?

Sara

Uncategorized

Tvoja smer leta 2022

Letos namenoma nisem pošiljala voščila v smislu ‘želim ti to in to in to…’, saj so najbolj močne želje tiste, ki izhajajo iz vsakega izmed nas. Lahko si drug drugemu zaželimo mnogo stvari, a če oseba, ki ji vse lepo želimo, nima sama te želje za premik in korake v dano smer, nismo naredili veliko…

Seveda je lepo zaželeti, z željo tudi pošljemo blagoslov in ljubezen, a včasih se mi zdi, da bi bolj kot ‘želeti’ bilo na mestu ‘vprašati’ in ‘prisluhniti’ osebi na drugi strani. Ugotavljam namreč, da smo izredno dobri v podajanju želja drugim, sami zase pa nimamo prostora sanjati.

Pogosto se zgodi, da na vprašanje: ‘KAJ SI PA TI ŽELIŠ?’ ljudje nimajo odgovora. Včasih je to zato, ker njihove želje nikoli v življenju niso imele mesta in so jih pač utišali, včasih zato, ker jih je družba prepričala, da so želje prazno sanjarjenje, ki se itak nikoli ne bo uresničilo, pogosto pa zato, ker jih to še nihče ni zares vprašal!

In to je žalostno…brez želja, velikih sanj in ja, tudi sanjarjenja…ne živimo. Sanje našemu življenju dajejo smer, zagon in celo smisel, ki presega okoliščine.

Naše najbolj globoke želje so za naše življenje KLJUČNE! Našim možganom dajo destinacijo. Pomagajo nam, da držimo fokus, tudi, ko je težko. To je naša oaza, kjer je vse mogoče in kjer vedno znova najdemo energijo, da se poberemo in ‘guramo’ naprej.

Zakaj? Ker naše najbolj globoke in avtentične želje poganja naš resnični jaz – ta pa je večji od realnosti in miselnih trdnjav, v katerih smo si izbrali živeti. Biti v stiku s svojimi avtentičnimi željami = biti v stiku s svojo esenco (z brezmejno energijo, v kateri je mogoče vse in s katero je vse, kar kreiramo, v naše najvišje dobro).

PRAKTIČNA VAJA – TVOJA SMER 2022

Eno vajo, ki te pripelje v stik s tvojimi željami, sem s teboj že delila v postu ‘Notranja priča’. Danes pa s tabo delim še eno, malo bolj miselno tehniko, da lahko izbereš tisto, ki ti je bližja.

Povabim te, da si vzameš zase en večer v tem tednu, daš stran vse ‘distrakcije’, 5 minut (nastavi timer) stresaš svoje celo telo in nato obstaneš popolnoma prisoten s seboj v tišini. Če ti um uhaja, poišči svoj dih ali položi svoje dlani na srce. Čuti utrip in samo obstajaj.

Nato se v tem stanju vprašaj – KAJ SI ZASE ŽELIM? O ČEM ŽE LETA IN LETA POTIHO SANJAM?

Prepoznaj ali um skuša blokirati tvoje želje, že takoj išče izgovore, celo verjame, da nimaš želja? Vse to vrzi proč. Fizično položi dlani na glavo, ‘potegni’ misli ven in jih ‘vrži’ stran. Naredi prostor za svoje želje, DOVOLI SI SANJATI!

…in zapiši vse, kar ti pade na pamet. Tudi najbolj neumne, otročje, absurdne, nemogoče, drobne, brezmejne in iluzorne želje. VSE! Ni pravil, ni omejitev, ni prav ali narobe, ni mogoče ali nemogoče…preseži to! SANJAJ 🙂

Nato pa preberi seznam še enkrat in v telesu začuti, ob kateri želji se tvoje telo najbolj odzove (ti postane vroče, se oglasi želodec, tvoji kotički gredo v nasmeh, zazreš se v daljavo, napetost v telesu popusti ali se malenkost zakrčiš…)?

Izberi eno željo iz seznama. Ko jo imaš, je tvoje naslednje vprašanje:

KAJ JE ENA STVAR, KI JO LAHKO V 2022 NAREDIM, DA SE PREMAKNEM KORAK BLIŽJE TEJ ŽELJI?

To je tvoja smer 2022!

  • Zapiši ta korak na ogromen list papirja +
  • Spodaj dopiši ‘plan’ (do kdaj, kdaj, kako boš to izvedel, kakšen bo merilnik napredka – naj bo konkretno) +
  • Okrasi/ pobarvaj/ naredi vizualno privlačno/ zanimivo – poveži sebe z napisanim, okrasi s svojo energijo +
  • Nalepi na vidno mesto v svojem bivalnem prostoru +
  • Vsak dan ozavesti in skušaj dati v prakso.

Realnost postanejo le tiste želje, ki jih zapišemo na papir in jim dodamo ‘rok trajanja’ 😉

Na tvoje sanje! Iz papirja v tvojo realnost…

Sara

P.S. Da še bolj raziščeva in zasidrava tvojo smer leta 2022, sem v januarsko delavnico MAPIRANJA OSEBNOSTI vključila še BONUS: TVOJA SMER LETA 2022 – PRAKTIČNI NAPOTKI – v telesu bomo prepoznali morebitne blokade in dobili jasnost, kaj ‘fizično’ storiti, da se premaknemo v svojo smer. Več o delavnici TUKAJ >>>

telo

Notranja priča, malo drugačno voščilo in DARILO :)

Letos sem se odločila, da pošljem malo drugačno voščilo – tako, ki ne govori le skozi besede, ampak daje prostor predvsem telesnim sporočilom.

Z misijo nate sem se potopila v svoje telo ter dala namero, da se skozi moje telo izrazijo sporočila, občutki, misli, simboli, ki so ključni zate. Tako tudi deluje plesno-gibalna psihoterapija. Moje telo v samem procesu postane ogledalo tvoje notranjosti, kar ti omogoča, da hitreje najdeš in zaživiš sebe.

V nadaljevanju te čaka POSEBNO PLESNO-GIBALNO VOŠČILO + DARILO 🙂

Da lahko voščilo ‘prebereš’, te moram najprej seznaniti s pojmom ‘NOTRANJA PRIČA‘.

