telo, ZDRAVJE

Ženski premik iz UMA v TELO

A se zavedaš, da smo ženske na mesečni ravni ‘prisiljene’ ZDRSNITI IZ UMA V TELO ter res čutiti sebe v telesu?

MENSTRUACIJA je tisti čas, ko ne moremo pozabiti ali ignorirati svojega telesa in telesnih potreb. Je čas, ko ne moremo zbežati iz telesa, tudi, če so travme naše telo popolnoma zamrznile – menstruacija ga odmrzne. Je tisti čas, ko so sporočila telesa glasnejša od našega uma, naša pozornost pa je nehote v maternici – prav tam, kjer prebiva NAŠ RESNIČNI JAZ!

KAKŠEN BLAGOSLOV! Ali pa je morda zate ta zdrs v telo, v čutenje in v krvavenje, bolj PREKLETSTVO kot karkoli lepega?

Ravno na to temo ‘Menstruacija: dar ali prekletsvo?’ sem sama pred leti pisala in na lastnem telesu raziskovala in predelovala, svojo prvo obsežno raziskavo pri predmetu Psihosomatike na študiju Plesno-gibalne psihoterapije v UK.

In do česa misliš, da sem prišla in se mi še danes potrjuje?

MENSTRUACIJA JE ABSOLUTEN DAR!

MODROSTI TELESA NAS SICER DOSEŽEJO VSAK DEL CIKLA, AMPAK NIKOLI TAKO ZELO MOČNO IN JASNO KOT RAVNO V ČASU MENSTRUACIJE!


MENSTRUACIJA JE ČISTA PSIHOSOMATIKA!

MENSTRUACIJA JE NAŠ MESEČNI OPOMNIK, DA OBSTAJA POVEZAVA MED NAŠIM UMOM IN TELESOM TER DA JE TA POVEZAVA KLJUČNA ZA NAŠE FIZIČNO IN DUŠEVNO ZDRAVJE!

Vsako krvavitev…

  • Se lahko OGROMNO NAUČIMO o sebi – KAKO? Samo bodi, čuti, dihaj, počivaj s svojim telesom (ne glede na to, kako težko je to zate) in v umu se bo začelo mnogo stvari sestavljati…Nič ti ni treba! Prav zares NIČ in VSE se sestavi.
  • Lahko SPUSTIMO STARO in začrtamo nov pot – KAKO? Vsakič, ko greš na wc si naglas povej: ‘spuščam to in to, naj se odteče/ izlije/ odlepi vse kar ni v skladu z mjim resničnim jazom…’. Začuti, kako se fizično odlušči in izteče in kako se v tebi naredi prostor. Naslednji korak je, da ko prideš iz wc-ja ta prostor napolniš z besedami: ‘Naj se na prazno mesto naseli radost, hvaležnost, obilje itd.’ + z roko zapiši (gibanje, aktivacija telesa) te afirmacije na papir in si ga prilimaj na steno, da ga vidiš vsak dan! (*Če ne veš, kaj si želiš, potem se vrni na prvo alinejo še več počivanja v tem času, še več predaje v bivanju in čutenju svojega telesa…)
  • Lahko VSRKAMO VASE MNOGO VEČ informacij in te se zasidrajo globlje v naš um – KAKO? Preprosto tako, da med menstruacijo poslušaš kakšno predavanje, ki te inspirira, poslušaš meditacijo, ki te poboža po srcu, bereš knjigo, ki odpira tvojo zavest itd. In boš videla, kako drugače procesiraš, kako globlje vse, kar poslušaš/prebereš, tudi ponotranjiš in lažje uresničuješ v svojem življenju. Zato pa je tako zelo pomembno, kaj v tem času poslušaš, s kom se družiš, kaj se dogaja v tvojem okolju…vse ponotranjaš. Kot spužva si – podobno kot otrok do 7. leta starosti.
  • Dobimo NOVO PRILOŽNOST za življenje, ki si ga zase želimo – KAKO? Tako, da ozavestimo svojo cikličnost, svoje življenje živimo v valovih, si za vsak cikel zastavimo en jasen cilj zase/poslovno in nato dovolimo, da se cikel zaključi in se lahko rodi nov cilj ali pa starega ponesemo na nov nivo. Dovolimo, da vsakič znova umremo in se rodimo drugače. Pomaga tudi, če si beležimo svoj cikel – jaz si kar na poslovni koledar vsak dan napišem eno besedo, ki opiše moje stanje tistega dne in potem konec meseca izpišem vse besede in iščem vzorce, kaj je v moji moči, da izboljšam, da bom manj utrujena/manj raztreščena itd in seveda napišem tudi, kaj mi je všeč, kdaj v mojem ciklu sem se super odrezala.

KAJ PA ČE MOJA MENSTRUACIJA NI RAVNO NAJLJUBŠI ČAS MOJEGA CIKLA?

To samo pomeni, da tvoja povezava med telesom in umom potrebuje pozornost. Pomeni, da tvoj resnični jaz/tvoj avtentični izraz, v tvojem trenutnem življenju, nima dovolj prostora. Pomeni, da si zablokirala dele sebe, ki si želijo biti slišani/videni/izraženi. Pomeni, da si pozabila nase – morda prezrla svoje telo, potlačila svoja čustva, ravnala v nasprotju s tvojimi vrednotami, požla svoje mnenje ali šla čez svoj limit uslug ‘za druge’. Pomeni, da si več, kot si trenutno upaš živeti. Pomeni, da si živa, da si čuteče bitje, da si človek s svojimi potrebami in vrednostjo, ter nenayadnje pomeni, da ti tvoja maternica pošilja ljubeč alarm, da se ozreš vase in končno zaveš, da si dovolj ter da si zaslužiš samo najboljše za svoje telo, um in duha.

In ravno o tem sem ta teden – ko je mene obiskala mi-querida-menstruacija – razmišljala…

IN SE ODLOČILA, DA NAREDIMO ENO DELAVNICO NA TO TEMO!

‘KAJ MI SPOROČA MOJA MENSTRUACIJA: GIBALNO-TERAPEVTSKI POGOVOR Z LASTNIM TELESOM?’

Ne bomo govorile o anatomiji cikla, v telo gremo! Natančneje, v gibanje, v povezovanje s tem – kdo si ti (tvoj resnični jaz) v tvojem telesu in kaj ti sporoča tvoje telo v posameznem delu cikla?

Ne bom te učila mojih udivov, raje te bom naučila, kako sama prideš do svojih uvidov! Ker za to gre. Da ti sama znaš brati sporočila tvojega cikla. Da opaziš svoje telo, da razumeš, kako je tvoja telesna raven povezana s tvojimi čustvi, prepričanji in mentalnimi stanji.

