V zadnjih mesecih sem se malo umaknila iz socialnih omrežij, mailov in drugih ‘motilcev’, zato v tvoj inbox že nekaj časa ni prispel moj mail. Nekateri ste mi pisali, če sem vredu – sem vredu 🙂 A že dobre pol leta na taki zame pomembni notranji prelomnici (bolj ‘združilnici’), kjer ne morem več držati enih delov mene ločenih od mojega poklica in vsakdana.
Moja notranjost zahteva celoten izraz in itak je tako najbolj prav in zdravo, AMPAK hkrati strašljivo za tiste dele mene, ki so se kdaj že opekli in se vztrajno trudijo, da bi me ‘obvarovali’ (beri: me držali na mestu, v ponošeni verziji mene:)). Se prepoznaš?
In itak je biti in kazati sebe kot CELOTO celoživljenjski projekt, ampak razlika je ali določene dele sebe že ‘poznamo’ in jih namensko držimo in negujemo le zase ali pa se jih sploh ne zavedamo in jih kot take seveda ne moremo zavestno dajati v svet. Drugo se ti opraviči 😉 in ne skrbi, prvo se ti tudi opraviči…a cena za prvo je, da sami sebe počasi dušimo in s tem izgubljamo svojo moč, kreativnost, vizijo, motivacijo, živost, zdravje…subtilno in vztrajno vse, kar smo.
Sami sebe izdamo. In potem ni več vprašanje ali se nam to opraviči, ampak ali lahko to oprostimo samemu sebi in se odločimo, da ponovno prižgemo vse dele sebe?
Zdaj postaja tale zapis že prav skrivnosten in ravno s tem delom mene, ki stvari zavija v ‘skrivnost’, se v zadnjem času veliko pogajava 🙂 In ko se že pogodiva, se sproži kakšen fizičen simptom, ki mi mojo mentalno vrtenje v krogih, odslika še s fizičnim občutkom ujetosti. Tako zelo poznan mehanizem…
Ampak ej, to je življenje. Vsi imamo svoje ‘kroge’ v katerih se pre-radi zadržujemo in če se zmoremo v takih trenutkih življenja pomakniti malo na rob in postanemo sami svoji opazovalci (inner-witnesses), potem se lahko tudi v najbolj frustrirajočem vzorčenju, sami sebi nasmehnemo, se že tisočič usedemo s seboj, se kljub notranjim konfliktom in z ugašajočo notranjo iskro sprejmemo in zopet poiščemo možen premik – tak, ob katerem se naše nezavedno ne počuti pre-več ogroženega.
Tak dolgotrajen proces, kjer se v želeno spremembo pomikamo po milimetrih, z izrazi plesno-gibalne psihoterapije opišemo kot ‘surging & birthing’. To je telesni ritem, ki nam pomaga ‘gurati’ čez najtežje življenjske preizkušnje, nas kljub frustraciji (ki jo doživljamo na potenco!) spodbuja, da ne obupamo ter nas opominja, da ne glede na vse – vedno, vedno imamo sebe, svoje telo, svoj telesni ego in telesno inteligenco, ki pozna pot iz najbolj ‘zafclane’ gmote življenja.
In ko govorim o telesni inteligenci in o tem, da ‘telo ve in zna’, ne govorim o tem, da ti trzljaj roke, ukrivljen palec noge ali poškodba kolena kažejo smer naprej. Veliko ljudi ne razume, da ko govorimo o ‘telesnem vedenju’, v resnici govorimo o povezanosti z najpomembnejšim nivojem sebe – in ta je spiritualni. Tvoj duh, tvoja esenca, to kar te dela unikatnega, ta ritem in gibanje, ki se vsako sekundo tvojega življenja steka skozi tvoje telo in te ohranja živega.
SLEDITI TELESU je torej slediti tej tvoji unikatni notranji esenci (tvojemu resničnemu, pravemu jazu), ki pa je najlažje dosegljiva prav skozi telo! Najhitreje jo zaznamo tako, da skozi gibanje naš um pripeljemo v tako stanje igrivosti in raziskovanja, da se telo začne gibati samo od sebe – da ni um, ki usmerja, ampak telo giba samega sebe.
Saj veš, da vedno rečem ‘ni prav in narobe, samo sledi telesu, naj se izrazi, kar želi biti izraženo’ in vsi, ki ste bili pri meni, veste, kakšen je občutek, ko se um KONČNO preklopi v stanje, ki ne nadzira gibanja, ampak le opazuje, sledi in so-kreira gibalno izkušnjo. To je to. Tako preprosto je.
Ko se to zgodi začnemo govoriti o avtentičnem gibanju – o tvojem gibalnem podpisu, tvoji osebnosti, izkušnjah, preteklosti in sedanjosti, ki se kaže skozi telo. Govorimo o tem, kaj je avtentično tvoje, del tvojega resničnega jaza in kaj je naučeno, obrambni mehanizem, vnaprej napisan scenarij…
Ker ti si življenje in telo je le orodje, fizična reprezentacija skozi katerega se tvoja esenca (tvoj resnični jaz) fizično kaže in deluje v svet.
Veliko blokad sem morala odstraniti, da plesno-gibalno psihoterapijo razlagam na tak način, ker pač, sem bila tako poučena in tekom izobraževanj ‘vzgojena’. Ampak zame je plesno-gibalni pristop OD VEDNO bil in je celota: BODY – MIND in SPIRIT. In to je po mojih izkušnjah edino, kar zares daje vidne rezultate. Če namreč spregledam tvojo esenco, nisem naredila ničesar, saj še vedno ‘živiš’ le na zunaj in za zunaj, tvoj notranji ogenj pa počasi ugaša…
To je ta ‘skrivnostnost’. Nič takega, a zame tako zelo pomembna pot, ki se mi odpira. Sama sebi sem dala zeleno luč za polno raziskovanje in apliciranje tega tretjega nivoja našega obstoja, ki v mojem življenju že dela magic.
Preden pa gremo all-in , imam še toliko ‘starega’ (še vedno aktualnega) neobjavljenega materiala za podelit s teboj in to je prednostno na moji to-do listi!
Zapomni si, bolj kot skušaš skrit sebe, večja bo napetost in drama na vseh nivojih tvojega življenja. Svet nas je prepričal, da ne smemo biti pre-veliki, a s tem je le ščitil sebe in svoj strah pred tem, da bi bil sam velik.
Stopi ven. Tudi če samo za milimeter. Naj tvoja esenca prepoji vsako celico tvojega telesa in zapleše po plesišču znanega in tebi še nepoznanega Življenja.
Saea Konpas