Ljudje smo tako sofisticirana bitja, da smo zmožni ne le živeti v prvi osebi, ampak sočasno nase gledati iz 3. osebe, se ‘dvigniti’ nad realnost in jo pogledati iz drugega zornega kota. In ta sposobnost ne velja le za samo-opazovanje našega zunanjega življenja, ampak tudi našega notranjega sveta – občutkov, čustev, misli, subtilnih odzivov in sporočil naše notranjosti (našega nezavednega, kolektivnega in tudi transcendentnega), ki govorijo vsako sekundo našega življenja.

Opazovanje sebe, iz naše notranjosti navzven, se imenuje ‘inner witnessing’ (stanje notranjega opazovalca oz. notranja priča). Vse, kar vidim zunaj sebe, doživljam skozi sebe, skozi svoje telo – in seveda to vsi počnemo. A zelo malo je takih, ki se vsega tega doživljanja ob stiku z zunanjim svetom zavedamo, smo nanj pozorni, mu damo veljavo in ga celo upoštevamo pri svojih življenjskih odločitvah.

Pa tako zelo pomembno je to, da smo sami sebi NOTRANJA PRIČA! Naše življenje se s tem dvigne na popolnoma nov nivo! Nazaj v stik s sabo, s svojo izvorno esenco in močjo ter nazaj k lahkotnosti, igrivosti in srčnosti, se premaknemo.

Zato, te danes peljem v prvi korak ‘notranje priče’. Da tole metodo samo-opazovanja usvojimo, potrebujemo malo prakse, a vseeno te spodbujam, da si daš priložnost 😉

Spodaj te čaka POSNETEK. Preden si ga zavrtiš prosim SLEDI spodnjim NAVODILOM

KAKO ‘PREBEREM’ VOŠČILO?

Predpriprava…

  • Potrebuješ list papirja, pisalo in posnetek (*če gledaš na telefonu, nujno postavi telefon tako, da imaš proste roke in da lahko stojiš).
  • Umakni se v prostor, kjer te nihče ne bo motil (vsaj 15min) in si naredi prijeten ambient.
  • Zadihaj, malce stresi telo in se postavi v stabilen stoječ položaj in daj roke narazen, tako kot, da držiš eno veliko kroglo oziroma si predstavljaš, da držiš prostor vsem sporočilom, ki se bodo zate izrazili skozi video-posnetek.

‘Branje’ voščila – notranja priča…

  • Ko se ti zdi, da si pripravljen, priklopi VIDEO in ob gledanju NUJNO UPOŠTEVAJ NAJPOMEMBNEŠI KORAK: Pozabi, da sem jaz Sara, da je moje telo tako in tvoje drugačno…to nima nobene veze. Skušaj ohraniti fokus na sebi: KAJ VIDIŠ / ČUTIŠ / DOŽIVLJAŠ V SEBI, ko gledaš gibanje na posnetku? KAKŠNA ZGODBA se dogaja v tebi: Kaj vidiš v oblikah, ki jih telo riše v prostor? Kaj čutiš? Kje v telesu čutiš? Se česa spominjaš? Ti gre kaj na živce ali pa ti pogreje srce?
  • Ob koncu posnetka TAKOJ zapiši, kaj se je dogajalo v tebi – kaj si čutil, doživljal, kakšno zgodbo si videl v gibanju? Lahko tudi rišeš – karkoli pride iz tebe, daj na papir. Prav in narobe ne obstajata!

Zaključna samo-refleksija in darilo…

  • Preberi zapisano/ poglej narisano in se vprašaj – KAKO SE TO POVEZUJE Z MOJIM ŽIVLJENJEM? KAJ JE MOJ NASLEDNJI KORAK? To ni miselna vaja – še vedno si namreč v svoji ‘notranji priči’, ki je predvsem čutno-intuitivne narave.
  • Najkasneje do 30.1.2022 mi na info@kon-pas.org napiši svojo izkušnjo/sporočilo IN SODELUJ V ŽREBANJU ZA SPODNJE DARILO

🎁🎁 PODARJAM 🎁🎁

1x GIBALNO-PSHOLOŠKA ANALIZA (kaj govori tvoje telo/gibanje o tvojem življenju)

+ KONKRETNE SMERNICE ZA TVOJE ŽIVLJENJE (kako lahko izboljšam kvaliteto svojega življenje iz znotraj navzven)

*Nagrada se lahko podari tudi drugi osebi ali prenese na otroka (v tem primeru naredim analizo za otroka in podam smernice staršem).

PLESNO-GIBALNO VOŠČILO ZATE…naj te poboža tam, kjer najbolj potrebuješ 🥰

*Če video ne deluje – klikni TUKAJ!

Pošiljam ljubezen❤️ in sončne žarke ☀

Sara

POGUM, SPREMEMBE

VEN IZ OBIČAJNEGA…

Pridno delam IZZIV V NARAVI, ki sem ga oblikovala TUDI ZATE (Kakšen izziv? *Prenesi svoj izvod na dnu tega bloga ↓). Jaz sicer ne grem ravno po vrsti, ampak svobodno izberem tisto ‘smernico’ dneva, ki mi pade v oči…vso svobodo imaš seveda tudi ti! Make it work for you 😉

Tokrat sem izbrala SMERNICO 2. DNEVA, ki pravi, naj namesto mojega OBIČAJNEGA KROGA, OBRNEM SMER.

Morda se to sliši kot ena brezvezna ‘naloga’, ampak VSE naloge v tem izzivu imajo še kako SMISEL…ODPIRAJO UVIDE O TVOJEM OBIČAJNEM DELOVANJU TER TI OMOGOČAJO NOVO TELESNO IZKUSTVO, KI JE PREDPOGOJ ZA VSAKO ŽIVLJENJSKO SPREMEMBO.

Kaj s tem mislim? Zapisujem svojo izkušnjo…

Štartam od doma in ko pridem do prvega križišča, ugotovim, da ‘avtomatsko’ hodim v mojo običajno smer (!). Zavem se in obrnem v DRUGO SMER ter si mislim, le kaj si bodo mislili sosedje: “Moram res tukaj mimo še enkrat?”.

Utišam um in spremenim smer. Res smešno, ampak moje telo je kar malo nemirno in na vsakem naslednjem križiču, kjer bi še lahko zavila na ‘staro’ pot, moram res zavestno usmerjat sama sebe.