In še to, to ne bo predavanje o 5 ženskah po Savini, mi gremo v letne čase. A spet, to niso Rdeči šotori, če si slučajno že slišala za njih…peljem te v TVOJE IZKUSTVO, ki bo čisto tvoje in zato najbolj dragoceno in uporabno za tvoje življenje. Gremo namreč prav tja, kjer si doma – v tvoj center resničnega jaza.

KAJ PRAVIŠ? SI ZRAVEN?

DELAVNICA BO POTEKALA 27.11., 17:30-20:30 (3h) V LOGATCU. Cena je 40 eur.

PRIJAVE SO MOŽNE DO 12.11.2021!

Svojo PRIJAVO lahko oddaš TUKAJ 🙂

Za dodatne informacije, sem na voljo –> Sara Idzig, 040-153-500 ali info@kon-pas.org



POGUM, PRAZNOVANJE

Vse je mogoče! Zame in tudi zate!

Odkar sem uradno postala mag. plesno-gibalne psihoterapije je minilo natanko 3 leta!

Moja glavna vizija – ZAKAJ sem sploh šla na ta študij – je bila, da ta znanja, gibanje, igro, čustveno pretočnost, vnesem v slovenski šolski sistem.

Do danes sem naletela na številna zaprta vrata javnih šol, se vmes seveda znašla in sodelovala s podjetji, različnimi organizacijami, nekaterimi privatnimi šolami ter izvajala terapije zasebno.

IN DANES (9.9.2021) SEM PRVIČ DOBILA PRILOŽNOST, DA PRISTOP PREDSTAVIM NA JAVNI ŠOLI!

Pa ne samo to, vsi vzpostavljeni stiki, vsi izobešeni plakati, posneti videji, napisani blogi…prav VSE, za obdobje preteklih let truda, se vrača obilno. Ljudje me najdejo, me priporočijo, mi pišejo.

In to ni samohvala, to je izraz globoke hvaležnosti vsakemu izmed vas, ki me spremljate od začetka ali od kje vmes in predvsem poklon Življenju, ki me uči potrpežljivosti in ljubeče prisotnosti s seboj, kljub temu, da včasih res ni lahko orati ledino…

VSE JE MOGOČE, ZAME IN ZATE!
IN VSE SE VRAČA – V ENAKI KVALITETI GIBANJA,
KOT JO SAMI SEJEMO V SVET 🙂

Sledi svoji viziji in ciljem! Najsi bo to popolnoma neboleče telo, um brez nasilnih glasov, dejstvo, da vedno postavim sebe na prvo mesto ali pa odpreti svojo trgovino, vzpostaviti zaupen odnos z otrokom, začeti svoj posel. Karkoli.

Sledi sebi in na tej poti NUJNO VZEMI S SEBOJ TUDI SVOJE TELO. Saj veš, da le integracija uma-telesa in naše esence, prinaša celosten razcvet.

Absolutno ZMOREŠ! Če ne sam pa ob začasni podpori – vzemi si jo!

Vreden si! Vredna si! 

Kjerkoli že si v tem trenutku tvojega življenja – to je tvoja najboljša odskočna deska za korak naprej…

Bolečina

Bolečina je resna stvar!

Včeraj sem za zaprto skupino izvedla body-mind delavnico na temo ‘Bolečina’. Namen je bil na bolečino pogledati iz drugega zornega kota ter jo preoblikovati na način, da jo lažje ozavestimo, jo povežemo s prevladujočimi mesti v našem telesu, se iz nje kaj naučimo in jo vsaj delno izpustimo ali vsaj preoblikujemo, da je malenkost lahkotnejša.

Začeli smo s praznjenjem glave – vse kar ti pride na pamet, ko rečem ‘bolečina’. Če tole bereš, lahko tudi sam narediš tole kratko vajo. Naj bo spontana, ni pravih/napačnih odgovorov in morda te kakšen preseneti…

Mene vedno znova preseneti, koliko strahu povezujemo z bolečino in v včerajšnji skupini je bil rezultat podoben. Strah pred prihodnostjo, strah pred tem, da nekoga ‘okužim’ s svojo bolečino, strah pred tem, da nekomu naložim svoje breme, strah pred odnosi, strah pred veseljem, strah pred igrivostjo, strah pred spuščanjem bolečine (kdo pa sem brez nje?), strah pred tem, da bo nekdo drug ranil/mi vzel mojo bolečino (sploh ne ogrozil direktno mene, ampak mojo bolečino),… Se prepoznaš?

Strah je eno primarnih čustev, ki lahko najbolj ohromi našo življenjsko energijo ter nas dobesedno zabetonira v rigidno telesno, umsko, včasih tudi spiritualno shemo. In največkrat je strah tisti, ki se na dolgi rok manifestira tudi skozi fizično bolečino, vsekakor pa so pri bolečini navadno zraven spletena tudi ostala čustva, ki nam jih ni bilo dovoljeno čutiti, so bila kaznovana, zasmehovana itd. V naši kulturi je to še vedno jeza. Veliko bolečine povzročijo tudi ljubosumje, krivda, občutek prekomerne odgovornosti, samota/zapuščenost…

In vsa ta čustva, občutki in dolgoletna čutenja so jasno izražena v telesu. Ko prosim ljudi, da mi pokažejo/ narišejo, kje je njihova bolečina najbolj prisotna je to navadno v prsnem košu, trebušnem predelu ali v glavi. In kaj je tam?

  • Dih = življenje.
  • Vitalni organi = notranja moč, energija za premik naprej.
  • Um = kontrola nad življenjem in s tem varnost.
  • Prsni predel = socialni jaz, odnosi (ki kot vemo lahko najbolj bolijo).
  • Centralni del = moj resnični jaz/moje resnične potrebe, ki ga/jih večina tlači, zaradi ugajanja, podrejanja, zaradi strahu pred izgubo (spet smo pri odnosih).
  • Glava = naš naučen odziv na okolico, razum/analiza/predalčkanje/etiketiranje/razumevanje/vsak-zakaj-potrebuje-zato in to se lahko vleče leta in leta. Hkrati je v glavi naša shema poznane in s tem varne realnosti (tudi če ta realnost ni zares varna in ljubeča) ter naša osebna straža, ki nas silovito brani pred spremembo (tudi, če je ta na bolje).