Ko se možni izhodi na ‘staro pot’ prenehajo, se vklopi um: “A pa ti veš, da tega velikega kroga po gozdu še nikoli nisi hodila v to smer? Kaj če zgrešiš tiste slabo označene dele poti? Kaj, če se zgubiš? Premalo časa imaš, da danes tako eksperimentiraš! Kaj, če bi raje izbrala krajšo pot – to si že hodila tudi v nasprotno smer in je varnejša? Sedaj se še lahko premisliš… Pa še trak si pozabila in preveč piha…kaj če raje obrneš…in podobno”.

Kljub mislim nadaljujem in samo radovedno opazujem vse, kar se dogaja v mojem umu in telesu. Vse skupaj je prav zanimivo – kljub temu, da VEM, kako zelo močna je lahko ta preprosta vaja, me odzivi mojega uma in telesa vseeno presenetijo.

Nadaljujem in ščasoma se moj um umiri.

Končno bolj sproščena, ugotavljam, da iz te smeri vidim popolnoma drugače. Opazim druge detajle pokrajine, ki sem jih v moji običajno smeri spregledala. Zavem se, da je ta del poti navadno na koncu mojega običajnega kroga, jaz pa sem takrat že malo utrujena ali pa že z mislimi doma. Nič čudnega, da se mi torej kakšni odseki poti zdijo, kot da so tam na novo.

Zavijem v gozd in spet začutim malo strahu in dvoma: “Ali bom znala? Bom zmogla? Se bom zgubila?” Ko to pišem mi je prav smešno, ker namreč to pot res hodim pogosto – SAMO SMER SEM SPREMENILA!!

A ni zanimivo, kako smo na nekaj ‘navajeni’, najmanjše spremembe od ‘običajnega’ pa so lahko tako ‘negotove’, celo ‘strašljive’…

Prebijem se čez prvi del gozdne steze na makedamsko cesto in veš kaj čutim v telesu? PONOSNA SEM NASE. Kdo bi si mislil, sama sebe presenetim, saj res ni nič takega, ampak očitno zame je 😊

Zadovoljno stopam po poti in ne glede na to, da sem si rekla, da bom od tu naprej šla po makedamski cesti, me ta prvi gozdni ‘uspeh’ tako opogumi, da moje telo kar poskoči dol iz poti na drugi gozdni odsek, ki ga sicer poznam iz druge smeri, ampak tukaj se zdi čisto drugačen. Če se je prej vklopil strah, se sedaj v moji glavi plete nekaj takega: “Poskusi! Če ne najdeš poti, se boš pa obrnila, vrnila na to točko in nato nadaljevala po makedamu”.

In grem. Potopim se v svoje telo in sledim smeri za katero nekako v telesu čutim, da je prava. Pot je zaradi listja namreč čisto zabrisana, ampak me ne skrbi. Uživam v vzponu – v drugo smer se zdi mnogo manj strmo! (spet novo opažanje) – in sončnih žarkih, ki prosevajo skozi krošnje. Nekajkrat se tudi ustavim ob drevesih – se jih dotaknem in izmenjam energijo. Iz te smeri, se mi nekatera drevesa zdijo sploh mogočna ali pa samo jaz (zaradi svojega ‘uspeha’) vidim drugače.

Prispem do vrha hriba in suvereno uberem smer po slemenu ter se po nekaj korakih sunkovito ustavim. Skočim v glavo: “o-o-o-tole pa ne bo prav, kam pa sedaj?” Zagrabi me strah, moj pogled bega v vse smeri, skušam se spomniti, kako že izgleda pot v ‘običajno smer’

Nekaj zašumi v gozdu ter privabi moj pogled…

SRNICA je

V mislih jo pozdravim in s pogledom spremljam smer v katero skaklja. Seveda se moje telo s pogledom malo premakne in, ko znova pogledam pod noge, jo najdem…

TO JE POT, KI SEM JO ISKALA

Ha! Spet sem nazaj in potiho se zahvalim za ta Smerokaz Narave.

Občutek v telesu? Še več energije kot prej. Ponos pa zamenja HVALEŽNOST in neke vrste POVEZANOST…z naravo zagotovo, a tudi s seboj.

Smeji se mi. Vsak korak, ki ga naprej stopim je nekako bolj poln! Bolj prisoten. V meni pa mir…ZAUPAM. STOPAM NAPREJ. Brez zapletov do konca, vse do makedama, asfalta in hiš – vse do ‘znanega’, ‘običajnega’ in zato ‘varnega’.

Asfalt me pričaka prej kot ponavadi, saj so pot do vikend-hišk očitno na novo asfaltirali. Moje misli so že drugje. Razmišljam, kako bom najhitreje pri trgovini, ker sem obljubila, da po poti nazaj kupim še pivo. V mojem telesu je naglica, začnem gledati na uro, če bom pravočasno, predvsem pa se moja centrirana hoja sprememni v ‘dirkanje’, pri čemer spodnji del telesa spet puščam za seboj. Zakaj spet? Pač to je moj gibalni podpis, moj vzorec, ki sem ga že precej ozavestila, raziskala in predrugačila, a včasih se pač še vedno vrnem vanj…seveda so razlogi, a to je že druga zgodba…

No, da zaključim: dobila sem pivo, pravočasno prispela domov, do konca skuhala obljubljeno kosilo za povabljene ter po prijetnem druženju in ostalih ‘obveznostih’ malo zadihala na kavču…

3x ugibaj, kam je odplaval moj um?