In če se vrnem k naslovu ‘Je bolečina resna stvar?’ Absolutno je REALNA (naj ima izvor v čustvih, miselnih shemah ali je čisto mehanska, JE realna). Absolutno nam nekaj sporoča in sama jo globoko SPOŠTUJEM. Ampak, kaj imata realnost in spoštovanje veze z resnostjo? Se lahko znotraj meja spoštovanja tudi malo pohecam in pri tem ne izgubim stika z realnostjo?

V zadnjih mesecih opažam, da smo v naši kulturi RESNOST dobesedno združili s koncepti odgovornosti, realnosti in spoštovanja. Se pravi smo si na eni točki povedali in verjamemo da je: resnost = odgovornost, resnost = živeti realistično/prizemljeno, resnost = izkazovanje spoštljivosti. AMPAK, to so RAZLIČNI KONCEPTI, vsak zase izraža nekaj, med seboj so lahko povezani, ne pomenijo pa enačaja = (je enako) resnost. To je izredno pomembno zavedanje, če se želimo otresti svojih bolečin.

Premisli, kdaj se počutiš lahkotno, živo, brez/z manj bolečin, poln zagona? Je to, ko si resen, obrnjen vase in ujet v svoje miselno premlevanje ter si ne dovoliš preveč čutiti? Verjetno se bolj lahkotno in z manj (ali celo brez bolečin) počutiš, ko te drobne stvari/ljudje razveselijo, ko si dovoliš spontanosti/igrivosti, ko nosiš v sebi mir in hvaležnost, ko si pomirjen s seboj ali sproščen v družbi tistih, ki te sprejemajo takšnega kot si. Je res?

Spoštujem bolečino, a moj pristop k zdravljenju le-te, je skozi: lahkotnost, hvaležnost in čutenje. In ko rečem čutenje, to niso samo ‘resna’ čustva, travme in težke stvari, ampak tudi čutenje veselja in igrivosti – prebujanje tiste otroške (ne otročje!) lahkotnosti in sanj, ki delujejo kot luč na koncu bolečega dolgega tunela, skozi katerega se trenutno prebijamo.

To čudovito potrjuje včerajšnja delavnica…iz rigidnih, drobno premikajočih teles smo si dovolili drugačne vrste interakcije s svojo bolečino – naredili smo jo lahkotnejšo, se z njo poigrali najprej sami, nato v parih in skupini ter jo na koncu še dobro predihali in preoblikovali. Zanimivo je, kaj vse se je ob tem sprostilo…koliko začudenja ob odsotnosti bolečin je bilo ob koncu videti na obrazih ter koliko nezavednih miselnih shem v povezavi z bolečino, je prišlo v našo zavest!

Kjer je bolečina, je po mojem mnenju preveč resnosti. Resnost pa je po vsej verjetnosti super maska za mnoga ujeta čustva, ki si jih še vedno ne upamo izraziti, saj nismo našli dovolj varnega okolja ali pa so naše miselne straže preveč na preži.

Zatorej, če iščete samo ‘resnega’ terapevta, ne prihajajte k meni. Delo z gibanjem je življenje samo po sebi. In življenje ne obstaja le skozi očala resnosti, temveč je spekter življenja mnogo bolj pisan in bogat…

TERAPIJA ZA ODRASLE

KOLEKTIVNA IN OSEBNA PREPRIČANJA TER VLOGA TELESA PRI NJIHOVEM OSVOBAJANJU

Odrasli smo mojstri v iskanju izgovorov, v odlašanju v stilu ‘ni še čas’ in ‘bom drugič’, mojstri v upiranju spremembam ter mojstri v prikrivanju tega, kar resnično mislimo, čutimo, si želimo in rabimo zase. Poleg tega smo slovenske ženske kolektivno podedovale še vzorce, kot so:

  1. Tukaj sem za druge in šele nato zase’ (ČE ostane kaj časa…in vsi vemo, da časa redko kar tako ostane, kajne?)
  2. ‘Kriva sem za izgon iz raja (beri: da se mi dogajajo slabe stvari v življenju, da imajo moji otroci težave, da moj partner ni srečen in na neki nezavedni ravni si celo govorimo, da si zaslužimo, da trpimo in da nam je tako že namenjeno…a-a? NE?!)’
  3. ‘Užitek mi ni dovoljen oziroma, če mi je, si ga moram zaslužiti’ (Kje pa je meja? Kdaj si zaslužim užitek? Pogosto je ta meja abnormalno visoka ali pa lestvica za užitek sploh ne obstaja, saj je užitek sam po sebi umazan, pretesno povezan z lenobo, seksualnostjo, nekoristnostjo in kot tak grešen in krivde-vzbujajoč. Se najdeš?)
  4. ‘Intuicija, ženska moč in sposobnosti, da več čutimo/vidimo/prepoznamo/smo, so kaznovane’ (beri: so preveč, niso spoštovane, so zaničevane, so označene kot subjektivne, manjvredne, ničeve, brezpomenske…)

Ti je, kaj od tega poznano?
Kaj od tega čutiš in verjameš zase (če si ženska) ali pa opaziš pri nasprotnem spolu (če si moški)?

Pred leti sem v okviru svoje magistrske naloge preučevala, kako je zgodovina, predvsem pa krščanstvo (ki je bilo precej vpleteno v družebni vsakdan), vplivalo na kolektivno zavest žensk ter s tem na našo samopodobo, samozavest, odnos do telesa ter pogum, da si (če si) upamo živeti sebe v celoti.

In ne glede na to, ali smo trenutno vpeti v verske institucije ali ne (ali sploh nikoli nismo bili), OGROMNO NOSIMO V NAŠI KOLEKTIVNI ZAVESTI (ženske in tudi moški, vsak svoje), saj se kolektivna zavest prenaša iz generacije v generacijo ter presega ta čas in prostor! Nanjo se potem pripenjajo še vse izkušnje, ki so shranjene v naši INDIVIDUALNI / OSEBNI ZAVESTI in že imamo precej velike gmote vzorcev in prepričanj, ki so shranjene prav tam, kjer se dogaja vsakodnevna interakcija med zunanjim in notranjim doživljanjem –> V TVOJEM TELESU! Ja, prav fizičen zapis tvoje in kolektivne zavesti je v tvojih celicah, tkivih, mišičnem spominu, spominu telesa…

In to še ni vse. Vsaka izkušnja, ki je zapisana v tvojem telesu je preko nevronskih mrež povezana z določenimi čustvi (ali zaporedjem čustvenih in telesnih odzivov), z določenim vedenjem, z miselno shemo (skupkom prepričanj in zate logičnih pojasnil, zakaj je ‘tako in tako’ zate resnica), z vzorci gibanja, z ritmi gibanja, z ljudmi, s situacijami itd. (spisek je neskončen, mreže pa zelo prepletene).

Zato pa so spremembe tako zelo težke in zahtevajo skrbno odstiranje, plast, za plastjo. Predvsem pa ČAS, da se v svojem tempu odpremo novim – bolj podporni izkušnjam, opuščamo stare in utrjujemo nove nevronske mreže ter si postopoma dovolimo živeti vse bolj samosvoje in vse manj tako, kot bi od nas želeli drugi (v tem ali preteklih življenjih, ki se kažejo skozi kolektivno zavest).  

TELO je pri tem odličen vodnik. Vodi nas plast za plastjo. Vedno le toliko kot zmoremo predelati in vedno z zelo jasnimi sporočili, kje imamo še potencial, da se odpremo in zaživimo bolj polno življenje. Delo s telesom avtomatsko prinaša nove izkušnje in širi mrežo zavedanja, saj drugačna telesna izkušnja (beri: drugačna kvaliteta, ritem, oblika gibanja) odpira priložnost, da nanj pripnemo drugačno čustvo, drugačno vedenje, drugačno miselno shemo. Gre za igrivo raziskovanje in eksperimentiranje, ki vključuje vse ravni našega obstoja: fizično, čustveno, mentalno ali celo spiritualno telo (če seveda želimo raziskovati tudi ta del sebe). 

V zavedanju, da v svojih telesih nosimo ogromno, da je sprememba na bolje s celostnim psihosomatskim pristopom absolutno mogoča ter da vsaka korenita sprememba v življenju zahteva čas, sem oblikovala CELOLETNO SKUPINO GIBALNE PSIHOTERAPIJE ZA ODRASLE, KI JO IMENUJEM STIK S TELESOM – STIK S SEBOJ. Skupina bo šla tako globoko v raziskovanje, zdravljenje in osvobajanje, kot bo vsak posameznik – udeleženec bil pripravljen oziroma si bo želel. Skupini se lahko priključijo tako ženske kot moški (vsi imamo namreč telo in v njem osebne in kolektivne vzorce, ki jih lahko presežemo). Odpiram pa letos to možnost, da lahko stopiš v daljši (ali krajši) proces, kjer res prepoznaš celoto sebe ter izstopiš iz vsega tistega, kar ni tvoje in te ne podpira pr tvojem razcvetu.

Testna ura SKUPINE ZA ODRASLE oz STIK S TELESOM-STIK S SEBOJ, bo potekala 31.8. v Logatcu. Z rednimi skupinami pa začnemo 13.9. v Ljubljani in 14.9. Logatcu.

Za dodatna vprašanja in informacije glede rednih skupin, sem na voljo.  

Sara

OSEBNA RAST, POGUM

Si tudi ti PREVEČ?

V katero skupino sodiš?

1. Nikoli nisem dovolj? / ali / 2. Vedno sem preveč?

Kaj je resnica? Nič od tega…a vseeno se obnašamo v skladu s temi globokimi prepričanji, ki sploh niso naša, ampak nam jih je nadela okolica.

Pred leti sem se sama kar konkretno borila ‘s preveč’. Ok, je bilo tudi malo kulturno – živela sem namreč v podeželjski Angliji, ki je precej bolj zadržana – a vseeno, dobivala sem kar direktne opazke, da sem preveč: da, če grem ven z dotično osebo, jo zasenčim in je nihče ne pogleda, da se preveč smejim, sem preglasna, preveč živahna, preveč pozitivna, preveč krilim z rokami, ko govorim, mi preveč dobro grejo določene stvari itd…

In kaj sem začela delati? POMANJŠEVALA SEM SE, DA BI PASALA. Držala sem nazaj svoje talente, namensko naredila ‘manj dobro’, da ne bi štrlela ven. Začela sem se bolj potiho smejati (sploh ne več sproščeno in z zobmi, kar je bil res moj moj smeh). Nehala sem celo objemati ljudi (to je bilo še pred Covidom) ter manjkrat pristopila do njih. Spremenila se je moja hoja (hodila sem skoraj po prstih) in moja drža je postala bolj sključena. Ugasnila sem del sebe, ki je bil ‘preveč’, da bi pasala kulturno in v tamkajšnje odnose…

Pa sem pasala? V resnici NIKOLI! Zato, ker oseba, ki je ‘pasala’ nisem bila več jaz!

Ko sem enkrat ozavestila, kaj v resnici delam sebi! In ali je res vredno ‘za druge’ (!?), sem se odločila, da izstopim iz tega. Bilo je kar dela, imela sem terapevtsko podporo in tiste dragocene ljudi v Sloveniji, ki so me opominjali na dele mene, ki sem jih pregloboko pospravila.

Napredek je bil počasen, saj se je moje telo hrati upiralo in si obenem želelo polnega izraza. Najprej sem morala sprejeti tisto drugačno, ugaslo Saro, ji dati sočutje in ljubezen. In to je bilo najtežje. Veliko sem predelovala čustva, delala s telesom, skozi risbo in pogovor, vse do točke, ko sem lahko ljudem preprosto in iskreno rekla, ‘da to nisem jaz v polnem izrazu’, ampak delam na tem, da se ponovno sestavim. Zamenjala sem tudi okolje, fizično podprla telo s prehranskimi dodatki in ščasoma in z veliko rednega dela na sebi, sem si upala spet zaživeti sebe, vse bolj in bolj…in še čez mejo, ki sem jo prej poznala.

Danes gledam nazaj in se čudim, kako zelo me je tamkajšnje okolje ‘zbilo’, a hkrati je bila to super lekcija za moje življenje in hvaležna sem, da sem iz tega okolja z ‘malo matranja in jokanja’ zrastla večja kot kadarkoli ter se predvsem zavedla, kako dragocena in nezamenljiva sem v čisti biti svojega obstoja. Da sem ravno v tem, kar nekateri pojmujejo kot ‘preveč’, v resnici RAVNO PRAV za moje poslanstvo na tej Zemlji. (Da ne bo pomote, vedno se lahko še povečamo, še bolj razširimo krila in še danes sem v tem doživljenjskem procesu. Osebna rast je postala moja strast. Ni vedno lahko, je pa lahko precej igrivo in lahkotno, če si tega seveda dovolimo in se za to odločimo. Kakšna je pa tvoja izkušnja?).

In če si ti eden izmed teh, ki so ‘preveč’, ti polagam na srce, da tudi sam poiščeš podporo in pogumno izstopiš! Ni vredno…TI SI VREDEN-A! <3

NIKOLI, NIKOLI SE NE POMANJŠUJMO – SPLOH PA NE IZ KRIVDE ALI DA BI PASALI!