V FIZIČNO/TELESNO IZKUŠNJO JUTRANJEGA SPREHODA TER S TEM POVEZANE UVIDE, KI JIH LAHKO, ZARADI TELESNEGA IZKUSTVA, LAŽJE PRENESEM V SVOJE ŽIVLJENJE 😊

Moje telo je spet dobilo novo izkušnjo, moj um pa je posledično ozavestil, da…

  • .
    • Sem v svoji ‘običajni smeri’ pogosto na avtopilotu.
    • Se ob vnašanju sprememb, še vedno oziram na to, kaj bodo rekli drugi.
    • V stanju avtopilota nisem niti približno toliko prisotna v svojem telesu, kot sem bila tale sprehod.
    • Iz avtopilota me spravi sprememba – najsi bo še tako ‘majhna’ ali na videz ‘preprosta’ ali celo ‘butasta’ ali ‘smešna’.
    • Še kako majhen korak v drugo smer od moje ‘običajne’, mi vzbuja občutek ponosa, kar mi da nov elan za še več ‘neobičajnih’ korakov, ki me pripeljejo bližje k sebi.
    • Moje telo čuti smer in sledenje mojemu notranjemu kompasu, mi prinaša občutek vznemirjenja, živosti, hvaležnosti in miru.
    • Nikoli nisem sama.
    • Na nivojih, ki presegajo fizično, sem vedno povezana in vodena.
    • Vedno je pot, tudi če je sprva ne vidim.
    • Ne ponos, ampak hvaležnost in povezanost, mi prinašata notranji mir in občutek varnosti znotraj neznanega.
    • Začetki mi grejo boljše kot konci – za konce nimam časa, me kar odnese v ‘prihodnost’, čeprav sedanjost sploh še ni ‘zaključena’, potem se pa vračam in procesiram ‘za nazaj’…
    • Nova smer ni nujno slaba.
    • Nova smer mi prinaša cel spekter novih izkušenj in dognanj.
    • Sama sebe presenečam.
    • Narava me nikoli ne pusti ravnodušne, me spodbudi in napolni.
    • Ponosna sem nase.

Toliko dognanj ob fizični spremembi SMERI (!) 😊

Kaj, če poskusiš še ti? Res sem radovedna, kakšne uvide ob tej preprosti nalogi prejmeš zase…

Lepota je namreč v tem, da so prejeti body-mind uvidi KLJUČ ZA TVOJE TRENUTNO ŽIVLJENJE. Vsaka nova izkušnja, ki jo daš telesu, spreminja tvoj ‘običajen’ tok misli, to pa odklepa vrata bližje k sebi in k življenju, ki si ga zase želiš.

SPODBUJAM TE, stopi ven iz ‘običajnega’. Samo za moment. Vedno se lahko vrneš nazaj na ‘varen makedam’ (če ti bo še ustrezal, ko izkusiš ŽIVOST, MIR IN SVOBODO 😉)



!!!! OPOZORILO !!!! Tale post ni namenjen spodbujanju slepega tavanja po gozdovih. Spremembo tvojih sprehodov delaš na svojo lastno odgovornost, zato bodi do sebe iskren in spremeni svojo pot le toliko, kot se čutiš sposobnega v danem trenutku. Predvsem pa ne rabiš v gozd, da dobiš svojo izkušnjo. Jaz sem namreč kljub spremembi, vedno vedela, da sem znam vrniti na izhodišče…no evo, še en uvid:

“Če dobro poznam ‘staro’ pot in vem, da se lahko vrnem, mi je lažje stopati v neznano…”

Pa tebi?

Pošlji mi svojo izkušnjo – z veseljem preberem 🙂

Sara

telo, ZDRAVJE

Ženski premik iz UMA v TELO

A se zavedaš, da smo ženske na mesečni ravni ‘prisiljene’ ZDRSNITI IZ UMA V TELO ter res čutiti sebe v telesu?

MENSTRUACIJA je tisti čas, ko ne moremo pozabiti ali ignorirati svojega telesa in telesnih potreb. Je čas, ko ne moremo zbežati iz telesa, tudi, če so travme naše telo popolnoma zamrznile – menstruacija ga odmrzne. Je tisti čas, ko so sporočila telesa glasnejša od našega uma, naša pozornost pa je nehote v maternici – prav tam, kjer prebiva NAŠ RESNIČNI JAZ!

KAKŠEN BLAGOSLOV! Ali pa je morda zate ta zdrs v telo, v čutenje in v krvavenje, bolj PREKLETSTVO kot karkoli lepega?

Ravno na to temo ‘Menstruacija: dar ali prekletsvo?’ sem sama pred leti pisala in na lastnem telesu raziskovala in predelovala, svojo prvo obsežno raziskavo pri predmetu Psihosomatike na študiju Plesno-gibalne psihoterapije v UK.

In do česa misliš, da sem prišla in se mi še danes potrjuje?

MENSTRUACIJA JE ABSOLUTEN DAR!

MODROSTI TELESA NAS SICER DOSEŽEJO VSAK DEL CIKLA, AMPAK NIKOLI TAKO ZELO MOČNO IN JASNO KOT RAVNO V ČASU MENSTRUACIJE!


MENSTRUACIJA JE ČISTA PSIHOSOMATIKA!

MENSTRUACIJA JE NAŠ MESEČNI OPOMNIK, DA OBSTAJA POVEZAVA MED NAŠIM UMOM IN TELESOM TER DA JE TA POVEZAVA KLJUČNA ZA NAŠE FIZIČNO IN DUŠEVNO ZDRAVJE!

Vsako krvavitev…

  • Se lahko OGROMNO NAUČIMO o sebi – KAKO? Samo bodi, čuti, dihaj, počivaj s svojim telesom (ne glede na to, kako težko je to zate) in v umu se bo začelo mnogo stvari sestavljati…Nič ti ni treba! Prav zares NIČ in VSE se sestavi.
  • Lahko SPUSTIMO STARO in začrtamo nov pot – KAKO? Vsakič, ko greš na wc si naglas povej: ‘spuščam to in to, naj se odteče/ izlije/ odlepi vse kar ni v skladu z mjim resničnim jazom…’. Začuti, kako se fizično odlušči in izteče in kako se v tebi naredi prostor. Naslednji korak je, da ko prideš iz wc-ja ta prostor napolniš z besedami: ‘Naj se na prazno mesto naseli radost, hvaležnost, obilje itd.’ + z roko zapiši (gibanje, aktivacija telesa) te afirmacije na papir in si ga prilimaj na steno, da ga vidiš vsak dan! (*Če ne veš, kaj si želiš, potem se vrni na prvo alinejo še več počivanja v tem času, še več predaje v bivanju in čutenju svojega telesa…)
  • Lahko VSRKAMO VASE MNOGO VEČ informacij in te se zasidrajo globlje v naš um – KAKO? Preprosto tako, da med menstruacijo poslušaš kakšno predavanje, ki te inspirira, poslušaš meditacijo, ki te poboža po srcu, bereš knjigo, ki odpira tvojo zavest itd. In boš videla, kako drugače procesiraš, kako globlje vse, kar poslušaš/prebereš, tudi ponotranjiš in lažje uresničuješ v svojem življenju. Zato pa je tako zelo pomembno, kaj v tem času poslušaš, s kom se družiš, kaj se dogaja v tvojem okolju…vse ponotranjaš. Kot spužva si – podobno kot otrok do 7. leta starosti.
  • Dobimo NOVO PRILOŽNOST za življenje, ki si ga zase želimo – KAKO? Tako, da ozavestimo svojo cikličnost, svoje življenje živimo v valovih, si za vsak cikel zastavimo en jasen cilj zase/poslovno in nato dovolimo, da se cikel zaključi in se lahko rodi nov cilj ali pa starega ponesemo na nov nivo. Dovolimo, da vsakič znova umremo in se rodimo drugače. Pomaga tudi, če si beležimo svoj cikel – jaz si kar na poslovni koledar vsak dan napišem eno besedo, ki opiše moje stanje tistega dne in potem konec meseca izpišem vse besede in iščem vzorce, kaj je v moji moči, da izboljšam, da bom manj utrujena/manj raztreščena itd in seveda napišem tudi, kaj mi je všeč, kdaj v mojem ciklu sem se super odrezala.