ČE SMO ZA DRUGE ‘PREVEČ’ JE TO NJIHOV PROBLEM, NE NAŠ.

Vsak ima možnost, da izrazi svojo celoto in vsak ima možnost izbire: živeti ob boku večjih od njega ter se pritoževati nad tem, da ga zasenčijo ali pa tudi sam delati na sebi, zrasti in biti v tej isti družbi inspiriran, da še bolj izraža sebe.

Izberi sebe – VEDNO!

SAMO, KO SI TI V CELOTI, SI RAVNO PRAV – NIČ PREMALO IN NIČ PREVEČ. IN KO ENKRAT ZAČNEŠ ŽIVETI IZ TE PERSPEKTIVE IN SI TI PRVO DOVOLIŠ BITI ‘VSE KAR SI’, BOŠ NAŠEL LJUDI, KI BODO PRAV TAKO ‘VELIKI’ KOT TI SAM, TVOJA VELIČINA PA V NJIH NE BO ZBUJALA LJUBOSUMJA IN MANJVREDNOSTI, AMPAK BO CENJENA IN SPOŠTOVANA, TAKO KOT NJEN LASTNIK —> TI, DRAGOCENO BITJE, KI JE TUKAJ Z VEČJIM NAMENOM

Hvala, ker si tako velik-a, kot tvoja esenca, saj s tem tudi druge inspiriraš k rasti in njihovemu polnemu izrazu <3

Sara

P.S. Trenutno berem knjigo Bodi ti, spremeni svet od Dr. Dain Heer, ki me je tudi nagovorila, da zapišem tale blog. Priporočam! Notri je tudi poglavje o TELESU in KAKO NAM TELO GOVORI – spominja na tehnike, ki jih sama uporabljam pri gibalni psihoterapiji, a vseeno malenkost drugače. Je pa super knjiga, odpre zavedanje, za mnoge stvari ali le potrdi, kar že vemo, pa smo pozabili 🙂

Vpogled v izsek iz knjige, ki govori o ‘biti preveč’…

Uncategorized

Fuuuj! On je drugačen, čuden…

8. letnik: “Kako ti je že ime?”

Jaz: Sara sem.

“Sara, kaj imaš ti to na obrazu?”

No da vidim, če uganete, kaj imam to na obrazu? (vprašam celo skupino 8-10 letnikov)

“Mozolji!” reče en. “Pa ne, če bi bili mozolji bi si jih že po-stiskala…” ugovarja drug. “Pege”, “Alergija”, “Kožno znamenje”, “Lepotne pike”, “Že vem, že vem! Izrastki!”… 🙂

Ugibajo dalje in pogovor nanese na to ali sem zaradi svojih sprememb na obrazu bolj čudna, bolj neumna, bolj ‘jaki’…In vsi v en glas, da NEEE, da je to pač pri meni drugače in da so se v šoli učili, da je treba drugačnost sprejemati.

Kako lepo so naučeni/ vzgojeni te otroci, kajne?

A hitro se pokaže, da le na umskem nivoju…

Pogovor nežno usmerim na našo skupino – če smo si mi med seboj različni in kako sprejemamo našo različnost? Mnenja so mešana, a še vedno v večini pritrdilna, a očesni stik večine otrok se izmika, telesa pa postajajo vse bolj nemirna ter se premikajo ven iz našega kroga, kar je super začetek za gibalni del naše terapevtske ure.

Pogovor pri otrocih ima redko jasne verbalne zaključke in tudi tukaj je veliko besed ostalo v zraku. Je pa zanimivo (in se vedno znova potrdi), kako so se prav te začetne besede pletle po glavah in telesih vseh, ko smo začeli z gibalnim delom naše terapije in kaj hitro se je pokazalo, da ‘procesiramo’.

Enkrat za spremembo naredim mešane skupine. Žrebamo, da je ‘fer’, a kljub temu skupine niso ravno po godu vsem članom. Tisti z vizualno ‘drugačnimi’ člani so čisto poklapani – na obrazih jim piše, da niso ‘kul’ skupina in, da bodo ‘izgubili’ igro. A igra se (s pravim pristopom in podporo z moje strani) razplete drugače in z vsako rundo vidim več povezanosti, tudi dotike (ki so bili prej fuj in fej, zaradi fizične drugačnosti) in skupno delovanje!

Vsi vemo, da je različnost povsod, v krogu odraslih in otrok. Otroci sicer drugačnost izpostavijo zelo direktno, odrasli pa se raje izognemo, pogledamo stran, potlačimo, kar si resnično mislimo o izgledu osebe, ki je pred nami ter se pretvarjamo, da nam je vse ‘normalno’ in ‘fajn’. Kaj je boljše? Verjetno, da nič od tega…

Gre za to, da se že od malih nog učimo prepoznavati, da je naš odpor do drugačnih posledica projekcije vseh naših ‘slabih’ (ne-integriranih, neljubljenih, zaničevanih, nesprejetih, sramotnih) delov sebe na drugo – navadno šibkejšo ali bolj ekstremno drugačno – osebo. Zakaj? Ker je tako lažje in bolj znosno za nas + zato, ker so nas večino učili le ‘umskega sprejemanja drugačnosti drugih’ namesto, da bi nam omogočili izkušnjo ter podprli proces ‘body-mind’ integracije drugačnosti sebe in posledično drugih.

Ko otroke učimo o drugačnosti, velikokrat poudarjamo, da je treba sprejeti drugačne, da je treba biti spoštljiv, jih obravnavati enako. AMPAK, kako lahko otrok obravnava svojega ‘drugačnega’ sošolca enako, če ta zelo očitno nima enakih spretnosti kot on in posledično biti z njim v skupini pomeni NE-zmagati. Tekmovalnost in ZMAGA so za 8-10 letnike smrtno resne stvari! Igra je namreč za njih kot življenje in zato je IGRA tudi najboljši način, da (z ustreznimi tehnikami, ki so v njo vpletene) podpremo številna področja, ki mučijo današnje generacije otrok… med drugim tudi utelešeno sprejemanje ‘drugačnosti’, ki nas lahko vse – tako odrasle kot otroke – nauči ogromno stvari o sebi.

Malo za vpogled, kako izgleda otroška skupinska terapija… Več o PLESNI/ GIBALNI PSIHOTERAPIJI ZA OTROKE pa na MINI PREDAVANJU ZA STARŠE – 10.6.2021 OB 18:30 V HIŠI SADEŽI DRUŽBE, LOGATEC.