KAJ PA ČE MOJA MENSTRUACIJA NI RAVNO NAJLJUBŠI ČAS MOJEGA CIKLA?

To samo pomeni, da tvoja povezava med telesom in umom potrebuje pozornost. Pomeni, da tvoj resnični jaz/tvoj avtentični izraz, v tvojem trenutnem življenju, nima dovolj prostora. Pomeni, da si zablokirala dele sebe, ki si želijo biti slišani/videni/izraženi. Pomeni, da si pozabila nase – morda prezrla svoje telo, potlačila svoja čustva, ravnala v nasprotju s tvojimi vrednotami, požla svoje mnenje ali šla čez svoj limit uslug ‘za druge’. Pomeni, da si več, kot si trenutno upaš živeti. Pomeni, da si živa, da si čuteče bitje, da si človek s svojimi potrebami in vrednostjo, ter nenazadnje pomeni, da ti tvoja maternica pošilja ljubeč alarm, da se ozreš vase in končno zaveš, da si dovolj ter da si zaslužiš samo najboljše za svoje telo, um in duha.

In ravno o tem sem ta teden – ko je mene obiskala mi-querida-menstruacija – razmišljala…

IN SE ODLOČILA, DA NAREDIMO ENO DELAVNICO NA TO TEMO!

‘KAJ MI SPOROČA MOJA MENSTRUACIJA: GIBALNO-TERAPEVTSKI POGOVOR Z LASTNIM TELESOM?’

Ne bomo govorile o anatomiji cikla, v telo gremo! Natančneje, v gibanje, v povezovanje s tem – kdo si ti (tvoj resnični jaz) v tvojem telesu in kaj ti sporoča tvoje telo v posameznem delu cikla?

Ne bom te učila mojih udivov, raje te bom naučila, kako sama prideš do svojih uvidov! Ker za to gre. Da ti sama znaš brati sporočila tvojega cikla. Da opaziš svoje telo, da razumeš, kako je tvoja telesna raven povezana s tvojimi čustvi, prepričanji in mentalnimi stanji.

In še to, to ne bo predavanje o 5 ženskah po Savini, mi gremo v letne čase. A spet, to niso Rdeči šotori, če si slučajno že slišala za njih…peljem te v TVOJE IZKUSTVO, ki bo čisto tvoje in zato najbolj dragoceno in uporabno za tvoje življenje. Gremo namreč prav tja, kjer si doma – v tvoj center resničnega jaza.

KAJ PRAVIŠ? SI ZRAVEN?

*Naslednja delavnica bo potekala FEBRUARJA 2022. Točen termin še sporočim. Oddaj svojo INFORMATIVNO PRIJAVO TUKAJ in bodi med prvimi, ki bodo obveščene o delavnici 🙂

Za dodatne informacije, sem na voljo –> Sara Idzig, 040-153-500 ali info@kon-pas.org



POGUM, PRAZNOVANJE

Vse je mogoče! Zame in tudi zate!

Odkar sem uradno postala mag. plesno-gibalne psihoterapije je minilo natanko 3 leta!

Moja glavna vizija – ZAKAJ sem sploh šla na ta študij – je bila, da ta znanja, gibanje, igro, čustveno pretočnost, vnesem v slovenski šolski sistem.

Do danes sem naletela na številna zaprta vrata javnih šol, se vmes seveda znašla in sodelovala s podjetji, različnimi organizacijami, nekaterimi privatnimi šolami ter izvajala terapije zasebno.

IN DANES (9.9.2021) SEM PRVIČ DOBILA PRILOŽNOST, DA PRISTOP PREDSTAVIM NA JAVNI ŠOLI!

Pa ne samo to, vsi vzpostavljeni stiki, vsi izobešeni plakati, posneti videji, napisani blogi…prav VSE, za obdobje preteklih let truda, se vrača obilno. Ljudje me najdejo, me priporočijo, mi pišejo.

In to ni samohvala, to je izraz globoke hvaležnosti vsakemu izmed vas, ki me spremljate od začetka ali od kje vmes in predvsem poklon Življenju, ki me uči potrpežljivosti in ljubeče prisotnosti s seboj, kljub temu, da včasih res ni lahko orati ledino…

VSE JE MOGOČE, ZAME IN ZATE!
IN VSE SE VRAČA – V ENAKI KVALITETI GIBANJA,
KOT JO SAMI SEJEMO V SVET 🙂

Sledi svoji viziji in ciljem! Najsi bo to popolnoma neboleče telo, um brez nasilnih glasov, dejstvo, da vedno postavim sebe na prvo mesto ali pa odpreti svojo trgovino, vzpostaviti zaupen odnos z otrokom, začeti svoj posel. Karkoli.

Sledi sebi in na tej poti NUJNO VZEMI S SEBOJ TUDI SVOJE TELO. Saj veš, da le integracija uma-telesa in naše esence, prinaša celosten razcvet.