Uncategorized

Ko zbolimo naš resnični jaz spregovori GLASNEJE…

PONEDELJEK-ČETRTEK: um

Partnersko neskladje. Eden za, drugi proti aktualnim tematikam in tudi sama se po celem letu stabilnosti, kljub turbulencam v svetu, ujamem v premlevanje, kaj je prav, narobe, zdravo, koristno, ogrožajoče itd. Ne morem izklopit, premlevam do te mere, da ne najdem več miru v sebi. Mogoče je zunanji pritisk večji ali pa sem se sama že pred časom nevede začela oddaljevati od svojega centra, moj notranji kompas pa je čisto ponorel…

PETEK: telo

Zdi se mi, da sem se že uspela umiriti, a čutim, da stres spreminja svojo obliko v fizične simptome, ki mejijo na bolezen. Vem, da moram govoriti o mojih strahovih, skrbeh, izraziti mnenje ipd. In v resnici ni težko. Po celem tednu napetosti se usedeva in pogovoriva, precej spontano, brez cmoka v grlu. Ugotovim, da sva v resnici bolj složna, kot si v glavi ustvarjam in to me prav nežno poboža in pomiri. Pri sebi si rečem, to je to, rešeno! Ponoči se dobro naspim in bom nazaj v formi.

SOBOTA: lažna integracija telesa in uma

“Ne vem, če temu lahko rečem spanec?!” si mislim zjutraj in se zavem, da so šli fizični simptomi dalje. Pretvarjam se, da je prehodno, pritisnem vse akupresurne točke, naredim qi-gong, prižgem obnovo v telesu, spijem zelenjavni zvarek, vzamem vitamine, ni da ni…in res se ‘malenkost’ bolje počutim. A zanimivo, energijo, ki sem jo ravnokar ustvarila za samo-zdravljenje, vložim v pospravljanje (sicer z nežnostjo do sebe, počitki, dovolj tekočine, počasi), a zdi se, da bolj pospravljam nekaj v meni kot zunaj mene. Fant me še sprašuje ali sem bolna ali le utrujena in nimam odgovora. Nekje vmes sem in vse bolj mi postaja jasno, da to, kar govori moje fizično telo sploh ni bil problem med nama, ampak je to le preobleka nečesa mnogo večjega in bolj čustveno intenzivnega, ki leži spodaj…

Sploh zato, ker zgubljam glas! Mašijo pa se mi tudi ušesa! Kaj je to drugega kot sporočilo: “obrni se vase!”

Popoldne se končno ustavim. Vzamem si čas in prostor zase. Da samo počivam s svojim telesom in dihom. Prešine me spomin izpred 4-5let, ki je povezan z obiskom, ki ga pričakujeva naslednji dan. V telesu čutim težko opisljivo težo, ki je ne znam centrirat. Zavzdihnem iz odpora in obenem potiho navijam zase, da sem “odkrila” vzrok. Ni prijetno, ko v mislih zrem v oči tej osebi in se moram na tej točki sama s seboj odločiti ali dalje ‘furam’ zamero ali lahko oprostim, spustim in pošljem v njeno smer ljubezen. Uf. No, kar nekaj časa se borim, vmes meditiram, poslušam eno predavanje in nato sama sebe presenetim, koliko ljubezni premorem in kako enostavno je, ko enkrat padem v tok spuščanja in odpuščanja… Sem v nekem drugem stanju (nimam vročine;)) in postajam lahkotnejša in bolj pomirjena z jutrišnjim obiskom. Počutim se vidno boljše! Zdi se, da se kazalec že nagiba v smer zdravja in ne več bolezni. Celo do te mere, da se veselim jutrišnjega obiska 🙂

NEDELJA: resnična integracija telesa in uma

Obiska…ki se ne zgodi. Spet ne spim, saj se igla ponovno nagiba v smer bolezni. Tokrat ostanem v postelji. Odpoveva obisk in pri tem se sama počutim prevarana s strani svojega uma in telesa. Vse se zdi še huje, ko pogledam ven in vidim, kako zelo lep dan je, jaz pa takole. ‘KAJ SE V RESNICI DOGAJA?’ vpije v meni. Zrem v strop in si končno priznam, da moje telo rabi več časa. Iz postelje odpovem/prestavim vse, kar imam na urniku do četrtka. In potem se končno sprostim sama s seboj.

Med počivanjem, me nekaj spomni na knjigo, ki jo berem že čisto predolgo. Glej no glej, požiram besede zgodbe, ki je precej podobna moji in ob tem čutim, da sem preprosto človek. Knjiga me spomni na body-mind tehniko, ki je pa začuda še nisem izvedla v teh dneh borbe s seboj 🙂

Sledim vsem korakom, ki se končajo z roko na točki največje teže mojega telesa. Samo diham, z vso prisotnostjo do svojega telesa, občutkov in čustev. To je RESNIČNO RAZTAPLJANJE zamer…in zanimivo je to, da ugotovim, da te niso do drugih, ampak do sebe. Jokam. Spuščam. Zdravim. Sprejemam. Spoštujem. Vidim. In končno in resnično slišim…SEBE.

Se nadaljuje…


*ZAKLJUČNA MISEL IN POVABILO NA DELAVNICO

A ni zanimivo, kako naš um vedno znova ustvarja zgodbe in celo ‘logične razlage’ za naš trenuten obstoj. A zelo redko so te ‘umske’ razlage skladne s telesnim čutenjem, ki velikokrat prebavlja mnogo globljo sliko realnosti, ki si jo na hitro in po ustaljenih vzorcih interpretirajo naši možgani. Sama raziskujem body-mind delovanje dobra 4 leta – samostojno, pod mentorstvom, na osebni gibalni psihoterapiji in preko dodatnih body-mind seminarjev – pa se kljub temu ujamem v pretirano umsko analiziranje, v razmišljanje, da je možno ‘na hitro’ razumeti sebe in ‘čez noč’ postati nov človek, v prepričanje, da je vzrok zunaj in ne znotraj mene in podobno…

Ja, veliko imamo dela vsak zase in sami s seboj. Zato pa včasih pomaga, da nam še kdo zunanji nastavi ogledalo. Da samo usmeri žarišče odbijajočega sončnega žarka v točko, ki je resnični problem. Šele takrat se lahko zgodi preboj. Ko uzremo resnično sliko sebe v danem trenutku ter se morda za spremembo sprejmemo prav take kot smo…pa kaj potem, če smo “piški”. V resnici smo mi tisti, ki se najbolj sodimo, ki se najmanj sprejemamo in ki si želimo biti več in hitreje od tega kar preprosto smo. Pa je to potrebno?