Absolutno ZMOREŠ! Če ne sam pa ob začasni podpori – vzemi si jo!

Vreden si! Vredna si! 

Kjerkoli že si v tem trenutku tvojega življenja – to je tvoja najboljša odskočna deska za korak naprej…

Bolečina

Bolečina je resna stvar!

Včeraj sem za zaprto skupino izvedla body-mind delavnico na temo ‘Bolečina’. Namen je bil na bolečino pogledati iz drugega zornega kota ter jo preoblikovati na način, da jo lažje ozavestimo, jo povežemo s prevladujočimi mesti v našem telesu, se iz nje kaj naučimo in jo vsaj delno izpustimo ali vsaj preoblikujemo, da je malenkost lahkotnejša.

Začeli smo s praznjenjem glave – vse kar ti pride na pamet, ko rečem ‘bolečina’. Če tole bereš, lahko tudi sam narediš tole kratko vajo. Naj bo spontana, ni pravih/napačnih odgovorov in morda te kakšen preseneti…

Mene vedno znova preseneti, koliko strahu povezujemo z bolečino in v včerajšnji skupini je bil rezultat podoben. Strah pred prihodnostjo, strah pred tem, da nekoga ‘okužim’ s svojo bolečino, strah pred tem, da nekomu naložim svoje breme, strah pred odnosi, strah pred veseljem, strah pred igrivostjo, strah pred spuščanjem bolečine (kdo pa sem brez nje?), strah pred tem, da bo nekdo drug ranil/mi vzel mojo bolečino (sploh ne ogrozil direktno mene, ampak mojo bolečino),… Se prepoznaš?

Strah je eno primarnih čustev, ki lahko najbolj ohromi našo življenjsko energijo ter nas dobesedno zabetonira v rigidno telesno, umsko, včasih tudi spiritualno shemo. In največkrat je strah tisti, ki se na dolgi rok manifestira tudi skozi fizično bolečino, vsekakor pa so pri bolečini navadno zraven spletena tudi ostala čustva, ki nam jih ni bilo dovoljeno čutiti, so bila kaznovana, zasmehovana itd. V naši kulturi je to še vedno jeza. Veliko bolečine povzročijo tudi ljubosumje, krivda, občutek prekomerne odgovornosti, samota/zapuščenost…

In vsa ta čustva, občutki in dolgoletna čutenja so jasno izražena v telesu. Ko prosim ljudi, da mi pokažejo/ narišejo, kje je njihova bolečina najbolj prisotna je to navadno v prsnem košu, trebušnem predelu ali v glavi. In kaj je tam?

  • Dih = življenje.
  • Vitalni organi = notranja moč, energija za premik naprej.
  • Um = kontrola nad življenjem in s tem varnost.
  • Prsni predel = socialni jaz, odnosi (ki kot vemo lahko najbolj bolijo).
  • Centralni del = moj resnični jaz/moje resnične potrebe, ki ga/jih večina tlači, zaradi ugajanja, podrejanja, zaradi strahu pred izgubo (spet smo pri odnosih).
  • Glava = naš naučen odziv na okolico, razum/analiza/predalčkanje/etiketiranje/razumevanje/vsak-zakaj-potrebuje-zato in to se lahko vleče leta in leta. Hkrati je v glavi naša shema poznane in s tem varne realnosti (tudi če ta realnost ni zares varna in ljubeča) ter naša osebna straža, ki nas silovito brani pred spremembo (tudi, če je ta na bolje).

In če se vrnem k naslovu ‘Je bolečina resna stvar?’ Absolutno je REALNA (naj ima izvor v čustvih, miselnih shemah ali je čisto mehanska, JE realna). Absolutno nam nekaj sporoča in sama jo globoko SPOŠTUJEM. Ampak, kaj imata realnost in spoštovanje veze z resnostjo? Se lahko znotraj meja spoštovanja tudi malo pohecam in pri tem ne izgubim stika z realnostjo?

V zadnjih mesecih opažam, da smo v naši kulturi RESNOST dobesedno združili s koncepti odgovornosti, realnosti in spoštovanja. Se pravi smo si na eni točki povedali in verjamemo da je: resnost = odgovornost, resnost = živeti realistično/prizemljeno, resnost = izkazovanje spoštljivosti. AMPAK, to so RAZLIČNI KONCEPTI, vsak zase izraža nekaj, med seboj so lahko povezani, ne pomenijo pa enačaja = (je enako) resnost. To je izredno pomembno zavedanje, če se želimo otresti svojih bolečin.

Premisli, kdaj se počutiš lahkotno, živo, brez/z manj bolečin, poln zagona? Je to, ko si resen, obrnjen vase in ujet v svoje miselno premlevanje ter si ne dovoliš preveč čutiti? Verjetno se bolj lahkotno in z manj (ali celo brez bolečin) počutiš, ko te drobne stvari/ljudje razveselijo, ko si dovoliš spontanosti/igrivosti, ko nosiš v sebi mir in hvaležnost, ko si pomirjen s seboj ali sproščen v družbi tistih, ki te sprejemajo takšnega kot si. Je res?

Spoštujem bolečino, a moj pristop k zdravljenju le-te, je skozi: lahkotnost, hvaležnost in čutenje. In ko rečem čutenje, to niso samo ‘resna’ čustva, travme in težke stvari, ampak tudi čutenje veselja in igrivosti – prebujanje tiste otroške (ne otročje!) lahkotnosti in sanj, ki delujejo kot luč na koncu bolečega dolgega tunela, skozi katerega se trenutno prebijamo.

To čudovito potrjuje včerajšnja delavnica…iz rigidnih, drobno premikajočih teles smo si dovolili drugačne vrste interakcije s svojo bolečino – naredili smo jo lahkotnejšo, se z njo poigrali najprej sami, nato v parih in skupini ter jo na koncu še dobro predihali in preoblikovali. Zanimivo je, kaj vse se je ob tem sprostilo…koliko začudenja ob odsotnosti bolečin je bilo ob koncu videti na obrazih ter koliko nezavednih miselnih shem v povezavi z bolečino, je prišlo v našo zavest!

Kjer je bolečina, je po mojem mnenju preveč resnosti. Resnost pa je po vsej verjetnosti super maska za mnoga ujeta čustva, ki si jih še vedno ne upamo izraziti, saj nismo našli dovolj varnega okolja ali pa so naše miselne straže preveč na preži.

Zatorej, če iščete samo ‘resnega’ terapevta, ne prihajajte k meni. Delo z gibanjem je življenje samo po sebi. In življenje ne obstaja le skozi očala resnosti, temveč je spekter življenja mnogo bolj pisan in bogat…

TERAPIJA ZA ODRASLE

KOLEKTIVNA IN OSEBNA PREPRIČANJA TER VLOGA TELESA PRI NJIHOVEM OSVOBAJANJU

Odrasli smo mojstri v iskanju izgovorov, v odlašanju v stilu ‘ni še čas’ in ‘bom drugič’, mojstri v upiranju spremembam ter mojstri v prikrivanju tega, kar resnično mislimo, čutimo, si želimo in rabimo zase. Poleg tega smo slovenske ženske kolektivno podedovale še vzorce, kot so:

  1. Tukaj sem za druge in šele nato zase’ (ČE ostane kaj časa…in vsi vemo, da časa redko kar tako ostane, kajne?)
  2. ‘Kriva sem za izgon iz raja (beri: da se mi dogajajo slabe stvari v življenju, da imajo moji otroci težave, da moj partner ni srečen in na neki nezavedni ravni si celo govorimo, da si zaslužimo, da trpimo in da nam je tako že namenjeno…a-a? NE?!)’
  3. ‘Užitek mi ni dovoljen oziroma, če mi je, si ga moram zaslužiti’ (Kje pa je meja? Kdaj si zaslužim užitek? Pogosto je ta meja abnormalno visoka ali pa lestvica za užitek sploh ne obstaja, saj je užitek sam po sebi umazan, pretesno povezan z lenobo, seksualnostjo, nekoristnostjo in kot tak grešen in krivde-vzbujajoč. Se najdeš?)
  4. ‘Intuicija, ženska moč in sposobnosti, da več čutimo/vidimo/prepoznamo/smo, so kaznovane’ (beri: so preveč, niso spoštovane, so zaničevane, so označene kot subjektivne, manjvredne, ničeve, brezpomenske…)

Ti je, kaj od tega poznano?
Kaj od tega čutiš in verjameš zase (če si ženska) ali pa opaziš pri nasprotnem spolu (če si moški)?

Pred leti sem v okviru svoje magistrske naloge preučevala, kako je zgodovina, predvsem pa krščanstvo (ki je bilo precej vpleteno v družebni vsakdan), vplivalo na kolektivno zavest žensk ter s tem na našo samopodobo, samozavest, odnos do telesa ter pogum, da si (če si) upamo živeti sebe v celoti.

In ne glede na to, ali smo trenutno vpeti v verske institucije ali ne (ali sploh nikoli nismo bili), OGROMNO NOSIMO V NAŠI KOLEKTIVNI ZAVESTI (ženske in tudi moški, vsak svoje), saj se kolektivna zavest prenaša iz generacije v generacijo ter presega ta čas in prostor! Nanjo se potem pripenjajo še vse izkušnje, ki so shranjene v naši INDIVIDUALNI / OSEBNI ZAVESTI in že imamo precej velike gmote vzorcev in prepričanj, ki so shranjene prav tam, kjer se dogaja vsakodnevna interakcija med zunanjim in notranjim doživljanjem –> V TVOJEM TELESU! Ja, prav fizičen zapis tvoje in kolektivne zavesti je v tvojih celicah, tkivih, mišičnem spominu, spominu telesa…

In to še ni vse. Vsaka izkušnja, ki je zapisana v tvojem telesu je preko nevronskih mrež povezana z določenimi čustvi (ali zaporedjem čustvenih in telesnih odzivov), z določenim vedenjem, z miselno shemo (skupkom prepričanj in zate logičnih pojasnil, zakaj je ‘tako in tako’ zate resnica), z vzorci gibanja, z ritmi gibanja, z ljudmi, s situacijami itd. (spisek je neskončen, mreže pa zelo prepletene).

Zato pa so spremembe tako zelo težke in zahtevajo skrbno odstiranje, plast, za plastjo. Predvsem pa ČAS, da se v svojem tempu odpremo novim – bolj podporni izkušnjam, opuščamo stare in utrjujemo nove nevronske mreže ter si postopoma dovolimo živeti vse bolj samosvoje in vse manj tako, kot bi od nas želeli drugi (v tem ali preteklih življenjih, ki se kažejo skozi kolektivno zavest).  

TELO je pri tem odličen vodnik. Vodi nas plast za plastjo. Vedno le toliko kot zmoremo predelati in vedno z zelo jasnimi sporočili, kje imamo še potencial, da se odpremo in zaživimo bolj polno življenje. Delo s telesom avtomatsko prinaša nove izkušnje in širi mrežo zavedanja, saj drugačna telesna izkušnja (beri: drugačna kvaliteta, ritem, oblika gibanja) odpira priložnost, da nanj pripnemo drugačno čustvo, drugačno vedenje, drugačno miselno shemo. Gre za igrivo raziskovanje in eksperimentiranje, ki vključuje vse ravni našega obstoja: fizično, čustveno, mentalno ali celo spiritualno telo (če seveda želimo raziskovati tudi ta del sebe). 

V zavedanju, da v svojih telesih nosimo ogromno, da je sprememba na bolje s celostnim psihosomatskim pristopom absolutno mogoča ter da vsaka korenita sprememba v življenju zahteva čas, sem oblikovala CELOLETNO SKUPINO GIBALNE PSIHOTERAPIJE ZA ODRASLE, KI JO IMENUJEM STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ. Skupina bo šla tako globoko v raziskovanje, zdravljenje in osvobajanje, kot bo vsak posameznik – udeleženec bil pripravljen oziroma si bo želel. Skupini se lahko priključijo tako ženske kot moški (vsi imamo namreč telo in v njem osebne in kolektivne vzorce, ki jih lahko presežemo). Odpiram pa letos to možnost, da lahko stopiš v daljši (ali krajši) proces, kjer res prepoznaš celoto sebe ter izstopiš iz vsega tistega, kar ni tvoje in te ne podpira pr tvojem razcvetu.