V prihodnjih treh tednih bom jaz tvoje ogledalo – če seveda želiš in čutiš, da je tvoj čas, da stopiš v svoje telo in malo začutiš, kaj se v resnici plete pod tvojim površjem.

Občina Logatec je, v sodelovanju s KLŠ Logatec, namenila sredstva za izvedbo 3 BREZPLAČNIH DELAVNIC OZAVEŠČANJA TELESA, ki so kot uvod v plesno/gibalno psihoterapijo, s katero bi nadaljevali glede na odziv udeležencev.

Delavnice služijo kot začetek povezovanja s svojim telesom, iskanju udobja v njem in pa uvodnemu odstiranju našega počutja v naši koži. To bo le tak prijeten in nežen uvod, globlje delo nas čaka kasneje – če se odločiš, da nadaljuješ z nami.

več o delavnicah
Uncategorized

KAKO VEM ALI SEM V TELESU in KAKO V TELO?

A ni zanimivo, da brez telesa ne moremo ničesar, pa kljub temu vedno znova dobivam vprašanja: “Kako sploh vem ali sem v telesu ali nisem ter kaj narediti, da pridem nazaj v telo?” Spodaj sem tudi zate zapisala kratek povzetek. Naj koristi!

KAKO VEM ALI SEM V TELESU?

V telesu sem, ko se zavedam, kje so npr. v danem trenutku moje noge, kaj delam s prsti, kako sedim; ali občutim žejo/ lakoto/ spremembo temperature ali sem tako zaposlen-a v delo, da pozabim na svoje osnovne potrebe; se zavedam ali me vsebina na kateri trenutno delam jezi/ veseli; opazim, kako stran od določene osebe se fizično postavim; opazim, da se moje telo različno odzove ob različnih osebah; sam-a sebe zalotim, ko se mrščim in zavestno sprostim mišice obraza; opazim, da sem začel-a hitreje hoditi, kot ponavadi ali da v danem trenutku sploh ne diham itd. Se pravi:

  1. Kje je moje telo v prostoru in kaj počne (zunanjost – moje gibanje/drža v različnih okoliščinah; propriocepcija, moj gibalni podpis = gibanje, ki je značilno zame,…)?
  2. Kaj se dogaja v mojem telesu? (notranjost, občutki v telesu v razlilčnih situacijah/ z različnimi ljudmi; interocepcija, čutenje, čustvovanje,…)

*To, da fizično telovadimo še ne pomeni, da smo avtomatsko v telesu. Velikokrat lahko fizično premikamo telo pa smo še vedno v glavi ali popolnoma iz telesa in uma. Velja tudi obratno, lahko smo čisto pri miru in se zelo zavedamo svojega telesa (in se zavemo, da ‘čisto pri miru’ v resnici ne obstaja) 🙂

KAKO V TELO?

  1. ZAVESTEN DIH: to ne pomeni, da ga moraš poglobit, spremenit, aplicirat razne dihalne tehnike, ne, samo zaveš se: ‘ali diham?’ in ‘kakšen je moj dih?’ (s kakšnimi pridevniki bi ga opisal-a…počasen, težek, boleč, lahkoten, komaj slišen itd.). Se pa splača dihat tudi iz vidika, ker se naša zavest prav z dihom povezuje z našim nezavednim…
  2. UPORABA ČUTIL: v ta trenutek in v svoje telo se takoj vrnem ob uporabi enega ali več čutil (recimo: odprem sluh – kaj vse v tem trenutku slišim v prostoru? Ali primem v roko predmete različnih tekstrur – jaz to velikokrat delam v trgovinah z oblačili in me res hitro vrne vase; in ostala čutila okus – ko ješ čokolado si sigurno v telesu;))
  3. SISTEMATIČEN SPREHOD PO TELESU: premaknem glavo, lase, ušesa ;), trepalnice, usta, vrat, rame, komolce…vse do kolen, gležnjev, podplatov, prstov na nogi… Lahko greš zelo površinsko ali pa si zelo podrobn-a in opazuješ razliko 😉 Pri tem ni pomembno ali le nežno premikaš ali bolj intenzivno premikaš, seveda pa način, kako se lotiš te vaje odraža delčke tvoje osebnosti. To vajo bi lahko delal-a tudi v mislih, ampak, če imaš težave začutit telo, potem ‘umski pristop’ odsvetujem.
  4. KAJ SE GIBA: izberi si eno okolje in nekaj minut opazuj, kaj se premika. Na primer: kuham in v glavi naštevam, kaj sem premaknil-a (prsti, roke, zapestja, komolci, rame, hrbtenica… vse naštej, kar opaziš, da si premaknil-a in boš videla, da boš imela drugačno prisotnost. Naj bo igrivo 🙂
  5. OPIS SVOJEGA GIBANJA: sprehodi se po sobi in opiši svojo hojo – je lahkotna, rigidna, odločna, v ravni črti, brezbrižna itd. Naštej čim več pridevnikov. Nato pojdi delat recimo delat kosilo in spet skušaj opisat na kakšen način ga pripravljaš – se gibaš po kuhinji hitro, ti vse leti iz rok, imaš dobro kontrolo, je prisotna lahkotnost ali se vlečeš od hladilnika do pulta itd. Opazuj svoje gibanje še v poljubni situaciji (npr. ko se igraš z otroki, ko si intimn-a s partnerjem itd.) in potem poglej svoje zapiske. Kateri pridevniki se ponavljajo? Skoraj sigurna sem, da je vsaj en, verjetno pa več… Vsak od nas ima namreč svoj način gibanja – svoj gibalni podpis (že na daleč lahko prepoznaš prijatelja po hoji, tvoji domači se sigurno lahko spomnijo vsaj ene geste, ki je zelo karakterna zate ipd.). Vse to odraža tvojo osebnost, ki je plod vseh tvojih dotedanjih izkušenj. V vsaki izkušnji na tej zemlji si bil-a najprej s telesom in to je vse zapisano v tvojem gibanju…
  6. Tehnik je še veliko, ker je telo res vključeno v vsak trenutek našega bivanja…če to še vedno ni dovolj, da prispeš v telo pa te vabim, da se mi: 6.5.2021 ob 19:30 priključiš na BREZPLAČNEM SPLETNEM OZAVEŠČANJU TELESA 🙂 Piši mi na info@kon-pas.org in dobiš link za Zoom.