Testna ura SKUPINE ZA ODRASLE oz STIK S TELESOM-STIK S SEBOJ, bo potekala 31.8. v Logatcu. Z rednimi skupinami pa začnemo 13.9. v Ljubljani in 14.9. Logatcu.

Za dodatna vprašanja in informacije glede rednih skupin, sem na voljo.  

Sara

OSEBNA RAST, POGUM

Si tudi ti PREVEČ?

V katero skupino sodiš?

1. Nikoli nisem dovolj? / ali / 2. Vedno sem preveč?

Kaj je resnica? Nič od tega…a vseeno se obnašamo v skladu s temi globokimi prepričanji, ki sploh niso naša, ampak nam jih je nadela okolica.

Pred leti sem se sama kar konkretno borila ‘s preveč’. Ok, je bilo tudi malo kulturno – živela sem namreč v podeželjski Angliji, ki je precej bolj zadržana – a vseeno, dobivala sem kar direktne opazke, da sem preveč: da, če grem ven z dotično osebo, jo zasenčim in je nihče ne pogleda, da se preveč smejim, sem preglasna, preveč živahna, preveč pozitivna, preveč krilim z rokami, ko govorim, mi preveč dobro grejo določene stvari itd…

In kaj sem začela delati? POMANJŠEVALA SEM SE, DA BI PASALA. Držala sem nazaj svoje talente, namensko naredila ‘manj dobro’, da ne bi štrlela ven. Začela sem se bolj potiho smejati (sploh ne več sproščeno in z zobmi, kar je bil res moj moj smeh). Nehala sem celo objemati ljudi (to je bilo še pred Covidom) ter manjkrat pristopila do njih. Spremenila se je moja hoja (hodila sem skoraj po prstih) in moja drža je postala bolj sključena. Ugasnila sem del sebe, ki je bil ‘preveč’, da bi pasala kulturno in v tamkajšnje odnose…

Pa sem pasala? V resnici NIKOLI! Zato, ker oseba, ki je ‘pasala’ nisem bila več jaz!

Ko sem enkrat ozavestila, kaj v resnici delam sebi! In ali je res vredno ‘za druge’ (!?), sem se odločila, da izstopim iz tega. Bilo je kar dela, imela sem terapevtsko podporo in tiste dragocene ljudi v Sloveniji, ki so me opominjali na dele mene, ki sem jih pregloboko pospravila.

Napredek je bil počasen, saj se je moje telo hrati upiralo in si obenem želelo polnega izraza. Najprej sem morala sprejeti tisto drugačno, ugaslo Saro, ji dati sočutje in ljubezen. In to je bilo najtežje. Veliko sem predelovala čustva, delala s telesom, skozi risbo in pogovor, vse do točke, ko sem lahko ljudem preprosto in iskreno rekla, ‘da to nisem jaz v polnem izrazu’, ampak delam na tem, da se ponovno sestavim. Zamenjala sem tudi okolje, fizično podprla telo s prehranskimi dodatki in ščasoma in z veliko rednega dela na sebi, sem si upala spet zaživeti sebe, vse bolj in bolj…in še čez mejo, ki sem jo prej poznala.

Danes gledam nazaj in se čudim, kako zelo me je tamkajšnje okolje ‘zbilo’, a hkrati je bila to super lekcija za moje življenje in hvaležna sem, da sem iz tega okolja z ‘malo matranja in jokanja’ zrastla večja kot kadarkoli ter se predvsem zavedla, kako dragocena in nezamenljiva sem v čisti biti svojega obstoja. Da sem ravno v tem, kar nekateri pojmujejo kot ‘preveč’, v resnici RAVNO PRAV za moje poslanstvo na tej Zemlji. (Da ne bo pomote, vedno se lahko še povečamo, še bolj razširimo krila in še danes sem v tem doživljenjskem procesu. Osebna rast je postala moja strast. Ni vedno lahko, je pa lahko precej igrivo in lahkotno, če si tega seveda dovolimo in se za to odločimo. Kakšna je pa tvoja izkušnja?).

In če si ti eden izmed teh, ki so ‘preveč’, ti polagam na srce, da tudi sam poiščeš podporo in pogumno izstopiš! Ni vredno…TI SI VREDEN-A! <3

NIKOLI, NIKOLI SE NE POMANJŠUJMO – SPLOH PA NE IZ KRIVDE ALI DA BI PASALI!

ČE SMO ZA DRUGE ‘PREVEČ’ JE TO NJIHOV PROBLEM, NE NAŠ.

Vsak ima možnost, da izrazi svojo celoto in vsak ima možnost izbire: živeti ob boku večjih od njega ter se pritoževati nad tem, da ga zasenčijo ali pa tudi sam delati na sebi, zrasti in biti v tej isti družbi inspiriran, da še bolj izraža sebe.

Izberi sebe – VEDNO!

SAMO, KO SI TI V CELOTI, SI RAVNO PRAV – NIČ PREMALO IN NIČ PREVEČ. IN KO ENKRAT ZAČNEŠ ŽIVETI IZ TE PERSPEKTIVE IN SI TI PRVO DOVOLIŠ BITI ‘VSE KAR SI’, BOŠ NAŠEL LJUDI, KI BODO PRAV TAKO ‘VELIKI’ KOT TI SAM, TVOJA VELIČINA PA V NJIH NE BO ZBUJALA LJUBOSUMJA IN MANJVREDNOSTI, AMPAK BO CENJENA IN SPOŠTOVANA, TAKO KOT NJEN LASTNIK —> TI, DRAGOCENO BITJE, KI JE TUKAJ Z VEČJIM NAMENOM

Hvala, ker si tako velik-a, kot tvoja esenca, saj s tem tudi druge inspiriraš k rasti in njihovemu polnemu izrazu <3

Sara

P.S. Trenutno berem knjigo Bodi ti, spremeni svet od Dr. Dain Heer, ki me je tudi nagovorila, da zapišem tale blog. Priporočam! Notri je tudi poglavje o TELESU in KAKO NAM TELO GOVORI – spominja na tehnike, ki jih sama uporabljam pri gibalni psihoterapiji, a vseeno malenkost drugače. Je pa super knjiga, odpre zavedanje, za mnoge stvari ali le potrdi, kar že vemo, pa smo pozabili 🙂

Vpogled v izsek iz knjige, ki govori o ‘biti preveč’…