Imej čudovit večer in potrpežljivo s seboj in s svojim telesom. Vzgojeni smo bili, da smo v glavah in ne v telesu, da smo v razmišljanju in ne v čutenju…zato je priti v telo PROCES…je pa lepo, ko smo nazaj…odpre zavedanje za marsikaj v naših življenjih. Telo-um in spirit so namreč neločljivo povezani 🙂

Sara

Uncategorized

Prostor za kreacijo sebe

Kot kos gline smo. Vsak dogodek nas oblikuje. Vsaka oseba odtisne svoj odtis na naše telo in um.

To je nujen proces skozi katerega se razvijamo, rastemo in se krepimo, ampak včasih se zgodi, da okolica postane agresivnejša od naših notranjih namer in želja po oblikovanju samega sebe. Kar na lepem je naša glina polna prstnih odtisov drugih, naše roke pa se komaj vidijo.

Razočarani ugotavljamo, da sebe – glino – želimo oblikovali (na primer) z zaobljenimi linijami, okolica pa v nas zarezuje črte, oblikuje ostre linije, ki sproti podirajo naše nežno začrtane poteze.

Sčasoma se utrudimo od borbe z ostrino ali pa se pustimo celo prepričati, da je ‘ostro’ lepše ali za nas boljše in koristnejše. Pozabimo na svoje nežne poteze, na svoje prvotne namere, na želje in svoje argumente in iz leta v leto bolj tajimo ta nežni glas NAŠE namere, naših vzgibov in naše smeri.

Ujeti v prepričanja drugih, da sta njihova smer in njihov način življenja za nas (naj)bolj ustrezna…

Čakamo, da nas strezni dogodek, bolezen, izguba, nekaj močnega, izrazitega, šokantnega? Morda se takrat spomnimo sebe – svojih potez, ki so vedno bile del naše unikatne narave in so v resnici edina in najboljša odprava za stopanje po naši življenjski poti.

Lahko pa se kar danes zazremo globoko vase, z golo iskrenostjo in sočutjem…

Prepričana sem, da vsi na neki ravni vemo (najsi bo to v obliki jasne misli, zgolj čutenja ali telesnega impulza), kaj v našem življenju je potrebno predelati in počistiti, da naredimo prostor samemu sebi; svojemu izrazu, svoji rasti, spremembi in razcvetu.

Mi smo glina in mi smo sami svoji najboljši umetniki.

Naj nam bo svet navdih za nove ideje, polje za eksperimentiranje in učenje, potem pa se vedno znova vračajmo h grajenju, oblikovanju in utrjevanju sebe – iskreno, sočutno in v skladu z našo esenco in našim višjim namenom.

Vsa orodja že imamo, samo prostor je potrebno narediti, da bo v njem moč kaj novega vzkliti.

Sara

I’m taking more…SPACE!
Uncategorized

Za vse mamice ♡

Nisem (še) mamica. Poznam pa kar nekaj mamic, imam mamico in terapevtsko delam z mamicami.

Občudujem vas, vedno znova, vse vas mamice in obenem v meterinsko-otroškem odnosu opažam ogromno krivde in idealističnih pričakovanj mamic do samih seboj. Ko ima otrok težave, se krivda, pričakovanja in celo samo-kaznovanje pri starših še potencirajo. In to me vedno znova potre…

Obstaja dobra ali slaba mama? Otroci res iščejo idealnega starša ali bolj kot to potrebujejo našo ljubezen in prisotnost (v dobrem in slabem)?

“Biti starš ni vloga, biti starš je odnos in zdrav odnos ne temelji na besedah, ampak na sposobnosti, da zmoremo biti (s telesom, umom in duhom) v družbi otroka in smo pri tem mirni. Če želimo disciplinirati (to discipline) svoje otroke, jih raje naredimo za svoje učence/apostole (disciples). Ne učence, ki se nas bojijo, ampak nas imajo radi, si želijo naše družbe in nas obožujejo, ko lahko sledijo našemu vzoru.”

Dr. Gabor Mate

Vsem mamicam želim…

  • da bi si večkrat čestitale za vse, kar ‘dajate’ svojim otrokom in se manjkrat krivile za vse tisto, kar po vaše delate / ste delale ‘narobe’
  • da bi skušale odpreti zavedanje, da otroci so pokazatelj družinske dinamike, a hkrati razumele, da so vaši materinski vzorci odraz dinamike vaših staršev, vaši starši njihovih staršev in tako dalje, generacije nazaj…
  • da bi namesto prevzemanja krivde nase ali valjenja krivde na druge, ko otroci ne ubogajo/ imajo take ali drugačne težave, zmogle videti čez trenutno težo okoliščin ter zaupale in delovale v smer svoje izgradnje – le z zdravljenjem svojih ran, lahko resnično presežemo nezdrave vzorce, ki rušijo naše in življenjske vzorce
  • da bi priznale svojo ranljivost; da niste in nikoli ne boste popolne, ampak ste to, kar ste in lahko ljubite le po svojih najboljših zmožnostih v danem kontekstu, ob dani podpori in z danimi preteklimi izkušnjami, ki so vas oblikovale
  • da bi se močno objele in vase usmerile enako mero pozornosti, časa in čustvene podpore, ki jo nudite svojim otrokom
  • da bi si večkrat dovolile stopiti iz vloge ‘vzgojiteljice’ v brezčasno igrivost in golo prisotnost z otrokom
  • da bi si večkrat dovolile počitka, pomoči in pohvale
  • da bi se spoštovale in cenile, poiskale pomoč, če jo potrebujete in se vedno znova dale na prvo mesto…kamor spadate.

“Največji dar, ki ga lahko starši damo svojim otrokom, je to, da smo mi srečni in izpolnjeni”

Dr. Gabor Mate

In srečni in izpolnjeni nismo nikoli v iskanju popolnosti, ampak, ko zmoremo biti prisotni v svojem telesu, umu in duhu, ne glede na to, kaj tam najdemo. Ko zmoremo čutiti in užiti vsak moment s hvaležnostjo – ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Ko zmoremo sprejeti svojo nepopolnost ter kljub temu hoditi svoje življenje v zavedanju, da smo vredni ljubezni in spoštovanja ter oboje vsakodnevno negovati v odnosu do sebe.

Priporočam ogled videja dr. Mate (klikni TUKAJ) in obenem upam, da ste imele čudovit materinski dan…sicer pa je jutri nov dan in zakaj ne bi bil še en v materinskem slogu 😉

Na vse mamice ♡

Sara

P.S. Moške sem tokrat izpustila, kar ne pomeni, da v materinstvu nimajo vloge. Dobijo svoj blog post, ko začutim 😉